UPRS Sodba I U 2327/2018-15

Jedro

Tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 ne določa, da se kot nabavna vrednost upošteva z izrekom ugotovljena vrednost, temveč le, da se upošteva vrednost od katere je bil DDD odmerjen; je bila vrednost, od katere je bil tožniku odmerjen DDD od sporne nepremičnine, dejansko ugotovljena v izreku odločbe, saj ta vrednost predstavlja sestavni del tam navedene davčne osnove; in javnopravno razmerje, ki izhaja iz dispozitiva odločbe ob upoštevanju pravnomočnosti ostaja nespremenljivo, če in dokler se vanj ne poseže s pravilno uporabo pravnih sredstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano določbo je bila tožniku odmerjena dohodnina od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 108.809,13 EUR po stopnji 25% v znesku 27.202,28 EUR, ki je bila tožniku naložena v plačilo v postavljenem roku, dotlej brezobrestno. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine, tj. zemljišča ID .... Tožnik je bil v postopku s pojasnilom seznanjen, da je v skladu z 98. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) pravilna nabavna cena te nepremičnine tista, ki je bila ugotovljena v odločbi št. DT 4222-1196/2014-4, in sicer 737,58 EUR, od katere je bil odmerjen davek na dediščino v znesku 55,91 EUR. Tožnik je na te ugotovitve sicer podal pripombe, ki pa jih organ ne more upoštevati, ker se nanašajo na odločbo v zadevi odmere davka na dediščino, ki pa je že pravnomočna in dokončna. Tožnik je uveljavljal v zadevi tudi stroške, in sicer 55,91 EUR davka na dediščine in darila, ki ga je plačal ob pridobitvi kapitala, priznajo pa se mu tudi normirani stroški, ob odsvojitvi pa se mu poleg normiranih stroškov priznajo tudi stroški davka na promet nepremičnin. Tako je bila ugotovljena davčna osnova in od nje odmerjena dohodnina po 25% davčni stopnji.

