UPRS Sodba in sklep I U 1054/2018-11

Jedro

S točko I izreka izpodbijane odločbe je bil družbi A. d.o.o. (in torej ne tožniku) izrečen ukrep zapečatenja tam navedenih spletnih strani zaradi kršitve prepovedi opravljanja dejavnosti. Tožnik v tem delu ni bil stranka v upravnem postopku in mu v tem delu izpodbijana odločba ničesar ne nalaga. Zato po presoji sodišča s I. točko izreka izpodbijane odločbe ni bilo poseženo v tožnikove pravice oziroma pravne koristi.

Ob upoštevanju namenske, logične, sistemske in besedne metode razlage zakonska dikcija prvega odstavka 37. člena ZFU v delu, ki finančni upravi omogoča, da izreče „prepoved opravljanja dejavnosti ter hkrati zapečati poslovne prostore, dokumente ali predmete“, smiselno zajema tudi zapečatenje spletne strani oziroma v predmetni zadevi onemogočanje dostopa do navedenih spletnih strani, saj se v tem primeru kršitve zakona in izvajanje prepovedane dejavnosti trgovine na drobno vrši preko spleta in sicer preko teh spletnih strani.

Izrek

I. Tožba zoper I. točko izreka odločbe Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Murska Sobota, št. DT 0610-1975/2016-39 (10-520-12,11) z dne 1. 8. 2017, se zavrže.

II. Tožba zoper II., III. in IV. točko izreka odločbe Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Murska Sobota, št. DT 0610-1975/2016-39 (10-520-12,11) z dne 1. 8. 2017, se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se zavezancu za davek A., zapečati navedene spletne strani do odprave ugotovljenih nepravilnosti, navedenih v odločbi, št. DT 0610-1975/2016-3 z dne 16. 3. 2016 (I. točka izreka); da so ponudniki storitev informacijske družbe, med drugim tudi tožnik, dolžni v naslednjem dnevu po prejemu odločbe omejiti dostop do spletnih strani, navedenih v 1. točki izreka te odločbe, in sicer s preusmeritvijo na drugo spletno stran na način, da se na DNS strežnikih, ki jih ima ponudnik storitve informacijske družbe v lasti ali upravljanju, onemogoči pretvorba tekstovnega spletnega naslova v pravi IP naslov tako, da vrne IP naslov spletne strani ... (II. točka izreka); da bo o zahtevanih stroških postopka tožnika in zavezanca za davek odločeno s sklepom, stroški postopka, ki so nastali prvostopnemu organu, pa bremenijo prvostopni organ (III. točka izreka); da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (IV. točka izreka). V obrazložitvi je organ najprej navedel, da gre za ponovno odločanje po odločbi drugostopnega organa, št. DT-499-21-154/2016-3 z dne 28. 3. 2017, nadalje povzel ključne ugotovitve ponovnega postopka o kršitvah pravnomočne odločbe o prepovedi opravljanja dejavnosti, izrečene družbi A. (zavezanca za davek), kakor tudi o drugih kršitvah davčnih predpisov. Ugotovil je še, da je zavezanec za davek svojo dejavnost opravljal preko (najprej) spletne strani ..., nato ... in še preko drugih (v I. točki izreka naštetih) spletnih strani. Zaradi preprečitve nadaljnjih kršitev davčnih zakonov je zato do odprave ugotovljenih nepravilnosti zapečatil spletne strani zavezanca za davek, ponudnikom storitev informacijske družbe (tudi tožniku) pa na podlagi prvega odstavka 37. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU) in 8. člena Pravilnika o načinu izvrševanja pooblastil uradnih oseb FURS in označitvi službenih vozil FURS (v nadaljevanju Pravilnik) odredil omejitev dostopa do spletnih strani in odločil še o stroških postopka ter nesuspenzivnosti pritožbe zoper odločbo.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v zvezi s pritožbenimi navedbami najprej povzel 1., 4. in 6. člen Sklepa Vlade RS o ustanovitvi javnega zavoda Akademska in raziskovalna mreža Slovenije in se skliceval na komentar Predloga ZFU (EVA 2013-1611-0153, št. 00712-50/2013/12) k 37. členu in amandmaju k Predlogu ZFU (št. 432-01/13-0022/ z dne 5. 3. 2014). V zvezi s tožnikovim ugovorom o nezakonitosti 8. člena Pravilnika in posledično uporabi instituta „exceptio illegalis“, se je organ skliceval na načelo zakonitosti in vezanosti upravnih organov na zakon ter podzakonske akte. Zavrnil je tudi sklicevanje na nesorazmernost ukrepa in kršitve načela nevtralnosti interneta iz 203. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) v zvezi z 9. členom Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (v nadaljevanju ZEPT).

