UPRS Sodba I U 1557/2019-14

Jedro

Ukrep pridržanja je možno izreči samo "zaradi individualnega ravnanja" prosilca in "v izjemnih okoliščinah." V predmetni zadevi je tožena stranka ukrep pridržanja nedvomno izrekla zaradi individualnega ravnanja tožnika tekom dogodkov dne 29. 8. 2019, dne 6. 9. 2019 in dne 19. 9. 2019. Ali izpodbijani ukrep spada v okvir oziroma če se ujema s standardi Sodišča EU v zvezi z „izjemnimi okoliščinami“ zagotavljanja „javne varnosti“ po pravu EU, pa tožena stranka v postopku ni ugotavljala.

Ukrep pridržanja v obravnavani zadevi je sicer predpisan z zakonom in je tudi primeren v tem smislu, da je z njim mogoče doseči legitimen cilj, to je zaščititi javni red in varnost drugih oseb, ki prihajajo v stik s tožnikom v Azilnem domu. Nadaljnje presoje z vidika testa nujnosti pa tožena stranka ni izpeljala in je zato izpodbijani akt nezakonit zaradi napačne uporabe materialnega prava.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-187/2018/65 (1312-19) z dne 20. 9. 2019 odpravi.

II. Tožena stranka mora nemudoma po prejemu te sodbe prenehati izvajati ukrep odvzema prostosti tožniku v Centru za tujce, Postojna.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi z drugim in četrtim odstavkom istega člena ZMZ-1 v zadevi priznanja mednarodne zaščite - pridržanja prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., začasno nastanjenemu v Centru za tujce, ki ga v postopku mednarodne zaščite zastopa Pravno informacijski center nevladnih organizacij (PIC), odločila, da tožnika (roj. 1990 v kraju B., Libija) pridrži zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

2. Prosilec za mednarodno zaščito bo zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda pridržan na prostore Centra za tujce, ..., in sicer od 20.9.2019 od 14:00 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece z možnostjo podaljšanja za en mesec.

3. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je bil tožnik po podani drugi prošnji dne 7. 6. 2019 ponovno nastanjen v prostorih azilnega doma, kjer je ostal do 25. 7. 2019, ko mu je bil s strani pristojnega organa zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda prvič izdan ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce, kjer je bil nastanjen do 8. 8. 2019. Na podlagi vseh opravljenih razgovorov s prosilcem je bila dne 11. 9. 2019 izdana odločba v zadevi mednarodne zaščite, s katero je bila prošnja zavrnjena. Dne 20. 9. 2019 je bilo prosilcu zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda ponovno omejeno gibanje na Center za tujce.

4. Pristojni organ je bil dne 20. 9. 2019 s strani varnostne službe, Varovanje C., ki varuje prostore Azilnega doma v Ljubljani, kjer je bil prosilec nastanjen, obveščen o ponovnem incidentu, v katerem je bil udeležen prosilec, o njegovem ponavljajočem neprimernem vedenju ter kršitvah hišnega reda in kršitvah javnega reda in miru.

5. Kot izhaja iz poročila varnostne službe z 20. 9. 2019, je prosilec 19. 9. 2019 ob 23:50 uri prišel do recepcije in zahteval, da pokličejo zdravnika, ker naj bi bil drug prosilec Č.Č. bolan. Pri tem je večkrat močno udarjal po pultu recepcije in glasno kričal in naj bi bil vidno pod vplivom nekih substanc. V eni od sob je malo po tem vzel vzmetnico in jo odnesel na pločnik. Na vzmetnico se je ulegel Č.Č., domnevno bolni prosilec, ki je nato fizično napadel varnostnika, zaradi česar je ta uporabil solzivec. Nato je tudi prosilec napadel varnostnika tako, da ga je nekajkrat odrinil in ga skušal s pestjo udariti v predel obraza. Iz tega razloga je varnostnik ponovno uporabil solzivec in poškropil prosilca. Kasneje je prosilec istega varnostnika poskušal znova napasti, in sicer z berglami, s katerimi je nato udarjal po vratih ambulante in po stolih. Zaradi tega dogodka je posredovala tudi policija, ki je prosilcu izdala plačilni nalog.

6. Iz uradnega zaznamka Urada Vlade z 8. 9. 2019 je razvidno, da je ga. D.D., zaposlena na Uradu za oskrbo in integracijo migrantov s sodelavko E.E. s prosilcem 6. 9. 2019 opravila razgovor, česar pa v preteklih dneh ni mogla storiti, ker je bil prosilec vidno omamljen in pogovor z njim ni bil mogoč. Ponovno ga je seznanila s hišnim redom. V zvezi z vnašanjem in uživanjem drog in alkohola v azilnem domu ji je povedal, da ni užival nič prepovedanega, razen marihuane, kar naj bi lahko počeli povsod in, da ne razume, zakaj v Sloveniji tega ne more. Z njim je govorila o njegovem odnosu z varnostniki, na kar je odgovoril, da ima z njimi težave, ker ga vedno žalijo. Povedal je, da se tudi, ko je vinjen in omamljen, zaveda, kaj počne in se tega tudi spomni. Seznanjen je bil s tem, da s svojim vedenjem in kričanjem straši družine in otroke in ogroža sebe in druge prosilce, poleg tega pa mu je bilo rečeno, da mu bo, v kolikor bo s kršitvami nadaljeval ali se bodo te stopnjevale, omejeno gibanje na Center za tujce.

7. Po tem, ko je bil pristojni organ s strani Urada Vlade v Azilnem domu in s strani varnostne službe opozorjen in obveščen o incidentu in ponavljajočem se neprimernem vedenju prosilca, je bilo prosilcu 20. 9. 2019 ustno za zapisnik št. 2142-187/2018/64 (1312-12), omejeno gibanje na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda.

8. Na poziv uradne osebe, naj opiše, kaj se je dogajalo med incidentom, ki se je zgodil 19. 9. 2019 ponoči, je prosilec pojasnil, da je imel njegov prijatelj Č.Č. visoko vročino, zaradi česar je zahteval od varnostnikov, naj pokličejo v bolnišnico. Socialni delavec mu je pojasnil, da se kliče rešilca samo v nujnih primerih in, da ga zaradi visoke vročine ne bodo klicali. Zato je prosilec vzel vzmetnico in jo odnesel na pločnik, kjer sta z bolnim prosilcem čakala taksi. Prosilec je pozabil ključe od sobe in ko se je vrnil, so varnostniki nosili vzmetnico in Č.Č.. Prosilec se varnostnikov ni dotaknil, vendar so kljub temu oba prosilca poškropili s solzivcem in ju udarili. Prišla je tudi policija in mu izdala plačilni nalog. Uradna oseba ga je nato soočila z dejanji, ki jih je storil dne 19. 9. 2019, in sicer je pod vplivom nekih substanc od receptorke zahteval, naj pokliče zdravnika za drugega prosilca, pri čemer je močno udarjal z rokami po pultu recepcije in glasno kričal. Na vprašanje, če želi povedati kaj v zvezi s tem, je pojasnil, da je potrkal po pultu, vendar ne glasno in tudi kričal ni, saj se mu ni zdelo potrebno. Potrdil je, da je nesel vzmetnico na pločnik. Po njegovih besedah naj bi bil ves čas pod vplivom substanc, tablet, tudi med pogovorom z uradno osebo v času pisanja zapisnika, vendar je bil priseben in se je brez težav pogovarjal. Povedal je, da varnostnika ni napadel, ampak je želel samo pomiriti Č.Č.. Ni vedel, zakaj se omenjajo bergle, ker jih nihče ni imel, nikjer jih ni videl in jih zato ni mogel uporabiti. To je bilo podobno kot takrat, ko so ga obtožili, da ima v sobi bombo in meč, kar ni bilo res. V nadaljevanju je pojasnil začetek njegovih težav z varnostniki, ki so se začele, ko je videl, da varnostnik tihotapi ljudi ven iz azilnega doma. Na vprašanje uradne osebe, ali večkrat krši hišni red v azilnem domu, je odgovoril, da ga ni kršil. Povedal je, da mu varnostniki, odkar so se začele njegove težave z njimi, ves čas podtikajo in ga izzivajo.

