<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba in sklep I U 796/2016-15

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.796.2016.15
Evidenčna številka:UP00028791
Datum odločbe:04.06.2019
Senat, sodnik posameznik:Petra Hočevar (preds.), mag. Mira Dobravec Jalen (poroč.), mag. Miriam Temlin Krivic
Področje:TELEKOMUNIKACIJE - USTAVNO PRAVO
Institut:elektronske komunikacije - odmera letnega plačila - presoja ustavnosti - neustavnost zakonske določbe - odločba Ustavnega sodišča - ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča - načelo zakonitosti

Jedro

Ustavno sodišče je ocenilo, da je z vidika jezikovne in namenske razlage mogoča tako interpretacija drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki jo ponuja tožnik, kot tudi interpretacija, pri kateri vztraja toženka. Niti jezikovna niti namenska razlaga tako ne dajeta podlage za sklep, kako bi bilo treba razumeti in uporabiti drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1. In ker druge uveljavljene metode razlage (sistematična, logična, zgodovinska, pravu EU zvesta razlaga) ne pripomorejo k zadostni predvidljivosti drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, dejstvo, da obstajata (vsaj) dve enako verjetni razlagi zakonske določbe, po presoji Ustavnega sodišča pomeni, da so naslovniki izpostavljeni arbitrarni negotovosti. 2. člen Ustave pa na področju javnih dajatev prepoveduje takšne norme, ki davkoplačevalcem onemogočajo razumno in racionalno načrtovanje osebnih in poslovnih dejavnosti. Ker je bil drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 torej nejasen, je bil po ugotovitvi Ustavnega sodišča v neskladju (že) z 2. členom Ustave. Zato je izpodbijano odločbo treba v celoti odpraviti, saj temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1.

Ker je za drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki je veljal ob izdaji izpodbijane odločbe, Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil neustaven, toženka nanj svoje odločitve o odmeri plačila v ponovnem postopku ne bo mogla več opreti. Brez zakonite osnove, kateri prihodek upoštevati pri naložitvi obveznosti zadevnega letnega plačila, odločbe, s katero bi bila takšna obveznost naložena oziroma ki bi se na takšno obveznost nanašala, namreč v skladu z načeli ustavnosti in zakonitosti v konkretnem ponovnem postopku pred toženko tožniku ne bi bilo mogoče izdati.

Izrek

I. Postopek, prekinjen s sklepom tega sodišča I U 796/2016-12 z dne 16. 5. 2017, se nadaljuje.

II. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38231-3/2015/24 z dne 19. 4. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi prvega odstavka 191. člena in prvega odstavka 7. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), veljavnega v času izdaje odločbe (Uradni list RS, št. 109/12, 110/13, 40/14 – ZIN-B, 54/14 – odl. US in 81/15), v zadevi odmere plačila na podlagi obvestila o zagotavljanju javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanju javnih komunikacijskih storitev, tožniku po uradni dolžnosti za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 odmerila plačilo 104.897,40 EUR v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. do 3. točka izreka), ter da mora tožnik stroške v znesku 19.520,00 EUR, nastale v zvezi s pregledom podatkov in oceno prihodka s strani pooblaščenega revizorja, plačati v 30-ih dneh (4. točka izreka). V obrazložitvi toženka razlaga, kako je na podlagi drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 izračunala višino plačila, upoštevaje vrednost točke v skladu s Tarifo o vrednosti točke za letno plačilo na podlagi obvestila, za letno plačilo za uporabo radijskih frekvenc in za letno plačilo za uporabo elementov oštevilčenja (Uradni list RS, št. 96/14). Tožnik je toženki za letni prihodek za leto 2014 sporočil, da ta znaša 14.811.114,00 EUR, toženka pa je po javno dostopnih podatkih ugotovila, da tožnik izkazuje čiste prihodke od prodaje v višini 66.444.561 EUR, pri čemer je glavni vir prihodka dejavnost izvajanja telekomunikacijskih storitev. Posledično ni verjetno, da bi tožnik razliko med prihodki ustvaril v dejavnosti, ki ne bi bila zajeta kot podlaga za plačilo iz 6. člena ZEKom-1. Ker je toženka sumila v resničnost podatkov, ki jih je posredoval tožnik, je v skladu s četrtim odstavkom 6. člena ZEKom-1 angažirala revizorja, ki je pregledal podatke. Toženka se v zvezi z upoštevanjem operaterjevega prihodka sklicuje na pojasnilo o določilih 6. člena ZEKom-1, ki ga je objavila na svoji spletni strani, in ga je upošteval tudi revizor. Osnova za odmero plačila so vsi prihodki, ki jih iz naslova izvajanja telekomunikacijske dejavnosti v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) zaračunajo operaterji, ki o teh prihodkih sicer poročajo tudi drugim organom (na primer AJPES, FURS). Vse storitve, ki jih prijavi toženki operater, so takšne, ki vsaj delno potekajo na ozemlju RS. Po ugotovitvah revizije, upoštevaje razlago drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, kot jo navaja toženka, so prihodki tožnika za leto 2014 znašali 66.390.757,13 EUR, tako da je toženka pri izračunu plačila upoštevala ta znesek.

