UPRS Sodba II U 265/2017-28

Jedro

V zvezi s priključitvijo naprav za samooskrbo z električno energijo iz obnovljivih virov energije je bilo treba uporabiti Uredbo o samooskrbi z električno energijo iz obnovljivih virov energije, ki je lex specialis glede na določbe drugih predpisov v zvezi z dobavo in odjemom električne energije. Tožnikovo vlogo je torej treba obravnavati kot vlogo za izdajo spremembe soglasja za priključitev.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep št. 3805-21/2016-17/ZŽ z dne 29. 11. 2016 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil tožnikovo vlogo (v izreku sicer pravi postopek) za izdajo soglasja za priključitev za stanovanjski objekt ter napravo (MSE) za samooskrbo na naslovu ... na parc. št. 286 k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 6. 4. 2016 vložil vlogo za izdajo prej navedenega soglasja, prvostopni organ pa je dne 4. 5. 2016 na podlagi popolne vloge izdal soglasje za priključitev št. 105414-O/1054141-P (3805-21/2016/5) za samooskrbo. Na podlagi tožnikove pritožbe je Agencija za energijo prej navedeno soglasje odpravila ter zadevo vrnila organu v nov postopek. Dne 6. 9. 2016 in 7. 11. 2016 je prvostopni organ tožniku poslal zahtevi za dopolnitev vloge, tožnik pa je dne 19. 9. 2014 in 17. 11. 2016 svojo vlogo sicer dopolnil, vendar je ostala še vedno nepopolna. Prvostopni organ zaključuje, da vloga za izdajo soglasja za priključitev v roku ni bila ustrezno dopolnjena, zato je v skladu z drugim odstavkom 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločil, da se postopek za izdajo soglasja zavrže.

2. Tožnik se je zoper to odločitev pritožil, Agencija za energijo pa je njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Navaja, da izdajo soglasja za priključitev urejajo splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju SPDO), ki se uporabljajo do uveljavitve novih splošnih aktov izdanih na podlagi Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1, 518. člen). Ti v 9. alinei 6. člena določajo, da mora vlagatelj vloge za izdajo soglasja za priključitev predložiti dokazilo o lastništvu oziroma pravici razpolaganja z nepremičnino oziroma objektom, če ni vpisana v zemljiški knjigi. Navedeno pomeni, da lahko soglasje za priključitev pridobi samo lastnik nepremičnine oziroma solastnik s soglasjem ostalih solastnikov nepremičnine oziroma oseba, ki izkaže pravico razpolaganja z nepremičnino. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je organ prve stopnje od tožnika z dvema dopisoma zahteval dopolnitev vloge za izdajo soglasja z overjenim soglasjem ostalih solastnikov nepremičnine, tožnik pa je v postavljenem roku posredoval dva dopisa, vendar zahtevanega soglasja ni predložil, zato je organ prve stopnje njegovo vlogo pravilno zavrgel.

3. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri zatrjuje napačno ugotovitev dejanskega sanja ter napačno uporabo materialnega prava. Izpodbijana odločba se sklicuje na zakonodajo, ki je bila v veljavi pred nastankom sončnih elektrarn in zakonodajo, ki ureja le-te. Navaja, da je z Uredbo o samooskrbi z električno energijo praktično vsakemu gospodinjstvu, ki že ima elektro priključek na javno elektro mrežo, omogočena proizvodnja električne energije npr. s fotovoltaičnimi elementi za lastne potrebe gospodinjstva. Treba je izpolniti tehnične pogoje pravilnika, glede katerih tožnik navaja, da jih izpolnjuje, ter dopolniti obstoječe elektro soglasje za obstoječe elektro merilno mesto, katerega lastnik je, in na osnovi katerega je stanovanje, katerega lastnik je, že priključeno na javno mrežo. Uredba govori o tem, da se obstoječe soglasje obstoječega merilnega mesta le dopolni. To pa pomeni, da merilno mesto deluje na osnovi že obstoječega soglasja kot tudi v obravnavanem primeru. Tožnik v tožbi pojasnjuje način izgradnje fotovoltaične elektrarne in dodaja, da pri tem ne prihaja do nobene spremembe na elektro inštalacijah gospodinjstva oziroma je sprememba le v tej majhni sončni elektrarni, ki je inštalirana na internih inštalacijah. Pri tem ni nobene fizične spremembe na gospodinjstvu ali na merilnem mestu. Prav tako ni nobenega vpliva na drugo stanovanje v zgradbi.

