UPRS Sodba II U 6/2018-14

Jedro

Tožeča stranka ne zanika dejstva, da za spremembe Agenciji RS za kmetijske trge in razvoj podeželja ni posredovala obrazloženega zahtevka za spremembo obveznosti, ki bi ji omogočil priglasitev uveljavljenih sprememb skladno s 54. členom ZKme-1 ter Javnim razpisom. Sklicevanje tožeče stranke, da ne gre za bistvene spremembe in da je sodna praksa glede javljanja sprememb neživljenjska, je neutemeljeno.

Agencija ne more šteti za upravičeno enostransko spreminjanje gradbenih del in količin brez njene predhodne pisne odobritve. Agencija na podlagi 54. člena ZKme-1 odloči le s pisno odločbo na podlagi pisnega zahtevka, ki pa ga tožeča stranka ni podala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) delu zahtevka tožeče stranke za izplačilo sredstev v višini 652.693,24 EUR z dne 22. 12. 2014, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33131-5/2017/17 z dne 24. 9. 2013, ki ga je vložila tožeča stranka ugodila višini 221.582,72 EUR, del v višini 431,110,52 EUR pa zavrnila (1. točka izreka odločbe). Tožeči stranki se sredstva v višini 221.582,72 EUR nakažejo na njen transakcijski račun (2. točka izreka odločbe).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Agencija z odločbo o pravici do sredstev št. 33131-5/2014/17 z dne 24. 9. 2013 odobrila vlogo tožeče stranke na Javni razpis za ukrep 125b (IV. Javni razpis za ukrep 125- izboljšanje in razvoj infrastrukture, povezane z razvojem in prilagoditvijo kmetijstva, predmet podpore št. 3 izgradnja velikih namakalnih sistemov), za dodelitev nepovratnih sredstev programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (v nadaljevanju EKSRP), za naložbo izgradnje velikega namakalnega sistema brez terciarnega omrežja s priključki, črpališčem, trafo postajo, regulacijo in filtracijo, tehnologijo za zmanjšano uporabo vode in električno energijo z drugo opremo, v višini 2,522.750,20 EUR. Sredstva so se tožeči stranki odobrila pod pogoji, navedenimi v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP).

3. Tožeča stranka je v skladu s 56. členom Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) pri Agenciji vložila zahtevek za izplačilo sredstev odobrenih z odločbo o pravici do sredstev. Agencija je z odločbo št. 33131-5/2013/49 z dne 24. 11. 2015 zahtevku tožeče stranke v višini 1,870.056,96 EUR ugodila, del zahtevka v višini 652.693,24 EUR pa kot neutemeljenega zavrnila. Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo Agencije vložila tožbo na Upravno sodišče RS, ki je odločbo s sodbo opr. št. II U 487/2015 z dne 12. 4. 2017 odpravilo v delu, v katerem je bil zahtevek stranke zavrnjen, in sicer za znesek v višini 652.693,24 EUR in zadevo v tem delu vrnila Agenciji v ponoven postopek. Iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča RS izhaja, da je zavrnilni del odločbe pomanjkljivo obrazložen. Sodišče je navedlo, da je Agencija dejansko stanje nepopolno ugotovila, saj pri izračunu znižanj ni primerjala med seboj primerljivih postavk, zaradi česar naj bi to kot trdi tožeča stranka določene stroške kot neupravičene štela dvakrat.

4. Agencija je tako v postopku ponovnega odločanja preverila izpolnjevanje pogojev za izplačilo spornega dela zahtevka v višini 652.693,24 EUR. Upravičenost stroškov spornih postavk je Agencija ugotavljala na podlagi opravljene primerjave med predračunom za izvršena dela, identifikacija št. PZI - NSRA-7G2101A iz julija 2013, ponudbo A. d.d., št. 553/2014-POM dne 23. 12. 2013 in končno situacijo št. 393/2014 z dne 17. 12. 2014 za izvrševanje dela in ob upoštevanju zapisnika o kontroli št. 33131-5/2013/36 z dne 8. 6. 2015 in z dne 21. 7. 2015.

