<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 2666/2017-13

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2666.2017.13
Evidenčna številka:UP00031998
Datum odločbe:10.09.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Mojca Muha (preds.), Zdenka Štucin (poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:DAVKI
Institut:davek na dodano vrednost (DDV) - davek na promet nepremičnin - vstopni DDV - nakup nepremičnin - finančni leasing - račun - sestavine računa - obresti - izračun obresti - časovna veljavnost procesnega zakona

Jedro

Leasingojemalčeva vrnitev predmeta leasinga leasingodajalcu, do katere je prišlo po leasingodajalčevem odstopu od pogodbe o finančnem leasingu, pomeni vračilo blaga v smislu določb drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, na podlagi katerega lahko davčni zavezanec uveljavlja pravico do popravka obračunanega DDV. Dejstvo, da je bila Pogodba 2507/07 kasneje razvezana in nepremičnina v nadaljevanju prodana z DDV, po presoji sodišča ne spreminja ključne ugotovitve, da pogoji za odbitek DDV od nakupa nepremičnine po Prodajni pogodbi niso bili izpolnjeni. Promet blaga po navedeni pogodbi je oproščen plačila DDV (7. točka 44. člena ZDDV-1), pogodbeni stranki pa v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu davčnemu organu nesporno nista predložili skupne izjave o obdavčitvi po 45. členu ZDDV-1, kar pomeni, da nepremičnine niso bile nabavljene za namene z DDV obdavčenih transakcij.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo DT 0610-5656/2016-27 01322-33 z dne 24. 4. 2017, je, ob upoštevanju njene spremembe v pritožbenem postopku (z odločbo Ministrstva za finance št. DT 499-16-89/2017-5 z dne 10. 10. 2017), tožeči stranki v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) za obdobji november 2007 in januar 2008 ter davka na promet nepremičnin (v nadaljevanju DPN) v prvi alinei prvega odstavka točke I/1 izreka dodatno odmerjen davek na dodano vrednost za davčno obdobje november 2007 od osnove 221.000,00 EUR po stopnji 20% v znesku 44.200,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 11.841,97 EUR, obračunane za čas od poteka roka za plačilo davka do plačila (28. 10. 2011); v drugem odstavku točke I/1 za obdobje november 2007 dodatno odmerjen davek na dodano vrednost v znesku 110.056,86 EUR in pripadajoče zakonske obresti za čas od 3. 1. 2008 do 25. 7. 2014 v znesku 50.571,88 EUR, ter v obdobju julij 2014 priznana pravica do zmanjšanja obračunanega davka na dodano vrednost v znesku 110.056,86 EUR. Odmerjeni davek na dodano vrednost in obresti v skupnem znesku 106.613,85 EUR morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe (tretji odstavek točke I/1 izreka).

2. Iz obrazložitve odločb sledi, da je tožeča stranka v davčnem obdobju november 2007 uveljavljala pravico do vstopnega DDV v znesku 44.200,00 EUR od nabave nepremičnine – parcele št. 282 k.o. ..., po prejetem računu št. 07-300-000020 z dne 22. 11. 2007 (ki je bil izdan na podlagi Prodajne pogodbe št. L-K-0070051). Po ugotovitvah davčnega organa gre za dobavo starega stanovanjskega objekta z zemljiščem. Tožnica je navedene nepremičnine kupila od družbe A. d.o.o, da bi jih oddala v finančni leasing prodajalki (sale & lease back posel) po predhodno sklenjeni Pogodbi o finančnem leasingu nepremičnine št. 2507/07 z dne 19. 11. 2007 (v nadaljevanju tudi Pogodba 2507/07). Tožeča stranka je nepremičnine torej nabavila z namenom, da bi jih uporabila za svojo transakcijo, ki je po določbi 7. točke 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) oproščena plačila DDV. V zvezi s Pogodbo št. 2507/07 pogodbeni stranki davčnemu organu tudi nista predložili skupne izjave o obdavčitvi po 45. členu ZDDV-1, kar pomeni, da tožeča stranka teh nepremičnin ni nabavila za namene svojih z DDV obdavčenih transakcij. Ker zato od njihove nabave nima pravice do odbitka vstopnega DDV, se ji dodatno odmeri davek, kot izhaja iz prve alineje prvega odstavka točke I/1 izreka.

