UPRS Sodba II U 550/2017-16

Jedro

Zemljišče in objekt (vrtina za črpanje vode) sta ohranila vsak svoj lastniški delež, kar pomeni, da z vrnitvijo zemljišča tožnik ne postane lastnik objekta. V takem primeru zato ni podana ovira iz drugega odstavka 32. člena ZDen, saj je upravičencu vrnjena le lastninska pravica na zemljišču.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano dopolnilno odločbo je odločeno, da se upravičencu A.A., roj. ... 1902 v Zrkovcih, Maribor, umrlem dne .... 8. 1970, nazadnje stanujočem ..., ob podržavljenju državljan SR Slovenije in SFRJ, vrne v last podržavljeno zemljišče parc. št. 1041/1 k.o. ..., v solastniškem deležu do 1761/4631 od celote (1. točka izreka). Zavezanka za vračilo zemljišča je B., ki je dolžna izročiti vrnjeno zemljišče začasni skrbnici za posebni primer C.C. po pravnomočnosti te odločbe (2 točka izreka). Po pravnomočnosti odločbe se izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja, kakor sledi iz 1. točke izreka odločbe po uradni dolžnosti (3. točka izreka). Za začasno skrbnico za posebne primere za denacionalizirano premoženje po pok. upravičencu A.A. se postavi C.C. (4. točka izreka). Objekt vrtine za črpanje termalne vode s pripadajočimi objekti - vrtina MB1, ki stoji na zemljišču s parc. št. 1041/1, k.o. ..., ni predmet tega denacionalizacijskega postopka (5. točka izreka). Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da na zemljišču parc. št. 1041/1 k.o. ... stoji vrtina za črpanje termalne vode s pripadajočimi objekti - vrtina MB1, s katero upravlja družba D. d.o.o., ki se zaradi varstva svojih pravic, v razmerju do objekta udeležuje denacionalizacijskega postopka kot stranski intervenient. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo o predmetnem zemljišču odločeno na prvi stopnji že trikrat, saj je organ prve stopnje predmetno zemljišče vrnil v naravi upravičencu z odločbo z dne 7. 9. 2006, z odločbo z dne 9. 5. 2012 delno v naravi in delno v obliki odškodnine, in sicer obveznic SOD-a ter nato še z izpodbijano odločbo, ko je zemljišče vrnil v naravi, medtem ko je odločil, da objekt vrtine za črpanje termalne vode s pripadajočimi objekti, to je vrtina MB1, ki stoji na zemljišču te parcele ni predmet denacionalizacije.

3. Upravni organ je sledil napotilu sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 69/2014 z dne 12. 5. 2016, s katero je sodišče spremenilo sodbo Upravnega sodišča RS tako, da je prejšnjo odločbo Upravne enote Maribor, št. 321-90/93/344 87301) z dne 9. 5. 2012, odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je organ prve stopnje ugotovil, da je zemljišče, ki je predmet vračanja v lasti B., objekt vrtine, ki na njem stoji, pa v lasti D. d.o.o., in ker gre torej za različna lastnika ter zato v skladu z razlago v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS ugotovil, da ni podana ovira za vračilo solastniškega deleža zemljišča upravičencu v naravi po drugem odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Zaradi tega je solastniški delež zemljišča vrnil upravičencem v naravi ter izrecno odločil, da objekt vrtine s pripadajočimi objekti ni predmet denacionalizacijskega postopka.