5. Agencija je z opravljenimi spremembami oz. terenskimi prilagoditvami ugotovila, da ni prišlo do sprememb, ki bi vplivala na namen naložbe, kar sta ugotovila tudi izvedenca. Tudi funkcionalnost naložbe se ni spremenila, ker stranka višine odobrenih sredstev ni presegala, vendar je stranka spreminjala (navzgor in navzdol) obseg in količine gradbenih del. Točka 4.3.4 Javnega razpisa je nedvoumna in je po njen stranka dolžna tako razliko pokriti sama. Nadalje stranka ne zanika dejstva, da za nobeno spremembo oz. v nadaljevanju neupravičen strošek, Agenciji ni posredovala utemeljenega obrazloženega zahtevka za spremembo obveznosti, ki bi ji omogočil priglasitev uveljavljenih sprememb skladno s 54. členom ZKme-1 ter točko 11.3.3.2 Javnega razpisa.

6. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Agencija obrazložila uveljavljene neupravičene oz. upravičene stroške za postavke - gradbena dela (Veje) v skupnem znesku 106.18,56 EUR, Črpališče-vodenje v skupnem znesku 103.542,52 EUR, gradbena dela (črpališče-dovod-zunanja ureditev) v skupnem znesku 17.499,47 EUR, kablovod v skupnem znesku 1.316,75 EUR, cevovod v skupnem znesku 66.770,20 EUR in trafo postaja v skupnem znesku 1.531,25 EUR. K tem stroškom je prištela še neupravičene splošne stroške v znesku 29.667,87 EUR in sankcije v znesku 326,346,42 EUR. Agencija je za vsako postavko obrazložila neupravičene stroške in ugotovila, da skupaj znašajo le ti 215.555,26 EUR. Tožeča stranka torej ni dokazala, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v višini 215.555,26 EUR v zahtevek. Agencija je tudi ugotovila, da je razlika med zahtevanim zneskom za izplačilom in upravičenim zneskom 8,54 % kar presega dovoljeno mejo 3 % in zato na podlagi 30. člena Uredbe 65/2011/EU uporabila v nadaljevanju izračunano znižanje v višini razlike med zahtevanim zneskom in dejansko upravičenim zneskom. Tožeča stranka je priglasila zahtevek v višini 2,522.750,20 EUR, po ponovni obravnavi zahtevka pa je Agencija ugotovila, da bi bila stranka upravičena do 2.307.194,94 EUR. Razlika med obema zneskoma znaša 215.555,26 EUR (8,54 %) in se po določbi 33. člena Uredbe odšteje od zneska, do katerega bi bila upravičena stranka (to je znižanje oz. sankcija). Znesek, do katerega bi bila upravičena stranka se tako zniža za omenjeno razliko in je tako tožeča stranka upravičena do sredstev v višini 2,091.639,68 EUR, do sredstev v višini 431.110,52 EUR pa ni upravičena in je v tem delu zahtevek zavrnila.

7. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu zoper zavrnjeni del zahtevka, in sicer iz razlogov nepravilne uporabe predpisa ali splošnega akta iz 1. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi bistvenih kršitev postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1 in zaradi nepravilno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oz. napačno opravljenega sklepa o dejanskem stanju na podlagi ugotovljenih dejstev po 3. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1.

8. Tožnik utemeljenost svojega zahtevka v celoti najprej dokazuje s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča opr. št. II 465/2016 z dne 7. 3. 2017, v kateri je sodišče zapisalo, da bi eventualna zavrnitev zahtevka lahko temeljila zgolj na ugotovitvi, da stroški niso nastali oz. niso izpolnjevali enega od pogojev za njihovo priznanje iz 6. poglavja Javnega razpisa. V tej sodbi je sodišče odločalo v podobni zadevi. Po mnenju tožnika nastanek stroškov v predmetni zadevi ni sporen, prav tako gre nesporno nastale stroške po njihovi vsebini umestiti med upravičene stroške, kot so splošno določeni v 6. poglavju Javnega razpisa, glede na to je treba skladno s stališči Upravnega sodišča RS v citirani sodbi zahtevek tožnika, ki je postavljen tudi v mejah izdane odločbe o pravici do sredstev, priznati v celoti. Drugačna odločitev bi pomenila poseg v tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