3. Tožnik je vložil tožbo, s katero je izpodbijal celotno odločbo, iz razlogov nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Uvodoma je poudaril, da toženka zamenjuje pojma domene in spletne stran. Bistvena razlika je, da je domena po vnaprejšnjih pravilih določen (registriran) tekstovni zapis številke internetnega protokola, s katerim je določen strežnik nosilca domene, povezan v internet in kot tak tudi dostopen drugim. Ob normalnem delovanju sistema domenskih imen (sistema DNS) so posamezne spletne strani dostopne na podlagi domene oziroma njej odgovarjajočega naslova IP, ki ju uporabnik vnese v ukazno vrstico spletnega brskalnika. Domena je torej le eden izmed naslovov, preko katerega je (med drugim) dostopna določena spletna vsebina, medtem ko s samo vsebino ni povezana, saj vsebina gostuje na spletnih straneh in ne na domenah. Domena, ki se uporablja v naslovu spletne strani z nezakonito vsebino, je lahko uporabljena za gostovanje povsem legalnih vsebin, zaradi česar je ločevanje med spletno stranjo in domeno bistveno za sprejemanje učinkovitih in sorazmernih ukrepov v boju zoper nezakonite spletne vsebine. Ker je bilo zapečatenje domene ... že odrejeno, lahko tožnik v primeru zahteve po zapečatenju domene naložen ukrep izvede le za domene, ki so registrirane pod vrhnjo domeno .si (in kot nacionalni register edini v RS), ne pa tudi za druge (generične) domene (npr. domene, registrirane pod vrhnjo domeno .com), saj zanje ne opravlja funkcije registra. V nasprotju s tem pa lahko tožnik kot ponudnik internetnih storitev dostop do spletnih strani (oziroma omejitev) izvede na enak način kot vsi drugi ponudniki teh storitev, medtem ko je spletna stran že vedno dostopna preko tujih ponudnikov storitev informacijske družbe, nad katerimi davčni organ nima jurisdikcije. Zapečatenje, če se ga v smislu ZFU in Pravilnika razume kot prepoved uporabe določene premoženjske celote (tožnik taki možnosti sicer nasprotuje, saj je zakon ne predpisuje), je torej tehnično izvedljivo v primeru zapečatenja domene, pri čemer tak ukrep zajame vse načine uporabe domene, ki je poslej ni mogoče dostaviti njenim uporabnikom, medtem ko zapečatenje spletnih strani dejansko ne pomeni nič drugega kot omejevanje dostopa do interneta in poseganje v njegovo nevtralnost. Odločba je tudi protiustavna, nezakonita in nična. Davčni organ nima pristojnosti, da bi odredil tožniku zapečatenje spletnih strani, ker mu 37. člen ZFU takega pooblastila ne daje. 8. člen Pravilnika je zakonski ukrep iz 37. člena ZFU razširil na spletne strani. Z zahtevo za zapečatenje spletne strani gre za poseg v pravice tožnika, ki bi ga lahko na ustavno dopusten način uredil le zakon. Zakon tega ne