UPRS Sodba in sklep I U 1672/2019-7

Jedro

V obravnavani zadevi je bil 7. 10. 2019 v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka opravljen osebni razgovor s tožnikom ob prisotnosti predstavnika PIC in tolmača. Iz zapisnika z istega dne je na prvi strani razvidno, da je uradna oseba tožnika obvestila, pod kakšnimi pogoji bi organ lahko uvedel ponovni postopek. Tako dokumentirana pojasnila so točna glede na zakonsko ureditev. Posebej je bil vprašan, če razume omenjena pojasnila, če razume tolmača in če želi, da je prisoten njegov zastopnik. Na vse to je odgovoril pozitivno. Na vsebinska vprašanja pa je odgovoril, da je razloge, zaradi katerih podaja zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, že navedel pri podaji prve in druge prošnje, izrecno je dodal, da podaja iste razloge; na izrecno vprašanje, ali obstajajo še kakšni razlogi ogroženosti, ki jih z razlogom še ni navedel pri prvih dveh prošnjah, pa je odgovoril, da ne obstajajo novi razlogi. Tožnik je tudi na vprašanje o morebitnih novih dokazih za njegovo preganjanje povedal, da nima nobenih dokazov, ki bi jih želel predložiti. V tej fazi osebnega razgovora je bil tožnik še enkrat s strani uradne osebe opozorjen glede na naravo postopka o pomenu novih dejstev in dokazov, vendar je tožnik dejal, da nima nič dodati. Sodišče tako ugotavlja, da v konkretni zadevi z vidika 64. člena ZMZ-1 izpodbijani akt nima pomanjkljivosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito 3. 11. 2017. Toženka je postopek s sklepom z dne 24. 11. 2017 ustavila.¹ Tožnik je bil nato na podlagi Uredbe EU št. 604/2013² s strani Kraljevine Danske 6. 12. 2018 vrnjen v Republiko Slovenijo, kjer je 11. 12. 2018 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je tudi ta postopek s sklepom z dne 5. 9. 2019 ustavila.³ V septembru 2019 se je tožnik sicer večkrat za kratek čas vračal v azilni dom, nazadnje 24. 9. 2019, ko so ga obvestili, da je izbrisan iz uradne evidence prosilcev, ker je samovoljno zapustil azilni dom. Še istega dne je podal namero za mednarodno zaščito, ki jo je toženka štela kot prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Navedel je, da ni bil nikoli obveščen, da lahko v primeru večdnevne odsotnosti iz azilnega doma ustavijo njegov postopek.

2. Toženka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da tožnik utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka z istimi razlogi kot pri podaji obeh prošenj za mednarodno zaščito. Navedel je povsem enaka dejstva, kot jih je že navajal v postopku mednarodne zaščite in ki so bila že znana pred izdajo sklepa toženke z dne 5. 9. 2019. Pri vložitvi zahtevka tudi ni predložil nobenih novih dokazov. Po presoji vseh izjav tožnika, podanih v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, toženka ugotavlja, da se nanašajo na dogodke, ki se dogajajo v času pred obema prošnjama. Ne gre za nova dejstva ali dokaze, ki bi nastali po izdaji prejšnje odločitve toženke. Tožnik je zagotovo bil tudi seznanjen, da se lahko v primeru večdnevne odsotnosti iz azilnega doma ustavi njegov postopek, saj je vsak socialni delavec dolžan po Uredbi o hišnem redu azilnega doma vsakega prosilca ob dodelitvi sobe seznaniti s hišnim redom ter mu izročiti njegove izvlečke v njem razumljivem jeziku, kar prosilec potrdi s svojo izjavo. Tožnik je bil tako prvič seznanjen s hišnim redom 3. 11. 2017 in drugič 11. 12. 2018, ko je bil vrnjen po dublinskem postopku. Tudi na razgovoru 12. 1. 2019 so mu bile pojasnjene določbe Uredbe o hišnem redu, kar je tožnik potrdil kot razumljeno.