3. Ukrep iz drugega odstavka točke I/1 je utemeljen z ugotovitvijo, da je tožeča stranka v Pogodbi št. 2507/07 z dne 19. 11. 2007 neutemeljeno izkazala DDV. Promet blaga po tej pogodbi (star stanovanjski objekt z zemljiščem) je oproščen plačila DDV, pogodbeni stranki pa tudi v zvezi s to pogodbo davčnemu organu nista predložili skupne izjave o obdavčitvi po 45. členu ZDDV-1. S tem, ko je v pogodbi izkazala DDV, je tožnica leasingojemalcu omogočila, da pogodbo uporabi kot račun za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV. Po mnenju prvostopenjskega in pritožbenega organa ima obravnavana pogodba sestavine računa, kot so predmet dobave, davčna osnova in znesek davka, iz katerih je mogoče izračunati stopnjo davka. V pogodbi datum dobave ni naveden, vendar pa odsotnost teh podatkov na listini ne pomeni, da njen izdajatelj ni dolžan plačati izstopnega davka. Pomanjkljivosti računa oziroma enakovrednega dokumenta lahko vplivajo na leasingojemalčevo pravico do odbitka vstopnega DDV, ne pa tudi na leasingodajalčevo obveznost plačila tega DDV. Ker je tožeča stranka v obravnavani pogodbi izkazala DDV, ga je bila na podlagi 8. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 dolžna vključiti v obračun DDV za mesec november 2007, česar pa ni storila. Je pa bilo po ugotovitvi privostopenjskega organa dne 25. 7. 2014 odpravljeno tveganje izgube davčnih prihodkov in je tožnica zato pridobila pravico do popravka (zmanjšanja) obračunanega DDV. Po ustaljeni sodni praksi SEU morajo namreč države članice zagotoviti možnost popravka DDV, ki je bil na računu neutemeljeno izkazan, če izdajatelj računa dokaže, da je ravnal v dobri veri ali če v ustreznem času popolnoma odpravi nevarnost izgube davčnih prihodkov (sodbe SEU v zadevah C-642/11, točke 30-33, C-454/98, točki 60 in 61 ter C-342/87, točka 18), tako pa je tudi stališče, ki ga je v sodbi X Ips 43/2014 z dne 20. 1. 2016 zavzelo Vrhovno sodišče. Zato se tožeči stranki iz tega naslova odmeri in naloži v plačilo le zakonske zamudne obresti od glavnice 110.056,86 EUR za čas od poteka roka za plačilo do 25. 7. 2014, v znesku 50.571,88 EUR.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper odločitev v prvi alineji prvega odstavka ter drugem in tretjem odstavku izreka pod točko I/1 izpodbijane odločbe. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s predlogom, da sodišče izpodbijani del odločbe odpravi, zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišču predlaga vložitev zahteve za oceno ustavnosti tretjega odstavka 71. člena novele Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2J) v povezavi s 14. členom ZDavP-2J, ki se nanaša na obračunavanje obresti v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora.