ureja, zato je sklicevanje na 8. člen Pravilnika nezakonito in protiustavno, odločba pa je iz istega razloga nična. Izpodbijani ukrep je tudi v nasprotju z 203. členom ZEKom-1 in 9. členom ZEPT. Ukrep preprečitve kršitev ponudniku storitev informacijske družbe (tožniku) lahko odredi le sodišče (tretji odstavek 9. člena ZEPT). Če bi sodišče štelo, da odločba ni nična, je organ v vsakem primeru z njo kršil materialno pravo. 37. člen ZFU mu namreč ne daje pristojnosti za zapečatenje spletne strani, niti da bi se za spletne strani smiselno uporabljala pravila o zapečatenju, ki velja za dokumente, predmete oziroma poslovne prostore. 45. člen ZFU, ki daje pristojnost ministru za finance za sprejem določenih podzakonskih aktov, med te ne uvršča 37. člena ZFU, sprejem podzakonske ureditve pa v vsakem primeru pogojuje s soglasjem ministra, pristojnega za notranje zadeve. Po stališču Ustavnega sodišča RS upravni predpis ne sme v nobenem primeru zakonske norme dopolnjevati do te mere, da z dopolnjevanjem uvaja originarne naloge države in z zakonom urejene pravice in obveznosti zožuje (npr. št. U-I-84/09 z dne 2. 7. 2009). Pravilnika ni podpisal minister za notranje zadeve, z njim pa je ministrstvo naklepno prekoračilo svoja zakonska pooblastila z določitvijo zapečatenja spletnih strani. Pravna doktrina pa je zavzela stališče, da očitno nasprotje med zakonom in podzakonskim predpisom, ki bi enako pravico in obveznost urejala drugače, opravičuje upravni organ, da uporabi višjo pravno normo. Organ tudi ni navedel razlogov za ne-uporabo exceptio illegalis, zato odločbe ni možno preizkusiti in je obremenjena s kršitvijo pravil postopka. Organ je tudi presegel časovne omejitve iz 37. člena ZFU. Po tej določbi je namreč mogoče ukrep zapečatenja naložiti za 15 dni, v nobenem primeru ne sme trajati več kot 60 dni. Za stališče organa, da gre za časovno neomejen ukrep, ker gre za ugotovitev kršitev in posledično prenehanje le-teh, ni podlage v zakonu. Stališče organa, da ni bil dolžan upoštevati ZEKom-1 in ZEPT, je v nasprotju s 6. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), odločitev v II. točki izreka pa je v neposrednem nasprotju s 203. členom ZEKom-1 in 9. členom ZEPT. Ukrep zapečatenja ne temelji na nobenem od navedenih izjemnih primerov iz tretjega odstavka 203. člena ZEKom-1. Smiselno enako pa ukrep nasprotuje 9. členu ZEPT, saj lahko tak ukrep ponudniku naloži le sodišče. Odločba tudi o tem nima razlogov. Tožnik je zato predlagal, da sodišče po izvedbi predlaganih dokazov odločbo odpravi in naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe ter opozorila na sodbo Upravnega sodišča RS, I U 1361/2017 z dne 10. 4. 2018. Predlagala je zavrnitev tožbe.

