UPRS Sodba I U 932/2019-6

Jedro

V postopku je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1, saj je glede na njegove navedbe (in sicer, da tam, kjer živi, ni služb in je življenje drago, zaradi česar je odšel, da si drugod najde delo in si izboljša finančni položaj; tudi drugod v Maroku so slabe plače in se težko kaj zasluži - to je edini razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo; njegovi razlogi za podajo prošnje so zelo enostavni, ekonomski - v Maroku so vse stvari drage in življenje je težko; njegovo življenje v Maroku ni bilo ogroženo – če bi se moral vrniti, bi bil na istem kot prej, nič se zanj ne bi spremenilo), v konkretnem primeru očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Tudi iz nobenega drugega podatka v spisu ni razvidno, da bi kdaj zatrjeval strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, ali da bi bil kadarkoli soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo zaradi mučenja, nečloveškega, poniževalnega ravnanja ali grožnjo za življenje in osebnost zaradi samovoljnega nasilja v oboroženih spopadih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnika, ki trdi, da je A.A., državljan Maroka, roj. 1996 v kraju B., Maroko, za priznanje mednarodne zaščite, kot očitno neutemeljeno na podlagi 5. alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s 1. in 2. alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema razloge za zapustitev izvorne države, ki jih je tožnik navedel v lastnoročni pisni izjavi z dne 24. 4. 2019, iz katere izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi brezposelnosti in revščine in da zaproša za azil, da lahko preživi. Tudi ob vložitvi prošnje 29. 4. 2019 je navedel, da je izvorno državo legalno zapustil in prišel z letalom v Turčijo, nato pa preko Grčije, Albanije, Črne gore, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške prišel v Slovenijo, kamor je želel, saj je zanjo izvedel od prijateljev, ki so tukaj že bili. Povedali so mu, da so ljudje tu prijazni. Če bo finančno tu zanj dobro, bo ostal, sicer pa gre naprej. Kot razloge, zakaj zaproša za mednarodno zaščito, je navedel, da tam, kjer živi, ni služb in življenje je drago, zaradi česar je odšel, da si drugod najde delo in si izboljša finančni položaj. Tudi drugod v Maroku so slabe plače in se težko kaj zasluži. To je edini razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo. Na posebno vprašanje, ali ima še kakšen drug razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, je odgovoril nikalno. V nadaljevanju obrazložitve toženka povzema tožnikove navedbe na osebnem razgovoru z dne 17. 5. 2019. Tedaj je na vprašanje glede razlogov, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, tožnik izpovedal, da so njegovi razlogi zelo enostavni, in sicer ekonomski. V Maroku so vse stvari drage in življenje je težko. Njegovo življenje v Maroku ni bilo ogroženo. V kolikor bi se moral vrniti, bi bil na istem kot prej. Nič se zanj ne bi spremenilo. Glede na razloge, ki jih je navajal sam tožnik, toženka ocenjuje, da je potrebno šteti njegovo prošnjo za mednarodno zaščito za očitno neutemeljeno, saj okoliščine, ki jih je navajal kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje katerekoli izmed dveh možnih oblik mednarodne zaščite po določilih ZMZ-1. To pa zato, ker je iz njegovih navedb očitno, da ne gre za beg pred preganjanjem ali resno škodo, pač pa za ekonomske razloge. Ker je po oceni toženke tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, je presodila, da je potrebno njegovo prošnjo zavrniti na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Poleg tega pa tožnik prihaja iz Maroka, to pa je država, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav¹ določila kot varno izvorno državo v smislu 61. člena ZMZ-1. Toženka nima razlogov za dvom v navedbo tožnika, da je državljan Maroka, čeprav ni predložil osebnega dokumenta za izkazovanje svoje istovetnosti. Toženka nadalje ugotavlja, da v tožnikovih navedbah tudi ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Toženka glede na tožnikove izjave ugotavlja, da tožnik v izvorni državi ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju in da v njegovem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju. Ob vrnitvi v izvorno državo mu tudi ne bi grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1.

3. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ugovarja navedbi toženke, da naj bi tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik je tudi navedel, da je Berber. Do navedenega se toženka ni opredelila niti njegove pripadnosti Berberom ne omenja v svoji odločbi, čeprav je splošno znano, da so Berberi podvrženi nasilju in neodobravanju. Tožnik zavestno izraža pripadnost Berberom. Med Arabci in Berberi je bil julija 2015 spopad z več mrtvimi in nekaj tisoč ranjenimi osebami. Zgodili so se protesti Berberov leta 2017 v Alžiriji, političnoetnični spopadi med Berberi in Arabci, v katerih Severno afriške države vedno podpirajo le Arabce. Ni skrivnost, da države delajo na izkoreninjenju Berberov ter njihovega jezika. Ne glede na to, da so se znotraj tožnikove družine dobro razumeli, je v svoji matični državi ogrožena njegova eksistenca tako zaradi pripadnosti etnični skupnosti kot tudi zaradi pomanjkanja možnosti pridobitve osnovnih sredstev za življenje. Maroko za tožnika ne predstavlja varne države, saj mu ne zagotavlja varovanja človekovih pravic.

4. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri v celoti vztraja, saj tožnik v postopku ni navajal nikakršnih težav zaradi pripadnosti berberski etnični skupnosti v Maroku. Tožnik bi moral najprej z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi do dejanj ogroženosti dejansko prišlo, pa tega ni zmogel. Informacije o izvorni državi in položaju Berberov še nikakor ne pomenijo, da je tožnik potencialna žrtev, saj je glede osebnih izkušenj podal neprepričljive in malo verjetne izjave. Pri presoji vsake posamezne prošnje za mednarodno zaščito je toženka vezana na trditveno podlago. Na podlagi navedenega toženka ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

K I. točki izreka

5. Tožba ni utemeljena.

6. Na podlagi 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Po tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1 pa se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

7. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene se opira na razloga iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Po navedenih določbah se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja).

8. Po presoji sodišča se je toženka pri presoji obstoja razloga iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1 utemeljeno oprla na tožnikove navedbe, iz katerih izhaja, da je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, saj je glede na njegove navedbe (in sicer, da tam, kjer živi, ni služb in je življenje drago, zaradi česar je odšel, da si drugod najde delo in si izboljša finančni položaj; tudi drugod v Maroku so slabe plače in se težko kaj zasluži - to je edini razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo; njegovi razlogi za podajo prošnje so zelo enostavni, ekonomski - v Maroku so vse stvari drage in življenje je težko; njegovo življenje v Maroku ni bilo ogroženo – če bi se moral vrniti, bi bil na istem kot prej, nič se zanj ne bi spremenilo), v konkretnem primeru očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Tudi iz nobenega drugega podatka v spisu ni razvidno, da bi kdaj zatrjeval strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, ali da bi bil kadarkoli soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo zaradi mučenja, nečloveškega, poniževalnega ravnanja ali grožnjo za življenje in osebnost zaradi samovoljnega nasilja v oboroženih spopadih. Tožnik je sicer v postopku pred toženko navedel, da je Berber, vendar v zvezi s svojo etnično pripadnostjo ni navedel nobenih dejanj preganjanja niti ni v zvezi s tem opisoval strahu pred vrnitvijo v Maroko. Takšno dejansko stanje, ki je v tej zadevi pravno relevantno, je med strankama v bistvu nesporno. Toženka, ki v izpodbijani odločbi povzema tožnikove navedbe o razlogih za zapustitev izvorne države, jih torej pravilno kvalificira kot dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po določilih ZMZ-1, saj gre očitno za razloge ekonomske narave. V konkretnem primeru ni mogoče prezreti, da tožnik, četudi je na njegovi strani trditveno breme, v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe namreč niti na izrecno vprašanje uradne osebe ne ob podaji prošnje 29. 4. 2019 ne ob ustnem zaslišanju 17. 5. 2019 ni uveljavljal nobenega drugega razloga, sam pa je že v lastnoročni pisni izjavi z dne 24. 4. 2019 navedel zgolj to, da je izvorno državo zapustil zaradi brezposelnosti in revščine. Prav tako je na ustnem zaslišanju 17. 5. 2019 na zastavljeno vprašanje, ali je bilo njegovo življenje v izvorni državi kdaj ogroženo, tožnik odgovoril nikalno.

9. Tožnik v tožbi trdi, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo, ker ni upoštevala, da je tožnik Berber, čeprav je splošno znano, da so Berberi podvrženi nasilju in neodobravanju ter da ni skrivnost, da države delajo na izkoreninjenju Berberov ter njihovega jezika in je zaradi tega ogrožena njegova eksistenca tako zaradi pripadnosti etnični skupnosti kot tudi zaradi pomanjkanja možnosti pridobitve osnovnih sredstev za življenje. Četudi bi bile zgornje navedbe tožnika splošno znana dejstva (pa niso), pavšalne navedbe o nasilju nad Berberi (in še to v Alžiriji, tožnik pa je državljan Maroka) ne predstavljajo dejanj preganjanja tožnika. Tožnik ni nikoli zatrjeval strahu pred kakršnimkoli preganjanjem niti ni opisal kakršnegakoli dogodka preganjanja, povezanega z njegovo etnično pripadnostjo, niti ni zatrjeval utemeljenega strahu pred vrnitvijo v Maroko zaradi njegove etnične pripadnosti, s tem tudi ni podana vzročna zveza med (sicer nepodanimi) dejanji preganjanja oz. resno škodo ob vrnitvi tožnika v Maroko in njegovo etnično pripadnostjo.

