UPRS Sodba I U 1673/2019-7

Jedro

Toženka se v izpodbijanem sklepu ni opredelila do navedb o ubitih strankarskih kolegih in do podane lastnoročne izjave tožnika z dne 16. 9. 2019, vendar pa sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da navedenih dejstev (tudi iz lastnoročne izjave) v prvotnem postopku brez svoje krivde takrat ne bi mogel uveljavljati.

Toženka je napačno uporabila prvi odstavek 64. člena in prvi odstavek 65. člena ZMZ-1, češ da je v tovrstnih zadevah dokazno breme izključno na tožniku in da pristojni organ ne sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, kar ni pravilna interpretacija ZMZ-1, saj je v nasprotju z določbo drugega in tretjega odstavka 40. člena Procesne direktive v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Kvalifikacijske direktive ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, kar pa v konkretnih okoliščinah primera ne vpliva na presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Tožnik mora sam predlagati nove dokaze in navesti nova dejstva. Le, če jih tožnik (nepopolno) navede, ga mora toženka pozvati, da nepopolne trditve dopolni oz. jih pojasni, kar je skladno z načelom materialne resnice.

Tožnik je na zaslišanju ob zahtevi za uvedbo ponovnega postopka navajal tudi že navedena dejstva v zvezi s političnim azilom, tj. s smrtjo strankarskih kolegov in ogroženostjo v izvorni državi zaradi tega ter o zahtevi po pridobivanju informacij o korupciji na Ministrstvu za finance s strani C.C. ter očrnenju tožnika z njegove strani. Tako je toženka sicer storila relativno kršitev postopka, ko je navedla, da tožnik v svojem zahtevku ni navajal novih dejstev, ki pa po ugotovitvi sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost njene odločitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla dne 23. 9. 2019 vložen tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito 26. 1. 2017. Toženka je navedeno prošnjo z odločbo z dne 25. 4. 2019 zavrnila kot neutemeljeno, saj je tožnik svojo prošnjo utemeljeval s tem, da je izvorno državo zapustil, ker se ni razumel z direktorjem Davčne službe, kjer je bil zaposlen zadnjih štirinajst let (do leta 2014), prav tako pa se ni najbolje razumel s člani svoje družine, čeprav mu je ravno njegov sedaj že pokojni polbrat leta 1999 priskrbel službo v Davčni upravi. Kljub zatrjevanim težavam z direktorjem Davčne službe je bil ob svojem odhodu iz izvorne države septembra 2014 tam še vedno tudi zaposlen. Glavni direktor mu ni dal kakšnega konkretnega dela. Zaradi svojega položaja je pridobil službeni potni list, s katerim je nato septembra 2014 odpotoval iz države. Tožnik je navajal tudi, da pripada etnični skupini Fula, kateri pripada tudi njegova mama in da naj bi bili diskriminirani s strani Futa Fula, vendar te svoje izjave ni posebej konkretiziral. Toženka je na podlagi javno dostopnih informacij ugotovila, da so pripadniki etnične skupine, katere pripadnik je tudi tožnik, najštevilčnejša etnična skupina v državi, informacij o tem, da bi bili pripadniki etnične skupine Fula posebej diskriminirani, pa ni bilo mogoče zaslediti. Zaradi tega, ker njegov oče ni bil državljan Gvineje Bissuau, je tožnik še navajal, da ne bo mogel kandidirati za vodstvene položaje oziroma za položaj predsednika države. Toženka je v zvezi s tem ugotovila, da tožnik ni izpostavil, da je želel kandidirati za kakršenkoli visok vodstveni položaj. Poleg tega pa je sam navedel, da imajo v zakonodaji posebno določbo, ki preprečuje, da bi za predsednika države kandidirala oseba, ki ima očeta, ki ni državljan Gvineje Bissau. Po mnenju toženke možnost kandidiranja za predsednika države ni temeljna človekova pravica, prav tako pa te navedbe nikakor ni mogoče povezati z razlogi za priznanje statusa begunca, kot jih določa 20. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Odnosi znotraj družine ne predstavljajo razlogov za priznanje statusa begunca v skladu z določbo 20. člena ZMZ-1. Tožnik ob vrnitvi v izvorno državo tudi ne bo izpostavljen resni škodi, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. Upravno sodišče RS je s sodbo opr. št. I U 898/2019-10 z dne 19. 6. 2019 tožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo.