9. Na vprašanje, če je bil z njim 6. 9. 2019 opravljen pogovor glede vnašanja in uživanja drog v azilnem domu, je odgovoril, da on ni z nikomer govoril o tem. S D.D., socialno delavko, je imel razgovor o njegovih težavah z varnostniki. Rekel je še, da mu bi lahko pregledala kri, če je menila, da je kadil hašiš in da ni rekel, da je kadil marihuano. Na vprašanje, ali je 6. 9. 2019 prišel v konflikt z drugim prosilcem in ga želel udariti z berglo, je odgovoril, da to ne drži. Nikogar ni napadel z berglo. Potem se je spomnil, da mu je prijatelj od nekega Pakistanca žalil mamo, zaradi česar se je zelo razjezil, prijel berglo in ga želel udariti, vendar ga potem ni. Nato sta se pobotala, ko se mu je ta oseba opravičila. Uradna oseba je prosilca ponovno vprašala, če je morda pozabil in je imel tudi 19. 9. 2019 kakšno berglo. Prosilec se je spomnil, da jo je res imel. Ko ga je varnostnik pošprical s solzivcem, si je šel v sobo umit obraz, potem pa je prijel staro berglo, ki jo je imel v sobi in odšel z njo proti recepciji, da bi se maščeval varnostnikom. Na poti do recepcije ga je ustavil prijatelj in ga pomiril, vendar ni vedel, kateri je to bil.

10. Uradna oseba je prosilca pozvala, naj opiše, kaj se je dogajalo 29. 8. 2019, ko je bil zaradi kršitve javnega reda obravnavan s strani policijske postaje Ljubljana Vič. Prosilec je povedal, da je k njemu v sobo prišel njegov prijatelj F.F., ki se ni dobro počutil. Rekel mu je celo, da bo umrl. Prosilec je šel na recepcijo in rekel varnostnikom, naj pokličejo rešilca. Štirje varnostniki so takrat odšli z njim do sobe. Rešilec je F.F. odpeljal. Kasneje je prišla policija in mu povedala, da naj bi grozil enemu varnostniku, da ga bo ubil in izdali so mu nalog za dvesto evrov. Takrat so pregledali tudi celo njegovo sobo, vendar niso ničesar našli. Ni vedel, kaj so varnostniki govorili policiji, saj jih ni razumel. Nadalje je glede trave in alkohola ter kršitev hišnega reda povedal, da kadi samo navadne cigarete in da alkohola ne mara. Glede napada na varnostnika z nožem je razložil, da so mu to želeli podtakniti, da nima noža in da so mu ga podtaknili. Varnostniki so ga stalno izzivali in mu podtikali.

11. Ob koncu postopka o seznanitvi prosilca o pridržanju na Center za tujce prosilec ni želel poslušati branja zapisnika in sploh ni želel več poslušati. Prav tako zapisnika ni želel podpisati, zato ga je prebral in podpisal njegov pravni pooblaščenec, ki tudi ni imel nobenih vprašanj in ni imel pripomb na zapisnik.

12. V nadaljevanju tožena stranka izpeljuje, da je tožnika pridržala zaradi njegovega ponavljajočega, očitno neprimernega vedenja in zaradi ponavljajočih kršitev hišnega reda v azilnem domu. Prosilec je konstantno povzročal težave, se neprimerno vedel in grozil osebju v azilnem domu. Motil in ustrahoval je tudi ostale prosilce, nastanjene v prostorih azilnega doma, kjer so med drugim tudi družine z otroki. To je bil tudi eden izmed razlogov, zakaj je ga. D.D. s prosilcem opravila razgovor. Pred tem se je z njim večkrat poskušala pogovoriti, vendar je bilo zaradi njegove vidne omamljenosti to nemogoče.

13. Iz vsega navedenega več kot očitno izhaja, da je bil prosilec večkrat opozorjen tako s strani socialne službe v azilnem domu, varnostne službe kot tudi policije, naj preneha z dejanji, ki niso samo neprimerna in se ne skladajo s pravili hišnega reda v Azilnem domu, temveč imajo tudi znake različnih prekrškov. Prosilcu je bilo iz enakega razloga enkrat že omejeno gibanje na prostore Centra za tujce, in sicer je bil tam nastanjen od 25. 7. 2019 do 8. 8. 2019. Pristojni organ je prosilcu takrat omejil gibanje zaradi več incidentov, in sicer je prosilec v azilnem domu grozil, da ima bombo, večkrat je kričal in verbalno napadal zaposlene in ostale prosilce, v enem od incidentov je celo napadel varnostnika z nožem. Zaradi teh dogodkov so v azilnem domu večkrat posredovali policija, nujna medicinska pomoč in enkrat celo specialna enota policije. Ker prosilec po vrnitvi v prostore azilnega doma kljub ponovnim večkratnim opozorilom z neprimernim vedenjem ni prenehal in je ponovno večkrat kršil pravila hišnega reda, se je pristojni organ odločil, da bo prosilcu ponovno omejil gibanje, saj gre glede na dejansko stanje povsem utemeljeno pričakovati, da prosilec s takšnim vedenjem ne bo prenehal.

14. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na četrto alinejo prvega odstavka 84. člena ter drugi odstavek 84. člena ZMZ-1

15. Pristojni organ niti ni preverjal, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, primeren ukrep. Glede na vse, kar se je s prosilcem dogajalo, je popolnoma utemeljeno pričakovati, da bi prosilec v primeru, da bi ostal v prostorih Azilnega doma, s kršitvami nadaljeval. Dejstvo, da bi mu bilo gibanje omejeno na prostore azilnega doma ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kot je bil do sedaj, kjer velja enak hišni red, ki ga je v preteklosti kljub opozorilom večkrat kršil, s tem pa bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal in motil ostale prosilce in zaposlene. Poleg tega pa nikakor ne gre zanemariti prosilčeve izjave, da si je želel, ko se je z berglo vračal na recepcijo, maščevati varnostniku, ki ga je poškropil s plinskim razpršilcem, kar kaže na izrazito napadalno vedenje prosilca in potencialno nevarnost napada na varnostnike. Tudi na drugega prosilca se je želel spraviti z berglo in ga fizično napasti, samo zato, ker ga je le ta verbalno vznemiril in ga užalil. Pristojni organ iz teh razlogov ocenjuje, da bi bil milejši ukrep popolnoma nesmiseln in je zato edina učinkovita možnost, s katero bi preprečili ponovne kršitve prosilca, da se mu ponovno omeji gibanje na prostore Centra za tujce, s čemer se bo preprečilo prosilčevo ogrožanje sebe, drugih in javnega reda.