2. Tožnikova pritožba zoper izpodbijano odločbo je bila z odločbo drugostopenjskega davčnega organa zavrnjena, s sklepom pa je drugostopenjski organ kot prepozno zavrgel tožnikovo dopolnitev pritožbe, ki jo je tožnik vložil naknadno¹. Tožnik ugovarja ugotovljeni vrednosti nepremičnine v času pridobitve. V zadevi je tako sporno vprašanje, ali je davčni organ ugotovil dejansko stanje v spornem delu tako, kot to določa materialni zakon. Drugi odstavek 98. člena ZDoh-2 v prvi vrsti napotuje na pogodbeno določeno vrednost, v primeru dedovanja pa na vrednost, od katere je bil odmerjen davek na dediščine in darila (v nadaljevanju DDD), sicer pa se ugotavlja primerljiva tržna cena kapitala. Tožnik je nepremičnino pridobil z dedovanjem, z odločbo št. DT 4222-1196/2014-4, ki je postala pravnomočna, pa mu je bil odmerjen DDD. V takšnih primerih zakon za odmero davka napotuje na uporabo vrednosti, od katere je bil odmerjen DDD, drugačne vrednosti pa v takšnih primerih (dedovanje in odmera DDD) ni mogoče uveljavljati. Ugovor neustavnosti ni utemeljen, saj tožniku DDD ni bil odmerjen na podlagi posplošene tržne vrednosti nepremičnin, temveč na podlagi primerljivih tržnih vrednosti nepremičnin, kar ni ustavno sporno. Ugovore glede razlik v vrednosti zaradi razlike med dejansko in namensko rabo nepremičnine pa bi tožnik lahko ugovarjal le v pritožbenem postopku zoper odmero DDD. Ni mogoče sklepati, da bi moral davčni organ zaradi napačne uporabe materialnega prava odpraviti odločbo o odmeri DDD. Tudi v konkretni zadevi pritožbeni organ te odločbe ne bo presojal. Tožnik ima na voljo tudi izredna pravna sredstva. Navedbe o napakah pri vročanju so utemeljene, vendar zaradi njih tožnik ni bil prikrajšan, zato na pravilnost izpodbijane odločbe ne vplivajo.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo. Navaja, da v zadevi dejstva niso sporna. Tožnik je po svojem bratu podedoval med drugim tudi predmetno nepremičnino, v postopku odmere DDD pa je bila njena vrednost ugotovljena, kot da gre za kmetijsko zemljišče in ne za stavbno zemljišče. Tako je bila ugotovljena njena vrednost pri 737,58 EUR, čemur tožnik ni ugovarjal, saj je bil prepričan, da je davčni organ vrednost ugotovil pravilno. V svoji kasnejši napovedi za odmero dohodnine je tožnik kot vrednost ob pridobitvi navedel znesek 113.000,00 EUR, a je organ upošteval vrednost 737,58 EUR in tožniku davek odmeril, čeprav sploh ni ustvaril nobenega dobička. Toženka je v postopku odmere DDD napačno menila, da gre za kmetijsko zemljišče, čeprav je to dejansko stavbno zemljišče, kar izhaja iz javnih evidenc GURS, zato se to šteje za resnično po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in bi davčni organ moral to sam ugotoviti in ta podatek poznati, zato predložitev dokazil v tej zvezi ne predstavlja novote. Če je na zemljišču dopuščena gradnja, je vredno več, kot sicer, kar je splošno znano dejstvo, to pa so izkoristili tudi nekateri občinski uradniki in funkcionarji, ki so zaslužili izdatno premoženje na način spremembe namenske rabe zemljišč v stavbna. Določbo drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 je možno uporabiti le, če je bila vrednost pravilno ugotovljena, ne pa, če je podvržena očitnim napakam, ki jih je storila toženka. Tožnik ob tem ne bi mogel s pritožbo zoper odmero DDD te odločbe izpodbijati v svojo škodo, tj. da se mu odmeri več davka, saj za to ne bi imel pravnega interesa in bi morala biti njegova pritožba zavržena, ker si tožnik z njo ne bi mogel izboljšati pravnega položaja. Zato tožniku v tem postopku ni mogoče odvzeti možnosti, da navaja in dokazuje pravilno vrednost nepremičnine ob pridobitvi, sicer bi šlo za poseg v 22. člen Ustave RS. Vrednost te nepremičnine v odločbi o odmeri DDD tudi ni bila ugotovljena v izreku, zato tudi ni mogoče reči, da je bila ta vrednost pravnomočno določena z odločbo in toženka na to vrednost ni vezana v smislu že rešenega predhodnega vprašanja. Tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 je neustaven, saj nasprotuje ustavnemu načelu plačevanja davkov po ekonomski sposobnosti, ki zagotavlja spoštovanje načela enakosti pred zakonom (tožnik ni ustvaril nobenega dobička, ker je