UPRS Sodba I U 1649/2018-7

Jedro

Tožnici je bila v dovoljenju dovoljena nabava polletne količine etilnega alkohola, za leto 2015 pa ji je bila na podlagi 17. 12. 2014 vloženega zahtevka, ki se je nanašal na leto 2015 (torej je bil vložen za bodoče obdobje, vnaprej), dne 18. 12. 2014 odobrena količina pol milijona litrov. Tožnica je naknadno, torej po poteku leta 2015, vložila obravnavani zahtevek in zahtevala povečanje odobrene količine za obdobje leta 2015 za dodatnih 184.935 litrov etilnega alkohola, za katero je že predhodno poročala prekoračitev. Po sami naravi stvari takšnemu zahtevku ni mogoče ugoditi, saj se zahtevki po petem odstavku 27. člena ZTro nanašajo na zahtevke za odobritev nabave (in ne na odobritev že porabljenih izdelkov), poleg tega pa je zakonski režim poslovanja oproščenih uporabnikov zastavljen na način, da se najprej (tj. pred izvedbo aktivnosti) pridobi tako status oproščenega uporabnika kot tudi dovoljenje za nabavo vsakokratnih količin.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je zavrnil tožničin zahtevek za odobritev nakupa trošarinskih izdelkov brez plačila trošarine za milijon litrov 100% etilnega alkohola iz tarifne oznake 22 07 10 00 za obdobje od 1. 9. 2015 do 31. 8. 2016.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica dne 27. 6. 2016 vložila zahtevek na podlagi petega odstavka 27. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro), ki ga je naknadno še dopolnila. Pojasnila je, da je razlog za zahtevek bistveno povečanje porabe etilnega alkohola pri proizvodnji zdravil glede na prejšnja obdobja, vključitev novih proizvodnih kapacitet in preselitev proizvodnje zdravil, ki vsebujejo to sestavino, v tožničine proizvodne obrate v Sloveniji. Ugotovljeno je bilo, da tožnica zahtevo podaja tudi za že pretečeno obdobje. Predhodno je bilo z odločbami z dne 18. 12. 2014, 23. 12. 2015 in 30. 5. 2016 tožnici že odobreno, da lahko nakupi omenjeno surovino brez plačila trošarine. V tej zadevi je organ tožnico pozval, naj posreduje podatek o količini etilnega alkohola, ki ga je tako že nabavila v obdobju od 1. 1. 2016 do 7. 7. 2016, ter zahtevek vloži na predpisanem obrazcu. Tožnica je nato dne 21. 7. 2016 podala pripombe in vložila nov zahtevek za isto obdobje. Pooblaščenec tožnice napačno navaja pravno podlago, ki se nanaša na spremembo količin trošarinskih izdelkov, ki se lahko nabavljajo brez plačila trošarine. To je urejal peti odstavek 27. člena ZTro, sedaj pa to ureja novi zakon (v nadaljevanju ZTro-1) v petem odstavku 48. člena. Tožnici je bilo 19. 8. 1999 izdano dovoljenje za oproščenega uporabnika, vendar pa mora vseeno pri nabavi trošarinskih izdelkov brez plačila trošarine postopati skladno z dovoljenjem in ZTro-1. Tožnica pa je v letu 2015 prekoračila odobreno količino in ni pravočasno obvestila davčnega organa o spremembah oz. ni pravočasno vložila naknadnega zahtevka za povečanje količin po petem odstavku 48. člena ZTro-1. Tožnica je zahtevek vložila šele po poteku tekočega obdobja, tj. 31. 3. 