16. V tožbi tožnik najprej povzema bistvene dele obrazložitve izpodbijanega akta in varnostni incident tako, kot izhaja iz poročila varnostne službe z dne 20. 9. 2109, o dogodku z dne 19. 9. 2019 ob 23:50 uri, ko je bil po posredovanju policije tožniku izdan plačilni nalog.

17. Tožnik še povzema, da toženka v aktu navaja zapis uradnega zaznamka D.D. z dne 8. 9. 2019, ki se je pogovarjala s tožnikom glede vnašanja in uživanja drog in alkohola, omenja njegov odnos z varnostniki, dogodek z dne 28. 8. 2019, ko ni upošteval navodil varnostnika ter dogodek z dne 6. 9. 2019, ko je bil udeležen v sporu z drugim prosilcem.

18. Tožnik se v prvi vrsti ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem ter zavrača, da so podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi 4.alineje prvega odstavka 84.člena ZMZ-1. Poseg v tožnikovo osebno svobodo iz razloga varstva osebne varnosti in premoženjske varnosti je dopusten le, če je to nujno potrebno. V tožnikovih očitanih mu dejanjih ni izkazana nujnost ukrepa ne dovolj resna grožnja varnosti oseb in premoženja, saj tožnik sam s svojim obnašanjem ni ogrožal niti prisotnih oseb ne premoženja Azilnega doma.

19. Priznava, da ima težave z varnostniki, ki ga stalno izzivajo in mu podtikajo. Težave so se začele zaradi določenega varnostnika, katerega ime tudi navaja, ki ga je videl, kako tihotapi ljudi ven iz Azilnega doma. S tem ga je tožnik takrat tudi soočil, ko je videl sedem ljudi, ki jih je peljal ven, in mu rekel, da to, kar počne, ni prav, le ta pa se je delal, kot da nič ne ve.

20. Tožnik se zaveda očitkov, da je bil udeležen pri dveh varnostnih incidentih, vendar sam ni s svojimi dejanji in besedami ogrožal nikogar. Po Zakonu o zasebnem varovanju sta mu bila izdana tudi plačilna naloga, ker naj ne bi upošteval varnostnika ter s silo oviral izvedbo ukrepa varnostnika.

21. Glede prvega dogodka z dne 29. 8. 2019 tožnik pravi, da je želel pomagati prijatelju F.F., ki je takrat izgledal zelo slabo. Varnostniki, ki jih je obvestil, so se vrnili do njega ter poklicali rešilca, ki je F.F. odpeljal. Kasneje je prišla policija in šele oni so tožniku povedali, da naj bi grozil enemu od varnostnikov, kar zanika. Ne ve, kaj so varnostniki govorili policiji, ker jih ne razume.

22. Glede drugega dogodka v noči na 20. 9. 2019 tožnik pojasnjuje, da je tudi želel pomagati bolnemu prijatelju z imenom Č.Č., ki je imel visoko vročino in je spal v njegovi sobi. Na recepciji je potrkal po pultu, da je prijatelj bolan in naj pokličejo zdravnika. Zavrača očitek, da je močno udarjal po pultu recepcije in glasno kričal. Varnostnik je nato poklical socialnega delavca, kateri mu je povedal, da je rešilec le za primere, ko je ogroženo življenje. Prijatelj je vzel deko, sam je šel po vzmetnico in sta šla pred Azilni dom na pločnik počakat taksi, ki naj bi prijatelja odpeljal v bolnišnico. Vrnil se je do sobe po ključ, ob prihodu nazaj ven pa videl varnostnike, kako nosijo vzmetnico in prijatelja. Ta je v arabskem jeziku govoril varnostnikom, da želi s svojim denarjem k zdravniku, eden izmed njih je vlekel deko iz njega; tožnik je hotel umiriti situacijo, v angleškem jeziku je varnostnikom dejal »Why do you do this to Č.Č., he is very sick, he needs this, leave him«. Nobenega varnostnika se ni dotaknil. Varnostnik je proti tožniku uporabil solzivec ter ga udaril.

23. Tožnik v nadaljevanju vztraja, da hišnega reda ni kršil. Je na medikamentozni terapiji Lyrice in Rivotrila in je torej stalno pod vplivom substanc. S socialno služno sodeluje, imel je razgovor s socialno delavko D.D. o težavah z nekaterimi varnostniki, predlagal je tudi pregled krvi za prepovedane droge, katerega niso izvedli. Opravljen je bil tudi pregled njegove sobe, kjer ni bilo najdenih drog. Alkohola ne mara ter kadi navadne cigarete. Do sostanovalcev nima nasilnega odnosa. Očitani omenjen dogodek z dne 6. 9. 2019 ni bil pravilno povzet. Tožnika je užalil sostanovalec v azilnem domu, s tem, da mu je žalil mamo, ki je ta ni videl že sedem let, jezen je res prijel berglo, vendar ni zamahnil proti njemu.

24. Toženka je takoj po zaslišanju tožnika izdala ukrep omejitve gibanja na Center za tujce v Postojni, njegovih navedb sploh ni preučila, ni upoštevala njegovih dokaznih predlogov o zaslišanju več vpletenih oseb in vpogleda v posnetek varnostnih kamer. Predočila mu je del pisne izjave varnostnika, s katerim se ni imel možnost soočiti. Tožnik je na zaslišanju izpovedal bistveno drugače, kot v obrazložitvi sklepa navaja toženka. Nasprotuje pavšalnim zaključkom, da konstantno povzroča težave, se neprimeno vede ter grozi osebju v azilnem domu.

25. ZUP namreč v prvem odstavku 146. člena določa, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Sklicuje se na kršitev146. člena ZUP.

26. V navedeni zadevi pa uradna oseba, ki je vodila postopek v zvezi z omejitvijo gibanja, ni na ustni obravnavi zaslišala prič in dala tožniku možnosti, da pričam postavlja vprašanja, ampak je uporabila pisno izjavo varnostnika vsebovano v Poročilu o ukrepu varnostnika Varovanja C. Uradu vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov ter uradni zaznamek socialne delavke razgovora s tožnikom, in je s tem prišlo tudi do kršitve prvega odstavka 154. člena ZUP.

27. Kot izhaja iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-601/15 PPU, pojem »javni red« vsekakor predpostavlja - razen socialne motnje, ki jo pomeni vsaka pravna kršitev -resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe. V zvezi s pojmom »javna varnost« iz sodne prakse Sodišča izhaja, da ta pokriva tako notranjo kot zunanjo varnost države članice in da zato ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetje prebivalstva pa tudi tveganje resnih motenj v zunanjih odnosih ali mirnem sožitju med narodi ali ogrožanje vojaških interesov lahko vplivajo na javno varnost. Ogrožanje nacionalne varnosti ali javnega reda torej lahko pridržanje ali nadaljevanje pridržanja prosilca na podlagi člena 8(3), prvi pododstavek, (e), Direktive 2013/33 z vidika nujnosti upraviči le pod pogojem, da njegovo individualno ravnanje pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno nevarnost, ki ogroža temeljni interes družbe ali notranjo ali zunanjo varnost zadevne države članice.