5. Iz okoliščin Pogodbe 2507/07 izhaja, da je bil s pogodbo dogovorjen pravni posel dobave nepremičnin. Vrednost pogodbenega predmeta je bila določena v višini obstoječih zemljišč ter novozgrajenih objektov, katerih gradnja se je začela po sklenitvi leasing pogodb. Ker novi objekt v trenutku sklenitve leasing pogodbe še ni bil zgrajen, tožeča stranka pogodb ni pripoznala kot aktivnih in ni obračunala DDV. Po stališču davčnega organa, naj bi bil namen pogodbenih strank v tem, da tožeča stranka ob sklenitvi Pogodbe 2507/07 dobavi leasingojemalcu obstoječe nepremičnine, v nadaljevanju pa financira leasingojemalcu gradnjo novih nepremičnin. Skladno s tem je davčni organ odločil, da naj bi na podlagi sklenjenih leasing pogodb prišlo do dobav nepremičnin, ki so tedaj v naravi že obstajale, in transakcijo dobave nepremičnin tudi obdavčil. Davčni organ meni, da gre za ločene dobave tako, da naj bi se najprej dobavila obstoječa nepremičnina, nato pa naj bi tožeča stranka financirala novogradnjo objektov. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Glede obresti po Pogodbi 2507/07 v zvezi z DDV meni, da tožena stranka neutemeljeno ugotavlja, 1) da je v skladu s sodbo SEU C-642/11 tožeča stranka po navedeni pogodbi bila dolžna plačati in obračunati DDV, ker naj bi sama pogodba vsebovala vse elemente računa, oziroma 2) da naj bi šlo za goljufijo. O argumentih tožeče stranke o tem, da Pogodba 2507/07 ne šteje za račun, se prvič opredil drugostopenjski organ. V prvostopenjski odločbi so v tej zvezi ugotovitve arbitrarne, na pripombo, da pogodba ne vsebuje vseh elementov računa, ni odgovorjeno, odločbe zato ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Da se listina lahko šteje za račun, mora imeti vse podatke, ki so navedeni v prvem odstavku 82. člena ZDDV-1, ki določa obvezne podatke na računu. V predmetni zadevi je bilo ugotovljeno, da Pogodba 2507/07 ni imela vseh podatkov, saj 1) ni vsebovala podatka o davčni stopnji DDV in 2) ni vsebovala podatkov o datumu dobave predmeta leasinga. Če pogodba ne vsebuje vseh sestavin, je po vsebini ni mogoče opredeliti kot račun. To še posebej velja v predmetni zadevi, ko se je tožeča stranka s Pogodbo 2507/07 šele zavezala, da bo kupila predmet leasinga in ga po tem dobavila leasingojemalcu. Nesporno je torej bilo, da na dan sklenitve leasing pogodbe tožeča stranka sploh ni razpolagala s predmetom leasinga in ga tudi ni mogla dobaviti leasingojemalcu in tudi ni mogla izdati računa, saj se le ta izda šele ob ali po opravljeni dobavi. Zato je neutemeljeno stališče obeh organov, da se za datum dobave lahko šteje datum sklenitve pogodbe, to je 19. 11. 2007. V pogodbi je jasno opredeljena zgolj zaveza tožeče stranke o tem, da bo v prihodnosti, ko bo pridobila lastninsko pravico na predmetu leasinga, ta predmet dobavila leasingojemalcu. Pogodba po navedenem ne šteje za račun, zato 1) ni obstajala obveznost tožeče stranke za obračun DDV v skladu z 8. točko prvega odstavka 76. člena ZDDV-1, 2) niti ni mogoče tožeči stranki očitati sodelovanja v goljufiji, saj leasingojemalec na podlagi Pogodbe 2507/07 ni mogel pridobiti pravice do odbitka vstopnega DDV, ki je pogojena z razpolaganjem s popolnim računom (točka a prvega odstavka 67. člena ZDDV-1). Iz previdnosti pa tožeča stranka podredno ugovarja, da je bil z izpodbijano odločbo datum dobave po Pogodbi 2507/07 ugotovljen napačno. Dne 19. 11. 2007 je bila sklenjena pogodba, ni pa na ta dan prišlo do dobave predmeta leasinga, kar pomeni da obveznost obračuna DDV s tem dnem ni nastopila. Datum dejanske dobave blaga se v postopku ni ugotavljal in zato ni mogoče preizkusiti ugotovitve, da bi obveznost za DDV morala biti vključena v davčni obračun za mesec november in da je obveznost zapadla v plačilo dne 3. 1. 2008, torej obdobja zamude, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Obračun zamudnih obresti pa temelji tudi na napačni materialno pravni podlagi - 95. členu ZDavP-2, ki je veljal v času odločanja. Uporabljena obrestna mera je bila določena z novelo ZDavP-2J, ki je začela veljati z dnem 1. 1. 2017. Ker se obresti v obravnavanem primeru odmerjajo za čas od 3. 1. 2008 do 25. 7. 2014, bi se po mnenju tožeče stranke morali glede višine obrestne mere uporabiti tedaj veljavni predpis, kot je argumentirano v nadaljevanju tožbe.