2. Toženka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da tožnik svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka utemeljuje z navedbami, da je še vedno ogrožen in se ne more vrniti v svojo državo. Stranka se je razcepila na dve skupini, ena je stranka predsednika A.A., kateri pripada sam; druga skupina pa pripada sedanjemu predsedniku, ki je trenutno na oblasti. Ta skupina na oblasti ga še vedno preganja. Njegova dva kolega sta lani umrla, bila sta ubita. Oba sta bila mučena v zaporu. Če bi se vrnil, bi doživel enako usodo kot njegova kolega. Policija in vojska, ki bi morali zaščititi ljudi, jih morita. Iskat te pridejo ponoči in odvedejo, potem pa se izgubi vsaka sled za teboj. Vse ljudi, ki so bili s predsednikom A.A., so umorili. Problem v državi je ta, da je stranka, ki je dala ljudem demokracijo in samostojnost, stranka, ki je ukinjena in zatrta. Novembra bodo predsedniške volitve in vsi kandidati so iz stranke B., vendar so med seboj sprti. Pred tremi dnevi so zaprli parlament in obtožili predsedniške kandidate, da so odvisni od mamil. Gre za nadaljevanje težav od prej. Še vedno so isti problemi in iste osebe, ki so ga pregnale iz države. Isti politiki iz stranke B. nadaljujejo isto politiko, tudi Združeni narodi ne ukrepajo. Vojsko in policijo vodijo ene in iste osebe. Generalni direktor pravosodne kriminalistične policije je od njega zahteval podatke. To je bil C.C., ki je bratranec sedanjega predsednika. Želel je, da bi mu dal podatke iz Ministrstva za finance. Na Ministrstvu za finance vlada korupcija, od njega je zahteval podatke o osebah, ki so skorumpirane, ki prejemajo podkupnino. Njegov starejši brat je bil direktor finančne službe. Sam mu teh podatkov ni želel dati, on pa mu je odgovoril, da bo imel zaradi tega težave. C.C. ga je razglasil za krivca, da je bil na strani bivšega ministra. Potem je C.C. zbral vso dokumentacijo Ministrstva za finance in jo predal računovodstvu. V teh dokumentih so bile razne napake in malverzacije. Zaradi teh problemov mu je C.C. uredil izdajo vize, da je lahko odšel iz države. O teh dogodkih na prvi prošnji ni govoril. Zaprosil je za politični azil, ni pa govoril o vseh drugih dogodkih, ki so se mu zgodili. Na prvem razgovoru še ni vedel, kaj je to azil in kakšen je postopek. Ob zaključku podaje izjave je še dejal, da se ne more vrniti v svojo državo tudi zato, ker nima prihodnosti, ker je ogrožen. Iz lastnoročne izjave s z dne 16. 9. 2019 izhaja, da ponovno prosi za zaščito v Sloveniji, ker je njegovo življenje v nevarnosti, če se vrne v svojo državo.