2016. Tožnica je 12-mesečno obdobje v svojem zahtevku sama opredelila tako, da je sovpadalo s koledarskim letom 2016, tako da tega ni definiral sam davčni organ. V režimu odloga plačila trošarine ni dopustno nabavljati trošarinskih izdelkov v večjih količinah od tistih, ki so navedene v dovoljenju. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (zadeva X Ips 470/2011). Davčni organ pri tem upošteva veljavno zakonodajo, to sta Zakon o trošarinah in Pravilnik o izvajanju zakona o trošarinah (v nadaljevanju Pravilnik). Količina nabave etilnega alkohola je sicer izključna poslovna odločitev tožnice, vendar ob upoštevanju pogojev iz dovoljenja za oproščenega uporabnika in v okvirih odobrenih količin, za katere zaprosi sam zavezanec. Po 6. točki prvega odstavka 49. člena ZTro-1 in v skladu z drugim odstavkom 30. člena Pravilnika mora oproščeni uporabnik davčnemu organu predložiti poročilo o nabavi in porabi trošarinskih izdelkov brez plačila trošarine. Tožnica je poročilo za obdobje leta 2015 dostavila 31. 3. 2016, tam pa je razvidno, da je bila odobrena količina nabave presežena, pred tem pa tožnica organa ni obvestila po 9. točki prvega odstavka 49. člena ZTro-1. Tožnica je naknadno sporočila še, da je v času od 1. 1. 2016 do 7. 7. 2016 v odlogu plačila trošarine skupno nabavila 433.215 litrov etilnega alkohola, naknadno pa bo sporočila še, koliko surovine potrebuje poleg že odobrene količine. Tega po ugotovitvah prvostopenjskega organa tožnica ni storila. Vztrajala je tudi pri že podanem naknadnem zahtevku z dne 27. 6. 2016 za povečanje količine in da se naknadno odobri še za dodatnih 184.935 litrov surovine za uveljavljano obdobje ter da se poveča količina, odobrena z aktom z dne 18. 12. 2014. V nadaljevanju prvostopenjski davčni organ citira 117., 115., 48. in 49. člen ZTro-1 in zavrne zahtevek tožnice. Za leto 2015 je bila tožnici že dne 18. 12. 2014 odobrena količina pol milijona litrov predmetne surovine, iz tožničinega poročila pa izhaja, da je je nabavila 684.935 litrov, s čimer je presegla odobreno količino za 184.935 litrov. Tožnica kljub pozivom ni vložila zahtevka za še ne pretečena obdobja in ni sporočila, koliko surovine potrebuje za nadaljnje poslovanje poleg že odobrene količine milijona litrov iz odobritev za leto 2016. Možno bi bilo odločanje o zahtevku, ki bi se nanašal na čas od sprejema odločitve v zvezi z zahtevkom za spremembo količin. Zahtevki za odobritev ali spremembo že odobrenih količin so predvideni za bodoče poslovanje. Sprememba odobrenih količin velja šele od sprejema odločitve o zahtevku, torej le za naprej. Zahtevku za preteklo obdobje po petem odstavku 48. člena ZTro-1 ni mogoče ugoditi, o količinah surovine, ki se bo nabavila v bodočnosti, pa tožnica ni podala izjasnitve.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Presodil je, da je izpodbijana odločitev pravilna, zato sledi njeni obrazložitvi in se sklicuje tudi na odgovor prvostopenjskega organa na tožničine pripombe, glede na to, da so le-te identične pritožbenim navedbam. Dodaja, da izpodbijana odločba sicer temelji na ZTro-1, četudi je v času vložitve tožničinega zahtevka veljal še ZTro; vendar pa tožnica ne glede na navedeno s svojim zahtevkom ne bi mogla uspeti po nobenem od obeh zakonov. Iz izreka dovoljenja z dne 19. 