6. Glede nakupa nepremičnine po Prodajni pogodbi L-K-0070051 tožeča stranka pripominja, da je bilo v ponovnem postopku ugotovljeno, da je bila Pogodba 2507/07 razvezana in da je bilo zemljišče, ki je bilo kupljeno po Prodajni pogodbi št. L-K-0070051, skupaj z novogradnjo nato prodano kupcem z DDV, kar pomeni, da je bila nepremičnina v nadaljevanju uporabljena za obdavčljiv promet in je tožeča stranka pridobila pravico do odbitka vstopnega DDV. Ta kasnejša okoliščina v postopku neobrazloženo ni bila upoštevana, tako kot je bila upoštevana pri presoji davčnih posledic z vidika DPN, kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakega varstva pravic strank. V sklepu X Ips 89/2014, ki ga je v zvezi s prvotnim postopkom v tej zadevi izdalo Vrhovno sodišče v tej zadevi, je sodišče pojasnilo, da ugotavljanje okoliščin v zvezi s povratnico in obdavčitvijo po 45. členu ZDDV-1 ni relevantno iz razloga, ker naj bi tožeča stranka nepremičnine, kupljene po Prodajni pogodbi št. L-K-0070051, uporabila po Pogodbi 2507/07 za neobdavčeno dejavnost – s prvotno odločbo je bil od dobave po Pogodbi 2507/07 obračunan davek na promet nepremičnin in ne DDV. Glede na to, da je v ponovnem postopku ugotovljeno, da je bila Pogodba 2507/07 razvezana in nepremičnina v nadaljevanju prodana z DDV, je nesporno, da je bila uporabljena za obdavčljivo dejavnost. S tem so bili izpolnjeni pogoji za odbitek vstopnega DDV od nakupa nepremičnine po Prodajni pogodbi L-K-0070051, zato je po mnenju tožeče stranke potrebno ugotoviti, ali je bila izjava po 45. členu ZDDV-1 predložena, kot zatrjuje tožeča stranka. V zvezi z navedbo davčnega organa, da v zvezi s Prodajno pogodbo L-K-0070051 v inšpekcijo ni bila predložena izjava po 45. členu ZDDV-1, tožeča stranka pojasnjuje, da je izjava bila davčnemu organu pravočasno poslana, kar izhaja iz povratnice, ki jo je predložila v prvotnem postopku. Tožena stranka se do vsebine povratnice ni opedelila oziroma ni ugotovila, če je z njo prejela izjavo v zvezi s Prodajno pogodbo L-K-0070051 ali pa kaj drugega, s čemer je bistveno kršila pravila postopka. Predlaga izvedbo dokaza s povratnico, ki jo je vložila v prvotnem postopku, in z evidenco prejete pošte tožene stranke, ki naj jo predloži tožena stranka.