nepremičnino pridobil in prodal po isti vrednosti, povečanje njegovega premoženja pa je bilo ugotovljeno le iz administrativnih razlogov, ker toženka zaradi svojega neznanja ali malomarnosti ni pravilno ugotovila vrednosti dediščine; zakonsko bi moralo biti predvideno ravno obratno, da se ponovno odmeri DDD ob upoštevanju prave vrednosti, ne pa da se odmeri dohodnino od neobstoječega dobička), obenem pa predstavlja poseg v 21., 22. in 25. (v postopkih odmere DDD zavezanci uveljavljajo le svoje pravice, niso pa obvezani navajati dejstev in dokazov, ki jim niso v korist, tega pa tudi ne upravičuje 11. člen ZUP, saj tožnik ni bil vprašan o namenski rabi nepremičnine, obenem pa je sam zaupal upravnemu organu, da je vrednost ugotovil pravilno na podlagi javnih evidenc) ter 27., 28. in 29. člen (tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 tudi ni kaznovalna določba za zavezance, ki v postopku odmere DDD niso pojasnili prave vrednosti, kadar je bila po uradni dolžnosti ugotovljena prenizka vrednost; iz nobene zakonske določbe ne izhaja, da bi zavezanci to morali storiti, zato to ne more biti kaznivo, posledično pa za to ni dopustno predpisati sankcij) Ustave RS, ker zavezancem ne omogoča, da bi lahko v postopkih odmere dohodnine od dobička iz kapitala učinkovito varovali svoje pravice in pravne interese ter jih kaznuje z odmero davka, če niso v postopku navedli prave vrednosti, čeprav tega od njih ne zahteva nobena zakonska določba. Drugostopenjski davčni organ je tudi nadzorstveni organ v smislu 276. člena ZUP in je dolžan ravnati v škodo in korist zavezanca. Tožnik nima pravnega interesa sprožiti postopka odmere višjega DDD, kajti s tem si v tem postopku ne more izboljšati pravnega položaja. Toženka pa za to ima sredstva, ki jih mora uporabiti po uradni dolžnosti, in sicer odprava sprememba odločbe po nadzorstveni pravici zaradi očitno napačne uporabe materialnega prava (podatek o statusu zemljišča je materialnopravno vprašanje). Tožnik je doslej skupaj za DDD in dohodnino plačal 44.741,68 EUR, pri pravilni odmeri DDD pa bi davčna osnova znašala 343.656,41 EUR, dohodnine od kapitalskega dobička logično ne bi bilo, razlika med že plačanimi davki in davki, ki bi pravilno morali biti plačani, pa bi znašala 15.102,91 EUR, za kolikor je tožnik prikrajšan, toženka pa neupravičeno obogatena. Tožnik sklepa o zavrženju njegove dopolnitve pritožbe ne izpodbija, vseeno pa opozarja na nepravilnost tega zavrženja. Predlaga prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti tretjega stavka drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 ter odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organi v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov tega sodnega postopka s pripadki.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Dodaja, da je v praksi pogosto, da zavezanci v postopku odmere DDD zasledujejo čim nižjo odmero. Ker v javnih evidencah GURS tovrstne nepremičnine vrednostno odražajo nižjo ceno kmetijskih zemljišč, lahko davčni organi v postopkih ugotavljajo tržno ceno takšnih nepremičnin le znotraj uveljavljenega dejanskega stanja s strani davčnih zavezancev, ki uveljavljajo dejansko stanje podedovanih kmetijskih zemljišč. A zaradi svojih interesov zavezancih v teh postopkih ne ugovarjajo določitvi vrednosti zemljišč kot kmetijskih, odločbe o odmeri DDD pa postanejo pravnomočne. Ob odsvojitvi zavezanci dosežejo vrednosti, skladne z namensko rabo takšnih nepremičnin, kar pomeni višjo davčno osnovo za odmero davka, čemu pa nato zavezanci ugovarjajo, češ da gre za fiktivno določeno vrednost. Zaradi varovanja javnega interesa ni mogoče spreminjati vrednosti nepremičnin glede na trenutne interese zavezancev po nižji odmeri davka, temveč je treba slediti prvouveljavljani vrednosti s strani davčnih zavezancev. Zakon je jasen. V konkretnem primeru tako ni bil ugotovljen fiktivni dobiček, temveč je bila ugotovljena razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in pridobitvi. Tožnik je ob pridobitvi soglašal z določitvijo nižje vrednosti v skladu z dejansko rabo, kar izhaja iz pravnomočne odločbe o odmeri DDD, in ne more zdaj uveljavljati drugačnega dejanskega stanja.