3. Skladno s prvim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) je dolžan tujec sam navesti vsa relevantna dejstva v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite. Toženka na podlagi primerjave izjav tožnika v postopku po prvotnih prošnjah in zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ugotavlja, da tožnik še naprej uveljavlja iste razloge kot že ob prvotnih prošnjah. Drugih novih okoliščin tožnik pri vložitvi zahtevka ni navedel in ne predložil novih dokazil. Zato v tem konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je toženka zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 s sklepom zavrgla.

4. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo iz vseh treh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik do sedaj ni predložil nobenih novih dokazov ali novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, saj niti o njegovih do sedaj navedenih dokazih in dejstvih ni bilo (meritorno) odločeno, saj je toženka oba predhodna postopka ustavila. Tožnik je res zapuščal azilni dom, pri čemer nikoli ni bil obveščen, da se lahko v primeru večdnevne odsotnosti iz azilnega doma njegov postopek ustavi. Tožniku ni poznana z njegove strani podpisana izjava, na katero se toženka v izpodbijanem sklepu sklicuje. Če bi tožniku bilo sporočeno, da se ob njegovi zapustitvi azilnega doma šteje, da ga je zapustil samovoljno, bi se vanj nemudoma vrnil. Toženka bi morala šteti sedanjo prošnjo tožnika v skladu s šestim odstavkom 65. člena ZMZ-l kot novo prošnjo, ki se ne obravnava kot ponovna prošnja iz 64. člena ZMZ-l, saj je bil pred tem njen postopek skladno s šestim odstavkom 49. člena ZMZ-I ustavljen. Ob neposredni uporabi prvega odstavka 28. člena Procesne direktive⁴ bi toženka morala ugotoviti, ali je tožnik pobegnil ali brez dovoljenja zapustil kraj, kjer je živel ali bil pridržan, ne da bi to v razumem roku sporočil pristojnemu organu ali da v razumnem roku ni izpolnil obveznosti javljanja ali drugih obveznosti komuniciranja, razen če tožnik dokaže, da je bilo to posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati. Tožnik nikakor ni zapustil kraja bivanja brez dovoljenja. Toženka je svojo odločitev sprejela preuranjeno, ne da bi preverila dejanske okoliščine na strani tožnika. Tožnik predlaga, da se njegovi tožbi ugodi in se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne toženki v ponovno odločanje.

5. Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, zato tožnik zahteva, da se izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe odloži. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo, pri čemer bo vrnjen v Alžirijo, kjer bi bil bi bil izpostavljen nevarnostim ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspel. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo te države. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu le-ta prenehal. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS in bi mu nastala nepopravljiva škoda. Tožnik predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

6. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu ter še navaja, da je bil tožnik ob vsaki podaji prošnje obveščen o svojih pravicah in dolžnostih, vsakič je izjavo tudi podpisal in prejel brošuro o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito v zanj razumljivem jeziku. Ob dodelitvi sobe je bil dodatno seznanjen s hišnim redom s strani socialnega delavca, tudi takrat je dobil izvleček hišnega reda v zanj razumljivem jeziku. Dodaten razgovor s tožnikom je bil opravljen 12. 1. 2019, ko je socialna delavka tožniku v prisotnosti prevajalca za arabski jezik podrobneje predstavila določbe Uredbe o hišnem redu azilnega doma. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države, katerega postopek je bil v Republiki Sloveniji ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1 in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tretji odstavek 50. člena ZMZ-1 določa, da oseba lahko novo prošnjo za mednarodno zaščito vloži v 9 mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka iz šestega odstavka 49. člena ZMZ-1. Vsaka naslednja prošnja in prošnja, podana po poteku devetmesečnega roka, se obravnavata skladno z določbami ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom; če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže.

9. Tožnik ugovarja vodenju postopka toženke, saj meni, da bi morala toženka tožnikovo namero obravnavati kot novo prošnjo in ne kot zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

10. Sodišče ugotavlja, da je toženka v zvezi z navedenim podanim ugovorom postopek pravilno vodila, saj je tožnik pred namero, vloženo 24. 9. 2019, vložil že dve prošnji za mednarodno zaščito, in sicer prvo 3. 11. 2017, drugo pa 11. 12. 2018, kar sicer med strankama ni sporno. Tožnikova namera z dne 24. 9. 2019 se lahko skladno s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 64. člena ZMZ-1 kot tretji tožnikov predlog v zvezi z azilnim postopkom obravnava le kot zahtevek za uvedbo ponovne prošnje, in to ne glede na čas vložitve, četudi bi bila vložena v roku 9 mesecev od izdaje (prvega) sklepa o ustavitvi postopka.