28. V dani zadevi je bil tožnik pridržan zaradi neprimernega vedenja in kršitev hišnega reda, kar niso tako hude kršitve, da bi lahko bila zaradi njih ogrožena nacionalna varnost ali javni red in mir. V izpodbijanem sklepu je na str. 4 zgolj navrženo, da imajo domnevno sporna ravnanja tožnika znake različnih prekrškov, vendar trditev ni v ničemer konkretizirana (katerih prekrškov, ali ga je policija zaradi teh prekrškov obravnavala, mu izrekla kakšno sankcijo ipd.). Iz izpodbijanega sklepa je videti le, da je policija tožnika obravnavala zaradi neupoštevanja navodil varnostnika, kar je prekršek po Zakonu o zasebnem varovanju, ne pa kršitev javnega reda in miru (v skladu z ZJRM -1).

29. Skladno s 14. členom ZMZ-1 naj bi se prosilcem s posebnimi potrebami glede sprejema prilagodilo materialne pogoje sprejema, zdravstveno in psihološko svetovanje ter nega. Če je osebje azilnega doma res zaznavalo določene težave pri tožniku, bi moralo najprej poseči po različnih psihosocialnih načinih za ravnanje z njim. Skladno 86. členom ZMZ-1 bi mu lahko tudi omogočili dodaten obseg zdravstvenih storitev, vključno s psihoterapevtsko pomočjo. Vendar iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni videti, da so te pristope sploh poskusili uporabiti, četudi so tožnika ožigosali kot »očitno« problematičnega.

30. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je pridržanje predlagala policija z dopisom z dne 29. 8. 2019. Če bi policija tedaj ocenjevala, da obstajajo razlogi za poseg v svobodo tožnika, bi mu lahko sama izrekla ustrezen ukrep, saj smejo skladno s 64. členom ZNPPol policisti pridržati osebo, ki moti ali ogroža javni red, če javnega reda ne morejo drugače vzpostaviti ali če ogrožanja ne morejo drugače odvrniti. Nazadnje bi lahko policija to storila tudi 20. 9. 2019, ko naj bi posredovala v Azilnem domu in tožniku izdala plačilni nalog. Policija torej očitno sama ni ocenjevala, da tožnik moti ali ogroža javni red in da ima podlago za izrek ukrep pridržanja po ZNPPol. Vendar pa to ne pomeni, da so standardi odreditve pridržanja po ZMZ-1 kaj manjši kot po ZNPPol. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ni videti, da bi policija tožniku dne 20. 9. 2019 zasegla (skladno s 54. členom ZNPPol) kakšne predmete, primerne za napad ali samopoškodbo, ter tudi predmete, s katerimi se lahko huje ogrozi javni red ali splošna varnost ljudi ali premoženja.

31. Ni tudi mogoče spregledati, da je pretežen delež dokazil, ki jih izpodbijan sklep navaja v podkrepitev odločitvi o pridržanju tožnika, razmeroma star (uradni zaznamek socialne delavke z dne 8. 9. 2019, dopis PP z dne 29. 8. 2019). Vendar je kljub temu tožnik bil udeležen v domnevno sporni dogodek z varnostno službo šele 20. 9. 2019, torej več tednov po razgovoru s socialno delavko in predlogu PP za odreditev pridržanja. Resnična, sedanja in dovolj resna nevarnost za javni red in mir potemtakem lahko temelji zgolj na dogodku z dne 20. 9. 2019. Ta pa je ugotovljena zgolj z navedbami varnostne službe, četudi bi jo bilo mogoče preverjati še vsaj s pregledi posnetkov varnostnih kamer in pridobitvijo izjav udeleženih prosilcev za azil.

32. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi in da po prejemu sodne odločbe organ preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce in tožnika nemudoma izpusti.

33. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da ne sprejema argumentov tožnika in predlaga, da sodišče upoštevajoč uveljavljeno sodno prakso ugotovi, da je izpodbijani akt zakonit.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

34. Tožba je utemeljena.

35. Glede na to, da je istovrsten upravni spor med istima strankama v podobnih dejanskih okoliščinah že tekel in bil pravnomočno končan s sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1275/2019-4 z dne 7. 8. 2019, ko je to sodišče tožbi ugodilo zaradi kršitev procesnih pravic tožnika v ugotovitvenem postopku, in je bil tožnik dne 8. 8. 2019 izpuščen iz pridržanja, bo sodišče tudi v tem upravnem sporu najprej preverilo, ali je v upravnem postopku, ki je predmet tega upravnega spora, tožena stranka upoštevala odločitev in napotke Upravnega sodišča toženi stranki glede vodenja postopka iz sodbe v zadevi I U 1275/2019-4.

36. V sodbi v zadevi I U 1275/2019-4 je sodišče ugotovilo kršitve določil 146. in prvega odstavka 154. člena ZUP in je tožbi ugodilo, ker bi tožena stranka morala tožnika seznaniti s poročili o delu in dopisi, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, razpisati ustno obravnavo in na njej zaslišati priče – predlagane varnostnike tako, da bo imel tožnik možnost pričam postavljati vprašanja, hkrati pa bi morala dati tožniku tudi možnost, da predlaga morebitne druge dokaze. Opredeliti bi se morala tudi do navedb o slabem zdravstvenem stanju tožnika zaradi ne jemanja zdravil in neprimernosti izreka ukrepa omejitve gibanja, v zvezi s čimer je tožnik predlagal postavitev in zaslišanje izvedenca psihiatrične stroke.¹

37. Sodišče se v tej zadevi pridružuje stališču in interpretaciji prava iz sodbe v zadevi I U 1275/2019-4 v tem smislu, da mora biti prosilec, preden mu je izrečen ukrep pridržanja, zaslišan, četudi ZMZ-1 in Direktiva o sprejemu², ki jo ZMZ-1 prenaša v notranji pravni red, tega izrecno ne določata.³ Ta procesna garancija je namreč del splošnega načela prava EU do dobrega upravljanja⁴ in vključuje pravico do izjave oziroma obrambe pred izdajo vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na interese prizadete osebe.⁵ Pravica do izjave (obrambe) je samostojna človekova pravica v pravu EU posebej v upravnem postopku in posebej tudi v upravnem sporu (v tem primeru je del pravice iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah), ko država članica EU izvaja pravo EU.⁶ Sodišče EU se je tudi že opredelilo po vsebini, kaj ta pravica do obrambe oziroma izjave v upravnem postopku pomeni z vidika splošnega pravnega načela in Upravno sodišče je vsebino te pravice že večkrat preneslo v upravno-sodno prakso.⁷