2. Tožnik se s tako odločitvijo toženke ne strinja. V tožbi navaja, da je potrebno toženki poročati le tiste prihodke oziroma njihov del, ki je bil opravljen na ozemlju (območju) RS. Po začetku veljavnosti novega ZEKom-1 in zaradi nejasnosti glede poročanja podatkov je bil med njim in toženko 25. 10. 2013 opravljen sestanek. Tema pogovorov je bilo tudi poročanje letnih prihodkov in v zvezi s tem mu je bilo pojasnjeno, da ima toženka pristojnost na ozemlju RS, izven njega pa ne, in da je potrebno poročati o prihodkih od storitev, ki so bile opravljene na ozemlju RS. Tako se na primer pri dajanju v zakup mednarodnih vodov, ki se začnejo v tujini, deloma potekajo čez ozemlje RS in se nato nadaljujejo naprej v drugo državo, pri poročanju in oceni upošteva le sorazmerni delež prihodkov glede na delež voda, ki poteka čez ozemlje RS. Podobno je pri vodih, ki se začnejo v tujini in se končajo na ozemlju RS oziroma se začnejo na ozemlju RS in končajo v tujini. Smiselno enak princip posledično velja tudi za glasovne storitve. Takšen način upoštevanja relevantnih prihodkov je skladen z drugim odstavkom 6. člena ZEKom-1, ki pa ga je toženka nepravilno uporabila. Toženka je zakonsko določbo o višini letnega prihodka, ki ga ima posamezen operater iz zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanja javnih komunikacijskih storitev na ozemlju RS, interpretirala kot višino prihodka iz zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanja javnih komunikacijskih storitev, za katerega je operater izdal račun v RS. Tožnik meni, da za takšno interpretacijo ni zakonske podlage. Zapletenost delitve prihodkov ne more biti razlog za kršitev zakona. Do zaključkov toženke ni mogoče priti z nobeno izmed sprejetih metod razlage predpisov. Tožnik opozarja še na postopek spreminjanja drugega odstavka 6. člena ZEKom-1. Trdi, da če bi držalo, da je treba drugi odstavek 6. člena ZEKom-1 interpretirati na način, kot meni toženka, potem spremembe te določbe ne bi bile potrebne. Glede na napačno razlago zakona je toženka tudi napačno ugotovila dejansko stanje. Izpodbijana odločba pa je obremenjena še z bistveno procesno kršitvijo, ker mnenje revizorja ni bilo potrebno in ker odločba dejansko sploh ni obrazložena. Tožnik k računu revizorja ni dobil nikakršnega dodatnega pojasnila glede njegove konkretne vsebine oziroma obsega storitev. Tožnik pri pripravi revizorskega poročila oziroma na sestankih med revizorsko družbo in toženko niti ni sodeloval. Sodišču predlaga, naj tožbi v celoti ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Kot stroške postopka priglaša sodno takso v višini 148,00 EUR.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Zanika, da bi tožniku dala navodila za zdaj sporen način poročanja podatkov. Navaja, da ni podala uradnega stališča glede interpretacije drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki bi se razlikovalo od njenega mnenja, objavljenega 20. 4. 2015 na njeni spletni strani. Vztraja, da je materialni zakon uporabila pravilno, ko je štela, da 6. člen ZEKom-1 nikjer ne razmejuje, in ga tudi ni mogoče na noben način tako interpretirati, da se za izračun višine plačila upoštevajo le prihodki od storitev, ki so opravljeni izključno in samo znotraj meja RS. Neizvedljivo je, da bi kot regulator več milijard klicev ali drugih storitev preverjala na način, da bi se za vsak opravljen klic upošteval le del prihodka glede na delež kilometrov poti takega klica v RS, pri čemer operater klic zaračuna kot eno enoto, v celoti. Pri določanju osnove za odmero plačila se upoštevajo vsi prihodki operaterja iz naslova zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij in izvajanja javnih komunikacijskih storitev, ki jih ima ta oziroma jih zaračuna v RS, ne upoštevajo pa se prihodki, ki jih ima isti subjekt iz katerega koli morebitnega drugega naslova. Načelo kontradiktornosti v postopku ni bilo kršeno. Prav tako je obrazložitev izpodbijane odločbe ustrezna. Bistvena kršitev določb postopka ni podana. Glede sprememb drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 toženka navaja, da je podala predlog spremembe zato, ker je ugotovila, da obstoječo določbo določeni operaterji razumejo različno. Toženka še pojasnjuje, da je bilo angažiranje revizorja upravičeno in v skladu z zakonom. Predlaga, naj sodišče kot neutemeljeno zavrne tožbo in tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka.