5. Tožnik v pripravljalnih vlogah navaja še, da sam ni uveljavljal nobene vrednosti premoženja, temveč je vrednosti organ ugotovil sam po uradni dolžnosti. Organ je tisti, ki je napačno določil namensko rabo zemljišča, tožnik pa je bil prepričan, da je bila ugotovitev pravilna, saj je kot laik zaupal državnemu organu. Pri tem je zaradi razveljavitve drugega odstavka 5. člena Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD) toženka tista, ki je za potrebe odmere davka dolžna ugotavljati vrednost podedovanega premoženja in ni več upravičena uporabljati podatkov o vrednostih, ugotovljenih s strani GURS. Tožnikovo pritožbo bi bilo pri tem treba zavreči, saj zanjo ne bi imel pravnega interesa. Pravni interes pomeni, da se mora tožniku zaradi pritožbe izboljšati pravni položaj. Toženka v odgovoru na tožbo tudi ne navede določbe, po kateri bi se zavezanci morali pritoževati v svojo škodo. Nesporno je, da je tožnik plačal premalo DDD in preveč dohodnine od dobička iz kapitala, tožnikov interes pa ni plačati čim manj davka, temveč točno toliko davka, kot je prav, kar pomeni doplačilo DDD in vračilo dohodnine. Tožnik se zaveda, da ZDoh-2 predpisuje uporabo vrednosti, ki se je ugotovila v postopku odmere DDD, a je to po njegovem prepričanju neustavno. Glede na okoliščine primera dohodnina ne more pomeniti obdavčitve dohodka, ki ga tožnik ni ustvaril, saj je nepremičnino prodal za isto vrednost, kot jo je pridobil. Tudi ni sporno, da je plačal premalo DDD. Ni mogoče sprejeti razlage, da je vseeno, če zavezanci v postopku odmere DDD navajajo prenizke vrednosti, saj jih bo to teplo pri odmeri dohodnine, ker procesna zakonodaja nalaga preverjanje trditev zavezancev in izdajo zakonitih odločb, sicer so predvidena tudi izredna pravna sredstva, in ker znesek naložene dohodnine sicer v resnici ni davek na dohodek, temveč sankcija. Tožnik očita tudi kršitev načela plačevanja davkov v skladu z ekonomsko sposobnostjo, odstop od katerega mora biti ustavno dopusten, kar to, da zavezanec v postopku vrednosti ni ugovarjal, ni. Kršitve davčne zakonodaje se ne rešuje preko višjih davkov, temveč preko sankcij. ZDoh-2 v drugem stavku drugega odstavka 98. člena poveže DDD z dohodnino, kar je strokovno napačno, kajti DDD ne obdavčuje neodplačno pridobljenega dohodka, ampak gre za premoženjski davek. ZDoh-2 ne obdavčuje neodplačnih pridobitev premoženja (kar bi tudi sodilo med dohodke po splošnem pomenu besede), tega pa tudi ne obdavčuje ZDDD, saj obdavčuje le sam prehod premoženja, transakcijo. Gre torej za davek, ki obdavčuje stanje, kar pa ima lahko vpliv tudi na znesek, ki se mora upoštevati pri odmeri davka, tako tudi nemška sodišča. Enako pa velja tudi v Sloveniji, ko se tretji odstavek 5. člena ZDDD sklicuje na tržno vrednost, ZDoh-2 pa v 98. členu kot temeljno pravilo upošteva pogodbeno vrednost, enako tudi 99. člen, v primerih odstopov pa upošteva primerljivo tržno ceno kapitala. Vrednost in cena pa nista sinonima. ZDoh-2 je konceptualno napačen, ker upošteva vrednost, ki je ugotovljena za davek na premoženje.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi in tudi razlogi odločbe o pritožbi. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje.