11. Med strankama tudi ni sporno, da tožnik v konkretni zadevi ni navedel novih dejstev in ne predlagal novih dokazov; sporno pa je, ali lahko toženka zavrže tožnikovo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka, ne da bi pred tem vsebinsko (meritorno) obravnavala njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Navedena postopka sta bila namreč s sklepom pravnomočno ustavljena, kar med strankama prav tako ni sporno, podlago za navedeni ustavitvi pa je toženka našla v 2. alineji drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, tj. v tožnikovi samovoljni zapustitvi azilnega doma.

12. Tožnik sicer navaja, da predhodno ni vedel, da lahko njegova (samovoljna) zapustitev azilnega doma vodi do ustavitve postopka v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito ter da je toženka preuranjeno ustavila postopka glede njegovih prvotnih dveh prošenj za mednarodno zaščito, saj bi se morala skladno z 28. členom Procesne direktive prepričati, ali je tožnik pobegnil ali brez dovoljenja zapustil kraj, kjer je živel ali bil pridržan, ne da bi to v razumem roku sporočil pristojnemu organu ali da v razumnem roku ni izpolnil obveznosti javljanja ali drugih obveznosti komuniciranja, tožnik pa bi lahko v takem primeru dokazal, da je bilo to posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati. Ugovarjal je tudi, da ni zapustil kraja bivanja brez dovoljenja.

13. Sodišče sicer sledi toženki, da je bil tožnik že ob vsaki podaji prošnje seznanjen s posledicami samovoljne zapustitve azilnega doma, saj navedeno izhaja iz upravnega spisa (s strani tožnika podpisani „prilogi št. 3“⁵ ob podaji prve prošnje z dne 3. 11. 2017 ter ob podaji druge prošnje z dne 11. 12. 2018), kakor tudi, da je bil tožnik na razgovoru 12. 1. 2019 s strani socialne delavke v prisotnosti prevajalca za arabski jezik opozorjen na določila Uredbe o hišnem redu azilnega doma, zapisnik navedenega razgovora, v katerem se navedeno potrjuje, pa je podpisan s tožnikove strani (kar prav tako izhaja iz upravnega spisa), vendar pa navedeno v konkretni zadevi ni pravno relevantno. Navedene zatrjevane kršitve bi moral namreč tožnik uveljavljati s pravnimi sredstvi v roku po izdaji sklepov o ustavitvi postopka. Oba postopka pa sta sedaj že pravnomočno končana. Sodišče zgolj na podlagi ugovorov tožnika v pravnomočne odločbe toženke ne more posegati.

14. Sodišče glede tožnikovega ugovora, da o njegovih prošnjah še ni bilo vsebinsko odločeno, ugotavlja, da je Upravno sodišče že v zadevi I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019 obravnavalo zadevo, ki je primerljiva s konkretno zadevo, kjer je toženka postopek prosilca za mednarodno zaščito zaradi njegove samovoljne zapustitve azilnega doma ustavila, njegova zahteva za uvedbo ponovnega postopka pa je bila zavržena, ker je navajal enake razloge kot že v prvotni prošnji, tudi v tem primeru brez vsebinske obravnave razlogov prošnje za mednarodno zaščito.

15. Sodišče je v navedeni zadevi obravnavani tožbeni ugovor presodilo z vidika nesorazmernosti posega izpodbijanega akta v tožnikovo pravico do dostopa do azilnega postopka iz prvega odstavka 41. člena ZMZ-1 (11. člena Procesne direktive) v zvezi z 18. členom Listine EU o temeljnih pravicah⁶ ter 64. členom ZMZ-1. Ugotovilo je, da je to pravico mogoče omejiti le v skladu z določilom člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah, to je, če je poseg predpisan z zakonom in spoštuje bistveno vsebino konkretne pravice, ob upoštevanju načela sorazmernosti, tako da so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava EU, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih. V navedeni zadevi je tudi ugotovilo, da dejansko izpodbijani akt pomeni omejitev pravice dostopa do azilnega postopka, saj toženka o prošnji za mednarodno zaščito tožnika v (nobenem) postopku ni vsebinsko odločala, tako da bi jo zavrnila, ampak je v prvem primeru postopek ustavila zaradi domnevnega umika, z izpodbijanim aktom pa je zavrgla zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka, ker tožnik ni predložil novih dejstev ali dokazov glede na prvotni postopek.⁷ Vse navedeno velja tudi v konkretni zadevi.