9. Tožnik v tožbi vztraja na stališču, da je treba ločevati med bistvenimi in nebistvenimi spremembami oz. med tistimi, kar predstavlja spremembo in tistimi, kar to ni. Stališča Vrhovnega sodišča RS iz sklepa opr. št. X Ips 263/2014 z dne 23. 5. 2015, da mora upravičenec za vsako spremembo svojih obveznosti pridobit soglasje Agencije, je po mnenj tožnika nepravilna in neživljenjska. Tožnik v nadaljevanju izpostavlja razlike med obravnavano zadevo ter dejanskim stanjem zadeve, v kateri je Vrhovno sodišče RS sprejelo navedeno stališče. Spremembe investicije so bile v obravnavani zadevi tako velike, da so terjale celo spremembo gradbenega dovoljenja. Naložba se je povečala kar za 28 % pogodbene vrednosti. Pri takšnem dejanskem stanju je na mestu zaključek o spremembi obveznosti, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Gradbeno dovoljenje tožnika ni bilo predmet spremembe, vrednost naložbe ostaja enaka, navedene postavke so bile vključene že v vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev. Spremenil se je zgolj njihov sestav oz. karakteristike. Kar pa ne predstavlja vsebinske spremembe del oz. materiala, ki bi terjale vložitev zahtevka za spremembo obveznosti. Tožnik v nadaljevanju navaja, da obstajajo razlike med obravnavano zadevo ter drugimi zadevami tudi v določbah Javnega razpisa ali odločbah o pravici do sredstev.

10. V zvezi z zaključkom Agencije, da tožnik ni posredoval utemeljenega obrazloženega zahtevka za spremembo obveznosti skladno z določbo 54. člena ZKme-1 ter točko 11.3.3.2 Javnega razpisa tožnik navaja, da je skladno s točko 4.1.3 Javnega razpisa za izvedbo naložbe pridobil gradbeno dovoljenje, iz katerega je razvidna namembnost objekta, skladna z dejavnostjo prijavljene naložbe. Prav tako je tožnik kot dokazilo o zaključku projekta predložil pravnomočno uporabno dovoljenje skladno s točko 4.4.4 Javnega razpisa. Tožnik poudarja, da objekt, za katerega so bila tožniku odobrena sredstva, je skladen z izdanim gradbenim dovoljenjem, ki se od izdaje ni spremenilo. Morebitne spremembe in prilagoditve med gradnjo niso bile takšne, da bi zahtevale njegovo spremembo. Posledično tožnik nasprotuje zahtevi Agencije, da bi moral na njihovi podlagi vlagati zahtevek za spremembo obveznosti določenih v odločbi o pravici do sredstev. Te se namreč niso spremenile. Tožnik tudi poudarja, da so mu bila z odločbo o pravici do sredstev odobrena nepovratna sredstva v višini 2,522.750,20 EUR, od tega 2,293.409,28 EUR za namen izgradnje velikega namakalnega sistema brez terciarnega omrežja s priključki, letališčem, trafo postajo, regulacijo in filtracijo uvedbe tehnologije za zmanjšanje porabe vode in električne energije ter drugo opremo. Natančno specifikacijo odobrenih sredstev odločba ne vsebuje. Prav tako iz odločbe ne izhaja, da bi bila projektna investicijska dokumentacija in vsa potrebna dovoljenja za izgradnjo objekta in infrastrukture iz točke 4.2.1 Javnega razpisa iz 1. točke tretjega odstavka 42. člena Uredbe njen sestavni del in kot tak za tožnika zavezujoč. Tožnik izpostavlja tudi, da določba 54. člena ZKme-1 ne govori o dolžnosti javljanja sprememb, kar bi morda pomenilo, da se javljajo tudi manjše spremembe pri izvedbi del. Agencija je s tem, ko je delno zahtevek zavrnila iz razloga, ker tožnik ni vložil zahtevka za spremembo obveznosti, ravnala v nasprotju z Uredbo in Javnim razpisom in tudi odločbo o pravici do sredstev. S tem je nepravilno uporabila materialno pravo, kar je izpodbijani razlog iz 1. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Tožnik je navedel argumente, zaradi katerih sedanja sodna praksa v obravnavanem primeru ni uporabljiva. Dejansko stanje v zadevi je namreč bistveno drugače. Točka 11.3.3.2 Javnega razpisa na katerega se sklicuje Agencija se na 54. člen ZKme-1 sklicuje v zvezi z vračilom že izplačanih sredstev - torej ne v zvezi z zahtevkom za izplačilo sredstev. Odločba se v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka sedmega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v povezavi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Tožnik poudarja, da prav vsaka tehnična prilagoditev oz. odstopanje ne more biti predmet zahtevka za spremembo obveznosti na način, kot si to razlaga Agencija. V izpodbijani odločbi je Agencija določbe 54. člena ZKme-1 preširoko in arbitrarno tolmačila. Navedeno določbo bi morala Agencija razlagati v kontekstu ostale zakonodaje, znotraj le-te predvsem določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in tudi ostalih določb Uredbe št. 1698/2015, ZKme-1, Uredbe ter Javnega razpisa na podlagi katerih so bila sredstva odobrena in na podlagi katerih je tožnik vložil zahtevek za njihovo izplačilo. V obravnavani zadevi do bistvenih sprememb ni prišlo in navedeno ni obrazloženo v izpodbijani odločbi. Tudi izvedenca sta v svojem izvedenskem mnenju napisala, da na podlagi ogleda 8. 6. 2015 ugotavljata, da do bistvenih sprememb, ki vplivajo na delovanje in zmožnost učinkovite rabe namakalnega sistema, ni prišlo.