7. Obresti so v izpodbijani odločbi odmerjene na podlagi spremenjenega 95. člena ZDavP-2, ki določa višjo obrestno mero zamudnih obresti, kot je bila upoštevana v prvotni odločbi z dne 26. 9. 2011, na podlagi katere je tožeča stranka svoje davčne obveznosti že poravnala. To pomeni, da se je višina zamudnih obresti povečala in v ponovnem postopku dodatno bremeni tožečo stranko, čeprav je celotno davčno obveznost poravnala s plačilom na podlagi prvotne odločbe. Takšno ravnanje je po mnenju tožeče stranke v nasprotju z načelom zakonitosti in pravne države (2. člen Ustave RS) ter predstavlja nezakonito oziroma neustavno retroaktivno ravnanje (kršitev 155. člena Ustave RS) ter kršitev pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Namen odmere zamudnih obresti je namreč v tem, da se plačajo za čas od dneva, ko bi davek moral biti plačan, in do izdaje odločbe. Torej se plačajo za obdobje, v katerem je davčni zavezanec zamudil s plačilom davka, zato se kasneje njihova višina ne more spreminjati. V obravnavani zadevi je podlaga za obračun zamudnih obresti nastala na dan izdaje prvotne odločbe in se za obračun ne more uporabiti nova obrestna mera, veljavna od 1. 1. 2017 dalje. Navedeno izhaja tudi iz dejstva, da se v ponovnem postopku obresti ne odmerijo za čas od dneva, ko bi davek moral biti plačan, in do izdaje odločbe v ponovnem postopku, temveč se lahko le ugotovi, da je bil davek in tudi obresti že plačan po odločbi iz prvega postopka. Tožeča stranka torej meni, da se v ponovnem postopku ne more uporabiti (spremenjeni) 95. člen ZDavP-2 za obračun obresti za tiste davke, ki so že bili plačani po odločbi v prvotnem postopku, saj ni izpolnjen dejanski stan – 95. člen namreč določa, da se obresti odmerijo za čas do izdaje odločbe, kar pa se v ponovnem postopku ne zgodi, ker se ugotovi, da je bil davek že plačan. ZDavP-2 je v tem delu podnormiran, ker posebej ne ureja primerov, ko je davek plačan v prvotnem postopku in se za čas od prvotnega do ponovnega postopka obresti ne odmerjajo in plačujejo. Da so obresti iz 95. člena ZDavP-2 po naravi zamudne obresti, izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča I-U-356/02 z dne 23. 9. 2004, ki je v 9. točki sodbe izrecno pojasnilo, da je razlog za obremenitev davčnega zavezanca iz naslova zamudnih obresti v tem, da so mu po ZDavP zamudne obresti naložene tudi za tisti čas, ko njegova davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena. Tožeča stranka zato meni, da bi morala tožena stranka obresti obračunati tako, kot se obračunavajo zamudne obresti, to je po vsakokrat veljavni obrestni meri, ki je veljala v obdobju, za katero se zaračunavajo. Ker so z izpodbijano odločbo obresti za celotno obdobje zamude obračunane po obrestni meri, ki je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe, je odločba nezakonita. Po izpodbijanem stališču je breme davčnega zavezanca odvisno od tega, kdaj davčni organ ugotovi, da zavezanec davčne obveznosti ni izpolnil, kar pomeni, da je davčni organ tisti, ki gospodari z obsegom finančnega bremena. To se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi, ki se je začela že v letu 2011, zaradi dolgih rokov odločanja v pritožbenem in sodnem postopku, pa je bila izpodbijana odločba izdana šele v letu 2017. S tem je bilo po mnenju tožeče stranke kršeno načelo pravne varnosti. Zaradi razlogov, ki niso bili na njeni strani, ter okoliščin, na katere ni mogla vplivati, so ji bile obresti za ves čas zamude obračunane po stopnji, ki je v času, ko je zamuda nastopila, ni mogla predvideti. Podredno, zgolj iz previdnosti tožeča stranka dodaja, da bi se ji lahko za čas od poteka roka za plačilo davka lahko obračunale obresti le po prejšnji ureditvi, ki je veljala v času izdaje prvotne odločbe. Z uporabo predpisa, ki velja od 1. 1. 2017, je tožeča stranka nov predpis uporabila retroaktivno, saj je posegla v že obstoječe pravno razmerje in kršila 2., 14., 22., in 155. člen Ustave RS.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih odločbe, s katero je bilo odločeno o pritožbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je obrazložena in s tistimi, s katerimi je obrazložena odločitev o pritožbi (zavrnitev pritožbe zoper prvo alinejo prvega odstavka točke I/1 ter sprememba drugega in tretjega odstavka točke I/1 izreka odločbe prve stopnje). Zato se nanje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje in jih v svojih razlogih (v celoti) ne ponavlja.