16. Sodišče je v navedenem primeru že presodilo, da je tak poseg v pravico do dostopa do azilnega postopka z izpodbijanim aktom v skladu z določbo člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah, kar velja tudi v konkretni zadevi.⁸

17. Slovenski zakonodajalec je namreč sledil Procesni direktivi, ki v drugem pododstavku člena 28(2) daje možnost državam članicam, da določijo rok najmanj 9 mesecev, po katerem ni mogoče ponovno uvesti postopka, nova prošnja pa se v tem primeru obravnava kot naknadna prošnja, za katero se uporablja postopek po 40. in 41. členu Procesne direktive. Po ZMZ-1 ima državljan tretje države, katerega postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje, v skladu s prvim stavkom tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1, možnost vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (drugi stavek tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1). Tožnik v konkretnem primeru ni mogel vložiti nove prošnje, ker je pred tem že vložil dve prošnji. Po določbi drugega stavka tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1 (in skladno z drugim pododstavkom člena 28(2) Procesne direktive) se vsaka naslednja prošnja, podana po 9 mesecih od izdaje prvotnega sklepa, obravnava v skladu z določbami ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo. V tem okviru je poseg v pravico do dostopa do azilnega postopka in uveljavljanja pravice do azila usklajeno predpisan z ZMZ-1 in s Procesno direktivo.⁹

18. Sodišče je v navedeni zadevi tudi ugotovilo, da je ponovna prošnja po 40. in 41. členu Procesne direktive urejena nekoliko specifično glede na ureditev ponovne prošnje po ZMZ-1. Določilo člena 40(1) Procesne direktive namreč ureja tri možnosti načina obravnave naknadnih navedb ali elementov naknadne prošnje in sicer „v okviru obravnavanja predhodne prošnje ali v okviru preizkusa izdane odločbe ali odločanja o pritožbi zoper izdano odločbo.“ Drugih možnosti za obravnavo naknadne prošnje Procesna direktiva ne ureja in tudi ne daje procesne avtonomije državam članicam. ZMZ-1 v 64. členu in 65. členu ne ureja izrecno kakšne od navedenih treh možnosti, ampak je slovenski zakonodajalec določbo 40. člena Procesne direktive prenesel v notranji pravni red na drugačen način, s tem, da je določil, da mora tujec, ki želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki se vodi kot samostojen postopek in o tem zahtevku organ odloči s sklepom. Poleg tega Procesna direktiva v primeru implicitnega umika ali odstopa od prošnje predvideva zgolj „prekinitev“ postopka ali pa „zavrnitev prošnje kot neutemeljene“ (člen 28(1) Procesne direktive), ne pa tudi ustavitve postopka; toženka tudi v konkretnem primeru prošnje ni zavrnila kot neutemeljene (na podlagi sedmega odstavka 49. člena ZMZ-1), ampak je izdala sklep o „ustavitvi“ postopka (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1).¹⁰ Enako velja za konkretno zadevo.

19. Prav tako je sodišče v navedeni zadevi ugotovilo, da je treba v taki situaciji način prenosa Procesne direktive ter odločitev toženke v konkretnem primeru presoditi z vidika načela sorazmernosti po pravu EU. Navedeno ne izhaja samo neposredno iz določila 52(1) člena v zvezi z 18. členom Listine EU o temeljnih pravicah, ampak tudi iz določila člena 40(4) Procesne direktive, kjer je predvideno, da države članice lahko „odločijo“, da bo prošnja nadalje obravnavana le, če prosilec brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogel uveljavljati novih navedb in elementov, zlasti z uveljavljanjem svoje pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 46. člena Procesne direktive. To je en element, ki neposredno kaže na uporabo načela sorazmernosti in ki ga je evropski zakonodajalec izrecno vključil v odločanje v zvezi z naknadno prošnjo. Drug izrecno vključen element v okviru načela sorazmernosti pa je določilo tretjega pododstavka člena 28(2) Procesne direktive, ki pravi, da države članice zagotovijo, da takšna oseba, ki vloži prošnjo po poteku roka 9 mesecev od prvotne odločitve, ni odstranjena v nasprotju z načelom nevračanja.¹¹

