UPRS Sodba I U 631/2017-9

Jedro

Tožničin odhod iz RS pred njenim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, ni mogel bil posledica tega izbrisa, zaradi česar ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS. Določba 1č. člena ZUSDDD namreč taksativno določa primere upravičene odsotnosti, med katerimi ni odhoda iz RS pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (1. točka izreka) in ugotovil, da v postopku ni bilo stroškov (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnica v Republiki Sloveniji (RS) živela do 1. 7. 1991, ko jo je prostovoljno zapustila. Nato je leto in pol živela v Srbiji kot begunka, v Slovenijo pa se v tem času ni poskusila vrniti. Organ prve stopnje je ugotovil, da ni šlo za upravičeno odsotnost iz razlogov, ki so navedeni v tretjem odstavku 1.č člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (v nadaljevanju ZUSDDD). Tožnica Slovenije namreč ni zapustila zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, do katerega je prišlo 26. 2. 1992, ampak je prostovoljno odšla v kraj A. k svojim staršem. V Slovenijo bi se lahko vrnila preko Madžarske, kar pomeni, da ni bilo razlogov za nevrnitev zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov. Iz Slovenije tudi sicer ni bila prisilno odstranjena na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države.

3. Organ druge stopnje je pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil z odločbo s številko 2140-1/2017/2 (1312-05) z dne 3. 2. 2017. Pritrdil je presoji, da tožničina odsotnost iz RS ni posledica razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Odšla je namreč več kot sedem mesecev pred 26. 2. 1992, ko so bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, do takrat pa bi se lahko vrnila. Zato ne držijo njene navedbe, da se z obiska v Srbiji ni mogla vrniti zaradi izbrisa. Sicer pa je še navedla, da je Slovenijo zapustila zato, ker so se razmere začele zaostrovati, in ker tu ni več imela namena prebivati. Delovno razmerje v Sloveniji ji je prenehalo zaradi neopravičene odsotnosti z delovnega mesta. Nenazadnje pa je tožnica 16. 12. 1992, torej skoraj 10 mesecev po izbrisu, želela sama odjaviti stalno prebivališče v RS. Zato vse do vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v letu 2013 ni izkazala nobenega namena, da bi tu živela. Glede na navedeno ni bilo treba presojati, ali je izpolnjen pogoj vračanja in nadaljevanja življenja v RS.

4. Tožnica je zoper navedeno odločbo vložila tožbo, v kateri je zatrjevala, da je treba tožničino trajno odsotnost ugotavljati šele po nezakonitem izbrisu 26. 2. 1992, ki ji je onemogočil vrnitev v Slovenijo. Predlaga naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije.

5. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v odločbi z dne 3. 2. 2017.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, prav tako pravilna in zakonita je tudi drugostopna odločba. Sodišče se zato sklicuje na njune razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

8. ZUSDDD¹ v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje tudi v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

9. Glede na drugi odstavek 1č. člena ZUSDDD se šteje, da je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot 1 leto, ne glede na razlog odsotnosti. Tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD pa določa razloge upravičene odsotnosti prvih 5 let, ki so na kratko povzeto naslednji: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavržena, zavrnjena ali je bil postopek ustavljen, če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na točno določenih pravnih podlagah.

10. V upravnem postopku je bilo sicer ugotovljeno, da tožnica spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 imeli v RS prijavljeno stalno prebivališče. Vendar pa je sporno, ali je v tožničinem primeru izpolnjen pogoj dejanskega bivanja, saj po presoji tožene stranke niso izpolnjeni niti pogoji upravičene odsotnosti v prvem petletnem obdobju (glej citirani tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD). Tožnica je RS namreč prostovoljno zapustila 1. 7. 1991, torej pred izbrisom, njena odsotnost pa je trajala več kot leto dni. Navedeno po presoji tožene stranke pomeni, da tožničin odhod iz RS ni bil posledica njenega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

11. Tožnica navaja, da je treba razlog za njeno odsotnost ugotavljati šele po nezakonitem izbrisu 26. 2. 1992, kar naj bi bil tudi edini razlog, ki ji je onemogočil vrnitev v Slovenijo. Zato naj bi bilo treba šteti, da je njena dolgotrajna odsotnost iz Slovenije posledica izbrisa. Glede na navedeno torej naj ne bi bilo pomembno, da je tožnica Slovenijo zapustila že pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

12. Tožbeni ugovor ni utemeljen. Določba prve alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD, iz katere je razvidno, da je pogoj dejanskega življenja v RS, če je odsotnost trajala več kot leto dni, izpolnjen tudi, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je namreč jasna in ne potrebuje dodatne razlage.² To po presoji sodišča logično pomeni, da tožničin odhod iz RS pred njenim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, ni mogel bil posledica tega izbrisa, zaradi česar ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS³. Določba 1č. člena ZUSDDD namreč taksativno določa primere upravičene odsotnosti, med katerimi ni odhoda iz RS pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

13. Glede na navedeno so neutemeljene tudi sicer splošne in hipotetične tožbene navedbe, da se tožnica zaradi dejanskih razmer ni mogla vrniti v Slovenijo.

14. Ker tožnica ni izkazala upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije za prvih pet let po odhodu iz te države, niso utemeljene niti tožbene navedbe (pod točko C) v zvezi z zakonsko ureditvijo upravičene odsotnosti v nadaljnjem obdobju petih let⁴. Ravnanja osebe v drugem petletnem obdobju so namreč relevantna le v primeru, če je bil predhodno podan kateri izmed razlogov za upravičeno odsotnost za prvo petletno obdobje. Sicer pa je po presoji Vrhovnega sodišča zakonska določitev pogoja dejanskega življenja iz četrtega odstavka 1č. člena ZUSDDD dopustna⁵, pri čemer je tudi Ustavno sodišče ugotovilo, da se je zakonodajalec s sprejetjem ZUSDDD-B ustavno skladno odzval na protiustavno stanje, s čimer je bilo vzpostavljeno moralno zadoščanje kot posebna oblika odprave posledic kršitev človekovih pravic, nastalih zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.⁶

15. Glede na navedena stališča tožba po presoji sodišča ni utemeljena, zaradi česar jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Odločilo je brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnico in toženo stranko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Ker ni odpravilo izpodbijanega upravnega akta, sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ ZUSDDD ureja poseben pravni položaj določene skupine tujcev kot lex specialis v razmerju do Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki na sistemski ravni ureja pravni položaj tujcev. Gre za posebno ureditev, ki omogoča pridobitev dovoljenja za prebivanje pod ugodnejšimi pogoji, kot to velja za ostale tujce po ZTuj-2.
² Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu X Ips 224/2017 (11. točka obrazložitve).
³ Dejansko življenje v Republiki Sloveniji po ZUSDDD pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 1č. člena).
⁴ Četrti odstavek 1č. člena ZUSDDD se namreč glasi: „Če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.“
⁵ Zadeva X Ips 3/2017 z dne 25. 1. 2017.
⁶ Glej 9. točko obrazložitve Ustavne odločbe U-I-48/13 z dne 8. 1. 2015.

Datum zadnje spremembe:

19.05.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2592/2017-11
• UPRS Sodba III U 226/2016-9
• UPRS sodba I U 1621/2014