5. Prizadeta stranka A. d.o.o. na tožbo v danem roku ni odgovoril.

K točki I izreka:

6. Sodišče je tožbo zoper točko I izreka izpodbijane odločbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. Na podlagi prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu določb ZUS-1 je tisti akt, s katerim upravni organ odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). S točko I izreka izpodbijane odločbe je bil družbi A. d.o.o. (in torej ne tožniku) izrečen ukrep zapečatenja tam navedenih spletnih strani zaradi kršitve prepovedi opravljanja dejavnosti, izrečene z odločbo, št. DT 0610-1975/2016-3 z dne 16. 3. 2016. Tožnik v tem delu ni bil stranka v upravnem postopku in mu v tem delu izpodbijana odločba ničesar ne nalaga. Zato po presoji sodišča s I. točko izreka izpodbijane odločbe ni bilo poseženo v tožnikove pravice oziroma pravne koristi, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K točki II izreka:

8. Tožba zoper II., III. in IV. točko izreka ni utemeljena.

9. V tem primeru je sporno, ali je prvostopni organ imel podlago za naložitev tožniku omejitev dostopa do tam navedenih spletnih strani, na v II. točki izreka opisan način.

10. Tožnik uvodoma ugovarja, da organa zamenjujeta pojma domene in spletne strani v obrazložitvah odločb ter pristojnosti in možnosti ukrepanja, ki jih imajo vsi ponudniki internetnih storitev (med njimi tudi tožnik - op. sod.). Opozarja, da je organ tožniku naložil v preteklosti zapečatenje domene, kar lahko tožnik izvrši le za domene, ki so registrirane pod vrhnjo domeno .si, zapečatenje spletnih strani pa lahko izvede na enak način kot drugi ponudniki internetnih storitev, pri čemer je v takih primerih spletna stran še vedno dostopna preko tujih ponudnikov storitev informacijske družbe.

11. Sodišče ta ugovor zavrača kot neutemeljenega. Z II. točko izreka je bilo tožniku naložena omejitev dostopa do (v izreku navedenih) spletnih strani in torej ne do domene, torej je jasno, kaj se tožniku nalaga (omejitev dostopa do spletnih strani) in na kakšen način (s preusmeritvijo na drugo spletno stran na način, da se na DNS strežnikih, ki jih ima ponudnik storitev informacijske družbe v lasti ali v upravljanju onemogoči pretvorba tekstovnega spletnega naslova v pravi IP naslov tako, da vrne IP naslov spletne strani ...). Ker tožnik ne navaja, da predlagane odredbe ni mogoče izvršiti, je nerelevantno, da je dostop do teh spletnih strani še vedno možen preko tujih ponudnikov storitev informacijske družbe (nad katerimi davčni organ v RS nimajo jurisdikcije) in da s tem pride do kršitve nevtralnosti interneta (o slednjem se bo sodišče opredelilo še v nadaljevanju sodbe).

12. Tožnik nadalje ugovarja, da je izpodbijana odločba protiustavna, nezakonita in zato nična, ker 37. člen ZFU in 8. člen Pravilnika organu ne dajeta podlage za izrek takšnega ukrepa, hkrati pa 8. člen Pravilnika presega zakonsko določeno pooblastilo, zato bi bilo treba uporabiti institut exceptio illegalis.

13. Po 37. členu ZFU lahko uradna oseba, v primeru, če oseba pri opravljanju nalog finančne uprave ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis, katerega izvajanje nadzoruje, če je to nujno potrebno zaradi preprečitve nadaljnje kršitve, do odprave nepravilnosti z odločbo prepove opravljanje dejavnosti ter hkrati zapečati poslovne prostore, dokumente in predmete (prvi odstavek). Uradna oseba pri opravljanju nalog finančne uprave za največ 15 dni zapečati poslovne prostore, dokumente ali predmete, če obstaja sum, da bodo odtujeni ali uničeni oziroma po potrebi zaradi preprečitve nadaljnje kršitve. V zahtevnejših primerih se lahko ta rok izjemoma podaljša, vendar skupno do največ 60 dni (drugi odstavek). Pritožba zoper odločbo iz prvega odstavka tega člena ne zadrži izvršitve odločbe (tretji odstavek).

14. Po 8. členu Pravilnika, sprejetem na podlagi 45. člena in za izvrševanje 37. člena ZFU, se lahko v primeru, če uradna oseba prepove zavezancu opravljanje dejavnosti, zapečati tudi spletne strani, ki jih ta uporablja pri opravljanju dejavnosti, če je to nujno potrebno zaradi preprečitve nadaljnje kršitve zakona ali drugega predpisa, katerega izvajanje nadzoruje (prvi odstavek). Zapečatenje spletnih strani iz prejšnjega odstavka se v skladu s prvim odstavkom 37. člena ZFU izvede z odredbo ponudniku storitev informacijske družbe, s katero se omeji dostop do spletnih strani, ki jih zavezanec uporablja pri opravljanju dejavnosti (drugi odstavek). Uradna oseba lahko v primeru iz prejšnjega odstavka naloži ponudniku storitev informacijske družbe tudi objavo obvestila o zapečatenju (tretji odstavek).