20. V konkretnem primeru je nevsebinsko obravnavanje razlogov tožnikovih prošenj za mednarodno zaščito in s tem poseg v tožnikovo pravico do dostopa do azilnega postopka predpisan z ZMZ-1, toženka pa je sledila predpisanemu postopku po 64. in 65. členu ZMZ-1 in šestem odstavku 49. člena ZMZ-1. Sodišče pa je, kot tudi v sodbi I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019, presodilo še, ali takšno postopanje toženke v konkretni zadevi ohranja bistveno vsebino pravico do azila iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah, če je ta omejitev potrebna in ustreza splošnim interesom EU in varstvu pravic drugih.¹²

21. Sodišče je že v navedeni zadevi uporabilo standarde Evropskega sodišča za človekove pravice iz sodbe v zadevi O.S. et autres c. Greéce, kjer je šlo za ugotavljanje standardov zadostnega informiranja o postopku ob sprejemu prosilca in v povezavi z odvzemom prostosti, in sicer zlasti v tistem delu, ki se nanaša na jezik, v katerem se prosilca informira, ali je besedilo informiranja izraženo enostavno in jasno tako glede pravnih kot tudi dejanskih vidikov postopka in v povezavi s tem, ali je prosilec imel učinkovit dostop do pravne pomoči ali ne¹³, kar bo sodišče uporabilo tudi v konkretnem primeru.

22. V obravnavani zadevi je bil 7. 10. 2019 v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka opravljen osebni razgovor s tožnikom ob prisotnosti predstavnika PIC in tolmača. Iz zapisnika z istega dne je na prvi strani razvidno, da je uradna oseba tožnika obvestila, pod kakšnimi pogoji bi organ lahko uvedel ponovni postopek. Tako dokumentirana pojasnila so točna glede na zakonsko ureditev. Posebej je bil vprašan, če razume omenjena pojasnila, če razume tolmača in če želi, da je prisoten njegov zastopnik. Na vse to je odgovoril pozitivno. Na vsebinska vprašanja pa je odgovoril, da je razloge, zaradi katerih podaja zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, že navedel pri podaji prve in druge prošnje, izrecno je dodal, da podaja iste razloge; na izrecno vprašanje, ali obstajajo še kakšni razlogi ogroženosti, ki jih z razlogom še ni navedel pri prvih dveh prošnjah, pa je odgovoril, da ne obstajajo novi razlogi. Tožnik je tudi na vprašanje o morebitnih novih dokazih za njegovo preganjanje povedal, da nima nobenih dokazov, ki bi jih želel predložiti. V tej fazi osebnega razgovora je bil tožnik še enkrat s strani uradne osebe opozorjen glede na naravo postopka o pomenu novih dejstev in dokazov, vendar je tožnik dejal, da nima nič dodati. Sodišče tako ugotavlja, da v konkretni zadevi z vidika 64. člena ZMZ-1 izpodbijani akt nima pomanjkljivosti.¹⁴

23. Poleg teh dejstev je sodišče, kot v sodbi I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019, ob presoji sorazmernosti posega v pravico do dostopa do azilnega postopka na podlagi 64. člena ZMZ-1 upoštevalo tudi, da se je tožnik prostovoljno, brez kakršnega koli pritiska objektivnih okoliščin, odločil, da ne bo počakal vsebinske odločitve toženke o njegovih prošnjah za mednarodno zaščito, ampak je Republiko Slovenijo zapustil, saj je bil prvič vrnjen nazaj iz Kraljevine Danske. Sodišče tako, upoštevajoč načelo sorazmernosti, ugotavlja, da izpodbijani akt ne pomeni odstranitve tožnika iz države v okoliščinah, ko bi to nasprotovalo načelu nevračanja (drugi pododstavek drugega odstavka 28. člena Procesne direktive; člen 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah).¹⁵

24. Sodišče glede na navedeno sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, da tožnik v konkretni zadevi ni navedel novih dejstev in ne predlagal novih dokazov, zato v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1.