3. Toženka ugotavlja, da tožnik zatrjuje iste težave, ki jih je navedel že prej oziroma da gre za nadaljevanje le-teh. Še vedno naj bi obstajale iste osebe in isti problemi, ki so ga pregnali iz države. Kot spremenjene okoliščine pa je tožnik ob vložitvi prvega zahtevka navedel, da se je stranka leta 2008 razdelila na dva dela in sam pripada delu nekdanjega predsednika A.A.. Druga skupina pripada sedanjemu predsedniku, ki je na oblasti in ta skupina ga še vedno preganja. Dodal je, da je C.C., ki je bratranec sedanjega predsednika, od njega zahteval podatke iz Ministrstva za finance, kjer je delal, saj naj bi tam vladala korupcija. Teh podatkov mu ni želel dati, zato ga je slednji razglasil za krivca. Ne glede na to mu je ravno C.C. uredil izdajo vize, da je lahko odšel iz države. V povezavi z novimi razlogi, ki jih je tožnik navedel v svojem zahtevku, toženka ugotavlja, da je tožnik povedal, da je imel službeni potni list, ki mu ga je izdalo Ministrstvo za finance in je bil po atentatu na predsednika razveljavljen. Na podlagi javno dostopnih informacij toženka ugotavlja, da v času, ko je bil tožnik izven izvorne države, tam ni prišlo do nobenega atentata na predsednika, predsednik D.D. je edini predsednik v Gvineji Bissau, ki je v zadnjih 25 letih dokončal svoj predsedniški mandat. Glede na navedeno trditve tožnika, da so bili službeni potni listi zaradi atentata na predsednika razveljavljeni, nimajo podlage, saj atentata na sedanjega predsednika sploh ni bilo. Tožniku je službeni potni list prenehal veljati zato, ker mu je potekel in ne zato, ker bi mu bil razveljavljen. Navedbe tožnika, da je pripadal stranki predsednika A.A., ki se je odcepila leta 2008, ne morejo biti neko novo dejstvo. Tožnik je bil namreč ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito 26. 1. 2017 vprašan, ali je član kakšne politične stranke in tožnik je dogovoril, da ne. O tem, da bi bil član kakšne politične stranke, ni tožnik govoril niti na osebnem razgovoru 26. 7. 2018. Če bi bil tožnik član politične stranke,v zvezi s čemer je omenjal predsednika A.A., ki naj bi bil ubit leta 2008, bi moral o tem povedati že v svojem prvem postopku. Vendar tega ni storil. Njegovo pojasnilo, da na prvem razgovoru ni vedel, kaj je to azil in kakšen je postopek, pa je neprepričljivo in ne more biti razlog, da bi bile te njegove navedbe nova dejstva, ki bi nastala po izdaji prejšnje odločbe oziroma so obstajala že v času pred prvim postopkom, pa jih vlagatelj brez svoje krivde ni mogel takrat uveljavljati.

4. Tožnik je imel v prvem postopku ves čas svojega pooblaščenca, enega od sodelavcev PIC, ki je bil prisoten pri vseh dejanjih v postopku. Seznanjen je bil s svojimi pravicami in dolžnostmi, prejel pa je tudi brošuro z informacijami o postopku. Pred osebnim razgovorom 26. 7. 2018, na katerega je bil povabljen z vabilom in v katerem je bil na podlagi 21. člena ZMZ-1 opozorjen, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegovo prošnjo, je bil ponovno s strani uradne osebe povprašan, če potrebuje še kakšna dodatna pojasnila glede vabila na osebni razgovor, vendar je bil njegov odgovor, da je vse v redu. Zatorej navajanje tožnika, da ni vedel, da bi moral povedati tudi o vseh drugih stvareh in dogodkih, ni prepričljivo in utemeljeno. Navedbe v povezavi s stranko predsednika A.A. tako ne morejo predstavljati novega dejstva v skladu z določbo 64. člena ZMZ-1. Navajal je tudi, da je C.C., ki je generalni direktor pravosodne kriminalistične policije, od njega zahteval, da mu da podatke iz Ministrstva za finance, vendar tega ni želel, kljub temu naj bi mu nato pomagal oditi iz države. Tudi tega ni navedel že v prvem postopku. V prvem postopku je navajal, da mu je pri odhodu iz izvorne države pomagala oseba z imenom E.E., ki je bil njegov direktor, sam pa je bil njegov pomočnik in namestnik. Njegove izjave na njegovem prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka v zvezi s tem, kdo mu je pomagal pri odhodu iz izvorne države, se tako razlikujejo od njegove izjave, podane na osebnem razgovoru 26. 7. 2018. Toženka glede na izjavo tožnika ugotavlja, da se je to dogajajo v času, ko je bil še v izvorni državi. Te navedbe bi moral tožnik navesti že v prvem postopku, vendar jih ni. Prav tako pa v zvezi s temi navedbami ni podal utemeljenega razloga oziroma pojasnitve, zakaj jih ni navedel. Navajanje, da ni vedel, kakšen je postopek, tudi za te navedbe ni prepričljivo in nikakor ne pojasni tožnikovega ravnanja. Toženka tako tudi za te njegove navedbe ugotavlja, da ne morejo predstavljati nekega novega dejstva, ki bi bistveno povečevale možnosti za ugotovitev, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Zato v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je toženka zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 s sklepom zavrgla.

5. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo iz vse treh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zatrjuje, da je toženka svojo odločitev oprla samo na del izjave tožnika z dne 23. 9. 2019. O novem podatku, da naj bi bila v izvorni državi ubita dva tožnikova kolega, ni rekla niti besede, kakor tudi ne o tem, da je tožnik podal kot nov dokaz v postopku, novo pisno izjavo 16. 9. 2019, katere vsebina (da je tožnik življenjsko ogrožen, če se vrne) je popolnoma nova. Tožnik je torej v ponovljenem postopku predložil nov dokaz in navedel nova dejstva, ki je/so nastali po izdaji predhodne odločitve. Tožnik je 23. 9. 2019 povedal, da je ogrožen in se ne more vrniti v svojo državo, ker ga preganja skupina ljudi na oblasti, ki je v zaporu mučila in nato ubila dva njegova kolega ter bi, če bi se vrnil, doživel enako usodo kot njegova kolega. Ponoči pridejo in le odvedejo, nato pa se za teboj izgubi vsaka sled. Pred tremi dnevi so zaprli parlament in obtožili predsedniške kandidate, da so odvisni od mamil, etc. Tožnik še pojasnjuje, da je za poslabšanje razmer v izvorni državi izvedel nedavno (po pravnomočnosti odločbe z dne 25. 4. 2019), zato se je njegov strah pred vrnitvijo še dodatno okrepil in je zato podal še pisno izjavo, da ga je (in zakaj) strah vrnitve domov. Da gre za nove informacije, ki jih je tožnik nedavno dobil iz izvorne države, je skladno z izjavo tožnika, da naj bi se problem mamil v parlamentu v izvorni državi pojavil pred tremi dnevi. Tožnik si zaradi strahu ni upal povedati vsega takoj. Ni vedel, kje je in kaj vse mu lahko storijo. Na slednje bi moralo biti sodišče še posebej pozorno, ker gre v primerih kot je tožnikov, ki je visoki intelektualec, družinsko in službeno povezan z vrhom izvorne države, bežeč izpod vojaškega režima na drug kontinent, za dejansko zelo prestrašene in zato skrajno previdne ljudi. V tej luči je treba razumeti tudi razloge, zakaj je tožnik šele sedaj povedal, da je pripadal politični stranki ter zakaj je mislil, da so mu služben polni list razveljavili. Iste razloge gre pripisati tudi začetnemu zamolčanju, da je tožniku pomagal C.C. in ne prijatelj E.E., ker je na novo tožnik pojasnil tudi, da je C.C. bratranec sedanjega predsednika. Toženka bi tožnika morala poučiti o pravočasnosti navajanja dejstev in uveljavljanja dokazov ter razlogov zamude, česar, kot izhaja iz spisa, ni storila na dovolj konkreten način. Na ta način pa toženec tožniku tudi ni omogočil, da bi čim lažje uveljavil svoje pravice (razloge podrobneje pojasnil), ne glede na pravni pouk v uvodu, ker bi tožnik kot tujec tudi pri vprašanjih v okviru omenjenega načela potreboval še dodatno pomoč v okviru vprašanja uradne osebe. Tožnik bi imel v novem postopku glede na na novo nanizana dejstva (da je bil pripadnik politične stranke, da je bil podvržen resnemu ponavljajočemu se in očitno še trajajočemu ter stopnjevanemu psihičnemu izsiljevanju C.C. ter predsednika s posebnimi pooblastili usmrtitve nasprotnikov bistveno več možnosti, da v postopku priznanja statusa begunca uspe oziroma, da izpolnjuje pogoje vsaj za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Tožnik predlaga, da se njegovi tožbi ugodi in se izpodbijani akt spremeni tako, da se tožniku dovoli vložitev ponovne prošnje oziroma podredno, da se tožbi ugodi in se po odpravi izpodbijanega akta zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

6. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu ter še navaja, da mora tožnik sam podrobno predstaviti nova dejstva in razloge, zakaj meni, da bistveno povečujejo možnost ugotovitve, da je upravičen do priznanja mednarodne zaščite. Tožnik je podal zelo splošne navedbe, čeprav je imel možnost, da bi natančno in podrobno predstavil razloge, za katere je menil, da so drugačni od predhodnega postopka. Tožnik je imel ves čas postopka svojega pooblaščenca. Poleg tega gre za visoko izobraženega posameznika, ki bi moral že iz predhodnega postopka vedeti, kako pomembna je podrobna predstavitev razlogov. Tudi sama navedba poslabšanja razmer v izvorni državi sama po sebi še ne more pomeniti spremenjenih okoliščin. Tožnik ni povedal, za kakšno poslabšanje gre, o tem ni predložil dokazil. Te navedbe so presplošne, saj ni navedel, kako naj bi to vplivalo nanj osebno, kar velja tudi za navedbe, da so zaprli parlament in obtožili predsedniške kandidate odvisnosti od mamil. Dokazno breme v tem postopku je na strani tožnika. Navedbe, ki jih je podal, pa so dejstva, ki so obstajala že ob času prvega postopka, pa jih tožnik, domnevno zaradi strahu, ni želel navesti, moral pa bi jih že v predhodnem postopku. To niso nova dejstva, ki bi vplivala na to, da se tožniku omogoči vložitev nove prošnje za mednarodno zaščito. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države, ki mu je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom, če pa ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže.

9. Sodišče sicer ne sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, da tožnik v postopku ni navedel novih dejstev, se pa strinja s toženko o tem, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1.

10. Med strankama je nesporno, da je toženka že predhodno z odločbo zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito. Odločba je postala pravnomočna 19. 6. 2019.

11. Sodišče drugače kot toženka ugotavlja, da je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka podal nova dejstva, ki so sicer obstajala že v času prvotnega postopka, in sicer o tem, da je bil tožnik pripadnik politične stranke, da je bil pozivan s strani C.C., predsednikovega bratranca, k razkritju informacij o korupciji na Ministrstvu za finance ter da sta bila v izvorni državi ubita dva njegova strankarska kolega, ker naj bi se pobijalo vse pripadnike stranke predsednika A.A. in se boji, da bi se isto ob vrnitvi v izvorno državo zgodilo tudi njemu. Slednje pa je izvedel šele nedavno, kar je sicer navedel šele v tožbi. Prav tako je 16. 9. 2019 podal tudi lastnoročno izjavo, da je življenjsko ogrožen, če se vrne v izvorno državo.

12. Toženka se v izpodbijanem sklepu ni opredelila do navedb o ubitih strankarskih kolegih in do podane lastnoročne izjave tožnika z dne 16. 9. 2019, vendar pa sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da navedenih dejstev (tudi iz lastnoročne izjave) v prvotnem postopku brez svoje krivde takrat ne bi mogel uveljavljati, skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1.

13. Tožnik namreč v prvotnem postopku ni omenjal ničesar v zvezi s svojo strankarsko pripadnostjo in eventuelno ogroženostjo zaradi navedenega. Kot je razvidno iz prošnje za mednarodno zaščito tožnika (priloga A5 spisa, ki se nahaja tudi v upravnem spisu), je pri vprašanju 21. prošnje: ali je član politične stranke ali organizacije, to izrecno zanikal. Omenjal je le težave v službi, ker mu novi direktor davčne službe ne dodeljuje dela in pa neskladja v družini, v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka z dne 3. 9. 2019 pa dejansko na novo zaproša za politični azil, četudi naj bi C.C. od njega zahteval informacije o korupciji na Ministrstvu za finance že najkasneje v letu 2014 (takrat je namreč zapustil izvorno državo) in ga tudi okrivil za težave, prošnjo za mednarodno zaščito pa je tožnik podal že januarja 2017. Torej bi že takrat lahko povedal o članstvu v politični stranki, pa tega ni storil.