38. Pravica do dobrega upravljanja po pravu EU med drugim zajema pravico do obrambe oziroma izjave v tem smislu, da ima stranka možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku pred sprejemom vsake odločbe, ki bi lahko vplivala na njegove pravno zavarovane interese oziroma pravice. Pravica do obrambe in izjave v upravnem postopku po pravu EU pomeni ne samo, da tožnik lahko koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, ampak tudi, da upravni organ "učinkovito upošteva celoto upoštevnih elementov".⁸ Tožnik mora imeti pravico "popraviti napako", upravni organ mora "ustrezno upoštevati pripombe" stranke in ob tem "skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo določbo podrobno obrazložiti" in te obveznosti veljajo, "čeprav zakonodaja izrecno ne določa take postopkovne zahteve."⁹ Pravica do izjave v upravnem postopku oziroma do obrambe ni absolutna v tem smislu, da bi upravni organ moral pred sprejemom odločbe obvestiti stranko, da namerava zoper njo sprejeti določen akt in da bi mu moral predhodno posredovati dejstva, na katerih bo utemeljil odločbo, in ji dati rok za razmislek. Vendar pa je po stališču Sodišča EU tudi glede tega treba dopustiti izjemo, kadar državljan tretje države ni mogel razumno domnevati, katera dejstva so mu očitana, ali kadar je bil objektivno v takem položaju, da nanje ni mogel odgovoriti brez nekaterih preverjanj ali postopkov, zlasti z namenom pridobitve potrdil.¹⁰

39. Vendar pa se pravica do izjave v upravnem postopku ne uresničuje nujno le z ustnim zaslišanjem. Tožnik se lahko o ključnih dejstvih izreče tudi pisno¹¹ pod pogojem, da to omogoča sprejem odločbe s strani državnega organa ob "polnem poznavanju dejstev",¹² to lahko pomeni tudi ob upoštevanju "pojasnil" stranke v postopku,¹³ tako da lahko stranka "podrobno navede" svoja stališča.¹⁴ Sodišče EU je v tej zadevi pravico do izjave sicer obravnavalo v konteksu odločanja o prošnji za mednarodno zaščito in je odločilo, da ta pravica "načeloma" ne zahteva, da ima stranka tudi pravico na razgovoru predlagati in zaslišati priče,¹⁵ vendar je Upravno sodišče mnenja, da "načeloma" to isto velja tudi za zaslišanje v postopku odločanja o pridržanju.

40. Upoštevajoč vse to, sodišče ugotavlja, da tožena stranka v upravnem postopku ni kršila pravice do izjave oziroma obrambe tožnika, ker mu ne bi dala možnosti, da bi se izrekel o dejstvih, ki so pomembna za ugotavljanje pogojev za pridržanje po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi s členom 8(3)(e) Direktive o sprejemu, ki jo omenjeni člen ZMZ-1 prenaša v notranji pravni red. Tožnik je namreč dobil možnost, da se izjavi o dejstvih, ki se mu očitajo s tem, ko je bil s tožnikom dne 20. 9. 2019, ob prisotnosti tolmača in predstavnika PIC, opravljen osebni razgovor. Na tem razgovoru je namreč tožnik dobil možnost, da opiše, kaj se je zgodilo 19. 9. 2019 ob incidentu v Azilnem domu. Uradna oseba ga je soočila z navedbami v pisnih izjavah varnostnika iz Azilnega doma, ki je poročal o incidentu, in tožnik je v tej fazi pojasnjevanja predlagal, da naj uradna oseba pogleda v posnetke kamere in da je bil priča dogodka G.G. iz Pakistana, ki bi lahko potrdil njegovo zgodbo, da on ni napadel varnostnika. V nadaljevanju razgovora je tožnik pojasnjeval okoliščine v zvezi z drugimi dogodki v Azilnem domu. Tožnik je bil na koncu razgovora tudi obveščen o razlogih za odvzem prostosti. Na vprašanje tožnika, zakaj mu bodo omejili gibanje, je uradna oseba odgovorila, da želijo preprečiti kršitve reda in miru v prostorih Azilnega doma. Tožnik je dodal, če bo odpeljan v Center za tujce, bo storil samomor, ker ni ničesar storil. Na dodatno vprašanje, ali bi želel podrobnejšo pojasnitev ukrepa, je odvrnil, da mu je vseeno, da ga lahko zaprejo za 10 let.

41. Tak način vodenja osebnega razgovora s tožnikom je tožniku omogočil, da se je izrekel o vseh bistvenih dejstvih in med strankama ni sporno, da je tožnik 6. 9. 2019 prišel v konflikt s prosilcem iz Pakistana, ki mu je ob tem žalil mamo, kar ga je prizadelo in ga je hotel udariti, a ga ni. Na osebnem razgovoru je povedal, da je pol ure kasneje ta prosilec prišel k njemu in se mu je opravičil, objela sta se in vse je bilo v redu. Na ta dan je imel tudi pogovor s sodelavko Urada za oskrbo in integracijo migrantov glede uporabe in vnašanja mamil (zapisnik o osebnem razgovoru z dne 20. 9. 2019). Na osebnem razgovoru dne 20. 9. 2019 je tožnik pojasnjeval tudi okoliščine o tem, kaj se je zgodilo dne 29. 8. 2019, ko naj bi pomagal bolnemu prijatelju. Takrat so mu policaji povedali, da naj bi grozil varnostnikom, za kar je moral plačati globo 200.00 EUR, vendar ni vedel, kaj so varnostniki povedali policajem; uradna oseba pa ga je na razgovoru soočila s tem, da je plačal globo, ker se ni držal navodil varnostnikov oziroma jim je grozil. Tudi glede incidenta z dne 19. 9. 2019 med strankama ni nič bistvenega sporno, saj je tožnik na razgovoru povedal, da je res potolkel po pultu, ker je imel prijatelj vročino, da je z njim odnesel žimnico na prosto, da bi tam počakal na taksi in da se varnostnika "ni dotaknil", kar ne izključuje, da je tožnik varnostnika morda nameraval napasti, kajti, ko je uradna oseba tožnika soočila z izjavo varnostnika, mu je dejala, da naj bi tožnik varnostnika "odrinil" in "skušal napasti s pestjo v predel obraza." Med strankama tudi ni spora o tem, da je dne 19. 9. 2019, ko ga je varnostnik pošprical s solzivcem, odšel v sobo in si umil obraz, potem pa je prijel za staro berglo in z njo odšel proti varnostniku. Na poti do recepcije ga je ustavil prijatelj in ga prepričal, naj se umiri (zapisnik o osebnem razgovoru z dne 20. 9. 2019).

42. Tako voden osebni razgovor je tožniku omogočil, da tvorno sodeluje v ugotovitvenem postopku, čeprav tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta ni obravnavala njegovega dokaznega predloga po vpogledu v posnetke varnostne kamere in za zaslišanje prič. Ta procesna pomanjkljivost v izpodbijanem aktu ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, iz razlogov, ki so razvidni v nadaljevanju te sodbe.

43. Na zaslišanju na glavni obravnavi tožnik na odprto vprašanje, kaj se je dogajalo v Azilnem domu, ni bil zgovoren; zatrjeval je, da ni imel konfliktov oziroma da so varnostniki z njim drugače ravnali kot z ostalimi prosilci in da se zato osebno bolje počuti v Centru za tujce kot v Azilnem domu, da pa se ne strinja s tem, da mu je odvzeta prostost. Sodišče je na zaslišanju tožnika bilo pozorno tudi na njegovo psiho-fizično stanje in ni ugotovilo nikakršnih znakov, da tožnik ne bi razumel, za kaj gre v postopku, ali da ne bi razumel vprašanj in da ne bi odgovarjal na vprašanja smiselno. Tožnik je tudi povedal, da se počuti dobro, da je nehal jemati zdravila oziroma terapijo in da za njo ni potrebe.

