UPRS Sodba II U 547/2017-21

Jedro

V zadevah sodne uprave, ki ne pomenijo odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, se določbe ZUP ne uporabljajo, zato tudi v primeru prenosa pristojnosti po 105.a členu ZS ne gre za postopek po določbah ZUP. Glede na to pritožba zoper sklep o prenosu pristojnosti ni mogoča, zato je bila ta pravilno zavržena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je predsednik Višjega sodišča v Mariboru zavrgel pritožbo, vloženo dne 19. 1. 2017 v zvezi s pravdnimi zadevami Okrožnega sodišča v Mariboru, št. II P 396/2016, III P 393/2016, III P 397/2016, II P 394/2016 in III P 395/2016, zoper sklep št. Su 9/2016-13 z dne 18. 5. 2016. S tem sklepom je Višje sodišče v Mariboru po predsedniku sodišča na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) odločilo, da se pristojnost za sojenje v štiridesetih pravdnih zadevah Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu prenese na Okrožno sodišče v Mariboru, med njimi so tudi zgoraj navedene pravdne zadeve. Zoper ta sklep je tožeča stranka iz tega upravnega spora, ki sicer nastopa v navedenih pravdnih zadevah kot tožena stranka, po svojem pooblaščencu dne 19. 1. 2017 vložila pritožbo. Ta je bila z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom zavržena z obrazložitvijo, da sklep št. Su 9/2016-13 z dne 18. 5. 2016 predstavlja akt sodne uprave na podlagi 105.a člena ZS. ZS ne določa organa, ki bi odločal o pritožbah zoper sklepe o prenosu pristojnosti, zato je ta sklep dokončen in zoper njega pritožba ni dovoljena. Iz tega razloga je bila pritožba z izpodbijanim sklepom kot nedovoljena zavržena (drugi odstavek 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 60. člena ZS).

2. Tožeča stranka ta sklep izpodbija s tožbo v upravnem sporu iz razloga nepravilne uporabe zakona in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da izpodbijana odločitev sploh ne temelji na določbah ZUP, ampak na sodni praksi iz leta 1997, in sicer odločbi št. VS RS I Ips 612/95 z dne 3. 4. 1997, ki temelji na ZUP iz leta 1956, ta pa je v drugem dostavku 11. člena določal, da je v primeru, če ni upravnega organa druge stopnje, pritožba zoper odločbo dovoljena samo tedaj, kadar tako določa zakon, v tem primeru pa mora biti določen tudi organ, ki bo o pritožbi odločal. Sedaj veljavni ZUP take določbe ne vsebuje, pritožba pa je dovoljena v skladu z določbo 13. člena sedaj veljavnega ZUP. Ker ta določba ni bila uporabljena, to po mnenju tožeče stranke pomeni kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3. V nadaljevanju tožeča stranka navaja, da izpodbijani sklep krši pravico tožeče stranke do pravnega sredstva kot enega izmed temeljnih načel pravne države iz 25. člena Ustave RS. Kolikor pa bi kljub temu zavzeli zmotno stališče, da zoper sklep o prenosu pristojnosti pritožba ni dovoljena, bi taka odločitev poleg kršitve pravice do pravnega sredstva predstavljala tudi neskladnost 60. člena ZS z 2. členom Ustave RS, ki določa, da je Republika Slovenija pravna in socialna država. V primeru, da pritožba zoper sklep o prenosu pristojnosti po sedaj veljavni ureditvi ni dovoljena, tožeča stranka predlaga, da sodišče predmetni postopek prekine na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in začne postopek za oceno ustavnosti 60. člena ZS. Sicer tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne temu organu v nov postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

4. Tožena stranka je sodišču poslala predmetni spis s pripombo, da lahko tožeča stranka morebitno kršitev določb o krajevni pristojnosti oziroma kršitev ustavno zavarovane pravice do zakonitega sodnika uveljavlja v sodnem postopku v okviru posameznega pravdnega postopka, ki se vodi pred rednim sodiščem.

5. Upravno sodišče je v zadevi že odločilo s sklepom št. II U 194/2017-8 z dne 14. 6. 2017, s katerim je tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, Vrhovno sodišče RS pa je po pritožbi tožeče stranke to odločitev s sklepom št. I Up 238/2017 z dne 22. 11. 2017 razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Obravnavana zadeva se nanaša na odločitev predsednika višjega sodišča, sprejeto na podlagi 105.a člena ZS, ki določa, da lahko predsednik skupno neposredno višjega sodišča na predlog predsednika sodišča, ki ima sodne zaostanke, odloči, da se pristojnost za sojenje v določenem številu zadev prenese na drugo manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče na svojem območju (prvi odstavek 105.a člena ZS). Predsednik sodišča, ki odloči o prenosu pristojnosti, določi število in vrsto zadev, ki bodo prenesene, ter pravila za izbiro zadev.

8. V obravnavani zadevi je predsednik sodišča o prenosu pristojnosti odločil s sklepom z dne 18. 5. 2016, tožeča stranka pa s tožbo v upravnem sporu izpodbija nadaljnjo odločitev predsednika višjega sodišča, da se pritožba zoper tak sklep kot nedovoljena zavrže.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je zoper ta sklep upravni spor dovoljen na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ker gre za sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan¹. Glede na to je sodišče o tožbi zoper v uvodu navedeni sklep odločilo po vsebini.