11. V zvezi z zaključkom Agencije, da tožnik uveljavlja neupravičene stroške, ki med potrjevanjem vloge niso bili predvideni oz. uveljavlja neodobrene količinske presežke (v neskladju s točko 4.3.4 Javnega razpisa) tožnik prereka. Poudarja, da so mu bila z odločbo o pravici sredstev odobrena nepovratna sredstva in za tožnika zavezujoč opis naložbe, ki ga determinira zakonsko določeno pravno (gradbeno dovoljenje) ter največji znesek nepovratnih sredstev, ki jih za izvedbo opisane naložbe zahteva v izplačilo. Ti dve postavki pa je tožnik v svojem zahtevku upošteval. Zavrnitev zahtevka iz navedenega razloga predstavlja nepravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj je obrazložitev Agencije pomanjkljiva, oz. je do določene mere nerazumljiva. Upoštevajoč terminologijo navedenih materialnih predpisov se določba točke 4.3.4 Javnega razpisa nanaša na t.i. poznejša (dodatna) dela in ne gre za količinske presežke, niti ne gre za pogodbena dela nasploh. Presežena dela, kot tudi nepredvidena dela namreč sodijo med pogodbena dela, pri čemer so pogodbena dela tista, ki so potrebna za izpolnitev izvajalčeve pogodbene obveznosti zgraditi določen objekt. Tožnik poudarja, da je s svojim zahtevkom ostal v okviru odobrenih sredstev.

12. Tožnik nasprotuje torej višini dela zahtevka, ki je bil zavrnjen in se podrobno opredeljuje glede posameznih postavk, ki so sporne, kot jih je obravnavala Agencija v izpodbijani odločbi. Glede kablovoda v višini 1.316,75 EUR tožnik poudarja, da gre za nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in posledično nepravilno uporabo materialnega predpisa. Gre namreč zgolj zato, da so bili elementi kablovoda, ki jih Agencija smatra kot nepredvidene v ponudbi vključene v točko 3.1. konkretneje v točko 3.11. Vztraja, da ne gre za podvajanje, zato torej gre za v ponudbi predvidene stroške. Glede trafo postaje v višini 1.531,25 EUR tožnik vztraja, da gre za upravičene stroške, ki bi jih Agencija morala priznati v celoti, glede nepriznanih stroškov tožnik vztraja, da je bil strošek materiala pocinkanega valjanca, ki ga Agencija smatra kot nepredvidenega v ponudbi vključen v točko 3.2 transformatorska postaja Murska Sobota - Rakičan - Muzge konkretneje v točki 3.2.1. Glede preostalih nepriznanih stroškov v višini 1.470,00 EUR pa tožnik ugotavlja, da ugotovitve Agencije o količinskem presežku na med zaprošeno in odobreno vrednostjo ne drži.