25. Ponovni postopek se namreč uvede pod izrecno navedenimi pogoji iz 64. člena ZMZ-1, med drugim tudi, če tožnik navede v zahtevku nova dejstva oz. predloži nove dokaze, ki pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.¹⁶ Tega pa tožnik ni izpolnil, saj v navedenem postopku ni podal ne novih dejstev ne novih dokazov (vse uveljavljano je navedel že v prvotnih prošnjah, postopka v zvezi z njima pa sta bila že pravnomočno ustavljena), zato se s tem ni pomembno povečala verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kar pa je osnovna predpostavka za ugoditev zahtevku za uvedbo ponovnega postopka (64. člen ZMZ-1).

26. Sodišče zato ugotavlja, da je toženka, ob tem, ko se je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka skliceval na razloge, ki jih je navedel že ob podaji prvotnih prošenj ter glede na to, da ni predložil nobenih novih dokazov k svoji zahtevi za uvedbo ponovnega postopka, ravnala pravilno, ko je skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 v zvezi s 64. členom ZMZ-1 zavrgla tožnikovo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj tožnik ni uspel izkazati povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

27. Na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

28. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (in tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika), ker je ocenilo, da v tej zadevi ni sporno dejansko stanje, pač pa le pravna presoja o tem, ali se lahko prošnja tožnika za uvedbo ponovnega postopka zavrže, četudi njegovi predhodni prošnji nista bili vsebinsko obravnavani (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

29. Skladno s prvim odstavkom 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Ker pa se skladno s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1 v postopku sodnega varstva uporablja zakon, ki ureja upravni spor, zgolj v primeru, če s tem zakonom (torej z ZMZ-1) ni drugače določeno in ker je poleg tega zakonodajalec s tretjim odstavkom 70. člena ZMZ-1 izrecno določil, da tožba zoper sklep o zavrženju prošnje na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 (tj. glede prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka) zadrži izvršitev odločbe, ima v konkretni zadevi vložena tožba suspenzivni učinek že po samem zakonu (ex lege).

30. Sodišče je zato tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo na podlagi prvega odstavka 32. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 70. člena ZMZ-1, ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj za izdajo predlagane začasne odredbe tožnik ne izkazuje pravnega interesa. Cilj, ki ga tožnik zasleduje z vloženo zahtevo za izdajo začasne odredbe, je namreč dosežen že s samo vložitvijo tožbe, kot to izrecno določa tretji odstavek 70. člena ZMZ-1.

-------------------------------
¹ Tožnik je namreč samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani, kjer je bil nastanjen, in se v treh dneh od zapustitve vanj ni vrnil.
² Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v nadaljevanju Uredba Dublin III.
³ Tožnik je namreč zopet samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani, kjer je bil nastanjen, in se v treh dneh od zapustitve vanj ni vrnil.
⁴ Direktiva 20133/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.
⁵ Ki govorita o prejemu informacij na strani prosilca o postopkih po ZMZ-1, pravicah in dolžnostih prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ter pravilih dublinskega postopka, možnimi posledicami neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacij o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite, kar prosilec potrdi s svojim podpisom.
⁶ Po tej določbi je ob upoštevanju Ženevske konvencije o status beguncev priznana pravica do azila.
⁷ Glej sodbo Upravnega sodišča I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019.
⁸ Ibidem.
⁹ Glej sodbo Upravnega sodišča I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019.
¹⁰ Ibidem.
¹¹ Ibidem.
¹² Ibidem.
¹³ Ibidem.
¹⁴ Primerjaj s sodbo Upravnega sodišča I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019.
¹⁵ Ibidem.
¹⁶ Nova so tista dejstva oz. dokazi, ki so nastali po izdaji predhodne odločitve oz. ki so obstajali že prej, pa jih stranka brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

Datum zadnje spremembe:

13.05.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1437/2019-6
• UPRS Sodba I U 1085/2020-11
• UPRS Sodba I U 1673/2019-7