4. Zoper prvostopenjsko odločbo sta se pritožili tožnici, B. in družba D. d.o.o.. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot drugostopenjski organ je pritožbe kot neutemeljene zavrnil. Slednji je obrazložil, da je Vrhovno sodišče RS že v sodbi in sklepu opr. št. X Ips 69/2014 z dne 12. 5. 2016 pojasnilo uporabo in definicijo določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), ter o uporabi Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost in ugotovilo, da je predmetna vrtina objekt. Ugotovilo je tudi, da se obstoj ovir za vrnitev v naravi vedno ugotavlja glede na stanje v času vračanja, to je v trenutku izdaje odločbe o denacionalizaciji. Z vrnitvijo zemljišča, na katerem stoji objekt v lasti drugega subjekta, upravičenec ne postane lastnik objekta in zato v takem primeru ni podana ovira po drugem odstavku 32. člena ZDen, saj je upravičencu vrnjena le lastninska pravica na zemljišču. Glede uporabe 88. člena ZDen se Vrhovno sodišče RS ni opredeljevalo, vendar pa tako iz odgovora na vprašanje časa ugotavljanja ovir za vračilo v naravi v postopku denacionalizacije, kot uporabe predpisov v zvezi s stavbnimi zemljišči in objekti, izhaja, da ne gre za kršitev določbe 88. člena ZDen. Glede pritožbe stranskega intervenienta D. je navedlo, da imajo slednje sklenjeno koncesijsko pogodbo z Republiko Slovenijo oz. zanjo z Vlado RS. Tako je iz odločbe Vlade RS, kot iz koncesijske pogodbe razvidno, da lastnik zemljišč, na katerih se nahajajo vrtine ni bil stranka v postopku izdaje odločbe ter ni sklenil koncesijske pogodbe. Glede na navedeno pritožbeni organ ugotavlja, da D. d.o.o. niso v nobenem neposrednem pravnem razmerju z lastniki zemljišč.

5. Tožnici sta vložili tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbijata odločitev upravnega organa prve stopnje v točki 5 glede okoliščine, da vrtina MB1, ki stoji na vrnjenem zemljišču, ni predmet tega denacionalizacijskega postopka, kar je tudi predmet upravnega spora. Tožeča stranka meni, da je odločitev v izpodbijani odločbi, ki temelji na odločitvi Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr.št. X Ips 69/2014, po kateri je vrtino šteti za objekt, po mnenju tožeče stranke, pravno zmotno. Tožnici v nasprotju z Vrhovnim sodiščem RS menita, da glede možnosti vračanja ni mogoče uporabiti predpisov, ki veljajo v času vračanja. V takem primeru gre za tipično kršitev prepovedi retroaktivnosti, saj upravni organ glede pravice do vračanja v naravi uporablja pravna pravila, ki v času uveljavitve ZDen sploh niso bila znana. Kasnejše zakonske uredbene določbe lahko za nazaj omejijo pravico do vračanja v naravi, kadar so pogoji vračanja strožji, kot so bili ob uvedbi ZDen. Upoštevajoč določbe ZSZ iz leta 1984, ki so veljale do leta 1997, ko je bil sprejet nov zakon o stavbnih zemljiščih je predmetno zemljišče parc. 1041/1 k.o. ... in sedaj del te parc. 1041/8 k.o. ..., predstavljalo nezazidano stavbno zemljišče. Navedena okoliščina izhaja tudi iz potrdila Zavoda za prostorsko načrtovanje Maribor z dne 22. 11. 2001. Glede na zgoraj citirani 2. člen Zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 je tako mogoče zaključiti, da vrtina ni mogla spremeniti statusa iz nezazidanega v zazidano stavbno zemljišče. Glede pritožbenih navedb, da tudi če bi vrtino upoštevali kot objekt, upravni organ ni ugotavljal, kdaj je bila vrtina zgrajena iz razloga, ker naj bi glede na dvojni pravni status zemljišča in objekta, bila podana ovira za vračilo objekta. Tudi če bi sprejeli stališče, da gre za objekt, in da ima vsak svoj lastniški režim, je naprej treba ugotoviti, kdaj je bil tak objekt zgrajen v zvezi z uporabo 88. člena ZDen. Navedeno odločbo je potrebno razumeti tako, da je prepovedano vsakršno razpolaganje s predmetom denacionalizacije, kar vključuje tudi gradnjo objektov na nepremičninah, na katerih velja dolžnost vrnitve. V kolikor bi gradnja objekta po 7. 12. 1991 onemogočala vrnitev nepremičnine v celoti, bi to pomenilo nedovoljeni obid ali izigravanje 88. člena ZDen, saj bi zavezanec za denacionalizacijo slednjo preprečil na tak način, da bi na zemljišču postavil objekt in se nato izgovarjal, da nepremičnine sedaj ne more več vrniti v naravi. Tožena stranka je sedaj z izpodbijano odločbo storila prav to, ko denacionalizacijskemu upravičencu ni vrnila celotne nepremičnine zaradi postavljene vrtine. Tožena stranka ni ugotovila, kdaj je bila vrtina na parc. 1041/1 k.o. ... zgrajena. V kolikor je bila zgrajena po 7. 12. 1991 je takšno gradnjo šteti kot prepovedano razpolaganje z nepremičnino po 88. členu ZDen. V takem primeru lahko denacionalizacijski upravičenec zahteva razveljavitev takega razpolaganja, kar v konkretnem primeru pomeni tudi rušitev objekta, v primeru sklepanja pravnih poslov pa njihovo ničnost. V primeru gradnje vrtine po uveljavitvi ZDen torej ni mogoče govoriti o dvojnem lastniškem položaju zemljišča in objekta. Glede na dejstvo, da je bila šele 3. 10. 1994 izdana odločba o dovolitvi priglašenih del, torej več kot 2 leti in 3 mesece po uveljavitvi ZDen, je očitno, da vrtnina v letu 1991 še ni bila izvedena. Ker je dejansko stanje glede časa izdelave vrtine nepravilno ugotovljeno, je posledično tudi zmotno uporabljen materialni predpis v točki 5 izpodbijane odločbe, ki omejuje denacionalizacijskega upravičenca v zvezi z vrtino in tožnici temu delu odločbe nasprotujeta. Tožnici predlagata, da se izpodbijana odločba v točki 5 spremeni tako, da se v celoti razveljavi z učinkom odprave in priglašata stroške postopka.

