UPRS Sodba II U 361/2017-13

Jedro

Dejstva, ki kažejo na središče osebnih in ekonomskih interesov tožnika v Sloveniji, so tako zakonec ali izvenzakonski partner, otroci in drugi vzdrževani družinski člani, ki so v Sloveniji, nadalje njegovo osebno premoženje, družbene vezi v Sloveniji ter njegove ekonomske vezi s Slovenijo. Iz odločb obeh davčnih organov izhaja, da je dejstvu, da naj bi tožnikova izvenzakonska partnerica in sin prebivala v Sloveniji, davčni organ priznal večjo težo. Načeloma je to možno, vendar pa je bilo v zvezi z omenjenim po mnenju sodišča dejansko stanje premalo raziskano.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4218-14217/2015-6 z dne 31. 12. 2015 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je davčni organ prve stopnje odločil, da se tožeča stranka po Zakonu o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2005 dalje. V obrazložitvi svojo odločitev utemeljuje na določbi 6. člena ZDoh-2, ki določa, da je zavezanec rezident Slovenije v katerem koli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od tam taksativno naštetih pogojev. Iz obrazložitve odločbe organa prve stopnje izhaja, da je davčni organ štel tožečo stranko za davčnega rezidenta na podlagi izpolnjevanja pogoja po 5. točki 6. člena ZDoh-2, ker je menil, da je tožeča stranka v Sloveniji ohranila središče življenjskih interesov. Ugotavlja, da je sicer tožeča stranka stalno prebivališče in središče svojih ekonomskih interesov prenesla v Avstrijo, v Sloveniji pa ostaja njena izvenzakonska partnerica in mladoletni sin.

2. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka, ki je glede izpolnjevanja kriterija središča osebnih in ekonomskih interesov posameznika dodatno navedla še, da se je v praksi izoblikovalo stališče, da se kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov, zaradi določitve statusa rezidenta po določbah ZDoh-2, presoja na enak način, kot se presoja pri uporabi tako imenovanih prelomnih pravil iz mednarodnih konvencij o izogibanju dvojnemu obdavčevanju. Pri tem se šteje, da posameznik središča svojih življenjskih interesov ni prinesel v državo, v kateri dela, če je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, v kateri je delal in prebival pred odhodom v tujino. Okoliščine, ki se torej upoštevajo pri tej presoji so, zakonec ali zunajzakonski partner oz. otroci in drugi vzdrževani člani, ki so v Sloveniji, osebno premoženje v Sloveniji, družbene vezi s Slovenijo, ekonomske vezi s Slovenijo, kreditne kartice izdane v Sloveniji, kapitalske naložbe, lastništvo nepremičnin ipd. V konkretnem primeru je davčni organ pri tehtanju vseh okoliščin, ki so pomembne pri presoji statusa rezidentstva, presodil, da so vezi, ki jih tožeča stranka ohranja v Sloveniji močnejše od tistih, ki predstavljajo rezidenčne vezi s tujo državo. Osebno vez, ki je izkazana v razmerju do Slovenije predstavlja izvenzanonska partnerica in mld. otrok, ki oba živita v Sloveniji. Na drugačno presojo tega kriterija pa ne vpliva trditev, da partnerka z otrokom občasno obiskuje tožečo stranko. Navaja tudi, da prijava začasnega prebivališča v tujini predstavlja "formalnost", ki sama po sebi ne dokazuje dejanskega bivanja, zato tudi ugovori tožeče stranke, da se prvostopni organ ni opredelil do tega potrdila, ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

3. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev zaradi kršitev 1. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Nasprotuje ugotovitvi oz. zaključku tožene stranke, da družina zaenkrat še vedno pretežno ostaja v Sloveniji, saj je navedena trditev v nasprotju z dejanskim stanjem. Navaja, da sta tožnik in zunajzakonska partnerka urejala in opremljala najemniško stanovanje v Strassu, ki je le cca 6 km oddaljeno od slovensko-avstrijske meje, vsak vikend in vse do usposobljenosti in primernosti za bivanje v tem stanovanju se je tožeča stranka vsak dan iz službe v Avstriji vračala v Slovenijo. Po ureditvi najemniškega stanovanja in prijavi prebivališč zunajzakonska partnerka in sin vsako soboto in nedeljo, vse praznike, šolske počitnice, pa tudi večkrat med tednom bivata in preživita pri tožeči stranki v Avstriji. Navedeno glede na oddaljenost mesta Strass od slovensko-avstrijske meje pomeni, da je stalno prebivališče zunajzakonske partnerke in sina, na Jenkovi ulici v Mariboru, od Strassa, kjer ima tožeča stranka stalno prebivališče, oddaljeno približno 30 km oz. 29 minut vožnje. Tožeča stranka navaja, da se tako partnerka z otrokom pripelje k tožeči stranki do najemniškega stanovanja, kjer družina živi tudi med tednom, že v roku pol ure, skratka zelo hitro.