4. Stranki v naknadnih vlogah vztrajata vsaka pri svojih stališčih in jih še dodatno razčlenjujeta.

K I. točki izreka

5. Sodišče je s sklepom (I U 796/2016-12 z dne 16. 5. 2017) prekinilo postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti (I U 796/2016-13 z dne 8. 6. 2017) drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 (Uradni list RS, št. 109/12, 110/13, 40/14 – ZIN-B, 54/14 – odl. US in 81/15), kolikor je določal, da je število točk za izračun višine letnega plačila agenciji na podlagi obvestila nominalno enako 0,1 odstotka letnega prihodka, ki ga ima posamezni operater iz zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanja javnih komunikacijskih storitev na ozemlju RS.

6. Ta določba je bila po vložitvi navedene zahteve za oceno ustavnosti spremenjena z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 40/17 – ZEKom-1C, velja od 20. 8. 2017), vendar v predmetnem sporu še vedno predstavlja relevantno pravno podlago, saj na njej temelji izpodbijana odločba, ki je glede na vsebino tožbe predmet sodnega preizkusa.

7. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-49/17-24, U-I-98/17-24 z dne 28. 3. 2019 odločilo, da je bil drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 (Uradni list RS, št. 109/12, 110/13, 40/14 – ZIN-B, 54/14 – odl. US, 81/15) v neskladju z Ustavo.

8. Ker je Ustavno sodišče odločilo o zahtevi Upravnega sodišča za oceno ustavnosti, je treba na podlagi 156. člena Ustave torej skleniti, da se prekinjeni sodni postopek v obravnavanem sporu nadaljuje.

K II. točki izreka

9. Tožba je utemeljena.

10. V drugem odstavku 6. člena ZEKom-1, veljavnega v času izdaje izpodbijane odločbe, je bilo določeno: "Višina plačila iz prejšnjega odstavka [letno plačilo toženki na podlagi obvestila] se določi tako, da se število točk pomnoži z vrednostjo točke. Število točk je nominalno enako 0,1 odstotka letnega prihodka, ki ga ima posamezni operater iz zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanja javnih komunikacijskih storitev na ozemlju Republike Slovenije, pri čemer ne glede na letni prihodek operaterja število točk ne more biti manjše od 100. Vrednost točke se določi s tarifo, ki je splošni akt agencije."

11. Tožnik meni, da je treba v zvezi z odmero letnega plačila upoštevati (in toženki sporočati) tisti letni prihodek, ki ga ima operater iz zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanja javnih komunikacijskih storitev na ozemlju (znotraj meja) RS, torej na domačem trgu. Toženka pa nasprotno meni, da je treba upoštevati (in ji sporočati) celoten letni prihodek, ki ga ima operater iz zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanja javnih komunikacijskih storitev, to pomeni brez delitve na prihodek, dosežen na domačem in na tujih trgih.

12. Med strankama je torej sporen pomen zgoraj citiranega drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, kolikor se določba pri opredelitvi upoštevnega prihodka sklicuje na ozemlje RS.

13. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-49/17-24, U-I-98/17-24 z dne 28. 3. 2019 v okviru ocene skladnosti spornega drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 z 2. členom Ustave (pravna država) navedlo, da načelo jasnosti in pomenske določljivosti predpisov zahteva, da so norme opredeljene določljivo, tako da je mogoče nedvomno ugotoviti njihovo vsebino in namen. Poudarilo je, da še posebej za področje javnih dajatev veljajo vse splošne zahteve za jasnost in pomensko določljivost predpisov, obenem pa je treba upoštevati še nekatera posebna merila prav za to področje. Zaupanje v davčni sistem sloni na transparentnosti, izračunljivosti in predvidljivosti obdavčevanja. Po presoji Ustavnega sodišča je določene kriterije, s katerimi ustavnosodna presoja polni vsebino 147. člena Ustave (zakonitost na davčnem področju), mogoče uporabiti tudi za določitev zahtev načela jasnosti in pomenske določljivosti iz 2. člena Ustave. Tudi 2. člen Ustave zahteva, da mora biti iz zakona razvidno in predvidljivo, kaj država zahteva od davkoplačevalca.

14. Ustavno sodišče je v citirani odločbi ocenilo, da je z vidika jezikovne in namenske razlage mogoča tako interpretacija drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki jo ponuja tožnik, kot tudi interpretacija, pri kateri vztraja toženka. Kriteriji razmejevanja med obema kategorijama prihodkov v izpodbijani določbi niso opredeljeni. Odkazilo na ozemlje RS bi bilo lahko spoštovano z razlago, da so mišljeni vsi operaterjevi letni prihodki za zagotavljanje omrežij oziroma izvajanje storitev, ker ima operater sedež na ozemlju RS in so v tem smislu vsi njegovi prihodki nastali (bili fakturirani) v RS. Vendar bi bilo to odkazilo lahko spoštovano tudi z razlago, da so mišljeni le tisti prihodki, ki so bili ustvarjeni z uporabo komunikacijske infrastrukture na ozemlju RS. Niti jezikovna niti namenska razlaga tako ne dajeta podlage za sklep, kako bi bilo treba razumeti in uporabiti drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1. In ker druge uveljavljene metode razlage (sistematična, logična, zgodovinska, pravu EU zvesta razlaga) ne pripomorejo k zadostni predvidljivosti drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, dejstvo, da obstajata (vsaj) dve enako verjetni razlagi zakonske določbe, po presoji Ustavnega sodišča pomeni, da so naslovniki izpostavljeni arbitrarni negotovosti. 2. člen Ustave pa na področju javnih dajatev prepoveduje takšne norme, ki davkoplačevalcem onemogočajo razumno in racionalno načrtovanje osebnih in poslovnih dejavnosti. Ker je bil drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 torej nejasen, je bil po ugotovitvi Ustavnega sodišča v neskladju (že) z 2. členom Ustave.

15. Ustavno sodišče izpodbijane določbe ni razveljavilo, ampak je v skladu z drugim odstavkom 47. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), v zvezi s prvim odstavkom istega člena, ugotovilo njeno neskladje z Ustavo, saj je, kot že navedeno, med postopkom pred Ustavnim sodiščem prenehala veljati, posledice njene neustavnosti pa v odprtih postopkih, v katerih jo mora sodišče še uporabiti, niso bile odpravljene.

16. Iz 125. člena Ustave (vezanost sodnika na ustavo in zakon) in iz smiselne uporabe 44. člena ZUstS, ki določa, da če ustavno sodišče razveljavi zakon ali del zakona, se ta ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, izhaja, da ugotovitvena odločba ustavnega sodišča učinkuje v vseh razmerjih, nastalih pred dnem, ko je ugotovitvena odločba začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V vseh postopkih, v katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, morajo sodišča upoštevati ugotovitveno odločbo Ustavnega sodišča, in sicer tako, da protiustavno zakonsko določbo uporabljajo tako, da njena uporaba ne bo v nasprotju z razlogi, ki so Ustavnemu sodišču narekovali ugotovitev njene protiustavnosti (odločba Ustavnega sodišča Up-624/11-16 z dne 3. 7. 2014, cit. evidenčni stavek). V primeru, ko je Ustavno sodišče tehniko ugotovitve protiustavnosti uporabilo, ker izpodbijana določba ne velja več, sicer pa bi jo razveljavilo, ima taka ugotovitev neustavnosti za odprte postopke enake učinke in posledice, kot bi jih imela razveljavitev (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 217/2014 z dne 19. 3. 2015).