44. Sodišče tožnika ni natančneje spraševalo, o kakršnih koli dodatnih dejstvih, ker med strankama ključna dejstva, ki jih sodišče potrebuje za presojo zakonitosti izpodbijanega akta, in ki izhajajo iz podatkov v spisu, niso sporna oziroma so bila vsa v zadostni meri ugotovljena že v upravnem postopku. To pomeni, da za presojo izpodbijanega akta tudi ni bilo potrebno zaslišanje prič(e) ali ogled posnetkov varnostnih kamer o tem, kaj točno se je dogajalo dne 19. 9. 2019 in če se je tožnik dotaknil varnostnika ob konfliktu, ali ne oziroma kako resno je izkazoval namen, da bi ga udaril v obraz. Dokazne predloge obeh stranka je zato sodišče zavrnilo kot nepotrebne. Že na podlagi ugotovljenih dejstev v upravnem postopku je namreč sodišče lahko presodilo, ali je bil v času izdaje izpodbijanega akta izpolnjen materialno-pravni pogoj za odvzem prostosti tožnika iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu.

45. Ker so pogoji za odvzemu prostosti v določilu člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu po stališču Sodišča EU "izčrpno našteti",¹⁶ je Upravno sodišče moralo presoditi, kot že tolikokrat poprej, ali je tožena stranka določbe ZMZ-1 upoštevala ob skladni razlagi sekundarnega in primarnega prava EU. Določilo drugega pod-odstavka člena 8(3) Direktive o sprejemu pravi, da se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Zaradi tega je še posebej pomembno ponovno izpostaviti, kot že tolikokrat poprej, da (tudi v taki pravni situaciji) pravo EU državam članicam EU nalaga, da morajo "ne zgolj razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom unije, temveč morajo tudi paziti, da se ne oprejo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije."¹⁷Iz izpodbijanega akta je očitno, da tožena stranka ni upoštevala prava EU v povezavi z ZMZ-1, ampak je izhajala samo iz ZMZ-1.

46. V razmerju med uporabo zakona države članice in uporabo prava EU namreč velja ne samo načelo lojalnega sodelovanja v smislu razlage nacionalnega prava v skladu s sekundarnim pravom, kolikor je to mogoče,¹⁸ ampak v določenih primerih velja tudi načelo primarnosti prava EU, če bi uporaba domačega prava pomenila kršitev pravice posameznika, ki je jasno in brezpogojno urejena v sekundarnem pravu EU ali je zagotovljena z Listino EU o temeljnih pravicah.¹⁹ Če neko predpisano ravnanje organa ni v celoti določeno v pravu Unije, potem nacionalni organ oziroma sodišče lahko uporabita nacionalne standarde glede varstva temeljnih pravic, če ta uporaba ne bi ogrozila ravni varstva, ki je določena v sekundarnem pravu EU in če uporaba nacionalnega prava ne bi posegla v primarnost, enotnost in učinkovitost prava Unije.²⁰ Če pa nacionalno pravo ni v skladu s pravom EU oziroma ni ustrezno preneseno v notranji pravni red po vseh pravilih, ki veljajo v pravu EU, potem je ne samo sodišče, ampak tudi upravni organ zavezan(o), da neposredno uporabi pravo EU, če so za to izpolnjeni določeni pogoji in sporno določbo nacionalnega prava ignorira, ne da bi sodišče pred tem zadevo poslalo v presojo Ustavnega sodišču; to velja ne samo, če gre za spor med državo in posameznikom, kot velja v konkretnem primeru, ampak tudi če gre za spor med dvema posameznikoma v zvezi s pravom EU.²¹

47. V azilnih zadevah so takšna stališča Upravnega sodišča potrjena s sodno prakso Ustavnega sodišča.²² Upravno sodišče je v skladu s tem že večkrat podarilo, da je lojalna razlaga prava EU nujna ne samo za sodišča, ampak tudi za upravne organe,²³ kar izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča EU. V sodbah v zadevah N.S in M.E ter M, ko Sodišče EU govori o omenjenih obveznostih pri uporabi in razlagi domačega prava v povezavi s pravom EU, te obveznosti veže na "države članice" in ne samo na sodišča. Izrecno pa na primer v sodbi v zadevi C-378/17 Veliki senat Sodišča EU pravi, da "dolžnosti neuporabe nacionalne zakonodaje, ki je v nasprotju s pravom Unije, nimajo le nacionalna sodišča, temveč tudi vsi državni organi, vključno z upravnimi, ki so v skladu s pristojnostmi zadolženi za uporabo prava Unije /..../. Načelo primarnosti prava Unije ne le sodiščem, ampak vsem organom države članice nalaga, da zagotovijo polni učinek pravnih pravil Unije.²⁴

48. Za potrebe konkretnega postopka sodišče ugotavlja, da določba četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni takšna, da bi bila v nasprotju z določbo člena 8(3)(e) iz prvega pod-odstavka tega člena Direktive o sprejemu in da bi jo bilo treba ignorirati.²⁵ Vendar pa je treba določbo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 razlagati in uporabiti tako, da je v konkretnem primeru odločitev skladna z določilom člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu v povezavi s sodbo Velikega senata Sodišča EU v zadevi J. N.. Poleg tega pa mora biti odločitev, ki naj bi temeljila na ZMZ-1, skladna tudi z drugimi določbami Direktive o sprejemu, ki se izvajajo v konkretnem primeru. Zlasti je relevantna določba drugega pod-odstavka člena 8(3) Direktive o sprejemu. Ta namreč določa, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu določena v nacionalnem pravu.

49. Ukrep pridržanja je možno izreči samo "zaradi individualnega ravnanja" prosilca in "v izjemnih okoliščinah."²⁶ V predmetni zadevi je tožena stranka ukrep pridržanja nedvomno izrekla zaradi individualnega ravnanja tožnika tekom dogodkov dne 29. 8. 2019, dne 6. 9. 2019 in dne 19. 9. 2019. Ali izpodbijani ukrep spada v okvir oziroma če se ujema s standardi Sodišča EU v zvezi z „izjemnimi okoliščinami“ zagotavljanja „javne varnosti“ po pravu EU, pa tožena stranka v postopku ni ugotavljala.

50. Ker v obravnavani zadevi očitno ni relevanten razlog nacionalne varnosti za pridržanje tožnika, se sodišče v nadaljevanju opredeljuje samo do materialno-pravnega pojma in standardov "javne varnosti". V okvir javne varnosti nedvomno spada tudi "zaščita pravic in svoboščin drugih". Gre za pravico do osebnega dostojanstva in varnosti zaposlenih, varnostnikov in ostalih (prosilcev), ki bivajo oziroma prihajajo v Azilni dom. Za ukrep pridržanja v Centru za tujce so Upravno sodišče, Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče že ugotovili, da pomeni odvzem osebne svobode, torej gre za poseg v pravico iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar je sicer na načelni ravni ugotovil tudi Veliki senat Sodišča EU v zadevi J.N.. V to pravico pa je dovoljeno poseči samo v skladu z načelom sorazmernosti iz člena 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah.²⁷

51. Tožena stranka se s to pravno podlago v ugotovitvenem postopku in izpodbijanem aktu sploh ni ukvarjala, razen, da je navedla, da organ ni preverjal, ali bi bil milejši ukrep primeren, saj bi bil po mnenju tožene stranke "popolnoma nesmiseln" (zadnji odstavek na strani 4 odločbe). Ukrep pridržanja v obravnavani zadevi je sicer predpisan z zakonom in je tudi primeren v tem smislu, da je z njim mogoče doseči legitimen cilj, to je zaščititi javni red in varnost drugih oseb, ki prihajajo v stik s tožnikom v Azilnem domu. Nadaljnje presoje z vidika testa nujnosti pa tožena stranka ni izpeljala in je zato izpodbijani akt nezakonit zaradi napačne uporabe materialnega prava.

