UPRS Sodba I U 1253/2019-9

Jedro

Tožniku je bila dana možnost, da bi se zagovarjal z zagovornikom in zato mu pravica do zagovornika ni bila kršena. Iz navedenih razlogov tožnik v upravnem sporu zoper odločbo disciplinske komisije z uveljavljanjem te domnevne postopkovne kršitve nima izgleda za uspeh in je zato odločitev tožene stranke pravilna, ko je ocenila, da ni podan objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper disciplinsko odločbo Zavoda za prestajanje kazni zapora A.. 720-241/2019/10 z dne 25. 3. 2019 v zvezi z odločbo Ministrstva za pravosodje št. 720-29/2019/2 z dne 3. 4. 2019. V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na določilo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prosilec prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jih zakon primeroma našteva in med katerimi se presoja tudi, ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh ter jo je razumno sprožati. Iz disciplinske odločbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, izhaja, da je bila s to odločbo tožniku izrečena disciplinska kazen 14 dni samice zaradi fizičnega napada na delavca zavoda, z drugostopenjsko odločbo pa je bila njegova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo zavrnjena. Tožnik ni navedel, zaradi katerih razlogov ocenjuje, da je disciplinska odločba nezakonita, je pa razloge navedel v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Tožnik smiselno kot razlog, zakaj se z disciplinsko odločbo ne strinja, navaja, da mu na ustni obravnavi, ki je bila opravljena pred izdajo disciplinske odločbe, ni bila dana možnost, da bi se zagovarjal po zagovorniku.

2. Nadalje tožena stranka citira določilo 92. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in 94. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, ki med drugim določa, da direktor zavoda oziroma vodja dislociranega oddelka ali od njiju pooblaščena oseba po prejemu predloga za začetek disciplinskega postopka določi rok za disciplinsko obravnavo in ga pisno sporoči obsojencu, zoper katerega je podan predlog za disciplinski postopek, hkrati pa ga tudi pouči, da lahko na svoje stroške najame pooblaščenca, ki ga bo zagovarjal v disciplinskem postopku. Iz prvostopenjske odločbe izhaja, da je bila tožniku pred izdano disciplinsko odločbo dana možnost, da se v postopku zagovarja, te pa tožnik brez prisotnosti zagovornika ni želel izkoristiti. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da iz obrazložitve disciplinske odločbe izhaja, da je bilo tožniku vročeno vabilo na ustno obravnavo za dne 12. 2. 2019, ko je bil tudi seznanjen, da lahko na svoje stroške najame pooblaščenca, ki ga bo zagovarjal v disciplinskem postopku. Na ustni obravnavi dne 12. 2. 2019 je bilo tožniku pojasnjeno, da se lahko o samem predlogu in dogodku izjasni brez pooblaščenca. Dana mu je bila tudi možnost, da v dodatnem roku 8 dni posreduje dokaz, da je izvajal aktivnost za pridobitev zagovornika. Ker niti v dodatnem roku ni posredoval dokazila, da je izvajal aktivnost za pridobitev zagovornika, je bila ponovna vloga za prestavitev obravnave zavrnjena. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik navedb v smeri, da so bile v postopku ugotovljene okoliščine napačno ugotovljene, ni zatrjeval niti v disciplinskem postopku (v tem postopku se do ugotovljenih okoliščin ni želel izreči) niti v pritožbenem postopku zoper izpodbijano disciplinsko odločbo. V pritožbi je navajal to, da je bil disciplinski postopek zaključen kljub temu, da je vztrajal, da se bo v postopku zagovarjal zgolj po zagovorniku. V drugostopenjski odločbi je Ministrstvo za pravosodje podrobno pojasnilo, da prisotnost pooblaščenca v disciplinskem postopku ni obvezna. Ker je ministrstvo ugotovilo, da tožnik kljub dodatno mu danem roku, da izkaže aktivno ravnanje za pridobitev zagovornika, slednjega ni izkazal, je zato v drugostopenjski odločbi tožnikovo pritožbo zavrnilo. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni zatrjeval, da bi bile okoliščine napačno ugotovljene niti v postopku na prvi niti na drugi stopnji. Ugotavlja tudi, da zastopanje po zagovorniku v disciplinskem postopku ni obvezno, v dodatno postavljenem roku pa tudi ni posredoval dokazila, da je opravil aktivnosti za pridobitev zagovornika. Nadalje ugotavlja, da je bilo materialno pravo pravilno ugotovljeno, da ni bilo kršitev pravil postopka, ki bi narekovale odpravo odločbe ter da tožnik tudi ni zatrjeval navedb v smeri, da bi bilo dejansko stanje nepravilno ali nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka zaključuje, da tožnik v zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, očitno nima verjetnega izgleda za uspeh in tako ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

3. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ne bi smela njegove vloge zavrniti iz razloga, ker ni posredoval dokazila, da je opravil aktivnosti za pridobitev zagovornika. Iz odločbe Ministrstva za pravosodje izhaja, da je k pritožbi zoper disciplinsko odločbo priložil odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 364/2019 z dne 12. 2. 2019, s katero mu je bila zavrnjena dodelitev zagovornika v disciplinskem postopku, česar pa tožena stranka v odločbi ni navajala. Iz tega izhaja, da je opravil aktivnosti za pridobitev zagovornika. Še vedno mu ni bila dana možnost zagovarjati se z zagovornikom in mu je bila tako kršena pravica do zagovornika. Tožnik nadalje navaja, da lahko strokovna služba za brezplačno pravno pomoč zbere podatke o materialnem položaju prosilca. Prvi odstavek 33. člena ZBPP točno določa, katere podatke lahko služba za brezplačno pomoč zbere. Tako je tožena stranka prekoračila meje oziroma obseg preizkusa zadeve. Razlogi za zavrnitev dodelitve brezplačne pravne pomoči na podlagi 24. člena ZBPP morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled. Tožnik navaja, da je ves čas disciplinskega postopka uveljavljal pravico do zagovornika in jasno izražal zahtevo, da se bo zagovarjal z zagovornikom. Ker pa mu možnost zagovora z zagovornikom ni bila dana, to pomeni, da se zagovornik do postopka ter v postopku ugotovljenega dejanskega stanja ni izrekel iz razloga, ker mu je bila ta pravica kršena. Ker mu zagovornik v upravnem postopku ni bil dodeljen, bi bilo razumno, da bi tožena stranka njegovi prošnji ugodila zaradi bistvenih kršitev postopka. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in mu dodeli brezplačno pravno pomoč.

4. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZBPP v 24. členu med drugim določa, da se pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da iz prvostopenjske odločbe izhaja, da je bila tožniku pred izdano disciplinsko odločbo dana možnost, da se v postopku zagovarja, te pa tožnik brez prisotnosti zagovornika ni želel izkoristiti. Pravilno je ugotovila, da iz obrazložitve disciplinske odločbe izhaja, da je bilo tožniku vročeno vabilo na ustno obravnavo za dne 12. 2. 2019, ko je bil tudi seznanjen, da lahko na svoje stroške najame pooblaščenca, ki ga bo zagovarjal v disciplinskem postopku ter da mu je bila dana možnost, da v dodatnem roku 8 dni posreduje dokaz, da je izvajal aktivnost za pridobitev zagovornika. Prav tako je pravilno ugotovila, da tožnik ni zatrjeval, da bi bile okoliščine napačno ugotovljene niti v postopku na prvi niti na drugi stopnji, ter da je bilo materialno pravo pravilno ugotovljeno, da ni bilo kršitev pravil postopka, ki bi narekovale odpravo odločbe ter da tožnik tudi ni zatrjeval navedb v smeri, da bi bilo dejansko stanje nepravilno ali nepopolno ugotovljeno. Nadalje je pravilno zaključila, da tožnik v zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, očitno nima verjetnega izgleda za uspeh in tako ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

7. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navajala tega, da je tožnik v pritožbenem postopku priložil odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 364/2019 z dne 12. 2. 2019, sodišče ocenjuje, da ta odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani ne vpliva na pravilnost odločitve tožene stranke. Z navedeno odločbo je bila namreč prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v disciplinskem postopku zavrnjena, saj brezplačne pravne pomoči ni mogoče uveljavljati v zadevi, kjer ne gre za uresničitve pravice do sodnega varstva. Sodišče meni, da zgolj s predložitvijo te odločbe tožnik ni uspel izkazati dovolj aktivnosti v zvezi z iskanjem zagovornika v disciplinskem postopku. S tem v zvezi je po mnenju sodišča potrebno upoštevati, da skladno z določilom 94. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora lahko obsojenec najame pooblaščenca na svoje stroške, ki ga bo zagovarjal v disciplinskem postopku, in zaradi tega že na podlagi tega določila ni mogoče uveljavljati brezplačne pravne pomoči, saj je za ta postopek izrecno določeno, da ima lahko obsojenec zagovornika le, če ga sam plača. Torej tožnik v nobenem primeru ni mogel pričakovati, da bo dobil zagovornika brezplačno, zaradi česar sprožitev postopka dodelitve brezplačne pravne pomoči ne izkazuje aktivnosti v smeri pridobitve zagovornika v disciplinskem postopku.

8. V zvezi z večkrat ponovljenimi navedbami v tožbi, da tožniku ni bila dana možnost, da bi se zagovarjal z zagovornikom, pa sodišče pojasnjuje, da 94. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora določa, da direktor zavoda oziroma vodja dislociranega oddelka ali od njiju pooblaščena oseba po prejemu predloga za začetek disciplinskega postopka med drugim obsojenca pouči, da lahko na svoje stroške najame pooblaščenca, ki ga bo zagovarjal v disciplinskem postopku. Iz besedne zveze, "da lahko na svoje stroške najame pooblaščenca" izhaja, da zagovornik v disciplinskem postopku ni obvezen, ampak je treba obsojencu zgolj dati možnost, da si ga lahko vzame. Iz obrazložitev obeh odločb, tako prvostopenjske disciplinske odločbe kot tudi pritožbene odločbe Ministrstva za pravosodje pa izhaja, da je bila tožniku možnost, da si vzame zagovornika, dana. Tako iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je imel tožnik od vročitve vabila na ustno obravnavo, to je od 29. 1. 2019 do same ustne obravnave, to je 12. 2. 2019, dovolj časa za zagotovitev pooblaščenca, nato pa je uradna oseba tožniku določila še dodaten rok 8 dni, da pošlje dokaze, da je izvajal aktivnosti za pridobitev zagovornika. Iz vseh navedenih razlogov se ni mogoče strinjati s tožnikovimi navedbami, da mu v postopku ni bila dana možnost, da bi se zagovarjal z zagovornikom in zato se sodišče tudi ne strinja s tožbeno trditvijo, da mu je bila pravica do zagovornika kršena. Iz navedenih razlogov je očitno, da tožnik v upravnem sporu zoper odločbo disciplinske komisije z uveljavljanjem te domnevne postopkovne kršitve nima izgleda za uspeh in je zato odločitev tožene stranke pravilna, ko je ocenila, da ni podan objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP.

9. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi tožena stranka prekoračila meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ker prvi odstavek 33. člena ZBPP točno določa, katere podatke lahko služba za brezplačno pomoč zbere. Skladno z načelom materialne resnice, ki je določeno v 8. členu Zakona o splošnem upravnem postopku ( v nadaljevanju ZUP), je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. V skladu s prvim odstavkom 139. člena ZUP lahko uradna oseba, ki vodi postopek, med postopkom ves čas ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso navedena. Drugi odstavek 139. člena ZUP pa določa, da uradna oseba, ki vodi postopek, odredi po uradni dolžnosti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve.

10. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

11. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave. Na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. V navedeni zadevi nobena od strank ni predlagala glavne obravnave oziroma kakšni dokazi naj bi se na obravnavi izvajali. Predlagan ni bil noben tak dokaz, ki bi ga bilo možno izvesti le na glavni obravnavi.

12. Sodišče še pojasnjuje, da se po 10. členu Zakona o sodnih taksah v postopkih o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača.

Datum zadnje spremembe:

03.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 362/2019-5
• UPRS Sodba II U 86/2018-6
• UPRS Sodba II U 499/2019-6