UPRS Sodba I U 644/2018-9

Jedro

Toženka ni napolnila pravnega standarda z vseh vidikov tožnikovega položaja sodnega izvedenca, saj tožnikovih ravnanj, ki sicer kažejo, da v konkretnem primeru njegovo delo ni bilo skladno z dolžno skrbnostjo, ki jo mora pokazati pri svojem delu izvedenca, ni postavila v kontekst tožnikovega siceršnjega opravljanja dela izvedenca. Da je treba za zapolnitev pravnega standarda konkreten primer ovrednotiti tudi z vidika tožnikovega siceršnjega dela, pa kaže tudi sedanja ureditev področja dela sodnih izvedencev, ki to vprašanje ureja bistveno mileje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za pravosodje št. 705-414/2017/8 z dne 1. 2. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju organ) je z izpodbijano odločbo razrešilo tožnika s funkcije sodnega izvedenca za strokovno področje gradbeništva, podpodročja: gradbeništvo splošno, stavbna zemljišča, visoke gradnje ter ocena investicij in finančna presoja na področju gradbeništva (1. točka izreka); ter s funkcije sodnega cenilca za strokovno področje gradbeništva, podpodročja: gradbeništvo splošno, nepremičnine ter ocena investicij in finančna presoja na področju gradbeništva (2. točka izreka); in odločilo, da mu mora v treh dneh od prejema izpodbijane odločbe oddati vse štampiljke in izkaznice sodnega izvedenca in sodnega cenilca za navedeno področje in podpodročja (3. točka izreka); da se njegova razrešitev vpiše v imenik sodnih izvedencev in v imenik sodnih cenilcev ter se objavi na njeni spletni strani (4. točka izreka) ter da posebni stroški postopka niso nastali (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je organ prejel obvestilo predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani s predlogom za razrešitev tožnika na podlagi 3. točke prvega odstavka 89. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) zaradi nerednega opravljanja njegovih dolžnosti v kazenski zadevi V K 9028/2015, v kateri je bil imenovan za sodnega izvedenca. Ugotavlja, da je bila tožniku v tej zadevi posredovana vsa potrebna dokumentacija ter določen tri mesečni rok za izdelavo izvida in mnenja. Po poteku roka je sodišče trikrat urgiralo, vendar tožnik kljub urgencam ni predložil izvida in mnenja, niti ni sporočil razlogov za zamudo. Mnenje je predložil šele skoraj leto dni kasneje, kar nedvomno pomeni, da je bil njegov odnos do sodišča neprimeren, njegovo delo pa neredno. Organ tožnikovih pojasnil in dokazil, ki jih je predložil tekom postopka, ni štel za utemeljena in ga je razrešil s funkcije sodnega izvedenca in sodnega cenilca za strokovno področje gradbeništva in za zgoraj navedena podpodročja.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani tisto, ki skozi celoten postopek ni opravilo svojega dela glede obveščanja tožnika, saj je bila pomanjkljiva komunikacija sodnika pomemben razlog za nastalo zamudo. Dokumentacija za izdelavo izvedeniškega mnenja mu je bila poslana 21. 6. 2016, pri čemer pa je moral njen sestavni del, spis I Pd 2194/2013, zaradi potreb obravnave najkasneje do 28. 6. 2016 vrniti Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, kar je storil 29. 6. 2016. Na ogledu 12. 7. 2016 so mu stranke v postopku povedale, da so nekateri ključni dokumenti za izdelavo izvedeniškega mnenja ravno sestavni del spisa I Pd 2194/2013, zato je 21. 9. 2016 sodišče po e-pošti zaprosil za ponoven vpogled v ta spis in hkrati tudi za podaljšanje roka za izdelavo izvedeniškega mnenja. Sodnik mu je po e-pošti rok podaljšal, glede povezane zadeve I Pd 2194/2013 pa je tožnik pričakoval, da ga bo o njenem zaključku obvestil. Ker je moral kazenski spis 22. 5. 2017 vrniti Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ga je z namenom dokončanja izvedeniškega mnenja na vložišču spet dvignil 8. 7. 2017 in izvedeniško mnenje izdelal 7. 9. 2017. Zato meni, da ni bil v nikakršni zamudi, saj je bilo izvedeniško mnenje, kljub vmesnemu času sodnih počitnic, sodišču predano 7. 9. 2017. Glede urgenc, ki jih je prejel 21. 6. 2017, 14. 7. 2017 (dan pred sodnimi počitnicami) in 4. 8. 2017 (v času sodnih počitnic), navaja, da se med sodnimi počitnicami sodnih pisanj ne vroča, procesni roki pa ne tečejo. Poleg tega od septembra 2016 pa do junija 2017 s strani sodnika ni prejel nobene urgence, junija, julija in avgusta 2017 pa kar tri. Meni, da je izrečena razrešitev nesorazmerna z očitano kršitvijo, da bi ga lahko sodnik, če je menil, da je v zamudi, kaznoval z denarno kaznijo, ter da je tekom postopka s sodnikom komuniciral tudi po telefonu. Sprašuje se še, ali je primerno, da mora izvedenec sam pridobivati povezan spis od drugega sodišča, saj takega načina dela v svoji dolgoletni praksi še ni doživel. Nadalje tožnik pojasnjuje dogajanje po tem, ko je izdelal izvid in mnenje, in sicer dogodke na glavni obravnavi 18. 1. 2018, kjer se je izvedelo za še eno povezano zadevo, namreč pravdno zadevo pod opravilno številko P 2172/2012-II. To jasno kaže, da je bil sodnikov sklep o postavitvi izvedenca preuranjen, kar je po tožnikovem mnenju tudi glavni razlog za zamudo. To pa pomeni, da ni podane vzročne zveze med očitano kršitvijo in posledico, ki se mu očita. Zato sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži, naj mu povrne stroške postopka.

4. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Dodatno navaja, da tožnikov obširen opis dogajanja po izdelavi izvida in mnenja z izpodbijano odločbo nima povezave ter da napake, nedoslednosti in opustitve, ki jih tožnik očita sodniku, niso predmet presoje v razrešitvenem postopku. Še podrobneje opredeljuje svoje stališče, da je tožnik na ogled 12. 7. 2016 prišel nepripravljen. Nasprotuje tudi tožnikovemu predlogu za opravo glavne obravnave in sodišču predlagala, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna izpolnjenost pogojev za tožnikovo razrešitev kot sodnega izvedenca in kot sodnega cenilca za vsa področja in podpodročja, za katera je imenovan, in sicer iz razloga nerednega dela (skoraj enajstmesečne zamude pri izdelavi izvida in mnenja).

7. Razrešitev sodnih izvedencev in sodnih cenilcev sta v času izdaje izpodbijane odločbe (1. 2. 2018) urejala tedaj veljavna ZS in Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Pravilnik). Po določbi 2. člena Pravilnika mora izvedenec oziroma cenilec pri svojem delu upoštevati določbe zakonov in svoje delo opraviti redno in vestno v skladu s pravili znanosti in stroke ter svoj izvid in mnenje podati v roku, ki mu ga določi sodišče, oziroma drug organ, ki ga je imenoval za izdelavo izvida in mnenja, ki praviloma ne sme biti krajši kot 30 dni in ne daljši kot 60 dni. Če izvedenec svojega dela ne more opraviti v določenem roku, je o tem dolžan obvestiti sodišče najkasneje v 15-ih dneh po prejemu sklepa, s katerim je bil imenovan za izdelavo izvida in mnenja v določeni zadevi. Na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 89. člena ZS minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega izvedenca, če svojih dolžnosti ni opravil redno. Ta določba se smiselno uporablja tudi za sodne cenilce (92. člen ZS).

8. Izpodbijana odločitev temelji na navedbah Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je tožniku 7. 6. 2016 izdalo odredbo, da v roku treh mesecev po prejemu „vseh potrebnih podatkov“ izdela izvid in mnenje v kazenski zadevi V K 9028/2015. Ta odredba, kazenski spis s prilogo ter povezani spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 2194/2013 so bili tožniku posredovani 21. 6. 2016 kot popolna dokumentacija. Tožnik ne oporeka, da jo je prejel, kot tudi ne oporeka, da je bil seznanjen, da mora spis I Pd 2194/2013 do 28. 6. 2016 vrniti Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, kar je z enodnevno zamudo tudi storil. 21. 9. 2016 je sodnika, ki ga je imenoval za izvedenca, zaprosil za ponoven vpogled v spis I Pd 2194/2013 ter za podaljšanje roka za izdelavo izvida in mnenja. Sodnik mu je istega dne po elektronski pošti odgovoril, da se mu rok podaljšuje, vendar naj z mnenjem pohiti, v spis I Pd 2194/2013 pa je upravičen vpogledati na podlagi obstoječe odredbe.

