UPRS Sodba II U 19/2018-13

Jedro

Presoja sodišča glede izpolnjevanja kriterijev iz javnih razpisov je po navedenem zadržana, tako da sodišče upravnemu organu pušča določeno polje proste presoje. Ocenjevanje vlog, prispelih na javni razpis, je tako v izključni pristojnosti strokovne komisije, ki jo sestavljajo strokovnjaki z ustreznega področja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom tožena stranka ni odobrila vloge, ki jo je tožeča stranka dne 7. 11. 2017 vložila v okviru prijave na javni razpis „Spodbude za zagon podjetij v problemskih območjih z visoko brezposelnostjo v letu 2018 do 2019 (P2R)“, (v nadaljevanju javni razpis). Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je komisija za dodelitev sredstev ocenila vlogo tožeče stranke in upoštevala merila za izbor upravičencev, ki izpolnjujejo pogoje. Vloga tožeče stranke je pridobila 45 od 100 možnih točk. V nobenem primeru vloga, ki je pridobila manj kot 50 točk, ne more pridobiti sofinanciranja. Ker je več vlagateljev doseglo 50 ali več točk, kot je na razpolago razpisanih sredstev, so imeli prednost tisti vlagatelji, ki so pridobili več točk. Prag števila točk, s katerim je odobreno sofinanciranje, je 53 ali več točk. Vloga je bila ocenjena na podlagi šestih meril, ki so skladne z razpisno dokumentacijo.

2. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu in navaja, da je glede merila “2. Inovativnost“ prejela samo 10 točk, čeprav je v vlogi nedvomno navedla, da dosega visoko stopnjo inovativnosti storitve in sicer deloma z lastnim razvojem novega postopka, deloma pa z nakupom najsodobnejših uparjevalnikov Y., ki jih po potrebi tudi sami adaptirajo. Zaradi slednjega dejstva, je tožeča stranka prepričana, da bi po tem ocenjevalnem kriteriju morala biti ocenjena s 15 točkami. V okviru tega ocenjevalnega kriterija je prav tako neupravičena obrazložitev točkovanja, ki pravi "iz vloge stranke je razvidno, da gre za uvajanje storitev (čiščenje avtomobilov in ostalih površin), ki so splošno znane, uveljavljene in dosegljive, pri tem pa je še prostora za dodatno ponudbo in ne gre za nasičen trg". Glavni razlog, da je ta obrazložitev neupravičena leži v dejstvu, da tožeča stranka v vlogi navaja, da njen produkt ni samo izvajanje čiščenja z inovativnimi postopki in napravami, ampak tudi razvoj novega produkta v obliki franšize.

3. Nadalje tožeča stranka graja oceno po merilu „5. Strategija trženja in pretežni prodajni trg podjetja“, za katerega ni prejela točk in meni, da obrazložitev tožene stranke zanemarja dve pomembni dejstvi, prvo je, da se pojem trg oz. tržišče ne naša na lokacijo izvajanja storitve ali prodaje izdelkov, ampak je ključnega pomena od kod stranke prihajajo, zato je dejstvo, da tožnik poleg tega dela na terenu v Sloveniji in v sosednjih državah, opravlja storitve čiščenja avtomobilov v nakupovalnem centru X., v okviru tega ocenjevalnega kriterija, irelevanten. Ob tem je treba poudariti, da je med prilogami k vlogi tožnik priložil tudi cenik v nemškem jeziku, ki nedvomno nakazuje na to, da njihove stranke ne prihajajo zgolj iz slovenskega trga, ampak podjetje s svojimi storitvami pokriva tudi določen del avstrijskega tržišča. Drugo dejstvo, da je tožena stranka pri utemeljitvi ocene po tem kriteriju zanemarila, da je tožnik v svoji vlogi jasno opredelil strategijo in načrt širitve na sosednja tržišča tako v smislu izvajanja sodobnih čistilnih sredstev, kot tudi prodajo franšiznih pravic. Tako v tekstualnem, kot tudi v finančnem načrtu, ki ga je tožnik predložil v okviru vloge, je jasno opredeljeno, da bo podjetje pretežni del prihodkov ustvarjalo v tujih državah. Tožnik je zaradi vsega naštetega prepričan, da bi njegova vloga v tem pogledu morala biti ocenjena z najmanj 8 točkami. Tožnik predlaga, da se glede na očitno pomanjkljivost ocenjene vloge, vloga ponovno oceni in sicer do objektivne vsebine. Glede na dejstvo, da je tožena stranka v svojem sklepu navedla, da je meja za odobritev sofinanciranje 53 točk, tožnik pa je ocenjen zgolj s 45 točkami, kar je 13 manj od pravične ocene, tožnik predlaga, da se vloga v ponovnem ocenjevanju oceni z najmanj 58. točkami in se posledični odobri. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja Uredbe (EU) št. 1301/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in posebnih določbah glede cilja "naložbe za rast in delovna mesta" ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1080/2006, Uredbe (EU) št. 1303/2013, izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 2015/2014 z dne 7. marca 2014, in druge izvedbene Uredbe Komisije (EU) ter deligirane uredbe Komisije. Nadalje navaja kot podlago Zakon o javnih financah (v nadaljevanju ZJF), Zakon o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 2018 (v nadaljevanju ZIPro), ZIPro za leti 2017 in 2018 in Uredbe o porabi sredstev Evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2014 do 2020 za cilj naložbe za rast in delovna mesta in ostale Uredbe, kot izhaja iz odgovora na tožbo.