8. Sodišče kot pravilno potrjuje materialnopravno izhodišče izpodbijane odločbe, ki temelji na tretjem stavku drugega odstavka 98. člena ZDoh-2, ki določa, da se v primeru pridobitve kapitala z dedovanjem ali darilom in ob odmerjenem DDD za nabavno vrednost takega kapitala v zvezi z obdavčitvijo dobička iz kapitala šteje vrednost, od katere je bil odmerjen DDD. V zvezi s tem zakonskim določilom sodišče tudi ne ugotavlja s tožbo zatrjevane konceptualne napačnosti in neustavnosti, vsled česar ne bo prekinilo postopka in z zahtevo začelo postopka za oceno njegove ustavnosti. Ob tako ugotovljenem izhodišču pa je izpodbijana odločba v delu, v katerem pri določitvi nabavne vrednosti sporne nepremičnine upošteva vrednost, od katere je bil tožniku z odločbo št. DT 4222-1196/2014-4 odmerjen DDD, pravilna in zakonita.

9. Tožnik pri tem nima prav, ko ugovarja, da bi se vrednost, od katere je bil tožniku z odločbo št. DT 4222-1196/2014-4 odmerjen DDD, lahko upoštevala v postopku odmere dohodnine le, če je bila vrednost tam pravilno ugotovljena, saj cit. določilo ZDoh-2 tega ne določa. Nesporno je, da je odločba št. DT 4222-1196/2014-4 dokončna in pravnomočna, s čimer ima pravni učinek ne glede na to, da je morebiti nezakonita ali nepravilna ( po načelu res iudicata pro veritate habetur). Pri tem sodišče poudarja, da (i) tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 niti ne določa, da se kot nabavna vrednost upošteva z izrekom ugotovljena vrednost, temveč le, da se upošteva vrednost od katere je bil DDD odmerjen; (ii) je bila vrednost, od katere je bil tožniku odmerjen DDD od sporne nepremičnine, dejansko ugotovljena v izreku odločbe št. DT 4222-1196/2014-4, saj ta vrednost predstavlja sestavni del tam navedene davčne osnove; in (iii) javnopravno razmerje, ki izhaja iz dispozitiva odločbe št. DT 4222-1196/2014-4 ob upoštevanju pravnomočnosti ostaja nespremenljivo, če in dokler se vanj ne poseže s pravilno uporabo pravnih sredstev. Ob tem odločba št. DT 4222-1196/2014-4 ni predmet presoje v tem upravnem sporu.²

10. Glede na obširne tožbene navedbe sodišče kljub temu še dodaja, da v obravnavani zadevi ne gre za to, da bi bila tožniku v davčnem postopku, ki je potekal pred izdajo izpodbijane odločbe, odvzeta možnost navajanja in dokazovanja pravilne vrednosti sporne nepremičnine ob pridobitvi, kot to zatrjuje tožnik, temveč ima prav toženka, da bi tožnik okoliščine, ki jih uveljavlja v tem postopku, lahko uveljavljal v postopku odmere DDD oziroma s pravnimi sredstvi zoper odločbo št. 4222-1196/2014-4. Tega tožnik ni storil; še več, iz cit. odločbe izhaja tudi, da je tožnik v postopku odmere DDD imel pravico izpodbijati ocene tržnih vrednosti nepremičnin, tožnik pa je v tistem postopku celo podal pripombe, a le v zvezi z višino dedovanega premičnega premoženja in v zvezi s pogrebnimi stroški. Tako ne drži, kot to zatrjuje tožnik, da tožnik ni sodeloval pri ugotavljanju vrednosti podedovanega premoženja, četudi se je postopek vodil po uradni dolžnosti. Po presoji sodišča v tej zvezi nima prav tožnik, ko zatrjuje, da ni imel pravnega interesa za pritožbo zoper odločbo št. 4222-1196/2014-4, saj je ne bi mogel izpodbijati v svojo škodo, naj se mu odmeri več davka, in bi bilo treba takšno njegovo pritožbo zavreči. V prvi pripravljalni vlogi tožnik navede, da njegov interes ni plačati čim manj davka, temveč točno toliko, kot je prav; in ravno to utemeljuje tudi tožnikov pravni interes za pritožbo zoper odločbo št. 4222-1196/2014-4, ki ga tožnik po presoji sodišča tudi je imel: kot stranka v postopku odmere dohodnine je tožnik nedvomno imel pravico pritožbe (prvi odstavek 229. člena ZUP), ki pomeni vsakršno nestrinjanje z odločbo, saj ni podlage za zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP niti po določbah 240. člena ZUP, saj je skladno z 229. členom ZUP stranka tista, ki je prva upravičena do pritožbe.³ Pravnega interesa tožnika za takšno pritožbo zoper odločbo št. 4222-1196/2014-4 po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni mogoče tolmačiti tako ozko, kot to navaja tožnik (odmera višjega DDD), temveč je v pravnem interesu tožnika, da je dejansko stanje zadeve pravilno in popolno ugotovljeno in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno aplicirano materialno pravo; dejansko stanje v odločbi št. 4222-1196/2014-4 pa po zatrjevanju tožnika v tožbi zoper tu izpodbijano odločbo ni bilo pravilno ugotovljeno. Tožnik pravnih sredstev evidentno ni izkoristil, v zvezi s sklicevanjem na pravno neukost pa sodišče ugotavlja, da je v postopku odmere DDD tožnik sodeloval in podal pripombe v zvezi z višino dedovanega premičnega premoženja in s pogrebnimi stroški. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa je razvidno tudi, da je tožnik med stroške, ki višajo vrednost ob pridobitvi in s tem nižajo davčno osnovo, prištel tudi znesek DDD, ki ga je plačal ob pridobitvi kapitala, kar po presoji sodišča ravno tako kaže na selektivno tolmačenje pomena odločbe št. 4222-1196/2014-4 s strani tožnika.