10. Sodišče tudi ugotavlja, da resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne predstavlja situacija, ko posameznik nima (zadovoljujoče višine) sredstev za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb. Toženka je pravilno štela, da po določilih 20. in 28. člena ZMZ-1 sama po sebi slabša ekonomska situacija prosilca ni pravno relevantna okoliščina za mednarodno zaščito. Po izpostavljenih določilih je za priznanje mednarodne oziroma subsidiarne zaščite pomembno, ali obstaja utemeljen razlog, da bi prosilec ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno škodo, ki zajema: smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, ali kazen prosilca v izvorni državi, ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1 tako ne predstavljajo katerekoli posledice vrnitve v izvorno državo, ampak zgolj obstoj utemeljenega razloga, da bi prosilec pri tem utrpel katero od taksativno naštetih resnih škod. Tožnik ne zatrjuje nobene od teh situacij, ampak kot razlog za mednarodno zaščito navaja ekonomske razloge.

11. EKČP v 3. členu določa, da se nikogar ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati. ESČP je v zadevah Larioshina (no. 56869/00) in Budina (no.45603/05) obravnavalo pritožnici, ki sta zatrjevali, da od države prejemata takšno pokojnino oz. socialne transferje, ki ne zadoščajo za preživetje. ESČP je tedaj poudarilo, da se 3. člen EKČP primarno razlaga kot obligacija držav, da se vzdržijo aktivnih ravnanj, s katerimi lahko prizadenejo škodo osebam znotraj njihove jurisdikcije. Kar se tiče ponižujočega ravnanja, praksa ESČP glede tega člena obsega povzročitev dejanske telesne poškodbe ali intenzivnega psihičnega ali mentalnega trpljenja. Kot ponižujoče v smislu tega določila se lahko šteje tudi ravnanje, ki posameznika poniža ali razvrednoti zaradi pomanjkanja spoštovanja, ali ki zmanjšuje njegovo dostojanstvo ali sproža čustva strahu ali trpljenja in manjvrednosti v taki meri, da ga lahko moralno ali fizično stre; tudi nezadostna pokojnina oziroma pomoč, ki sta jo pritožnici prejemali od države, kot taka sicer ne izključuje obravnave po 3. členu EKČP, vendar je ESČP obe konkretni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da iz 3. člena EKČP in prakse ESČP ne izhaja, da bi se štelo kot ponižujoče ravnanje to, če države zavrnejo prošnjo za mednarodno zaščito, ker prosilec zatrjuje, da so v izvorni državi slabe ekonomske razmere. Po presoji sodišča toženka obstoj razloga iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1 utemeljeno opira na tožnikove navedbe, iz katerih izhaja, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov, ti razlogi pa glede na že navedeno niso razlogi, na podlagi katerih se lahko podeli mednarodna zaščita.

12. Zakonodajalec je z določili 52. člena ZMZ-1 določil, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, tudi, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona. Ker je tožnikova izvorna država z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), tožnik pa ni ne ob podaji lastnoročne izjave ne ob vložitvi prošnje niti na osebnem razgovoru navedel nobene individualne okoliščine, ki bi v konkretnem primeru kakorkoli omajala uporabo koncepta varne države iz 1. odstavka 62. člena ZMZ-1. V tožbi sicer tožnik navaja, da so Berberi podvrženi nasilju in neodobravanju ter da ni skrivnost, da države delajo na izkoreninjenju Berberov ter njihovega jezika (in je zaradi tega ogrožena njegova eksistenca), vendar podane pavšalne navedbe (četudi bi bile resnične) ne predstavljajo individualnega dejanja preganjanja tožnika, tudi s temi navedbami tožnik ni omajal uporabe koncepta varne izvorne države zanj, zato je njegova prošnja očitno neutemeljena tudi iz tega razloga.

13. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je tudi sama izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K II. točki izreka

14. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče pa v zvezi s priglašenimi stroški še dodaja, da imajo svetovalci za begunce skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na Upravnem in Vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo.

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 13/2016.

Datum zadnje spremembe:

19.05.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1097/2020-9
• UPRS Sodba I U 351/2023-14
• UPRS Sodba I U 285/2023-14