6. Tožena stranka prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. B. kot stranka z interesom prereka vse navedbe v tožbi ter vztraja pri dosedanjih navedbah, da je bil v času vračanja objekt vrtine za črpanje termalne vode - vrtina MB1 v lasti družbe D. d.o.o., ker je bil zgrajen s strani pravnega prednika družbe D. d.o.o. in ne v lasti B., na delu zemljišča parc. št. 1041/1 k.o. ..., ki je v solastnini B. Dejstvo je, da objekt vrtine MB1 ni bil podržavljen ali pa po podržavljenju zgrajen s strani upravičenca, kar glede na različno lastninsko stanje zemljišča in objekta predstavlja oviro za vračilo v naravi objekta vrtine MB1. B. sporoča tudi, glede na prejeti dopis lastnika objekta vrtine MB1 D. d.o.o. z dne 12. 12. 2017, da so slednje prenehale uporabljati vrtino MB1/90 v posledici česar več ne uporabljajo niti dela parcele št. 1041/1 k.o. ... za črpanje termalne vode, ter da se je vrtina zaprla. Glede na to, da so bila v ponovljenem postopku upoštevana napotila Vrhovnega sodišča RS, tožena stranka meni, da so tožbene navedbe neutemeljene.

8. Družba D. d.o.o., kot stranski intervenient, prereka vse navedbe tožeče stranke. Nadalje poudarja, da je dne 7. 10. 2016 prenehala uporabljati vrtino MB-1/90, demontirana je bila vsa oprema za črpanje termalne vode, vrtina pa se je zaprla. Posledično D. d.o.o. dela parc. št. 1041/1 k.o. ..., kjer se je nahajala vrtina, več ne uporabljajo za črpanje termalne vode. Ker D. d.o.o. vrtine več ne nameravajo uporabljati, so koncendentu Republiki Sloveniji predlagali sklenitev aneksa k koncesijski pogodbi, s katerim bi se koncesija skrčila na vrtini MB-2/91 in MB-4/91. Stranski intervenient je potem dne 12. 12. 2017 obvestil B. in Ministrstvo za okolje in prostor, kot je razvidno iz predloženih dopisov. Glede na navedeno stranski intervenient meni, da njegov interes za sodelovanje v obravnavanem postopku ni podan, saj sporne vrtine več ne uporablja. Na navedeni parceli tudi ni več opreme za črpanje termalne vode, ostala je zgolj zaprta vrtina. Zaradi navedenega stranski intervenient v postopek ne vstopa na strani nobene izmed pravdnih strank. Predlaga, da sodišče odloči tudi o njegovih pravdnih stroških.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet spora se nanaša na 5. točko izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka odločila, da objekt vrtine za črpanje termalne vode s pripadajočim objekti - vrtina MB1, ki stoji na zemljišču s parc. št. 1041/1 k.o. ..., ni predmet tega denacionalizacijskega postopka.