13. Glede postavke cevovod v višini 66.777,20 EUR tožnik prav tako uveljavlja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in podrobneje utemeljuje upravičenost stroškov. Gre za upravičene stroške, ki bi jih Agencija morala priznati v celoti in jih podrobneje opisuje. Glede postavke črpališče - vodenje v višini 103.542,52 EUR nasprotuje ugotovitvi Agencije, ki je kot nepredvidene in neupravičene stroške zavrnila prav vse stroške nabave in montaže frekvenčnih pretvornikov. Namesto vodno hlajenih so bili namreč nabavljeni in montirani zračno hlajeni frekvenčni pretvorniki. Navedena spremembe je tožnik v postopku utemeljeval s tem, da zračno hlajeni frekvenčni pretvorniki pomenijo boljšo tehnično rešitev. Glede postavke Gradbena dela (črpališče, dovod, zunanja ureditev) v višini 17.499,47 EUR tožniku uveljavlja razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično uporabe materialnega prava. Meni, da gre za upravičene stroške, ki bi jih Agencija morala priznati v celoti, saj tožnik s svojim celotnim zahtevkom ostaja v okviru odobrenih sredstev, ne glede na to, da so posamezni sklopi stroškov presegali predvidene v ponudbi. Gradbena dela (Veje) v višini 5.299,14 EUR tožnik ugotavlja, da gre za znesek, ki ustreza razliki med stroški postavke, ki so bili predvideni v ponudbi in stroški ki izhaja iz končne situacije zato je odločitev tožene stranke nepravilna.

14. V posledici navedenih dejstev je nujno nepravilen tudi znesek neupravičenih splošnih stroškov, saj splošni stroški lahko predstavljajo zgolj do 10 % skupnih upravičenih stroškov in so torej nanje vezani. Prav tako je nepravilen znesek sankcije, ki je enak znižanju stroškov v celoti. Tožnik predlaga, da sodišče odločbo odpravi v delu, s katerim je bil zavrnjen del zahtevka v višini 431.110,52 EUR in priglaša stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri navedbah v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Za predmetni spor je bistveno vprašanje, ali je bila tožeča stranka Agenciji dolžna predhodno javiti spremembe v zvezi z opravljenimi deli ter uporabljeno opremo pri izvedbi naložbe. Navaja, da je zmotno stališče tožeče stranke, da je potrebno ločevati med bistvenimi in nebistvenimi spremembami. Zmotno je tudi stališče, da tožeča stranka ni bila dolžna spremembe predhodno javiti Agenciji, ker odločba o pravici do sredstev ne vsebuje natančnejše specifikacije odobrenih sredstev. Tožena stranka nadalje poudarja, da med strankami ni sporno, da je tožeča stranka spreminjala obseg izvedenih del. Za dela pod postavko“črpanje visokih voda“ celo sama priznava, da so bila nepredvidena. Sporno niti ni to, da je pri vsej opremi, za katero ji je tožena stranka zavrnila zahtevek za financiranje, šlo za opremo oziroma elemente z drugačno sestavo oziroma karakteristikami, kot tistimi odobrenimi z odločbo o pravici do sredstev. Tako ni dvoma, da strošek, ki je bil tožeči stranki odobren z odločbo o pravici do sredstev ni isti kot tisti, za katerega tožeča stranka zahteva financiranje. Tožena stranka je stroške primerjala v vlogi in zahtevku, v ponovljenem postopku, ter odgovora tožeče stranke na poziv 17.8.2017, št. 33131-5/2013/72 in jih pri tem primerjala v besedilu oznak karakteristik in navedenih vrednosti, ter ugotovila, da te niso iste. Agencija je za celotno postavko 3.2. »Transformatorska postaja NS Murska Sobota – Rakičan - Muzge 20/0 4kV, 1x1000kVA« skupaj ni odobrila 1.531,25 EUR (od tega se je 1.470,00EUR zavrnilo kot količinski presežek med zaprošeno in odobreno vrednostjo za trafo postajo, 61,20 EUR pa se je zavrnilo kot neupravičen strošek za dodatno zahtevanih 25 m pocinkanega valjanca. Prav tako tožeča stranka za te stroške ni priglasila sprememb).