15. S I. točko izreka je prvostopni organ odločil, da se družbi A. d.o.o. do odprave nepravilnosti, ki so navedene v odločbi, št. DT 0610-1975/2016-3 z dne 16. 3. 2016, zapečatijo navedene spletne strani, ki jih uporablja pri opravljanju dejavnosti trgovine na drobno po internetu. Iz obrazložitve izhaja, da zavezanec kljub izrečeni prepovedi (z odločbo z dne 16. 3. 2016) opravlja neregistrirano dejavnost preko teh spletnih strani. To pa pomeni, da gre v danem primeru za kršitev zakona in da je bil izrečen ukrep potreben zaradi preprečitve nadaljnje kršitve, kot to določa prvi odstavek 37. člena ZFU. V takšnem primeru pa se, če je to nujno potrebno za preprečitev nadaljnje kršitve, do odprave nepravilnosti z odločbo lahko prepove opravljanje dejavnosti (kar je bilo v danem primeru storjeno s I. točko izreka izpodbijane odločbe) ter hkrati zapečati poslovne prostore, dokumente in predmete, kot to izhaja iz prvega odstavka 37. člena ZFU oziroma zapečati spletne strani, kot to izhaja iz 8. člena Pravilnika. Slednje pa je možno izvršiti (če tega ne stori zavezanec sam) z naložitvijo izvršitve tega ukrepa ponudnikom storitev informacijske družbe, med katere nedvomno sodi tudi tožnik (in kar je bilo storjeno z II. točko izreka izpodbijane odločbe).

16. Kot je Upravno sodišče RS navedlo že v pravnomočni sodbi in sklepu, I U 1361/2017 z dne 10. 4. 2018, je namen določbe prvega odstavka 37. člena ZFU razviden iz njene obrazložitve v Predlogu zakona o finančni upravi (EPA 1584-VI) z dne 14. 11. 2013 (v nadaljevanju predlog ZFU). Iz te izhaja, da „podobno kot v veljavni ureditvi, se tudi v novem zakonu ureja podlaga, ki bo finančni upravi omogočila izrek prepovedi opravljanja dejavnosti. Ukrep je časovno vezan na odpravo nepravilnosti, zaradi katerih je bil ukrep izrečen.“ Pooblastila finančne uprave so navedena tudi v 14. členu ZFU (točka 15 prvega odstavka - prepoved opravljanja dejavnosti), pri čemer iz obrazložitve predloga ZFU izhaja, da finančna uprava za opravljanje svojih nalog (določenih v prvem odstavku 11. člena ZFU) potrebuje zakonsko določena pooblastila, ki ji služijo kot orodje za uspešno in učinkovito opravljanje le-teh. Prisilna sredstva so del pooblastil za izvajanje nalog finančne uprave in prisiljujejo k storitvi ali opustitvi določenega ravnanja. Po presoji sodišča ob upoštevanju namenske, logične, sistemske in besedne metode razlage zakonska dikcija prvega odstavka 37. člena ZFU v delu, ki finančni upravi omogoča, da izreče „prepoved opravljanja dejavnosti ter hkrati zapečati poslovne prostore, dokumente ali predmete“, smiselno zajema tudi zapečatenje spletne strani oziroma v predmetni zadevi onemogočanje dostopa do navedenih spletnih strani, saj se v tem primeru kršitve zakona in izvajanje prepovedane dejavnosti trgovine na drobno vrši preko spleta in sicer preko teh spletnih strani.