14. Res je sicer na osebnem razgovoru 23. 9. 2019 tudi povedal, da so lani ubili njegova strankarska kolega in se zaradi tega boji vrnitve. Da je ogrožen v izvorni državi in se zato boji vrnitve, je navedel tudi v lastnoročni izjavi z dne 16. 9. 2019. Vendar pa kljub temu, da je bil na osebnem razgovoru 23. 9. 2019 po tem, ko je bil pozvan, naj navede nova dejstva in nove dokaze, ki so podlaga zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in ko je že omenil ubita strankarska kolega in bojazen ob vrnitvi zaradi navedenega, še izrecno pozvan, naj navede dejstva, ki jih iz upravičenih razlogov ni mogel navajati že v prvem postopku, navajal le dejstva v zvezi C.C. in z njegove strani zahtevanimi dokumenti v zvezi s korupcijo, zaradi česar je nato zapustil izvorno državo v letu 2014. Torej gre pri navedenem za dejstva, ki so obstajala že v času prvotnega postopka. Drži tudi dejstvo, ki ga je v izpodbijanem sklepu zatrjevala toženka, in sicer, da je imel tožnik v prvotnem postopku ves čas svojega pooblaščenca, ki je bil prisoten pri vseh dejanjih v postopku in ki bi mu lahko postavljal dodatna podvprašanja, tj. ali navedenega res brez svoje krivde ni mogel prej izvedeti, pa tega ni storil.

15. Toženka je napačno uporabila prvi odstavek 64. člena in prvi odstavek 65. člena ZMZ-1, češ da je v tovrstnih zadevah dokazno breme izključno na tožniku in da pristojni organ ne sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, kar ni pravilna interpretacija ZMZ-1, saj je v nasprotju z določbo drugega in tretjega odstavka 40. člena Procesne direktive¹ v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Kvalifikacijske direktive² ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)³, kar pa v konkretnih okoliščinah primera ne vpliva na presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Tožnik mora sam predlagati nove dokaze in navesti nova dejstva. Le, če jih tožnik (nepopolno) navede, ga mora tožnka pozvati, da nepopolne trditve dopolni oz. jih pojasni, kar je skladno z načelom materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s 1. odstavkom 138. člena ZUP. V konkretnem primeru je toženka tako tudi ravnala. Tožnika je po tem, ko je navajal nova dejstva, in sicer smrt strankarskih kolegov in bojazen ob vrnitvi v izvorno državo zaradi navedenega, pozvala, naj pojasni, katera so tista nova dejstva, ki jih prej brez svoje krivde ni mogel navesti, vendar tožnik glede trenutka seznanitve s smrtjo strankarskih kolegov ni ničesar navedel; prav tako ga o tem ni povprašal njegov pooblaščenec. Zato sodišče ne sledi tožniku, da bi morala toženka tožniku ravno zaradi tega, ker je tujec, dati še dodatno pojasnilo oziroma pomoč v okviru vprašanj. Toženka je namreč, kot že obrazloženo, ob podani trditveni podlagi pozvala tožnika na dopolnitev njegovih nepopolnih trditev.

16. Tožnik je bil tudi seznanjen s svojimi pravicami in dolžnostmi, kar je razvidno iz podpisanega potrdila tožnika z dne 26. 1. 2017 o seznanitvi s pravicami in dolžnosti prosilcev mednarodne zaščite, ki se nahaja v upravnem spisu. Tožnik je prejel tudi brošuro z informacijami o postopku, kar je razvidno iz uvoda prošnje za mednarodno zaščito tožnika (priloga A5 spisa, ki se nahaja tudi v upravnem spisu).