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka pojasnila in argumentirala razloge za svojo odločitev, tudi ob upoštevanju sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 487/2015 z dne 12. 4. 2017, ki je bila izdana v isti zadevi. Sodišče zato zavrača očitek tožeče stranke, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna in da je ni mogoče preizkusiti, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori tožeče stranke pa še dodaja:

18. V obravnavanem primeru ni sporno, da se je tožeča stranka prijavila na Javni razpis za ukrep 125b, za dodelitev nepovratnih sredstev programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz EKSRP. Z odločbo o pravici do sredstev št. 33131-5/2014/17 z dne 24. 9. 2013, ki jo je izdala Agencija, je tožeča stranka dejansko pridobila pravico do uveljavljanja plačila največ do višine 2,522.750,20 EUR, na podlagi zahtevka za izplačilo sredstev za naložbo izgradnje velikega namakalnega sistema brez terciarnega omrežja s priključki, črpališčem, trafo postajo, regulacijo in filtracijo, tehnologijo za zmanjšano uporabo vode in električno energijo z drugo opremo.

19. Po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom roka za izpolnitev obveznosti iz predpisov, Javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, lahko stranka vloži obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev. Če bi bile tudi s spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in Javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila stranki dodeljena pravica do sredstev, pristojni organ strankinemu zahtevku za spremembo ugodi in izda odločbo, s katero določi, da se spremeni obveznost, sicer pa strankin zahtevek za spremembo obveznosti zavrne. Obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti lahko stranka vloži največ dvakrat pred potekom roka za vložitev zadnjega zahtevka za izplačilo sredstev, določenega v odločbi o pravici do sredstev (54. člen ZKme-1). Z drugimi besedami - ko je stranki izdana odločba o odobritvi sredstev, mora svoje obveznosti po tej odločbi izpolniti točno na tak način, kot ga določa odločba, sicer pa mora za morebitno spremembo obveznosti predhodno pridobiti soglasje Agencije. Navedeno zahtevo vsebuje tudi Javni razpis v točki 11.3.3.2. Razumljivo torej je, da mora stranka zahtevek za spremembo obveznosti vložiti ter pridobiti soglasje Agencije prej, preden tako spremembo dejansko izvrši. Agencija pa je tista, ki v vsakem primeru posebej presodi, ali so spremembe obveznosti tudi dopustne. Stranka tako ni omejena le z višino sredstev, ki so ji bila odobrena z odločbo o pravici do sredstev, temveč tudi z vsako postavko, ki jo je Agencija upoštevala v odločbi o pravici do sredstev.

20. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je tožeča stranka v zahtevku za izplačilo sredstev uveljavljala tudi stroške za delo in material, ki ni bil (v celoti) predviden v projektni in investicijski dokumentaciji in tako tudi ne odobren z odločbo o pravici do sredstev. Prav tako ni spora o tem, da stranka za navedene spremembe pred vložitvijo zahtevka za izplačilo ni pridobila pisnega soglasja Agencije, čeprav bi ga po presoji sodišča morala pridobiti, če je želela tudi za spremembe uveljavljati izplačilo (54. člen ZKme-1). Navedeno je bilo že ugotovljeno v sodbi Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 487/2015 z dne 12. 4. 2017.

21. Tožeča stranka torej ne zanika dejstva, da za spremembe Agenciji ni posredovala obrazloženega zahtevka za spremembo obveznosti, ki bi ji omogočil priglasitev uveljavljenih sprememb skladno s 54. členom ZKme-1 ter točko 11.3.3.2. Javnega razpisa. Sklicevanje tožeče stranke, da ne gre za bistvene spremembe in da, sodna praksa glede javljanja sprememb neživljenjska, je neutemeljeno. Tožeča stranka navaja, da je treba ločevati med bistvenimi in nebistvenimi spremembami iz določb Uredbe št. 1698/2005 in 4.5.3. točke Javnega razpisa. Slednja je uvrščena v poglavje 4.5. „Obveznosti upravičenca in končnega prejemnika sredstev“ in se nanaša na obveznosti upravičenca, po prejemu oz. izplačilu sredstev, kot so določene v 72. členu Uredbe 1698/2005, da ne sme uvajati bistvenih sprememb, odtujiti naložbe ali naložbe uporabljati v nasprotju z namenom dodeljenih sredstev, sicer mora prejemnik vsa sredstva vrniti v proračun R Slovenije skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v skladu s 57. členom ZKme-1. Sodišče zato ne sledi ugovoru tožeče stranke, da je v obravnavani zadevi tožena stranka zavzela bistveno strožje stališče in kršila ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Agencija ne more šteti za upravičeno enostransko spreminjanje gradbenih del in količin, brez njene predhodne pisne odobritve. Agencija na podlagi 54. člena ZKme-1 odloči le s pisno odločbo na podlagi pisnega zahtevka, ki pa ga tožeča stranka ni podala.