8. 1999 izhaja med drugim tudi, da je tožnica dolžna pred iztekom obdobja, za katero so ji odobrene posamezne količine, predložiti zahtevek za naslednje obdobje. Sprememba količin v obdobju, na katero se nanaša dovoljenje, in odobritev količine za naslednje obdobje je po petem odstavku 27. člena ZTro možna na podlagi naknadnega zahtevka. Sedaj to določa peti odstavek 48. člena ZTro-1. Na podlagi tožničih zahtevkov so ji bile odobrene količine pol milijona litrov predmetne surovine za leto 2015 in skupno en milijon litrov za leto 2016. Tožnica je sama določila obdobja v svojih zahtevkih. Če bi tožnica želela prekoračiti dovoljeno količino, bi morala v skladu z dovoljenjem z dne 19. 8. 1999 in petim odstavkom 27. člena ZTro pravočasno naknadno vložiti zahtevek, še preden je prekoračila dovoljeno količino. Ni sporno, da je tožnica v letu 2015 dovoljeno količino presegla. Ker presežna količina nabavljenega etilnega alkohola ni imela pokritja v izdanem dovoljenju oz. na njegovi podlagi vloženem zahtevku, je šlo za kršitev dovoljenja in se tako nabavljen izdelek šteje za nezakonito pridobljen na podlagi 16. člena ZTro, posledično pa nastopi obveznost plačila trošarine, ki je bila tožnici obračunana in naložena v plačilo s separatno prvostopenjsko odločbo. Glede na to, da se tožničin zahtevek z dne 27. 6. 2016 nanaša na obdobje od septembra 2015 do avgusta 2016, zahteva tožnica odobritev količin nakupa etilnega alkohola brez plačila trošarine za nazaj, torej tudi za prekoračeno količino iz leta 2015, za katero je bila nezakonitost nabave brez trošarine že ugotovljena in trošarina naložena v plačilo. Tožničin predmetni zahtevek tako ne more spremeniti že sprejetih odločitev v zvezi z (ne)odobrenimi količinami nakupa etilnega alkohola brez plačila trošarine. Okoliščine, da tožnica ni pravočasno zahtevala odobritve nabave večje količine za leto 2015, ni mogoče šteti za administrativno tehnično napako v sporočeni količini, ki ne bi smela povzročiti obračuna trošarine. Tudi po petem odstavku 27. člena ZTro davčni organ ni dolžan po uradni dolžnosti spreminjati količin po tem, ko je tožnica dne 31. 3. 2016 javila višjo količino. Zakon materialnopravno pravico do oprostitve plačila trošarine oziroma do nabave izdelkov brez plačila trošarine veže na izdano dovoljenje. Ko pa je dovoljenje izdano, je presoja oprostitve plačila povezana le še z vprašanjem vsebine tega dovoljenja in ne več z vprašanji razlage in uporabe 44. člena ZTro, razen kolikor gre za vprašanja, ki presegajo okvir izdanega dovoljenja. Izpodbijana odločitev je glede na navedeno materialnopravno pravilna, če je tožnica presegla okvir dovoljenja - bistvena je torej vsebina dovoljenja z dne 19. 8. 1999. V obravnavanem primeru ni pomembno zgolj to, da so bile nabavljene surovine uporabljene skladno z namenom, temveč mora biti predhodno z dovoljenjem pristojnega organa odobrena tudi količina nakupa. Zato ne drži tožničina interpretacija, da količina ni bistvena in da lahko zahtevek za spremembo količine vloži kadarkoli.

4. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo, ki jo izpodbija iz razlogov nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določil postopka, uveljavlja pa tudi kršitve Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in določil Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pojasni, da ni vložila zahtevka za nakup trošarinskih izdelkov za že pretečeno obdobje, kot je zmotno razlagal prvostopenjski organ, pač pa zahtevek za naknadno spremembo odobritve nakupa trošarinskih izdelkov brez plačila trošarine po že izdani odločbi, št. 4233-1058/2014-1 z dne 18. 12. 2014 za tekoče 12-mesečno obdobje za povečanje količine dodatnih 184.935 litrov etilnega alkohola. Dne 21. 7. 2016 ni vložila novega zahtevka za odobritev nakupa trošarinskih izdelkov, pač pa je ravnala v skladu s pozivom prvostopnega organa z dne 11. 7. 2016. Sklicuje se na peti odstavek 27. člena ZTro. Ne strinja se s stališčem prvostopenjskega organa, da naj bi bili vsi zahtevki za spremembo že odobrene količine nakupa trošarinskih izdelkov brez plačila trošarine, predvideni le za bodoče poslovanje imetnika konkretnega dovoljenja in ne za tekoče obdobje. Takšno stališče nima zakonske podlage, saj bi bilo sicer to zapisano v zakonu. Edina zakonska omejitev je, da ni možno zaprositi za odobritev za obdobje, ki je daljše od 12 mesecev. V tej zadevi je bistveno, da tožnica izpolnjuje vse zakonske pogoje za nakup 100 % etilnega alkohola brez plačila trošarine, saj ji je bilo izdano dovoljenje št. 425-30/43-99/1300-009 z dne 19. 8. 1999. Tožnica je namreč tudi dodatno količino v celoti porabila za namen, ki je oproščen plačila trošarine. Kriterij za plačilo trošarine je izključno objektiven in se trošarina ne plača, če se izdelke porabi za namene, ki so plačila trošarine oproščeni. Tožnica je tudi dodatno količino etilnega alkohola porabila za takšne namene, zato ni prišlo do utaje, ki je tožnica niti ni nameravala narediti, saj je sama opozorila na povečano porabo. Uporaba trošarine kot kazenske sankcije pomeni zlorabo prava. Ne strinja se s pravno razlago določb ZTro, da se štejejo izdelki, ki presegajo količine, ki so navedene v dovoljenju oproščenega uporabnika za nezakonito pridobljene oziroma porabljene za nezakonite namene. Ni zakonske podlage, da ni možna odobritev spremembe količine nabave trošarinskih izdelkov za tekoče obdobje, tudi če se del obdobja nanaša za nazaj, v tem primeru za del leta 2015, še posebej če gre za absolutno dobroverno odpravo administrativne napake, ki jo je ugotovila in davčnemu organu javila sama tožnica. Tožnica je ravnala kot pomočnik davčnega organa in ne kot utajevalec, zato je organ tisti, ki krši pravne norme, ne pa tožnica. Smisel zakona ni v pravočasnem vlaganju zahtev, ampak v tem, da se etilni alkohol, ki je oproščen plačila trošarine, dejansko uporabi za namen, zaradi katerega je oproščen, pri pritožnici za proizvodnjo zdravil. Očita, da prvostopenjski organ vse od vstopa v EU kot edini v EU ni uspel vzpostaviti sistema EMCS, ki omogoča deležnikom enostaven nadzor ter tudi samo kontrolo gospodarskih subjektov pri porabi trošarinskih izdelkov. Ročni sistem pa po logiki pomeni možnost nenamerne napake. Po njenem mnenju je bil glavni namen zakonodajalca pri obdavčevanju etanola s trošarino obdavčitev predvsem pitnega alkohola, ne pa alkohola, namenjenega za proizvodnjo zdravil. Sklicuje se na 4. in 44. člen ZTro. Proizvajalci zdravil so oproščeni plačila trošarine za uporabo alkohola kot surovine za proizvodnjo zdravil že na podlagi zakona. Proizvajalci zdravil po njenem mnenju namreč pridobijo pravico oz. ugodnost oprostitve plačila trošarine na osnovi samega zakona (44. člen ZTro) in ne na osnovi IX. poglavja, ki se nanaša na oproščenega uporabnika. Ob upoštevanju 5. in 13. člena ZTro trošarinska obveznost sploh ne more nastati, v kolikor proizvajalci zdravil uporabljajo alkohol kot surovino za proizvodnjo zdravil. Dovoljenje iz IX. poglavja ZTro ne predstavlja t.i. konstitutivnega pravnega akta, ki bi posegel v samo zakonsko podeljeno pravico proizvajalcev zdravil, da so oproščeni plačila trošarine za uporabo alkohola kot surovine za proizvodnjo zdravil. V osnovi je po svoji naravi v funkciji nadzora nad zakonitostjo ter preprečevanja zlorab ter olajšuje učinkovit nadzor pristojnim organom (določba 1. točke 2. odstavka 26. člena, ki se neposredno sklicuje na 44. člen ZTro). Zato ni pravilno stališče, da je dovoljenje z dne 19. 