10. Predmet presoje v tem upravnem sporu je torej vprašanje dopustnosti pritožbe zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Su 9/2016-13 z dne 18. 5. 2016, s katerim je bilo na podlagi 105.a člena ZS odločeno o prenosu pristojnosti na drugo manj obremenjeno sodišče. Prenos pristojnosti po 105.a členu ZS pomeni ukrep sodne uprave². V zadeve sodne uprave pa sodijo: odločanje, upravljanje z znanjem, načrtovanje, organiziranje, kadrovanje, vodenje, koordiniranje, komuniciranje, spremljanje učinkov, poročanje, upravljanje s proračunom sodišča in druga opravila, s katerimi se na podlagi zakona, sodnega reda in drugih predpisov zagotavljajo pogoji za redno izvajanje sodne oblasti, pravočasnost postopkovnih dejanj in pravočasnost izdelave sodnih odločb (prvi odstavek 60. člena ZS). Namen sodne uprave je torej zagotavljanje in omogočanje poslovanja ter delovanja sodišča v najširšem smislu, s čimer se zagotavljajo pogoji za učinkovito in redno izvajanje sodne oblasti.

11. Odločanje v zadevah sodne uprave samo po sebi ne pomeni odločanja v upravni zadevi³, določbe ZUP pa se pri odločanju v zadevah sodne uprave smiselno uporabljajo le, kadar je treba v zadevi sodne uprave odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, če ni z ZS ali zakonom, ki ureja sodniško službo, drugače določeno (tretji odstavek 60. člena ZS).

12. Z odločitvijo o prenosu pristojnosti po 105.a členu ZS za določene pravdne zadeve ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Namen te določbe je namreč razbremenitev sodišč, ki imajo sodne zaostanke, in pospešitev postopkov, saj se bodo zadeve pred manj obremenjenimi sodišči hitreje obravnavale⁴, s čimer se zagotavlja tudi učinkovito in redno izvajanje sodne oblasti⁵.

13. Ker se v zadevah sodne uprave, ki ne pomenijo odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, določbe ZUP ne uporabljajo, tudi v primeru prenosa pristojnosti po 105.a členu ZS ne gre za postopek po določbah ZUP. Glede na to pritožba zoper sklep o prenosu pristojnosti ni mogoča, zato je bila le ta z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom pravilno zavržena, ne glede na po zgoraj obrazloženem napačno stališče v izpodbijanem sklepu, da se v vseh zadevah sodne uprave uporabljajo določbe ZUP.

14. K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da se predmetna zadeva po vsebini nanaša na postopanje v pravdnih zadevah, v katerih tožeča stranka iz tega upravnega spora nastopa kot tožena stranka. V teh pravdnih postopkih lahko stranka uveljavlja zatrjevane kršitve tako procesnih kot materialnih predpisov in ji je torej v okviru teh postopkov zagotovljena tudi pravica do sodnega varstva. Interesi (pravdne) stranke so varovani tudi z določbo 67. člena ZPP, v skladu s katero lahko stranka tudi potem, ko je bila pristojnost za sojenje v določeni pravdni zadevi po 105.a členu ZS prenesena na drugo sodišče, predlaga prenos pristojnosti po tej določbi⁶, če izkaže posebne tehtne razloge, ki omogočajo sklepanje, da se bo postopek lažje in hitreje opravil pri stvarno in krajevno pristojnem sodišču⁷.

15. Z v tem upravnem sporu izpodbijanim aktom je bila torej tudi po presoji sodišča pritožba tožeče stranke pravilno zavržena, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe). Z izpodbijanim sklepom tudi ni kršena pravica tožeče stranke do pravnega sredstva, saj Ustava RS zagotavlja pravico do pravnega sredstva proti odločitvam sodišč in drugih državnih organov, kadar ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih strank (25. člen Ustave RS), po obrazloženem pa s sklepom o prenosu pristojnosti za slednje ne gre.

16. Glede na povedano sodišče ne meni, da so zgoraj navedene določbe ZS protiustavne, sodno varstvo pravdnih strank pa je tem zagotovljeno v pravdnem postopku, zato ni sledilo predlogu tožeče stranke za prekinitev postopka zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti po prvem odstavku 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)⁸.

17. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

18. Sodišče je o zadevi odločilo na seji, saj dejansko stanje med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

-------------------------------

¹ Sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 238/2017 z dne 22. 11. 2017, tč 11.
² Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepih št. I R 118/2016 z dne 24. 11. 2016, I R 56/2017 z dne 24. 5. 2017 in I 56/2017 z dne 25. 5. 2017.
³ Upravna zadeva je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP). Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja izhaja iz narave stvari (drugi odstavek 2. člena ZUP).
⁴ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS št. I R 148/2018 z dne 18. 10. 2018.
⁵ Primerjaj Poročevalec Državnega zbora RS, št. 102/2006.
⁶ Člen 67 ZPP določa, da lahko vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.
⁷ Tako tudi sklepi Vrhovnega sodišča RS št. I R 118/2016 z dne 24. 11. 2016, I R 56/2017 z dne 24. 5. 2017 in I R 56/2017 z dne 25. 5. 2017.
⁸ Prvi odstavek 23. člena ZUstS določa: sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2020

Podobni dokumenti:

• sklep II U 358/2012
• UPRS Sklep IV U 150/2016-8
• UPRS Sklep I U 1000/2017-8