22. Določbe 56. člena ZKme-1 mora Agencija pred izplačilom sredstev uporabiti v vsakem primeru, torej tudi v obravnavanem. V 56. členu ZKme-1 je določeno: „(1) Za izplačilo sredstev stranke vlagajo zahtevke. 2) Zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun. Nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno. (3) Če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo. 4) Zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ z odločbo zavrne. 5) Zoper odločbe iz tega člena pritožba ni dovoljena.“ V 30. členu Uredbe 65/2011 pa je določeno: „1. Plačila se izračunajo na podlagi tistega, za kar se med administrativnim pregledom ugotovi, da izpolnjuje pogoje. Država članica preveri zahtevek za plačilo, ki ga prejme od upravičenca, in določi zneske, upravičene za podporo. Določi: (a) znesek, ki ga plača upravičencu izključno na podlagi zahtevka za plačilo; (b) znesek, ki ga plača upravičencu po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo. Če znesek, izračunan na podlagi točke (a), presega znesek, izračunan na podlagi točke (b), za več kot 3 %, se za znesek, izračunan na podlagi točke (b), uporabi znižanje. Znesek znižanja je enak razliki med obema navedenima zneskoma. Znižanje se ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska. 2. Če se ugotovi, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo, se zadevna dejavnost izključi iz podpore EKSRP in zahteva povračilo že plačanih zneskov za navedeno dejavnost. Poleg tega se upravičenec izključi iz prejemanja podpore v okviru istega ukrepa za koledarsko leto ugotovitve in naslednje koledarsko leto. 3. Znižanja in izključitve iz odstavkov 1 in 2 se smiselno uporabljajo za neupravičene izdatke, ugotovljene pri pregledih na podlagi členov 25 in 29.“

23. Ker je Agencija ugotovila, da je tožeča stranka v obravnavanem zahtevku za izplačilo sredstev vključila tudi količinsko in vsebinsko spremenjena dela glede na dokumentacijo, ki je bila podlaga za njeno kandidaturo na Javnem razpisu in za izdajo odločbe o pravici do sredstev, čemur tožeča stranka načelno niti ne ugovarja, in je nesporno, da tožeča stranka soglasja Agencije k spremembam ni pridobila, je Agencija pravilno presodila, da zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev v spremenjenem delu ni v skladu s predpisi, Javnim razpisom in odločbo o pravici do sredstev (drugi odstavek 56. člena ZKme-1). Zato je na podlagi določb 56. člena ZKme-1 in 30. člena Uredbe 65/2011 morala opraviti primerjavo postavk, odšteti spremenjene postavke od upravičenih stroškov naložbe ter ugotoviti razliko na način iz 30. člena Uredbe 65/2011 EU in nato na tej podlagi odločiti o zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev.

24. Tožena stranka je svojo obrazložitev argumentirala in obširno pojasnila ob uporabi relevantnih materialnih določb in zato sodišče ne sledi tožeči stranki, ki navaja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe v nasprotju z materialnimi predpisi in utemeljena na nepopolnem ugotovljenem dejanskem stanju ter, da je bilo z odločitvijo poseženo v njene ustavne pravice. Agencija v izpodbijani odločbi obrazložila uveljavljene neupravičene oz. upravičene stroške za posamezne postavke, pri čemer se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Tožeča stranka torej ni dokazala, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v višini 215.555,26 EUR v zahtevek.

25. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pravna stališča, na katera se sklicuje tožeča stranka, pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku.

26. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 223/2015
• UPRS Sodba III U 154/2015-10
• UPRS Sodba II U 519/2017-13