11. Iz dejanskega stanja ugotovljenega v upravnem postopku izhaja, da je bila nepremičnina, ki predstavlja podržavljeno zemljišče parc. št. 1041/1 k.o. ... v solastniškem deležu do 1761/4631 od celote, vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu A.A . Zavezanka za vračilo navedenega zemljišča je B., ki je dolžna izročiti vrnjeno zemljišče začasni skrbnici za poseben primer C.C.

12. Na zemljišču parc. št. 1041/1, k.o. ... stoji vrtina za črpanje termalne vode s pripadajočimi objekti - vrtina MB1, s katero upravlja družba D. Upravni organ je v izpodbijani odločbi opredelil vrtino za črpanje termalne vode kot objekt.

13. Nadalje je po ugotovitvah iz upravnega spisa razvidno, da gre za vrtino termalne vode, ki v naravi predstavlja površino pomožnega objekta s platojem. V gradbenem smislu gre za betonsko ploščad s površino 6 x 7 m, na katero je zaradi zaščite vrtine nameščen pomični montažni objekt kontejner s tlorisom 3 x 4, 80 m in višina 2,70 m. Ob vrtini je električni priključek iz obstoječe elektro omarice, ki je izvedena kot prosto stoječa in se nahaja 7 m zahodno od betonskega platoja.

14. Vrhovno sodišče RS je v sodbi in sklepu opr. št. X Ips 69/2014 z dne 12. 5. 2016 potrdilo ugotovitev upravnega organa, da je obravnavana vrtina objekt, na podlagi Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki je bila v veljavi ob izdaji prvostopenjske odločbe o denacionalizaciji z dne 9. 5. 2012, in ki med objekte uvršča vrtine. Objekt namreč ni le zgradba, temveč tudi vsak s tlemi povezan gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami. Ker pa se obstoj ovir za vrnitev v naravi vedno ugotavlja glede na stanje v času vračanja, to je v trenutku izdaje odločbe o denacionalizaciji, se pri presoji vprašanja kaj se šteje za objekt uporabljajo tudi predpisi, ki veljajo v tem trenutku¹. Pri tem je opozorilo na odprto vprašanje pravne povezanosti navedenega objekta z obravnavanim zemljiščem (superficies solo credit). Tožnici menita, da se nepremičnina vrača v celoti po načelu superficies solo credit. V kolikor je vrtina sestavina zemljišča, pripada v last lastniku zemljišča.

15. Tožena stranka je po mnenju sodišča zakonito in pravilno odločila, da sta zemljišče in objekt ohranila vsak svoj lastniški delež, in da z vrnitvijo zemljišča tožnik ne postane lastnik objekta. V takem primeru zato ni podana ovira iz drugega odstavka 32. člena ZDen, saj je upravičencu vrnjena le lastninska pravica na zemljišču. Predmetno vrtino je na podlagi soglasja B., kot imetnika pravice uporabe družbene lastnine, zgradil pravni prednik D. d.o.o, kar je ugotovljeno kot nesporno dejstvo v upravnem postopku. Sodišče pri tem pritrjuje razlogom v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev tožene stranke v izpodbijani odločbi.

16. Družba D. d.o.o. je sodišču predložila dopis, da je dne 7. 10. 2017 prenehala uporabljati objekt vrtina MB1/90 v posledici česar več ne uporabljajo niti dela parcele št. 1041 k.o. ... za črpanje termalne vode kjer je odstranjena oprema za črpanje vode, ter da se je vrtina zaprla. Tožnici je sodišče seznanilo z navedenim dejstvom, pri čemer ga nista zanikali. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, se štejejo za priznana (drugi odst. 214. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 22. členom ZUS-1). Glede na navedeno dejstvo, je dodatni razlog, da objekt, ki ne obstaja, ne more biti predmet vrnitve (ob ugotovljenem dejstvu, da je vrtina ohranila svoj lastniški režim).

17. Tožba je po presoji sodišča neutemeljena in jo je sodišče po tem, ko tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), saj tudi nobena izmed strank ni predlagala izvedbe glavne obravnave.

19. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

¹ Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 69/2014 z dne 12. 5 2016

Datum zadnje spremembe:

23.04.2020

Podobni dokumenti:

• sodba U 1679/2008
• sodba I U 1260/2009
• Sklep I Up 802/99