17. Zato 8. člen Pravilnika (kot podzakonski akt) po mnenju sodišča zgolj konkretizira način izvršitve prepovedi opravljanja dejavnosti v primeru, ko se dejavnost opravlja preko spletne strani in sicer z odredbo ponudniku storitev informacijske družbe, s katero se omeji dostop do spletnih strani, ki jih zavezanec uporablja pri opravljanju dejavnosti. Načelo zakonitosti tako po presoji sodišča ni bilo kršeno in iz enakih razlogov tudi ni podanih razlogov za uporabo instituta „exceptio illegalis“, kot to predlaga tožnik. Na podlagi prvega odstavka 37. člena ZFU je tako podana materialnopravna podlaga za sprejem ukrepa onemogočenja dostopa do spletnih strani in tudi za naložitev izvršitve tega ukrepa tožniku kot ponudniku storitev informacijske družbe. Ukrep pa tudi ni časovno omejen za največ 15 dni oziroma skupno do največ 60 dni (drugi odstavek 37. člena ZFU), kot to meni tožnik, saj je pooblastilo za zapečatenje za določen čas, kot izhaja iz citiranega drugega odstavka 37. člena ZFU, namenjeno predvsem opravljanju finančnega nadzora oziroma finančne preiskave v prostorih zavezanca, da bi se izognili temu, da bi zavezanec uničil ali skril listine oziroma predmete; če gre za predmet, s katerim je zavezanec storil kršitev, se s pečatenjem lahko prepreči nadaljnja kršitev oziroma se v vmesnem času ugotovi, ali gre dejansko za kršitev, pečatenje pa je namenjeno tudi zavarovanju dokazov na kraju samem (predlog ZFU), izrek ukrepa po prvem odstavku tega člena pa je - kot že povedano - časovno vezan na odpravo ugotovljenih nepravilnosti.

18. Z naložitvijo omejitve dostopa do spletnih strani pa organ tudi ni kršil načela zakonitosti iz 6. člena ZUP, ker po mnenju tožnika napačno ni upošteval 203. člena ZEKom-1 ter tretjega odstavka 9. člena ZEPT. Če gospodarski subjekt opravlja dejavnost v nasprotju z zakonom, ZFU predvideva določeno ukrepanje, kar pa tudi pomeni, da se tožnik v takih primerih, ko je opravljanje dejavnosti v nasprotju z zakonom ali javno koristjo in je za nadaljnjo preprečevanje le-te treba sprejeti (z zakonom) določene ukrepe, ne more sklicevati na ohranitev odprtega in nevtralnega značaja interneta ter možnost dostopa in razširjanja informacij ali uporabe aplikaciji in storitev po lastni izbiri končnih uporabnikov (prvi odstavek 203. člena ZEKom-1), saj bi to pomenilo kršitev zakona. Kot pa je sodišče že navedlo, je organ imel podlago za odreditev ukrepa v citiranih določbah ZFU in Pravilnika, zato tudi ni bil kršen tretji odstavek 9. člena ZEPT, po katerem lahko (po mnenju tožnika le) sodišče ponudniku storitve naloži ustavitev ali preprečitev kršitve oziroma mu odredi odstranitev nezakonitih vsebin ali onemogočanje dostopa do njih zaradi odkrivanja in preprečevanja kaznivih dejanj, varstva zasebnosti, varovanja tajnih podatkov in poslovne tajnosti.

19. Odločba je tudi v zadostni meri obrazložena in sposobna preizkusa, zato sodišče ne more slediti zatrjevanju o zagrešenih kršitev pravil postopka (214. člen ZUP).

20. Tožnik s tožbo izpodbija predmetno odločbo v celoti, vendar v njej ne navaja nobenih konkretnih ugovorov v zvezi s točkama III in IV izreka predmetne odločbe, zato je sodišče v tem delu tožnikov tožbeni zahtevek kot nesubstanciran zavrnilo.

21. Glede na povedano je izpodbijana odločba v točkah II., III., in IV. izreka pravilna in zakonita, tožbeni ugovori neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo v tem delu na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker je bila med strankama sporna razlaga prava in ker je tožnik kot dokaz predlagal vpogled v odločbi organa ter svojo pritožbo zoper prvostopno odločbo, ki pa jih je sodišče presodilo v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločitve (prvi odstavek 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

K točki III izreka:

23. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

27.05.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 1361/2017-23
• UPRS Sklep I U 1530/2018-4
• VSL sklep I Cp 1934/99