5. Glede merila „2. Inovativnost“ tožena stranka navaja, da je tožeča stranka v vlogi jasno poudarila, da izvaja storitve parnega čiščenja avtomobilov in ostalih površin. Ob tem tudi uporablja tehnologijo naprave Y., ki pa ni rezultat lastnega razvoja, prav tako pa to vrsto tehnologije uporabljajo tudi drugi ponudniki storitev parnega čiščenja. S tega vidika stranka ne uvaja novih ali prilagojenih strojev. Tožeča stranka tudi ni predložila nobenih dokazil, ki bi dokazovala nasprotno. V poglavju inovativnost tožeča stranka izpostavi zmanjšanje porabe energije in vode ter prihranek na času glede na klasične avtopralnice, odsotnost kemikalij, možnost čiščenja na terenu in načine zmanjšanja potrebe po poliranju, kar pa je vse posledica uporabe tehnologije, ki jo uporabljajo in ponujajo tudi druge avtopralnice oz. čistilni servisi, ki uporabljajo princip parnega ročnega čiščenja. Tožena stranka v zvezi z omenjeno možnostjo širjenja franšize navaja, da ne gre za novo ali prilagojeno storitev na trgu oz. za "razvoj novega produkta v obliki franšize", kot želi predstaviti tožeča stranka. Omenjen model širitve je eden od možnih poslovnih modelov, nikakor pa oddaja ali prodaja franšize ni nov produkt, saj gre za splošno znan poslovni model za širitev poslovanja. Zato tožena stranka meni, da je obrazložitev sklepa jasna in jo je v tem delu mogoče preizkusiti.

6. Pri merilu „ 5. Strategija trženja in pretežni prodajni trg podjetja“, je v obrazložitvi sklepa jasno navedeno: "Iz vloge stranke je razvidno, da je pretežni trg podjetja, ki se ukvarja s storitvami avtopralnice, v garažnih prostorih nakupovalnega centra X. v Mariboru, območje razvojne regije“. Komisija je zato vlogi tožeče stranke pri tem merilu dodelila 0 točk. Tožeča stranka je tudi sama ugotovila, se prihodki večinoma ustvarjajo v enoti trgovskega centra X. Da so nekatere stranke tudi tujci, še ne pomeni in spremeni dejstva, da je pretežni prodajni trg območja razvojne regije. Prav tako so storitve čistilnih servisov vezane na širše lokalno okolje. Tožeča stranka v vlogi ni priložila dokazil, ki bi dokazovala nasprotno. Sam cenik v tujem jeziku še ne pomeni, da bodo stranke pretežno iz avstrijskega (nemško govorečega trga), na kar napeljuje tožeča stranka. Tožeča stranka bi morala za trge izven Slovenije izvesti tudi analize za konkretne države, predložiti morebitna pisma o nameri, predpogodbe, kontakte, prav tako pa bi kot podjetje moralo izkazovati, da razpolaga z ustreznimi resursi za realizacijo izvedbe in prodaje franšize. Tega tožeča stranka v vlogi ni storila. Zato tožena stranka v celoti zavrača obtožbe, da je tožeča stranka upravičena do višjega števila točk pri merilu strategija trženja in pretežni prodajni trg podjetja.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Z izpodbijanim sklepom tožena stranka ni odobrila vloge tožnika na javni razpis „Spodbude za zagon podjetij v problemskih območjih z visoko brezposelnostjo v letu 2018 do 2019 (P2R)“, objavljen v Uradnem listu RS, št. 55 z dne 6. 10. 2017. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo tožene stranke oz. komisije za dodelitev sredstev pri merilu „2. Inovativnost“ in merilu „5. Strategija trženja in pretežni prodajni trg podjetja“. Sporno v zadevi je vrednotenje (točkovanje) tožnikove prijave po navedenih dveh kriterijih iz javnega razpisa.

9. Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka za svojo vlogo pridobila 45 od 100 možnih točk. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in meril za ocenjevanje vlog ter postopek in način izbora operacij, v nobenem primeru vlagatelj, ki pridobi manj kot 50 točk, ne more pridobiti sofinanciranja.

10. Namen javnega razpisa je razvoj novoustanovljenih podjetij in uspešen prenos idej podjetnih posameznikov in skupin v tržno uspešne podjeme in ustvarjanje novih delovnih mest. S predmetnim javnim razpisom je sklad želel pridobiti zagon novo ustanovljenih podjetij s sedežem na območjih z visoko brezposelnostjo. Med problemska območja z visoko brezposelnostjo za potrebe javnega razpisa, je med drugim tudi območje Občine Maribor z širšo okolico. Javni razpis je logičen nadaljnji korak od podpore instrumenta Podjetno v svet podjetništva, subjektov in inovativnega okolja ter mentorskih programov, kjer se ciljne skupine, ki so realizirale svojo podjetniško idejo, tako lahko vključujejo v nadaljnjo podporo ustanovitve lastnega podjetja.

11. Sodna praksa je razvila standarde presoje zakonitosti tovrstnih zadev, po katerih je sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno - pravnih in procesnih vprašanj stroga in glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Sodišče presoja le pravilnost uporabe materialnega in procesnega zakona. Odločitev v tovrstnih zadevah sodišče odpravi le v primeru, če je argumentacija, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, očitno nerazumna. Vrhovno sodišče RS je v svojih odločitvah, ki se nanašajo na javne razpise, sprejelo stališče, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa in da je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. Sodišče takšne ocene ne more strokovno presojati, saj za to ni usposobljeno. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene (glej sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 725/2008 z dne 15. 12. 2010 in X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015).

12. Presoja sodišča glede izpolnjevanja kriterijev iz javnih razpisov je po navedenem zadržana, tako da sodišče upravnemu organu pušča določeno polje proste presoje. Ocenjevanje vlog, prispelih na javni razpis, je tako v izključni pristojnosti strokovne komisije, ki jo sestavljajo strokovnjaki z ustreznega področja.

13. Glede na navedeno sodišče meni, da je tožena stranka v zvezi s točkovanjem po spornem merilu „2 Inovativnost“ pravilno in skladno z javnim razpisom navedla oziroma pojasnila, zakaj je dodelila 10 točk za naveden kriterij. Razlogi za takšno odločitev niso očitno nerazumni in sledijo oceni strokovne komisije. Prav tako to velja za merilo „5. Strategija trženja in pretežni prodajni trg podjetja“. Navedeno glede na razpisne pogoje pomeni, da tožnik ni upravičen do dodatnega števila točk pri spornih merilih.

14. Kot neutemeljene sodišče zato zavrača tožbene očitke o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Kot je razvidno iz sklepa, so poleg števila točk, dodeljenih pri posameznem kriteriju, v obrazložitvi navedeni razlogi za njihovo dodelitev. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je torej, kot je že pojasnjeno, ustrezna glede na vrsto postopka in obseg sodne kontrole.

15. Po obrazloženem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.

16. V zvezi s predlogom tožnika po zaslišanju tožnika kot stranke, sodišče pripominja, da glavne obravnave v zadevi ni izvedlo iz razloga, ker tožnik v svojem predlogu ni konkretiziral svoje zahteve do te mere, da bi navedel, katero pravno relevantno dejstvo bi se z zaslišanjem dokazovalo in glede česa bi ga naj sodišče zaslišalo oziroma katera sporna dejstva bi bilo še treba z zaslišanjem razčistiti. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (druga alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

17. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 299/2019-22
• UPRS sodba I U 1273/2014
• sodba I U 1223/2013