11. Sodišče ne sledi tožnikovim argumentom, da naložena dohodnina ni davek temveč sankcija in da je odmerjena od neobstoječega dobička. Dejstvo, da je bil tožniku odmerjen DDD na sporno nepremičnino, po tretjem stavku drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 pomeni upoštevnost ugotovljene davčne osnove tudi v postopku odmere dohodnine kot vrednosti nepremičnine ob njeni pridobitvi. Če je vrednost ob pridobitvi z upoštevanjem stroškov nižja od vrednosti ob odsvojitvi z upoštevanjem stroškov, pa je v smislu 97. člena ZDoh-2 podana pozitivna razlika in s tem davčna osnova ter ne gre za fiktivni ali neobstoječ dobiček.

12. Glede na navedeno so tožnikovi dokazni predlogi, ki jih podaja v tožbi, in sicer z izpiski iz portala e-prostor (5 kom), nerelevantni, saj tožnik z njimi dokazuje v tej zadevi pravno neodločilna dejstva (da je sporna nepremičnina oz. da so nepremičnine, na katere se je sporna nepremičnina razdelila stavbna zemljišča); odločilna v tej zadevi je le vrednost, od katere je bil pravnomočno odmerjen DDD od sporne nepremičnine. Sodišče zato te dokazne predloge zavrača. Z odločbo št. 4222-1196/2014-4 in tožnikovo napovedjo pa tožnik ne dokazuje dejstev, ki bi bila v zadevi sporna.

13. Sodišče nepravilnosti (ničnost), na katere pazi uradoma, ni ugotovilo. Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

15. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili pravnoupoštevni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku, izvedbo dokazov, ki jih tožnik predlaga v upravnem sporu, pa je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Ker tožnik tega sklepa v tem upravnem sporu ne osporava, sodišče njegove vsebine ne povzema.
² Prim. s sodbo tega sodišča z dne 27. 6. 2016 v zadevi I U 62/2012.
³ Prim. s sodbo tega sodišča z dne 10. 6. 2014 v zadevi I U 1511/2013. Ob tem tožnikovo sklicevanje na revizijsko sodbo X Ips 286/2014 z dne 15. 6. 2016 v predmetni zadevi ni ustrezno, saj v tej zadevi ne gre za primer, ko bi zavezanec organu pisal z opozorilom in navedbo, da ne vlaga pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

19.05.2020

Podobni dokumenti:

• sodba I U 879/2009
• UPRS sodba I U 758/2014
• UPRS sodba I U 230/2015