9. Glede na tako izkazano dejansko stanje se sodišče strinja s toženko, da tožnik ni imel razloga, da spisa I Pd 2194/2013 na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani ni pridobil sam, saj je očitno, da mu je sodnik to izrecno naročil in ga hkrati še opozoril, naj z mnenjem pohiti. V taki situaciji, ko je imel izrecno navodilo sodnika, bi moral, če je menil, da je to neobičajna praksa, vsaj preveriti pri sodniku, kako naj ravna, da bo navedeni spis čim prej pridobil, ne pa zgolj čakati. Standard skrbnosti izvedenca je sicer treba presojati v vsakem primeru posebej, vendar pa je dokazno breme ravnanja, ki izraža vestnost v delovanju in komuniciranju sodnih izvedencev in cenilcev s sodiščem oziroma organom, ki mnenje naroči, vselej na strani izvedencev (enako tudi sodba I U 568/2016 z dne 4. 10. 2017).

10. Enako velja tudi glede tožbene navedbe, da je bil pomemben razlog za zamudo pomanjkljiva komunikacija s sodnikom oziroma preuranjen sklep o postavitvi sodnega izvedenca. Iz upravnega spisa oziroma iz dokazil, ki jih je tožnik priložil tožbi, pomanjkljiva komunikacija s sodnikom ni razvidna. Razvidno je, da je tožnik pisno zaprosil za podaljšanje roka in za vpogled v spis I Pd 2194/2013, na kar mu je sodnik še isti dan odgovoril. Kar se tiče telefonske komunikacije, njen obstoj in vsebina iz listin v spisu prav tako nista razvidna. V skladu s sodno prakso (sodba I U 634/2015 z dne 27. 1. 2016) res ni nikjer predvideno, da bi morali izvedenci le pisno komunicirati s sodiščem, vendar pa bi bilo utemeljeno pričakovati od tožnika, da dokazljivo (pisno) poskrbi za utemeljenost svojega večmesečnega čakanja. V zvezi s tožbeno navedbo o preuranjenosti sklepa o postavitvi sodnega izvedenca sodišče ocenjuje, da ta okoliščina v ničemer ne spreminja dejstva, da je bil tožnik v izjemno dolgi zamudi z izdelavo svojega izvida in mnenja, saj bi moral in mogel svoje delo opraviti pravočasno v skladu s tisto dokumentacijo, ki mu je bila 21. 6. 2016 poslana. Povedano drugače, ugotovitev o še eni povezani zadevi z glavne obravnave v januarju 2018 ne vpliva na presojo o tem, da je bil tožnik v večmesečni zamudi na podlagi izdane odredbe sodnika, ki ga je imenoval za izvedenca v navedeni kazenski zadevi.

11. Zmotno je tožnikovo stališče o vplivu sodnih počitnic na njegovo delo in možnost sodišča, da v tem času v zadevi urgira. Skladno s 83. členom ZS sodne počitnice vplivajo na izvedbo narokov, odločanje sodišča, tek rokov in vročanje sodnih pisanj za stranke, kar pa ne pomeni, da sodišče v tem času ne dela. Isto velja za izvedenca, ki je sodnikov pomočnik. Poleg tega pa tožnik ne zatrjuje, da bi bil v tem času kakorkoli odsoten, npr. zaradi dopusta. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je od 22. 5. 2017 (ko je tožnik kazenski spis V K 9028/2015 vrnil) do 8. 8. 2017 (ko ga je ponovno dvignil na vložišču), torej v času, ko s kazenskim spisom ni razpolagal, Okrožno sodišče tožniku v Ljubljani poslalo dve urgenci, na kateri ni odreagiral. Šele po tretji urgenci ter grožnji s postopkom razrešitve je ponovno prevzel kazenski spis, kar kaže na neprimeren odnos do sodišča. Res je, da mu rok za izdelavo izvedeniškega mnenja ni bil podaljšan z določitvijo roka, vendar ima toženka prav, ko navaja, da je treba tako podaljšanje presojati sorazmerno s prvotno določenim rokom. Če je bil ta tri mesece, potem nikakor ni sorazmerno, da je tožnik po poteku tega roka potreboval še dodatnih enajst mesecev za izdelavo izvedeniškega mnenja.