17. Sodišče zato ne sledi navedbi tožnika, da ni vedel, da bi moral v prvotnem postopku povedati tudi o vseh drugih stvareh in dogodkih, oziroma da ni vedel, kaj je to azilni postopek, kakor tudi ne, da se je bal mogočne roke predsednika njegove izvorne države še v Sloveniji in da zato predhodno ni povedal o svojem strankarskem sodelovanju in težavah v zvezi s tem v svoji izvorni državi, saj je bil - poleg vsega navedenega v prejšnjem odstavku obrazložitve - ob podaji prošnje obveščen še o varstvu podatkov in izjav, podanih v postopku, skladno z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), in s tem o načelu zaupnosti v postopku, posebej pa takrat tudi opozorjen, da to velja še posebno v odnosu do organov izvorne države, ob osebnem razgovoru 26. 7. 2018 ter 23. 9. 2019 pa opozorjen na načelo zaupnosti po ZVOP-1 in ZMZ-1, kar je razvidno iz upravnega spisa. Tudi v teh fazah postopka je imel tožnik pooblaščenca. Kot tožnik sam zatrjuje, naj bi bil visoko izobražen, kljub temu pa tako tekom prvotnega, kot tudi tekom sedanjega postopka ni navedel, da bi imel težave z razumevanjem pravic in dolžnosti prosilcev mednarodne zaščite. Zaradi vsega navedenega sodišče šteje, da tožnik ni izkazal, da navedenih dejstev v prvotnem postopku brez svoje krivde ni mogel navesti.

18. Toženka je sicer v izpodbijanem sklepu res navedla, da tožnik ni navedel novih dejstev, zaradi katerih zaproša za zaščito. Kot izhaja že iz prejšnjih dveh odstavkov obrazložitve, med strankama ni sporno, da je tožnik na zaslišanju ob zahtevi za uvedbo ponovnega postopka navajal tudi že navedena dejstva v zvezi s političnim azilom, tj. s smrtjo strankarskih kolegov in ogroženostjo v izvorni državi zaradi tega ter o zahtevi po pridobivanju informacij o korupciji na Ministrstvu za finance s strani C.C. ter očrnenju tožnika z njegove strani. Tako je toženka sicer storila relativno kršitev postopka, ko je navedla, da tožnik v svojem zahtevku ni navajal novih dejstev, ki pa po ugotovitvi sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost njene odločitve.

19. Ponovni postopek se namreč uvede pod izrecno navedenimi pogoji iz 64. člena ZMZ-1, med drugim tudi, če tožnik navede v zahtevku nova dejstva oz. predloži nove dokaze, ki pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.⁴ Tega pa tožnik ni izpolnil, saj v navedenem postopku ni izkazal, da navedb iz lastnoročne izjave z dne 16. 9. 2019 ter navedb iz osebnega razgovora z dne 23. 9. 2019 ni mogel uveljavljati v prvotnem postopku, zato se s tem ne bi pomembno povečala verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kar pa je osnovna predpostavka za ugoditev zahtevku za uvedbo ponovnega postopka (64. člen ZMZ-1).

20. Sodišče zato ugotavlja, da je toženka, ob tem, ko se je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka skliceval na razloge, za katere ni izkazal, da jih po svoji krivdi predhodno v prvotnem postopku ni mogel navajati, ravnala pravilno, ko je skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 v zvezi s 64. členom ZMZ-1 zavrgla tožnikovo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj tožnik ni uspel izkazati povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

21. Na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

22. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (in tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika), ker je ocenilo, da v tej zadevi ni sporno dejansko stanje, pač pa le pravna presoja o tem, ali navedena dejstva oziroma dokazi v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ustrezajo definiciji novih dejstev oziroma dokazov po 64. členu ZMZ-1, ki pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.
² Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite.
³ Glej sodbo ESČP v zadevi MD et MA c. Belgique, odst. 66; glej tudi: Asylum Procedures and the Principle of Non-Refoulement: Judicial Analysis, EASO Professional Development Series for Members of Courts and Tribunals, produced by IARLJ-Europe under contract to EASO, 2018, razdelka 5.2.2.4. in 6.4.2.3.
⁴ Nova so tista dejstva oz. dokazi, ki so nastali po izdaji predhodne odločitve oz. ki so obstajali že prej, pa jih stranka brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

Datum zadnje spremembe:

13.05.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1437/2019-6
• UPRS Sodba I U 1712/2019-6
• UPRS sodba I U 1005/2013