4. Dodaja, da je polovico nepremičnine na parc. št. 286 k.o. ... na naslovu ... odkupil od solastnice A.A. do 1/2. V naravi se nepremičnina sestoji iz dveh stanovanj in dveh ločenih gospodinjstev. A.A. in B.B. sta bivša ločena zakonca. Odkup je izvedel skupaj z elektro priključkom, katerega lastnica je bila A.A. Lastnik preostale polovice stanovanjske hiše je sicer prijavljen na naslovu ..., živi pa nekje na Hrvaškem. Tožnikovi poizkusi, da zadeve glede solastništva uredita, so bili brez uspeha, saj se pošta vrača nevročena. Tožeča stranka smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Pritrjuje sicer tožeči stranki, da Uredba o samoooskrbi z električno energijo iz obnovljivih virov energije v prvem odstavku 5. člena določa, da je za priključitev naprave za samooskrbo z električno energijo treba pridobiti spremembo soglasja za priključitev v primeru obstoječega merilnega mesta, vendar pa meni, da ta Uredba ni pravna podlaga za pridobitev soglasja za priključitev. Uredba je bila izdana za izvrševanje prvega odstavka 314. člena in prvega odstavka 315. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), ki sta namenjena vzpodbujanju energetske učinkovitosti in rabe obnovljivih virov. Po mnenju tožene stranke Uredba ne določa postopka za izdajo soglasja za priključitev in ni podlaga za pridobitev soglasja za priključitev. EZ-1 kot krovni zakon govori le o pridobitvi soglasja za priključitev in o prenosu tega soglasja, ne predvideva pa spremembe soglasja za priključitev. Tudi splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO) v 5. členu določajo, kdaj mora uporabnik zaprositi za novo soglasje, v 15. členu pa urejajo prenos soglasja. SPDO je poleg EZ-1 edina pravna podlaga za izdajo soglasja za priključitev, vendar pa ne ureja instituta spremembe soglasja. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6. Pri svojih stališčih obe stranki vztrajata tudi v vloženih pripravljalnih vlogah.

7. Tožba je utemeljena.

8. Spodbujanje rabe električne energije, pridobljene iz obnovljivih virov energije z napravo za samooskrbo je bilo v času izdaje izdaje izpodbijanega sklepa urejeno z Uredbo o samooskrbi z električno energijo iz obnovljivih virov energije, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 97/2015 (v nadaljevanju Uredba 2015). Od 1. 5. 2019 to ureja Uredba o samooskrbi z električno energijo iz obnovljivih virov energije, objavljena v Uradnem listu RS, št. 17/2019 z dne 22. 3. 2019 (v nadaljevanju Uredba 2019).

9. V času izdaje izpodbijane odločbe je Uredba 2015 določala pogoje za samooskrbo z električno energijo, pridobljeno iz obnovljivih virov energije, način obračuna, letne omejitve moči naprav za samooskrbo, način poročanja o izvajanju ukrepa in način izračuna proizvedene električne energije z napravami za samooskrbo (drugi odstavek 1. člena Uredbe 2015). Uredba 2015 v prvem odstavku 5. člena določa, da je treba pred priključitvijo naprave za samooskrbo na notranjo nizkonapetostno električno inštalacijo stavbe pri distribucijskem operaterju pridobiti soglasje za priključitev v primeru novega merilnega mesta oziroma spremembo soglasja v primeru obstoječega merilnega mesta. Ta določba je torej povsem jasna, v primeru obstoječega merilnega mesta je pred priključitvijo naprave za samooskrbo treba pridobiti spremembo soglasja.

10. Glede na to je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na splošne določbe EZ-1 in Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO). V zvezi s priključitvijo naprav za samooskrbo z električno energijo iz obnovljivih virov energije je bilo namreč treba uporabiti Uredbo 2015, ki je lex specialis glede na določbe drugih predpisov v zvezi z dobavo in odjemom električne energije. Tožnikovo vlogo je torej treba obravnavati kot vlogo za izdajo spremembe soglasja za priključitev.

11. K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da se je 1. 5. 2019 začela uporabljati Uredba 2019, ki jo bo glede na določbo drugega odstavka 13. člena te Uredbe, treba uporabiti v ponovljenem postopku. Tudi Uredba 2019 v prvem odstavku 10. člena določa, da mora pred priključitvijo naprave za samooskrbo lastnik naprave pri distribucijskem operaterju pridobiti spremembo soglasja za priključitev v primeru obstoječega merilnega mesta. Pri tem v drugem odstavku 10. člena še dodaja, da distribucijski operater v postopku izdaje spremembe soglasja za priključitev ne sme zahtevati tehničnih in drugih pogojev, ki se ne nanašajo na priključitev naprave za samooskrbo.

12. Ker pri izdaji izpodbijane odločbe ni bilo uporabljeno pravilno materialno pravo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom tega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba uporabiti pravilno materialno pravo, kot izhaja iz te sodbe, razjasniti še druge za odločitev relevantne okoliščine in nato ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o zadevi.

13. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, upravnih odločb, izdanih na prvi in drugi stopnji ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti ter zadevo vrniti v ponovljen postopek (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

23.04.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba IV U 223/2015
• UPRS Sodba I U 1883/2018-14
• UPRS Sodba in sklep I U 1067/2019-12