4. V nadaljevanju podaja tudi okoliščine glede zaposlitve zunajzakonske partnerice, ki je samostojna podjetnica od 1. 5. 2009 dalje, v okviru te dejavnosti poučuje nemški jezik na šolah in Andragoškem zavodu. Po rojstvu sina A.A., dne ... 2014, je koristila porodniški dopust oz. do otrokovega tretjega leta koristi skrajšani delovni čas v okviru s.p.. Zlasti od poletja 2015 pa si zelo prizadeva za zaposlitev v Avstriji, da bi se tako skupaj s sinom lahko za stalno preselila k tožeči stranki. Do takrat pa s svojo dejavnostjo, ki ji prinaša zaslužek, ne more prenehati, saj mlada družina nujno potrebuje denar in bi bilo zelo neodgovorno, če bi se preselila k tožeči stranki še preden si poišče v Avstriji redno službo. Podaja tudi dokazila v zvezi z resnostjo iskanja zaposlitve v Avstriji. Zaključuje, da je na podlagi navedenega evidentno, da ima tožeča stranka središče vseh vitalnih interesov v Avstriji in da tako tudi zunajzakonska partnerka in sin z tožečo stranko preživita v Avstriji vse sobote, nedelje, praznike, šolske počitnice in tudi večkrat med tednom ter da je tako dejanska lokacija te mlade družine od 30. 6. 2015 dalje v Avstriji. Zato tožeča stranka več ne izpolnjuje pogoja iz 5. točke 6. člena ZDoh-2 in predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo ugotovi, da tožeča stranka šteje za nerezidenta Republike Slovenije od 30. 6. 2015 dalje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. ZDoh-2 v 5. točki prvega odstavka 6. člena določa, da je zavezanec rezident Slovenije v katerem koli času v davčnem letu, če ima v tem času svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Pri presoji rezidentstva se torej upošteva način, kako si posameznik organizira osebni in ekonomski del življenja, vključno z obsegom in načinom njegovega udejstvovanja v družabnem življenju z njegovimi konjički, interesi ipd. Posameznik namreč postane oz. ostane rezident Slovenije, ko vzpostavi rezidenčno vez s Slovenijo. Ta je lahko formalna ali dejanske narave. Glede na to, da se davčni organ pri vzpostavitvi rezidenčne vezi tožeče stranke v Sloveniji sklicuje na središče njegovih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, se torej ugotavlja njegova dejanska rezidenčna vez s Slovenijo. Pri presoji rezidentstva po omenjeni točki je teža, ki se priznava posameznemu dejstvu, odvisna od konkretnih okoliščin. Dejstva, ki vplivajo na središče osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, so tako zakonec ali izvenzakonski partner, otroci in drugi vzdrževani družinski člani, ki so v Sloveniji, nadalje njegovo osebno premoženje, družbene vezi v Sloveniji ter njegove ekonomske vezi s Slovenijo. Iz odločb obeh davčnih organov izhaja, da je dejstvu, da naj bi tožnikova izvenzakonska partnerica in sin prebivala v Sloveniji, davčni organ priznal večjo težo. Načeloma je to možno, vendar pa je bilo v zvezi z omenjenim po mnenju sodišča dejansko stanje premalo raziskano. Glede na to, da iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da ima tožeča stranka najemniško stanovanje v Strassu, da je zaposlena v Grazu in da se iz Graza po službi vrača v najemniško stanovanje, bi bilo potrebno po mnenju sodišča glede osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji dopolniti dejansko stanje in konkretneje presojati tudi okoliščine glede osebnega premoženja tožeče stranke v Sloveniji, družbenih vezi s Slovenijo (npr. članstvo v društvih) ter v tem kontekstu tudi natančneje ugotoviti, koliko časa sta se v spornem času (od ureditve najemniškega stanovanja) izvenzakonska partnerica in sin nahajala v Avstriji. Prav tako bi bilo potrebno upoštevati tudi ostale navedbe glede časa in obsega opravljanja samostojne dejavnosti izvenzakonske partnerice v Sloveniji (glede na navedbe o koriščenju starševskega dopusta do tretjega leta otrokove starosti) in trenutne nemožnosti zaposlitve izvenzakonske partnerice v Avstriji ob upoštevanju izkazanih poskusov iskanja zaposlitve. Šele potem bo mogoče po mnenju sodišča tudi v skladu s temeljnimi načeli Zakona o davčnem postopku oz. Zakona o splošnem upravnem postopku v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti tudi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

8. Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo in ga vrnilo temu organu v ponovno odločanje, da sprejme odločitev v skladu z napotki tega sodišča.

9. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 naložilo toženi stranki povračilo stroškov v skladu s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini določeni v drugem odstavku citiranega člena, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji in je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 241/2021-15
• sodba II U 531/2012
• UPRS Sodba II U 98/2016-14