8. 1999 nad zakonom, takšno stališče je formalistično, drugostopenjski davčni organ pa tudi ni obrazložil, zakaj ni pravilno stališče, da proizvajalci zdravil dobijo pravico oprostitve že na podlagi zakona. Namen trošarin je obdavčitev porabe etilnega alkohola za namene, ki naj bodo omejeni, ne pa za porabo, ki je objektivno neškodljiva in od katere ima država posredne koristi. Tako je kriterij za trošarino objektiven in ne subjektiven, treba je preveriti, ali je tožnica surovino porabila za dovoljeni namen, ki je bil skladen z javno politiko na tem področju. Do napake pa je prišlo tudi iz razloga na strani javne uprave, ki doslej ni hotela vzpostaviti transparentnega sistema. Odmera trošarine tudi nima kaznovalne oz. prekrškovne narave, tj. ne sankcionira aktov, ki so subjektivne narave. Tožnica je organ sama opozorila na to, da je prišlo do neskladnosti, kar je organ izkoristil in ji naložil trošarino kot kaznovalno sredstvo. Gre za zlorabo prava. Sistem poročanja in dovoljenj je v osnovi informativne narave. Naložitev trošarine bi bila skladna z namenom, če tožnica izdelkov ne bi porabila za predvideni namen. Pri namenski porabi pa je država posredno imela koristi oz. je bil tudi s presežno količino dosežen namen, ki ga je zasledoval zakonodajalec. Črkobralsko odločanje pa pomeni zlorabo prava, država kaznuje dobroverne državljane z namenom, da izkoristi možnosti za lastno bogatenje. Sledljivost porabe etanola je v celoti zagotovljena in do zlorab in posledičnih davčnih utaj ne more priti. Namen zakonodajalca ni bil sankcioniranje morebitnih formalnih napak. Zaključek, da je potrebno plačati polno trošarino bi bil popolnoma razumljiv, če uporabnik ne bi izkazal, kako je etanol porabil, težko pa je razumljiv, če je namen jasen in poraba dokazana, prišlo pa je zgolj do nenamerne napake. Zaradi administrativne napake v količini, ki pa jo je tožnica, čim jo je opazila, tudi sama sporočila pristojnemu organu dne 31. 3. 2016, ne sme biti sankcionirana z odmero trošarine. Meni, da bi moral prvostopenjski organ že po uradni dolžnosti sam spremeniti količino v izdanem dovoljenju skladno s petim odstavkom 27. člena ZTro, čim mu je pritožnica javila, da je količina večja in tudi zaprosila za spremembo količine v izdanem dovoljenju. Ker tega ni storil, je bila tožnica dne 27. 6. 2016 primorana vložiti naknadni zahtevek za spremembo količine iz 500.000 litrov na 1.000.000 litrov v obdobju 2015-2016. V tej zadevi sprejeta odločitev ni v skladu z Ustavo RS in določili EKČP, saj gre za nesorazmeren ukrep in je s tem kršena pravica do lastnine. Ne zanika, da je v letu 2015 porabila 184.934,90 litrov več 100 % etilnega alkohola, kot ga je priglasila. ZTro nikjer ne določa, posebno ne v 27. členu, da se dovoljenje nanaša na koledarsko leto. Tudi če ne bi zaprosila za povečanje količin, se to ne sme interpretirati kot nenamenska poraba, kršitev zakona in podobno. Ravnanje prvostopenjskega organa pomeni kršitev zlasti načela davčne določnosti. Tožnica meni, da je njena izključna poslovna odločitev, kakšno količino 100 % etilnega alkohola bo nabavila, njena dolžnost je le to količino sporočiti davčnemu organu, kar je tudi storila. Sporočilo količine pristojnemu organu nima konstitutivnega namena in tudi ne vpliva na vprašanje, ali izpolnjuje pogoje za oproščenega uporabnika in ali je surovina porabljena za določen namen. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevku tožnice za naknadno spremembo odobritve nakupa trošarinskih izdelkov brez plačila trošarine št. 4233-2474/2016-5 z dne 22. 7. 2016 za povečanje odobrene količine nakupa trošarinskih izdelkov brez plačila trošarine za dodatnih 1.000.000 litrov 100% etilnega alkohola iz tarifne oznake 22 07 10 00 za obdobje od 1. 9. 2015 do 31. 8. 2016 v celoti ugodi oz. izpodbijani odločbi odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno obravnavanje in odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

5. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe, ki so vsebinsko identične že pritožbenim navedbam, in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi (razen v delu glede navajanja pravne podlage po ZTro-1, kar je saniral že pritožbeni organ s pravilnim sklicevanjem na ZTro) in razlogi odločbe o pritožbi. Zato se sodišče ob upoštevanju dejstva, da je tožničina tožba, razen nekaj dopolnitev, ki pa se nanašajo na zatrjevano neutemeljenost odmere trošarine tožnici (kar ni predmet tega postopka, kot bo obrazloženo v nadaljevanju), v vsem enaka njeni pritožbi in da je pritožbeni davčni organ na te navedbe že izčrpno odgovoril, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

8. Sodišče uvodoma kot nerelevantne opredeljuje tožničine navedbe o namenski porabi etilnega alkohola in o tem, da ji je davčni organ neutemeljeno naložil plačilo trošarine. Vse s tem povezane okoliščine za predmetno zadevo, ki se nanaša na tožničin zahtevek po petem odstavku 27. člena ZTro, niso relevantne. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je prvostopenjski davčni organ utemeljeno zavrnil tožničin zahtevek za spremembo že odobrenih količin.

9. Tožnica je 27. 6. 2016 pri prvostopenjskem organu vložila „zahtevek za spremembo odobritev nakupa trošarinskih izdelkov brez plačila trošarine“, in sicer za en milijon litrov etilnega alkohola v obdobju september 2015 - avgust 2016, vse pa ob sklicevanju na njeno dovoljenje z dne 19. 8. 1999. Tožnica zahtevka ni vložila na obrazcu iz Priloge 4 k Pravilniku. Naknadno je podala dodatna pojasnila (oz. pripombe) in dostavila zahtevek na predpisanem obrazcu, kasneje pa je podala še dopolnitev zahtevka. V teh naknadnih vlogah je tožnica svoj zahtevek opredelila kot „naknadni zahtevek za povečanje in naknadno odobritev še za dodatnih 184.935 litrov etilnega alkohola za obdobje september 2015 - avgust 2016“, na podlagi katerega naj se ji poveča količina pol milijona litrov za obdobje leta 2015, ki ji je bila odobrena dne 18. 12. 2014. Tudi sodišče temu razlogovanju tožnice nikakor ne more slediti, saj ob nespornem dejstvu, da je tožnica v letu 2015 za 184.935 litrov prekoračila količino, odobreno 18. 12. 2014 za leto 2015, zahtevek za spremembo količin ne more biti način za sanacijo takšne prekoračitve, temveč iz takšne prekoračitve sledijo posledice, ki so, med drugim, predmet separatnega postopka (v zvezi s katerim pri tem sodišču teče upravni spor I U 1650/2018, pri čemer sodišče na tem mestu v ničemer ne prejudicira odločitve v tem drugem sporu). Kot to določata peti odstavek 27. člena ZTro in kot to konkretizira tožničino dovoljenje za oproščenega uporabnika z dne 19. 8. 1999, je sprememba količin v obdobju mogoča na podlagi naknadnega zahtevka. Davčna organa navedeno po presoji sodišča tolmačita pravilno, in sicer to pomeni, da se spremembe količin odobravajo za naprej.

10. Glede na to, da oprostitev plačila trošarine izjema, je treba že po sami naravi stvari zadevna določila tolmačiti restriktivno. Prvi odstavek 26. člena ZTro določa, da sme oseba, ki pridobi dovoljenje za oproščenega uporabnika, trošarinske izdelke nabavljati brez plačila trošarine, po 27. členu pa se v dovoljenju navede količine trošarinskih izdelkov, ki se lahko nabavljajo brez plačila trošarine v največ dvanajstmesečnem obdobju, sprememba količin v obdobju, na katerega se dovoljenje nanaša, pa je mogoča na podlagi odobritve povečanja kvote za nakup trošarinskih izdelkov. Tožnici je bila v dovoljenju dovoljena nabava tam opredeljene polletne količine etilnega alkohola, za leto 2015 pa ji je bila na podlagi 17. 12. 2014 vloženega zahtevka, ki se je nanašal na leto 2015 (torej je bil vložen za bodoče obdobje, vnaprej), dne 18. 12. 2014 odobrena količina pol milijona litrov. Tožnica je naknadno, torej po poteku leta 2015, vložila obravnavani zahtevek in zahtevala povečanje odobrene količine za obdobje leta 2015 za dodatnih 184.935 litrov etilnega alkohola, za katero je že predhodno poročala prekoračitev. Po sami naravi stvari takšnemu zahtevku ni mogoče ugoditi, saj se zahtevki po petem odstavku 27. člena ZTro nanašajo na zahtevke za odobritev nabave (in ne na odobritev že porabljenih izdelkov), poleg tega pa je zakonski režim poslovanja oproščenih uporabnikov zastavljen na način, da se najprej (tj. pred izvedbo aktivnosti) pridobi tako status oproščenega uporabnika kot tudi dovoljenje za nabavo vsakokratnih količin. Nenazadnje pa je tudi tožničino vztrajanje, naj se ji odobri predmetno količino za obdobje leta 2015, pravno nevzdržno, glede na to, da je svoj zahtevek vložila v drugi polovici leta 2016, torej že po preteku leta 2015.

11. Napačno je tudi pravno tolmačenje tožnice, da proizvajalci zdravil že na podlagi zakona pridobijo pravico oprostitve plačila trošarine, saj ZTro v 6. točki 4. člena jasno določa, da so oproščeni uporabniki osebe, ki pod pogoji iz zakona pridobijo dovoljenje carinskega organa, da lahko v okviru svoje dejavnosti za namene iz 44. in 55. člena zakona nabavljajo trošarinske izdelke brez plačila trošarine. Iz navedenega je razvidna konstitutivnost dovoljenja za pravico nabave brez plačila trošarine.

12. Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe so neutemeljene, sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo, zato je tožbo na podlagi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

14. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno, temveč so sporna pravna vprašanja in naziranja (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

19.05.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba X Ips 67/2020
• UPRS sodba I U 782/2016
• sodba I U 826/2009