UPRS Sodba I U 1300/2019-13

Jedro

Toženka je pred izdajo izpodbijane odločbe tožnico pozvala, da se opredeli do navedb odvetnika iz predloga za razrešitev. Poziv je bil tožnici vročen dne 9. 5. 2019, z opozorilom, da se lahko do ugotovitev opredeli v roku 8 dni od prejema poziva. Tožnica na poziv ni odgovorila in dejstvom, ki so bila predstavljena v predlogu odvetnika za razrešitev, ni oporekala. To pomeni, da so navedbe tožnice tožbena novota in jih v postopku upravnega spora niti ni dopustno upoštevati, saj po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 stranke v postopku upravnega spora ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost ta dejstva in dokaze navajati oziroma predlagati v postopku pred izdajo akta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo razrešila odvetnika A.A., ki je bil z odločbo Bpp 814/2016 z dne 24. 8. 2018 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Odločila je, da tožnici (v nadaljevanju tudi upravičenka) preneha pravica do izredne BPP ter da se šteje, da ji BPP ni bila dodeljena. O višini neupravičeno prejete BPP bo odločeno s posebno odločbo.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnici odobrena BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje ter v postopku mediacije v pravdnem postopku, zaradi odstranitve reklamnih panojev ter plačila uporabnine oziroma najemnine na zemljišču na C.. Za izvajanje BPP je bil določen odvetnik B.B.. Slednji je bil razrešen iz razlogov na strani upravičenke, namesto njega pa je bila imenovana odvetnica D.D., ki pa je podala prošnjo za razrešitev iz razlogov na strani odvetnice. Namesto odvetnice D.D. je bila imenovana odvetnica E.E., ki je bila prav tako razrešena iz razlogov na strani upravičenke in namesto nje imenovan odvetnik A.A.. Slednji je dne 18. 4. 2019 toženki poslal zahtevo za razrešitev. V njej med drugim navaja, da svojih dolžnosti ne more več v redu opravljati zaradi razlogov na strani upravičenke, saj se je porušilo medsebojno zaupanje. Upravičenka je zoper odločbo o odmeri stroškov odvetniku sprožila upravni spor, v katerem je navedla, da s strani odvetnika ni prejela ustreznega pravnega svetovanja in zastopanja, ter da naj bi se na obravnavi zastopala sama, pri čemer upravičenka ni nikdar pred sprožitvijo upravnega spora sporočila, da z odvetniškimi storitvami ne bi bila zadovoljna. Upravičenka je bila z dopisom z dne 24. 4. 2019 pozvana, da se opredeli do navedb odvetnika, vendar se na poziv vse do izdaje izpodbijane odločbe ni odzvala. Ob upoštevanju navedb odvetnika je toženka zaključila, da je prošnja odvetnika A.A. za razrešitev utemeljena in ga na podlagi desetega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) razrešila. Ker gre že za drugo zaporedno razrešitev odvetnika iz razlogov na strani upravičenke, se po določbi enajstega odstavka 30. člena ZBPP šteje, da upravičenki BPP ni bila odobrena in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP.

3. Tožnica vlaga tožbo, v kateri navaja, da je toženka odločila v njeno škodo. Vedno je bilo namreč odločeno, da se odvetnik razreši iz razlogov na strani tožnice, pri čemer je toženka o razlogih za razrešitev odločila le na podlagi izjav odvetnikov. Tožba, ki se vodi pred naslovnim sodiščem pod opr. št. I U 590/2019, zaradi stroškov, ki jih je odvetnik neupravičeno priglasil, naj bi bila povod, da je odvetnik predlagal svojo razrešitev, čeprav že mesece prej ni kazal nobenih aktivnosti. Dejstvo, da je odvetniška pisarna F., kjer je zaposlen odvetnik A.A., zahtevala plačilo stroškov, je že samo po sebi dovolj velik razlog, da se odvetnik razreši iz razlogov na njegovi strani. Očitno je, da si toženka prizadeva, da se pravna pomoč tožnici ne bi dodelila, v zadevah, kjer je že dodeljena, pa da ta preneha. Odvetnica E.E. je bila razrešena iz razlogov na strani tožnice, kljub temu, da jo je morala tožnica pozivati k zastopanju in pravnemu svatovanju. Tudi odvetnik F.F. je opuščal zastopanje, kar je koristilo nasprotni strani in bi tožnici povzročilo še večjo škodo, če svojih interesov ne bi zastopala sama. Odvetnik A.A. ni vlagal na sodišče prejetih pooblastil, na pozive sodišča sploh ni odgovarjal. Razlogi za razrešitev so torej na strani odvetnikov, zato tožnica sodišču predlaga, da izda novo odločbo, s katero bo tožnici dodeljen nov pravni zastopnik, hkrati pa naj sodišče ponovno odloči o razlogih za razrešitev. V nadaljnjih vlogah tožnica vztraja pri dosedanjih navedbah in sodišču predlaga zaslišanje sodnih uslužbencev, ki so odločali v zadevi razrešitve odvetnika A.A.. Predlaga tudi lastno zaslišanje, zaslišanje višjega sodnega svetovalca G.G. in odvetnika A.A..