11. Stališče tožeče stranke, da bi moral davčni organ pri odločanju o dodatni odmeri DDV za davčno obdobje november 2007 (prva alineja prvega odstavka točke I/1 izreka izpodbijane odločbe) upoštevati ugotovitev, da je bila Pogodba 2507/07 razvezana in da je bila nepremičnina, ki je bila kupljena po Prodajni pogodbi L-K-0070051, skupaj z novogradnjo prodana kupcem z DDV, kar pomeni, da je bila uporabljena za obdavčljiv promet in je zato tožeča stranka pridobila pravico do odbitka vstopnega DDV, ki ji z izpodbijano odločbo ni priznana, tudi po presoji sodišča ni utemeljeno. Kot na podlagi predloženega sporazuma o razvezi z dne 21. 10. 2011 ter prevzemnega zapisnika z dne 28. 11. 2011 ugotavlja pritožbeni organ, je bila omenjena pogodba (po izteku leasinga) razvezana in so bile nepremičnine vrnjene leasingodajalcu – tožeči stranki. Leasingojemalčeva vrnitev predmeta leasinga leasingodajalcu, do katere je prišlo po leasingodajalčevem odstopu od pogodbe o finančnem leasingu, pomeni vračilo blaga v smislu določb drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, na podlagi katerega lahko davčni zavezanec uveljavlja pravico do popravka obračunanega DDV. Ker gre za drugačno zakonsko ureditev pravnih posledic razveze pogodbe, se tožeča stranka ne more z uspehom sklicevati na davčne posledice razveze pogodbe po določbah Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2). Dejstvo, da je bila Pogodba 2507/07 kasneje razvezana in nepremičnina v nadaljevanju prodana z DDV, torej po presoji sodišča ne spreminja ključne ugotovitve, da pogoji za odbitek DDV od nakupa nepremičnine po Prodajni pogodbi L-K-0070051 niso bili izpolnjeni. Promet blaga po navedeni pogodbi (star stanovanjski objekt z zemljiščem) je namreč oproščen plačila DDV (7. točka 44. člena ZDDV-1), pogodbeni stranki pa v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu davčnemu organu (v tem upravnem sporu) nesporno nista predložili skupne izjave o obdavčitvi po 45. členu ZDDV-1, kar pomeni, da nepremičnine niso bile nabavljene za namene z DDV obdavčenih transakcij. Dokazovanje, da je tožeča stranka v zvezi s Pogodbo L-K-0070051 predložila izjavo po 45. členu ZDDV-1, kot zatrjuje v tem upravnem sporu, je iz navedenih razlogov nerelevantno.

12. V zvezi z ukrepom iz drugega odstavka točke I/1 izreka izpodbijane odločbe (obresti po Pogodbi 2507/07) sodišče ne ugotavlja zatrjevane bistvene pomanjkljivosti razlogov odločitve. Kot se ugotavlja že v tožbi, razloge v tem delu s svojimi razlogi dopolni pritožbeni organ. Vsebina Pogodbe 2507/07 z aneksi je povzeta v razlogih izpodbijane odločbe, na njeni podlagi in na podlagi dokumentacije, ki je bila v zvezi njo predložena davčnemu organu, pa je po presoji sodišča pravilna ugotovitev, da je predmet pogodbe dobava nepremičnin (starega stanovanjskega objekta z zemljiščem), vrednost pogodbenega predmeta pa določena v višini obstoječih in novozgrajenih objektov, katerih gradnja se je začela po sklenitvi leasing pogodbe (kar davčni organ upošteva tudi pri izračunu davčne osnove). Z navedenimi ugotovitvami se tožeča stranka po navedbah tožbe sicer ne strinja, vendar jim ne ugovarja konkretno. Ugovori, ki jih v tej zvezi uveljavlja v nadaljevanju tožbe, pa so po presoji sodišča neutemeljeni.