52. V zadevi J.N. je šlo za prosilca za mednarodno zaščito, ki je na Nizozemskem, kjer je bil pridržan na podlagi člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu med 25. novembrom 1999 in 17. junijem 2015 bil 36-krat obsojen, večinoma zaradi tatvin, obsojen je bil na različne kazni, tudi na zaporne kazni; dobil pa je tudi desetletno prepoved vstopa. Zadnja kazen se mu je iztekla 14. oktobra 2015, dne 23. 10. 2015 so mu prekinili pridržanje, da bi spet odslužil novo zaporno kazen.²⁸ Veliki senat Sodišča EU je v okoliščinah tega primera upošteval, da je ukrep predpisan, da je tudi primeren, saj je z njim mogoče zaščititi javnost pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje takšne osebe.²⁹ Pri naslednjem koraku presoje z vidika "nujnosti" ukrepa po členu 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah, pa je Veliki Senat Sodišča EU postavil, da mora biti izpolnjena "vrsta pogojev," katerih namen je, da se uporaba tega ukrepa "strogo omeji."³⁰ Gre za "izreden" ukrep, ki se uporabi le kot "skrajno sredstvo, kadar se ugotovi, da je njegova uporaba nujna, razumna in sorazmerna glede na legitimen cilj."³¹

53. Upravno sodišče ugotavlja, da tožena stranka testa nujnosti v konkretnem primeru ni izvedla ob pravilnih ugotovitvah, da je tožnik 6. 9. 2019 hotel udariti prosilca iz Pakistana, a ga ni in sta se pobotala, da je imel pogovor s strokovno sodelavko o uporabi in vnašanju mamil v Azilni dom, da se dne 29. 8. 2019 ni držal navodil varnostnikov, da je dne 19. 9. 2019 tolkel po pultu in odnesel žimnico ven iz Azilnega doma, da je dne 19. 9. 2019 skušal varnostnika udariti po obrazu in da je prijel tudi berglo, ko je šel proti recepciji, a ga je nekdo pomiril. Sodišče namreč ne dvomi v obstoj teh dejstev, ker jih tožnik ni zanikal v upravnem postopku osebnem razgovoru.

54. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj tožena stranka načela sorazmernosti oziroma testa nujnosti ni izvedla, kar pa je morda posledica dveh drugih sistemskih napak. Prva sistemska napaka je, da člen 8(4) Direktive o sprejemu sploh ni prenesen v notranji pravni red, čeprav je to bistvena določba za zakonito omejevanje osebne svobode po ZMZ-1. Druga napaka pa je uporaba pojma javnega reda iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, brez da bi tožena stranka ob tem upoštevala tudi člen 8(3)(e) Direktive o sprejemu in na tej podlagi sprejete že omenjene sodne prakse Sodišča EU glede standardov zavarovanja javnega reda.

55. Veliki senat Sodišča EU namreč izpostavlja, da drugi odstavki člena 8 Direktive o sprejemu ter uvodne izjave 15 in 20 "močno omejujejo možnost pridržanja" in v zvezi s tem med drugim posebej omenja, da morajo države članice zagotoviti, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu (člen 8(4) Direktive o sprejemu). Tožena stranka v izpodbijanem aktu nič ne govori o teh alternativah, kar ob upoštevanju besedila ZMZ-1 sodišče vodi k sklepu, da Direktiva o sprejemu v tem pomembnem delu sploh ni prenesena v nacionalni pravni red. Ker tožena stranka ni uporabila testa nujnosti skupaj z možnostjo alternativnih možnosti ukrepu pridržanja, je izpodbijani akt nezakonit.

56. Druga sistemska napaka v izpodbijanem aktu pa je uporaba standarda "javni red". Veliki senat Sodišča EU pravi, da se "omejitev pooblastil", ki jih imajo pristojni nacionalni organi v zvezi s pridržanjem prosilcev na podlagi člena 8(3), prvi pododstavek, (e), Direktive 2013/33, zagotavlja tudi s sodno prakso Sodišča EU, ki je podalo razlago pojmov "nacionalna varnost" in "javni red" v drugih direktivah, ki se uporablja tudi za Direktivo 2013/33.

57. Sodišče EU je tako presodilo, da pojem "javni red" vsekakor predpostavlja – razen socialne motnje, ki jo pomeni vsaka pravna kršitev – resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe. V zvezi s pojmom "javna varnost" iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ta pokriva tako notranjo kot zunanjo varnost države članice in da zato ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetje prebivalstva pa tudi tveganje resnih motenj v zunanjih odnosih ali mirnem sožitju med narodi ali ogrožanje vojaških interesov lahko vplivajo na javno varnost. Ogrožanje nacionalne varnosti ali javnega reda torej lahko pridržanje ali nadaljevanje pridržanja prosilca na podlagi člena 8(3), prvi pododstavek, (e), Direktive 2013/33 z vidika nujnosti upraviči le pod pogojem, da njegovo individualno ravnanje pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno nevarnost, ki ogroža temeljni interes družbe ali notranjo ali zunanjo varnost zadevne države članice.³²

58. Tožena stranka pojma oziroma standarda javnega reda ni uporabila v teh okvirih, ampak je izhajala iz cilja, da lahko samo s pridržanjem tožnika v Centru za tujce zagotovi izvajanje hišnega reda v Azilnem domu, kar na več mestih v izpodbijanem aktu izpostavlja, in da lahko samo s pridržanjem prepreči, da bi tožnik ogrožal sebe in druge v Azilnem domu. Ker tožena stranka pri uporabi materialno-pravnega pogaja za pridržanje poleg tega, da glede na ugotovljene okoliščine ravnanj tožnika, ni presojala alternativnih ukrepov, ki bi v manjši meri posegli v osebno svobodo tožnika, tudi ni uporabila standarda javnega reda iz prava EU, sodišče ni po vsebini presojalo izpolnjevanje pogoja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi z členom 8(3)(e) prvega pod-odstavka iz Direktive o sprejemu, razen v tem smislu, da ni očitno, da bi tožnik z omenjenimi ravnanji izpolnil pogoj iz člena 8(3)(e) iz prvega pod-odstavka tega člena Direktive o sprejemu o resnični, sedanji in dovolj resni nevarnosti ogrožanja temeljnega interesa družbe ali notranje ali zunanje varnosti zadevne države. To pomeni, da je tožena stranka napačno uporabila določbo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim pod-odstavkom člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu in členom 8(4) Direktive o sprejemu v zvezi z 6. členom listine EU o temeljnih pravicah.³³ To posledično pomeni (obiter dictum), da bo za zagotavljanje hišnega reda v Azilnem domu v primerljivih okoliščinah morala urediti, organizirati in uporabiti druge vrste ukrepov, kot je pridržanje v Centru za tujce.