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločba, s katero je toženka na podlagi enajstega odstavka 30. člena ZBPP razrešila odvetnika A.A., ki je bil dodeljen za izvajanje BPP. Iz omenjene določbe izhaja, da se šteje, da upravičencu BPP ni bila odobrena, in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP, če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, to je desetega odstavka 30. člena ZBPP, ki določa, da postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svojih dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca.

7. Sodišče ugotavlja, da je toženka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnico pozvala, da se opredeli do navedb odvetnika iz predloga za razrešitev. Poziv je bil tožnici vročen dne 9. 5. 2019, z opozorilom, da se lahko do ugotovitev opredeli v roku 8 dni od prejema poziva. Tožnica na poziv ni odgovorila in dejstvom, ki so bila predstavljena v predlogu odvetnika za razrešitev, ni oporekala. Predložila ni nobenega dokazila, s katerim bi ovrgla navedbe odvetnika o razlogih za razrešitev odvetnika na strani tožnice. Še več, do predloga se sploh ni opredelila, kar pravilno ugotavlja toženka, tožnica pa temu v tožbi niti ne nasprotuje in z ničemer ne pojasni, zakaj na poziv ni odgovorila. To pa pomeni, da so navedbe tožnice tožbena novota in jih v postopku upravnega spora niti ni dopustno upoštevati, saj po določbi tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v postopku upravnega spora ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost ta dejstva in dokaze navajati oziroma predlagati v postopku pred izdajo akta.

8. Sicer pa sodišče ugotavlja, da tožnica tudi v tožbi, razen splošnega nestrinjanja z odločitvijo toženke in zaključka, da je toženka odločila subjektivno in ne z vsemi potrebnimi dokazili, ni podala nobenih konkretnih navedb, zakaj je izpodbijana odločba nepravilna. Prav tako ni predložila nobenih dokazov, s katerimi bi izkazovala, da odvetnik ni v redu opravljal svojih dolžnosti, iz upravnih spisov pa tudi ne izhaja, da je odvetnik ne bi korektno zastopal¹. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na delo odvetnice E.E., za ta postopek niso relevantni, saj njena razrešitev ni predmet tega postopka. Tovrstne navedbe bi tožnica lahko uveljavljala kvečjemu v tožbi zoper odločbo Bpp 814/2016 z dne 24. 8. 2018, s katero je bila razrešena odvetnica E.E.. Nerevantni pa so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na delo odvetnika F.F., saj po podatkih spisa, odvetnik F.F. niti ni bil eden od imenovanih odvetnikov za zastopanje tožnice v okviru Bpp št. 814/2016.

9. Toženka je tako pravilno zaključila, da se odvetnik A.A. razreši iz razlogov na strani tožnice. Ker gre že za drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na strani tožnice, glede na opisano zakonsko ureditev ni pravne podlage za morebitno ponovno zamenjavo odvetnika, kot to predlaga tožnica. Ker je bil razrešen tudi na novo postavljen odvetnik, tožnici BPP preneha in se šteje, da ji BPP ni bila odobrena.

10. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev pravil postopka. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

11. Ker so v tožbi navedena zgolj tista nova dejstva in dokazi, ki jih sodišče ne more upoštevati, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Iz navedenega razloga sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje tožnice, odvetnika A.A., višjega sodnega svetovalca G.G. in sodnih uslužbencev, ki so odločali v zadevi Bpp 814/2016.

-------------------------------
¹ Tožba tožnice zoper sklep o odmeri nagrade Odvetniški družbi H., o.p. d.o.o. je bila zavrnjena s sodbo I U 591/2019-15 z dne 20. 8. 2019.

Datum zadnje spremembe:

19.05.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 17/2014
• UPRS Sodba II U 376/2017-9
• UPRS Sodba I U 1303/2019-17