13. V Pogodbi 2507/07 je izkazan DDV, kar tudi po presoji sodišča lesingojemalcu omogoča, da jo uporabi kot račun za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV. Pomanjkljivosti podatkov na računu, na katere opozarja tožeča stranka, sicer lahko vplivajo na pravico leasingojemalca do odbitka vstopnega DDV, ne pa, kot v svoji odločbi pravilno poudari pritožbeni organ, na obveznost tožeče stranke za plačilo v pogodbi izkazanega DDV. Ker je tožeča stranka v pogodbi DDV nesporno izkazala, ga je bila, tudi po presoji sodišča, na podlagi 8. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 dolžna vključiti v obračun DDV.

14. V zvezi z navedbo, da Pogodbe 2507/07 ni mogoče šteti za račun, ker tožeča stranka ob sklenitvi pogodbe s predmetom leasinga še ni razpolagala, pa ni spora, da je tožeča stranka nepremičnino kupila od leasingojemalca dne 22. 11. 2007 zaradi oddaje le-te v finančni leasing prodajalcu. Tudi zato je po presoji sodišča utemeljen sklep, da je bila dobava blaga po obravnavani pogodbi opravljena v novembru 2007 in da bi obveznost morala biti vključena v obračun DDV za mesec november 2007. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP sodišče po navedenem ne ugotavlja.

15. Sodišče pa tudi ne ugotavlja zatrjevane kršitve določb ZDavP-2 o obračunavanju obresti v postopku davčnega nadzora (95. člen). Skladno s prehodno določbo tretjega odstavka 71. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku, ki se je začel uporabljati 1. 1. 2017, se v primeru, če je bilo uporabljeno pravno sredstvo oziroma začet upravni spor in je bila izdana odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, postopek nadaljuje po tem zakonu. Ob upoštevanju stališč, ki jih je v zvezi s prehodno določbo 418. člena ZDavP-2 (ki je vsebinsko enaka tu obravnavani prehodni določbi 71. člena ZDavP-2J) zavzelo Vrhovno sodišče1, se določba 71. člena ZDavP-2J nanaša na vse določbe zakona, ne le na postopkovne, ampak tudi na materialnopravne in tudi v tej zadevi ocenjuje, da zakonsko razlikovanje med primeri, ko je o zadevi že odločeno in primeri, ko o zadevi še ni bilo pravno veljavno odločeno, ustreza določbam Ustave RS o prepovedi povratne veljave zakonov (155. člen oziroma 2. člen Ustave RS). Zakonska ureditev po presoji sodišča upošteva, da Ustava RS prepoveduje povratno veljavo zakona, ki učinkuje na že pridobljene pravice (prava retroaktivnost, 155. člen Ustave RS), ne pa tudi zakona, ki učinkuje na dejanska stanja, nastala pred njegovo uveljavitvijo, iz katerih pa, kot v obravnavanem primeru, ko je bila prvotna odločba odpravljena z učinkom za nazaj, do dneva uveljavitve še niso nastopili pravni učinki. Z uporabo obrestne mere, ki je veljala v času odločanja, je sicer (lahko) poseženo v pričakovanja tožeče stranke, kar pa po presoji sodišča ne predstavlja kršitve 2. člena Ustave RS. Gre za sistemsko zakonsko spremembo, na nespremenljivost zakonske ureditve pa se zavezanci ne morejo zanašati. Iz navedenih razlogov sodišče neskladnosti zakona z Ustavo RS ne ugotavlja, prav tako pa tudi ne ugotavlja zatrjevane nepravilnosti pri njegovi uporabi.

16. Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene. Sodišče nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost), tudi ni ugotovilo, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških postopka odločilo skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.

18. Ker tožnik s predlaganimi dokazi dokazuje zgolj zatrjevano predložitev izjave po 45. členu ZDDV-1, ki po presoji sodišča ne more vplivati na odločitev, je sodišče na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 o zadevi odločilo brez glavne obravnave.

-------------------------------
1 Npr. sodbe X Ips 160/2009 z dne 5. 5. 2011, X Ips 42/2010 z dne 16. 6. 2011, X Ips 340/2012, X Ips 256/2015 z dne 15. 10. 2015


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 39, 39/2, 44, 44-7, 45, 76, 76/1, 76/1-8
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 95

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2NTA0