17. V konkretnem primeru je toženka sporno odločitev o tem, kateri letni prihodek, ki ga ima operater iz zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanja javnih komunikacijskih storitev, je treba upoštevati pri odmeri višine letnega plačila na podlagi obvestila o zagotavljanju javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanju javnih komunikacijskih storitev, in posledično, kolikšna je višina tega plačila za tožnika za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 (1. točka izreka izpodbijane odločbe), oprla na drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1. Za to določbo pa je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila neustavna.

18. Kar zadeva stroške, nastale v zvezi s pregledom podatkov in oceno prihodka pooblaščenega revizorja, sodišče sodi, da ker je pregled s strani pooblaščenega revizorja toženka angažirala v okviru odmere letnega plačila, temelječega na neustavni zakonski določbi, in ker se je toženka pri oceni utemeljenega suma o resničnosti podatkov, ki jih je sporočil tožnik, opirala na neustaven drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ni podlage, da bi tožnika bremenili stroški pooblaščenega revizorja oziroma izvedba pregleda podatkov in ocene prihodka tožnika v smislu četrtega odstavka 6. člena ZEKom-1, kot je veljal ob izdaji izpodbijane odločbe.

19. Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da ker izpodbijana odločba torej temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, jo je treba iz tega razloga v celoti odpraviti.

20. V ponovnem postopku bo morala toženka upoštevati, da letno plačilo na podlagi obvestila po svoji naravi predstavlja z zakonom predpisano obvezno dajatev, za katero veljajo nekatere specifične zahteve, med drugim izračunljivost in predvidljivost za zavezance (glej in prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-49/17-24, U-I-98/17-24 z dne 28. 3. 2019, 19. točka obrazložitve). Gre za odraz zaupanja v pravo, kar je element pravne države iz 2. člena Ustave.

21. V davčnih zadevah je sprejeto stališče, da se v skladu z načelom zakonitosti v davčnem pravu glede ugotavljanja davčne osnove in davčne stopnje ter opredelitve davčnega zavezanca praviloma (če zakon ne določa drugače) uporabi materialni zakon, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti oziroma v obdobju, na katero se nanaša taka obveznost, kar je izjema od splošnega pravila iz 6. člena ZUP – načelo zakonitosti (glej na primer odločitve Vrhovnega sodišča X Ips 201/2005 z dne 26. 11. 2009, X Ips 1431/2006 z dne 1. 4. 2010, X Ips 498/2009 z dne 17. 2. 2011, X Ips 256/2015 z dne 15. 10. 2015).

22. Ob smiselnem upoštevanju tega pravila iz davčnega prava, pri čemer v ZEKom-1C tudi zakonodajalec ni določil drugače, bi morala toženka v ponovnem postopku uporabiti 6. člen ZEKom-1, kot je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe.

23. Toda ker je za drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki je veljal ob izdaji izpodbijane odločbe, Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil neustaven, toženka nanj svoje odločitve o odmeri plačila v ponovnem postopku ne bo mogla več opreti. Brez zakonite osnove, kateri prihodek upoštevati pri naložitvi obveznosti zadevnega letnega plačila, odločbe, s katero bi bila takšna obveznost naložena oziroma ki bi se na takšno obveznost nanašala, namreč v skladu z načeli ustavnosti in zakonitosti v konkretnem ponovnem postopku pred toženko tožniku ne bi bilo mogoče izdati.

24. Ker izpodbijana odločba temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, je, upoštevaje tožbeni zahtevek, sodišče zaradi zmotne uporabe materialne prava na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in, kot ZUS-1 določa v takem primeru, zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek, v katerem je toženka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

25. Ker je sodišče ugotovilo, da je treba že iz obravnavanega razloga tožbi ugoditi, se v presojo drugih tožbenih očitkov ni spuščalo.

26. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (na seji) na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Glede na razlog odprave izpodbijane odločbe predlaganih dokazov ni izvajalo, saj na presojo sodišča ne bi mogli vplivati.

27. Tožnik je kot priglašene stroške navedel znesek sodne takse za vloženo tožbo v višini 148,00 EUR, ki pa mu bo, ker je s tožbo uspel, brez posebnega sklepa vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1 c) Taksne tarife v povezavi s 37. členom Zakona o sodnih taksah).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o elektronskih komunikacijah (2012) - ZEKom-1 - člen 6, 6/2
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2NjUw