UPRS Sodba II U 196/2017-10

Jedro

Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor v zvezi z nezakonitostjo dvojne obdavčitve, saj v upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati, ker je ta postal pravnomočen in izvršljiv.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni davčni organ začel davčno izvršbo z rubežem denarnih sredstev tožeče stranke, ki jih ima pri banki, za izterjavo davčnega dolga v višini 2.820,95 EUR (1. točka izreka) na podlagi izvršilnih naslovov navedenih v 4. točki izreka.

2. V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja določbe Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe in izvršilne naslove, zaračunavanje zamudnih obresti, denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe in omejitve pri davčni izvršbi.

3. V pritožbenem postopku je tožena stranka pritrdila odločitvi davčnega organa prve stopnje in ugotovila, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter da ima glede terjanih obveznosti vse sestavine, kot jih določa 151. in 145. člen ZDavP-2 . V skladu z drugim odstavkom 145. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov med drugim tudi izvršljiva odločba o odmeri davka, in v tabeli v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa so navedeni izvršilni naslovi za posamezno obveznost ter datum izvršljivosti, kot tudi znesek davka in zamudnih obresti. Predmet pritožbenega postopka je zgolj preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Pritožbeni organ zato kršitev pravil davčnega postopka ne ugotavlja, prav tako pa tudi ne ugotavlja očitanih, pavšalno zatrjevanih kršitev Ustave RS in EKČP, ki jih tožeča stranka zgolj citira. Dodaja tudi, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2), zato na odločitev v predmetni zadevi ne morejo vplivati navedbe, iz katerih smiselno izhaja, da sta odločbi, ki predstavljata izvršilni naslov v predmetnem postopku izvršbe, nepravilni. V kolikor je navedbo o prekoračitvi ustavnega roka razumeti kot ugovor zastaranja, pa pritožbeni organ pojasnjuje, da je ta neutemeljen, saj pravica do izterjave davka v skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZDavP-2 zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Glede na to, da sta odločbi, ki v predmetni zadevi predstavljata izvršilni naslov, postali izvršljivi dne 3. 11. 2016 oz. 8. 12. 2016, pritožbeni organ ugotavlja, da do dneva izdaje izpodbijanega sklepa 20. 1. 2017 zastaranje pravice do izterjave nikakor še ni nastopilo.

4. V zvezi s pritožbeno navedbo o delnem plačilu glede katerega je pritožnica priložila tudi potrdilo o plačilu v znesku 24,49 EUR z dne 22. 11. 2016, pritožbeni organ pojasni, da je bilo navedeno plačilo evidentirano v knjigovodski evidenci davčnega organa, z njim pa so se v skladu z določbo 93. člena ZDavP-2, ki določa vrstni red plačila davka in pripadajočih dajatev, najprej pokrile starejše obveznosti na knjigovodskem kontu 85 (letni poračun dohodnine), ne pa tudi z izpodbijanim sklepom terjane obveznosti. Pri tem so se v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 upoštevale tudi zakonite zamudne obresti, ki so se obračunale kot posledica plačila obveznosti šele po poteku roka njihove zapadlosti. Iz izpisa knjigovodske evidence, ki ga je na zaprosilo pritožbenega organa posredoval prvostopenjski organ je tako razvidno, da se je s plačilom z dne 22. 11. 2016 v znesku 24,49 EUR najprej pokril neplačani del glavnice z zapadlostjo 3. 8. 2016 v znesku 1,56 EUR, nato pa še del glavnice za zapadlostjo 2. 11. 2016 (obveznost iz naslova poračuna dohodnine za leto 2010) v znesku 9,32 EUR ter pripadajoče zamudne obresti v znesku 13,61 EUR. Glede na to, da je celoten znesek glavnice iz tega naslova znašal 2.755,49 EUR, je neporavnan ostal še preostali del glavnice z zapadlostjo 2. 11. 2016 v znesku 2.746,17 EUR (obveznost pod zaporedno št. 2 tabele v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa), prav tako pa je v celoti ostala neporavnana tudi glavnica z zapadlostjo 7. 12. 2016 v znesku (24,49 EUR obveznost pod zaporedno št. 3 tabele v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa), oboje s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

5. Po pojasnjenem pritožbeni organ tudi dodaja, da v predmetni zadevi ni podan nobeden od pogojev za ustavitev postopka izvršbe na podlagi 155. člena ZDavP-2, ter da lahko pritožnica odškodninski zahtevek uveljavlja s tožbo pred sodiščem.

6. Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri ponavlja pritožbene ugovore glede izpodbijanja sklepa o davčni izvršbi iz razloga kršitve 2., 3., 3.a, 8., 14., 15., 22., 23., 24., 26., 27., 28., 33., 35., 36., 54., 127., 153. in 155. člena Ustave RS, 70. in 71., člena Zakona o davčnem postopku, Zakona o dohodnini, Zakona o upravnem postopku, izrecno navedenih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, 6., 7., 13., 17. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ter 257. in 258. člena Kazenskega zakonika. Navaja tudi, da se davki plačujejo na izvoru zaslužka in preprečuje dvojna obdavčitev, kar pa v predmetni zadevi ni bilo upoštevano. Predlaga, da se postopek razveljavi in ustavi ter da se ji vrnejo odvzeta finančna sredstva. Navaja tudi da je bil prekoračen tudi ustavni rok in da gre za retroaktivnost, ki se izvršuje v izjemnih z zakonom določeni postopkih na sodišču. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve sklepa prve stopnje in odločbe organa druge stopnje. Glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2, na katere se upravni organ sklicuje in jih sodišče v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V spornem primeru je bila izvršba začeta na podlagi izvršilnih naslovov, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo vezan. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2 ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu ZDavP-2.

10. Iz upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ pričel davčno izvršbo na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 zoper tožečo stranko, ki obveznosti ni plačala v predpisanih rokih. Na podlagi drugega odstavka istega člena začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, čigar izrek mora vsebovati vse sestavine na podlagi 151. člena ZDavP-2, kar je v obravnavanem primeru bilo izpolnjeno. V skladu z določbo prvega odstavka 145. člena ZDavP-2 se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova. V skladu z drugim odstavkom citiranega člena je izvršilni naslov med drugim tudi izvršljiva odločba o odmeri davka in v obravnavanem primeru sta obstajala veljavna izvršilna naslova in sicer odločbi o odmeri dohodnine za leto 2010 in 2015 izvršljivi dne 3. 11. 2016 oz. 8. 12. 2016. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor v zvezi z nezakonitostjo dvojne obdavčitve, saj kot rečeno v tem upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati, ker je ta postal pravnomočen in izvršljiv in so zato tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ta izvršilni naslov neutemeljeni.

11. Tožena stranka je tožeči stranki tudi pravilno pojasnila, da do dneva izdaje izpodbijanega sklepa zastaranje pravice do izterjave obveznosti na podlagi izvršljivih odločb o odmeri dohodnine še ni nastopilo. Sodišče prav tako ugotavlja, da je davčni organ upošteval določbo 159. člena ZDavP-2, ki določa denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe ter določbo 160. člena istega zakona, ki določa omejitve pri davčni izvršbi.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

Datum zadnje spremembe:

28.04.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 70/2018-9
• UPRS Sodba I U 1150/2019-10
• UPRS sodba II U 173/2015