59. Ker je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

60. Zoper sodbo iz prve točke izreka pritožba ni dovoljena na pravni podlagi, ki je razvidna iz pravnega pouka. Sodišče je v prvi točki izreka izpodbijani akt odpravilo in ta sodna odločba postane pravnomočna in učinkuje z njeno izdajo in vročitvijo strankam. S pravnomočnostjo te sodne odločbe je izpodbijani akt odpravljen in so odpravljeni njegovi učinki. Posledično in zaradi neposrednega učinka določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu³⁴ mora biti tožnik nemudoma izpuščen.³⁵ Določba drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ima neposredni učinek, kar načeloma ne pomeni, da mora biti v primeru kakršne koli kršitve prava in sodne odločitve prosilec nemudoma izpuščen. Sodišče EU namreč pravi, da "vsaka nepravilnost v zvezi z izvajanjem pravice do obrambe v upravnem postopku podaljšanja pridržanja državljana tretje države z namenom njegove odstranitve ne pomeni kršitve te pravice. Drugič, posledica vsake kršitve, zlasti pravice osebe, da se izjasni, zato ni nezakonitost sprejete odločbe /.../ zaradi česar se zadevni državljan torej ne izpusti avtomatično."³⁶ Vendar, ker je sodišče v tem upravnem sporu izpodbijani akt odpravilo zaradi kršitve materialnega prava zaradi neupoštevanja prava EU, je sodišču v posebni točki izreka posebej odločilo tudi o tem, da mora tožena stranka nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika, četudi ta obveznost tožene stranke (ob pravilni uporabi prava EU) izhaja tudi iz prve točke izreka sodbe, s katero je sodišče izpodbijani akt odpravilo.

-------------------------------
¹ Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1275/2019-14, 7. 8. 2019, odst. 18.
² Gre za Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), Uradni list EU, L 180/96, 29. 6. 2013.
³ V pravu EU to namreč velja tudi, če pravna ureditev EU pravice do izjave izrecno ne ureja (sodbe Sodišča EU v zadevah: C-166/13, Mukarubega, 5. 11. 2014, odst. 49-50, C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014, 39-40, C-560/14, M., 9. 2. 2017, odst. 25.
⁴ Glej mutatis mutandis pravico do dobrega upravljanja iz 41. člena Listine EU o temeljnih pravica v zvezi s sodbo Sodišča EU v zadevi YS in drugi (C-141/12 in C-372/12, odst. 67).
⁵ Sodba Sodišča EU v zadevi C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014, odst. 36.
⁶ C-129/13 in C-130/13, Kamino International Logistics, 3. 7. 2014, odst. 29; C-166/13, Mukarubega, 5. 11. 2014, odst. 43; C-249/13, Boudjlida, 11. 11. 2014, odst. 31.
⁷ Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1403/2018-11, 13. 3. 2019, odst. 29-31.
⁸ C-166/13, Mukarubega, odst. 47.
⁹ Ibid. odst. 48-49; glej tudi: C-249/13, Boudjlida, odst. 36-39.
¹⁰ Ibid. odst. 56.
¹¹ C-560/14, M., 9. 2. 2017, odst. 27.
¹² Ibid. odst. 32., 36, 41, 44, 49
¹³ Ibid. mutatis mutandis, odst. 36.
¹⁴ Ibid. mutatis mutandis, odst. 40.
¹⁵ Ibid. mutatis mutandis, odst. 55-56.
¹⁶ C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 59.
¹⁷ Ibid. odst. 60; C-411/10, N.S in M.E., 21. 12. 2011, odst. 77; C-277/11, M., 22. 11. 2012, odst. 93.
¹⁸ C-106/89, Marleasing [1990] ECR, I-4135; C-387/02, C-391/02 and C-403/02, Berlusconi and others [2005] ECR I-3565; C-105/03, Pupino [2005] ECR I-5285.
¹⁹ Glej na primer: C-249/85 Albako v BALM [1987] ECR 2345; 106/77, Simmenthal II [1978] ECR 629, odst. 14-22; C-213/89 Factortame [1990] ECR, I-2433.
²⁰ C-617/10, Åklagaren, 26. 2. 2013, odst. 29.
²¹ Glej na primer sodbo Sodišča EU v zadevi C-414/16, Egenberger, 17. 4. 2018, odst. 82.
²² Ustavno sodišče v odločbi iz leta 2009 pravi, da morajo sodišča od trenutka veljavnosti direktive, ne glede na to, ali je rok za implementacijo že potekel ali ne, ko razlagajo nacionalno pravno normo, to razlagati kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da jih je treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropskih skupnosti (t.i. načelo lojalne razlage). Ustavno sodišče v opombi št. 9 te iste odločbe dodaja, da "je lojalna razlaga ena zahtevnejših nalog državnih organov", ki morajo določbo nacionalnega prava razlagati drugače, kot so jo do sedaj, na podlagi namena evropskega predpisa, ki ga domači zakonodajalec ob nastajanju pravila lahko ni upošteval. Praviloma mora nacionalni zakonodajalec izvesti direktivo v nacionalno pravo tako, da se posameznik lahko sklicuje samo na nacionalni predpis. Neusklajenost nacionalnih določb s pravom Evropskih skupnosti nima za posledico njihove neveljavnosti. Sodišče Evropskih skupnosti zahteva, da se neomejeno uporabljajo predpisi Evropskih skupnosti, nacionalni predpisi pa ostanejo samo neuporabljeni (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-2012/08-20 z dne 5. 3. 2009, odst. 9).
²³ Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 893/2013-11, 22. 1. 2014, odst. 11.
²⁴ C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38-39.
²⁵ Po določilu člena 8(3)(e) iz prvega pod-odstavka tega člena Direktive o sprejemu "se prosilca sme pridržati, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda."
²⁶ C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 51.
²⁷ Ibid. odst. 50.
²⁸ Ibid. odst. 22., 29. in 33.
²⁹ Ibid. odst. 55.
³⁰ Ibid. odst. 57.
³¹ Ibid. odst. 63.
³² Ibid. odst. 65-67.
³³ Po tem določilu ima vsak pravico do svobode in varnosti.
³⁴ Glej mutatis mutandis sodbe Sodišča EU v zadevah: C-357/09 PPU, Kadzoev, odst. 60; C-146/14, PPU, Mahdi, odst. 35, 59; C-383/13 PPU, M.G. N.R., odst. 25, 31. Po določilu drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti.
³⁵ V primeru nezakonitega pridržanja mora imeti sodišče tudi po praksi ESČP možnost, da odloči, da mora biti oseba nemudoma izpuščena (Stanev v. Bulgaria, odst. 168; A and others v. the United Kingdom, odst. 202; Khlaifia and others v. Italy, odst. 131).
³⁶ C-383/13 PPU, M.G. N.R., 10. 9. 2013, odst. 39. Z razliko od tega po praksi ESČP odsotnost zaslišanja oziroma kršitev pravice do izjave ali obrambe preden je ukrep (podaljšanja) pridržanja izrečen, pomeni očitno in hudo kršitev pravice iz 5(1)(f) člena EKČP (Richmond Yaw and others v. Italy, odst. 74-78).

Datum zadnje spremembe:

19.05.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 501/2020-14
• UPRS Sodba in sklep I U 1396/2017-12
• UPRS Sodba in sklep I U 1352/2021-17