UPRS Sodba I U 967/2019-7

Jedro

V Evropo oz. Slovenijo je odšel z namenom, da bi se tu šolal in si kasneje našel zaposlitev ter tako tudi finančno poskrbel za brate in sestre. Okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog za zapustitev izvorne države, ne predstavljajo podlage za preganjanje po določbah ZMZ-1. Ne ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ne iz osebnega razgovora s tožnikom ne izhaja ne podlaga preganjanja niti ni tožnik zatrjeval nikakršnih dejanj preganjanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik, ki prihaja iz Alžirije, izvorno državo zapustil zaradi družinskih težav. Po navedbah tožnika v izvorni državi živijo še njegov oče ter brata in tri sestre. Po mamini smrti leta 2007 se je oče znova poročil in zaživel s svojo novo ženo in njunimi otroki, na tožnika ter tožnikove sorojence pa pozabil. Včasih jih je sicer obiskal, vendar zanje ni skrbel. Zanje sta skrbeli starejši sestri, ki sta delali. Bili so revni, vendar so imeli za hrano. Nihče drug od sorodnikov zanje ne bi mogel skrbeti, v Alžiriji pa tudi ni organizacij, ki bi prevzele takšno vlogo. Zaradi vsega navedenega je bil tožnik prizadet, zaprl se je vase in ni se družil z drugimi. V Alžiriji ni imel možnosti strokovne pomoči in ker je takšno življenje težko prenašal, je nazadnje izvorno državo zapustil. Drugih težav v postopku pred toženko ni navajal, tudi če bi se moral vrniti, se mu tam ne bi nič zgodilo. Vendar pa želi ostati tukaj, se šolati in se zaposliti, da bi bratom in sestram poslal denar.

3. Toženka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da bi se v Sloveniji šolal in se zaposlil. V tožnikovih navedbah ni našla tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija, ki jo je Vlada RS z Odlokom razglasila za varno izvorno državo, upoštevaje njegove posebne okoliščine, zanj ni varna. Okoliščine, ki jih je tožnik navedel niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite po 20. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), pač pa gre izključno za ekonomske težave. Očitno je, da tožnik ne beži pred preganjanjem ali resno škodo, institut priznanja mednarodne zaščite pa ni namenjen reševanju družinskih nesogasij in socialno ekonomskih stisk. Med dejanji in razlogi preganjanja mora biti podana vzročna zveza, ki je v konkretnem primeru ni. Tožnik je navajal zgolj nepomembna dejstva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, niti v izvorni državi ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju niti ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju. Ugotavlja, da zaradi vseh navedenih razlogov ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. V izvorni državi tožniku ni grozila smrtna kazen ali usmrtitev, pa tudi ne mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen. Splošno znano tudi je, da v Alžiriji ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada. Glede na navedeno je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 5. alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s 1. in 2. alinejo 52. člena ZMZ-1.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izdano odločbo in sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek. V tožbi poudarja, da je pooblaščenec tožnika že pri podaji prošnje za mednarodno zaščito opozoril, da je tožnikovo prošnjo potrebno dopolniti z izjavo o pravih razlogih za mednarodno zaščito. Ker mu to ni bilo omogočeno, podaja prošnje ni bila pravilno izpeljana, postopek pa se je prehitro zaključil. Toženki še očita, da tožniku ni postavila izvedenca psihiatra, saj je izpovedal, da ima psihične težave, tožnik pa postavitve izvedenca ob podaji prošnje ni mogel predlagati. V dokazne namene predlaga lastno zaslišanje in postavitev izvedenca psihiatra.

5. V odgovoru na tožbo toženka zavrača tožnikove navedbe o bistveni kršitvi pravil postopka ter dodaja, da je po podaji prošnje za mednarodno zaščito s tožnikom opravila še osebni razgovor, na katerem je imel možnost predstaviti razloge za mednarodno zaščito in dodaja, da je pri odločanju vezana na trditveno podlago prosilcev, kar izhaja tudi iz sodne prakse ESČP (zadeva F.G. proti Švedski, 43611/11 z dne 23. 3. 2016) ter Vrhovnega sodišča RS (I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016 in I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017).

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je toženka v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite ob sklicevanju na določila 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Zakonodajalec je z določbo 1. alineje 52. člena ZMZ-1 določil, da lahko pristojni organ prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, z določbo 2. alineje 52. člena pa, da prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

8. V zvezi s tožbenimi očitki tožnika je ugotoviti, da so ti neutemeljeni. Po pregledu spisa in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je ta pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se na podlagi pooblastila iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

9. Kot glavni razlog za odhod iz države je tožnik navajal družinske težave. Potem, ko mu je mama umrla, se je oče znova poročil in odšel živet s svojo novo družino, tožnika ter ostale otroke (tožnik ima še dve sestri in tri brate) pa zapustil. Sicer jih je še nekajkrat obiskal, vendar se zanje ni več zanimal. Za tožnika sta finančno poskrbeli starejši sestri, ki sta se zaposlili, vendar je tožnik spričo takšnega življenje trpel. Bilo mu je težko, zaprl se je vase in se z nikomer ni pogovarjal. Imeli so za hrano, vendar pa so bili sicer revni. V Evropo oz. Slovenijo je odšel z namenom, da bi se tu šolal in si kasneje našel zaposlitev ter tako tudi finančno poskrbel za brate in sestre. Sodišče se strinja s toženkino oceno, da okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog za zapustitev izvorne države, ne predstavljajo podlage za preganjanje po določbah ZMZ-1 (stran 3 in 4 izpodbijane odločbe). Ne ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ne iz osebnega razgovora s tožnikom ne izhaja ne podlaga preganjanja niti ni tožnik zatrjeval nikakršnih dejanj preganjanja. Tožnik v preteklosti ni doživel nobene izmed oblik preganjanja kot jo določa azilna zakonodaja niti ni najti utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1.

10. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je toženka tožniku na ustrezen način, tudi z aktivnim sodelovanjem uradne osebe pri postavljanju vprašanj, omogočila, da se izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite, in se nato opredelila do vseh njegovih pravno pomembnih navedb ter jih zavrnila s pravilno oceno kot nepomembne oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Pristojni organ namreč tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017). Pristojni organ mora tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, vendar je po presoji sodišča, glede na obrazložitev izpodbijane odločbe, ki je skladna s podatki upravnih spisov, toženka v obravnavani zadevi navedeno tudi storila. Vse tožnikove relevantne navedbe je toženka dokazno ocenila in se opredelila do tožnikovih izjav, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča je dejansko stanje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljeno. Toženka je pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni podano dejansko stanje, ki ustreza definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. Sodišče se prav tako strinja z razlogi in zaključkom toženke, da v obravnavani zadevi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, česar tožnik s svojimi navedbami ni uspel izpodbiti. Tožnik je pri osebnem razgovoru tudi sam povedal, da se v Alžirijo ne želi vrniti, vendar pa, da tam nič ni bilo, nič se ne bo zgodilo (stran 4 zapisnika z dne 17. 5. 2019, v spisu). Izpolnjen je po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že toženka, tudi kriterij iz 2. alineje 52. člena ZMZ-1, saj kot že zgoraj obrazloženo, iz spisa ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Alžirija, ki je z Odlokom Vlade RS nedvomno razglašena za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan Alžirije, ni varna izvorna država, prizadetost zaradi družinskih razmer pa na odločitev v tem postopku ne more vplivati.

11. Kot neutemeljen sodišče presoja tudi tožbeni ugovor, da so bila kršena pravila postopka, ker ob podaji prošnje za mednarodno zaščito tožniku in njegovi pooblaščenki ni bilo omogočeno, da bi prošnjo dopolnil z izjavo o pravih razlogih za mednarodno zaščito. Kot sodišče ugotavlja po pregledu spisa, je bila ta možnost tožnikovi pooblaščenki vsekakor dana (kasneje) ob osebnem razgovoru, kjer je vprašanja lahko postavljala tudi njegova pooblaščenka (stran 5 zapisnika z dne 17. 5. 2018, v spisu), a pooblaščenka te možnosti ni izkoristila. Sodišče prav tako ni našlo zatrjevane kršitve v tem, da toženka tekom postopka ni postavila izvedenca psihiatrične stroke, saj se glede na potek obeh razgovorov tožnika ob navzočnosti njegove pooblaščenke pri toženki (ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu dne 29. 4. 2019 in na osebnem razgovoru dne 17. 5. 2019) očitno ni porajal dvom v poslovno sposobnost tožnika. Tožnik pa zgolj s pavšalno navedbo, da pri podaji prošnje ni mogel predlagati izvedenca ustreznega stroke ne more uspeti. Prav tako tožnik ne more uspeti s tem istim dokaznim predlogom pred sodiščem, v kolikor dokazni predlog ni podan substancirano in konkretizirano. Stranka, ki dokaz predlaga, mora navesti konkretna dejstva, ki naj se ugotovijo s predlaganim dokazom. Sodišče pa tudi po uradni dolžnosti ni našlo razlogov za izvedbo predlaganega dokaza. Tožnik je pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru povedal, da je imel v preteklosti psihične težave zaradi smrti matere in ker jih je oče zapustil ter jih na nadaljnje vprašanje toženke tudi pojasnil: povedal je, da teh težav sedaj nima, da pa je bil zaradi opisanih stvari vase zaprt in se z drugimi ni družil. Takšna opisana čustvena stiska tožnika je spričo navedenega sicer razumljiva, vendar pa sama po sebi ne vodi v postavitev izvedenca psihiatrične stroke.

12. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

13. V konkretnem primeru je sodišče odločilo brez glavne obravnave in ni ustno zaslišalo tožnika, glede na ustaljeno upravno sodno prakso glede odločanja v tovrstnih zadevah in je tožbene navedbe upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po stališču Ustavnega sodišča, kot med drugim izhaja iz njegove odločbe št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 (10. odstavek obrazložitve) mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“ Tudi po stališču Vrhovnega sodišča, izraženem v zadevi št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012, mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Vendar tega v konkretnem primeru tožnik s svojimi navedbami ni izkazal, prav tako tega ni uspel izkazati s pavšalnim predlogom po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke, zato je sodišče odločilo brez oprave glavne obravnave in pri tem upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) glede sojenja na glavni obravnavi, po kateri mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost, pri čemer je pomembno tudi to, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodne postopke in povečalo potrebne stroške. Sodišče v konkretnem primeru meni, da obseg sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta, ki zajema tako dejanska kot pravna vprašanja in zgoraj navedeni razlogi za odločanje brez glavne obravnave v tem primeru ne odstopajo od sodne prakse ESČP.

Datum zadnje spremembe:

19.05.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1097/2020-9
• UPRS Sodba I U 486/2023-8
• UPRS Sodba I U 1238/2019-6