12. Utemeljeno pa tožnik z navedbami o nesorazmernosti izrečenega ukrepa ugovarja pravilni uporabi prava. Res je, da je bil v času izdaje izpodbijane odločbe to edini možen ukrep, ki ga je bilo mogoče izreči zaradi nerednega dela izvedenca, zato toženka ni imela na izbiro drugih (milejših) ukrepov. Ker ZS ni natančneje opredelil pojma „neredno delo“, ta predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem posameznem primeru. Za pravne standarde je značilno, da se z njimi normirajo situacije, ko s pravno normo ni mogoče določno zajeti vseh življenjskih primerov, ki morajo biti predmet normiranja, in sicer zaradi njihove prevelike raznolikosti. Za pravne standarde je zato značilna nomotehnična abstraktnost in nedoločnost. Ker pa v konkretnih primerih ti pojmi oziroma pravila ne smejo ostati na takšni ravni, jih mora organ konkretizirati glede na okoliščine posameznega primera. Izpeljava konkretnega pravnega pravila iz pravnega standarda je tako vselej odvisna od dejanskih okoliščin primera (prim. sodba Vrhovnega sodišča X Ips 43/2016 z dne 24. 10. 2018). To velja tudi za ta primer.

13. Tožnik v tožbi navaja, da je predmetni postopek razrešitve zanj prva in edina sankcija v njegovem dolgoletnem (32 let) opravljanju del in nalog sodnega izvedenca in sodnega cenilca. Toženka se do te navedbe ni opredelila, zato ni napolnila pravnega standarda z vseh vidikov tožnikovega položaja sodnega izvedenca. Toženka torej opisanih tožnikovih ravnanj, ki sicer kažejo, da v konkretnem primeru njegovo delo ni bilo skladno z dolžno skrbnostjo, ki jo mora pokazati pri svojem delu izvedenca, ni postavila v kontekst tožnikovega siceršnjega opravljanja dela izvedenca. Da je treba za zapolnitev tega standarda konkreten primer ovrednotiti tudi z vidika tožnikovega siceršnjega dela, pa kaže tudi sedanja ureditev področja dela sodnih izvedencev. S 1. 1. 2019 je namreč stopil v veljavo novi Zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju ZSICT), ki je razveljavil Pravilnik in relevantne določbe ZS in ki to vprašanje ureja bistveno mileje. (Enkratno) neredno opravljanje dolžnosti sodnega izvedenca ali sodnega cenilca predstavlja lažjo disciplinsko kršitev, za katero je predviden (zgolj) pisni oziroma javni opomin (prvi odstavek 29. in prvi odstavek 30. člena ZSICT). Šele večkratno neredno opravljanje dolžnosti sodnega izvedenca ali sodnega cenilca predstavlja hujšo disciplinsko kršitev (točka b) drugega odstavka 30. člena ZSICT), za kar je najprej predvidena denarna kazen, zatem začasen odvzem licence in šele nato trajen odvzem licence - razrešitev (drugi odstavek 29. člena ZSICT) - odvisno od teže kršitve in njenih posledic, povzročene škode, stopnje odgovornosti, prejšnjega dela in vedenja osebe, zoper katero se vodi disciplinski postopek. Glede na to, da toženka ni napolnila pravnega standarda, saj ni povedala, kaj točno zajema pojem „neredno delo“, ni pravilno uporabila materialnega prava.

14. Toženka je torej glede na zgoraj povedano zmotno uporabila materialno pravo, v posledici tega pa tudi ni popolno ugotovila dejanskega stanja. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu v ponovni postopek. Odločilo je brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter listinske dokumentacije iz upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ker je bilo treba tožbi že iz navedenih razlogov ugoditi, se sodišče ne opredeljuje do ostalih tožbenih navedb, ki za odločitev niso pomembne. Pripominja pa, da za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe niso pomembne tožbene navedbe, ki se nanašajo na delo sodnika.

15. Stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu odmerilo stroške postopka na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, v znesku 285 EUR, povečanem za 22 % DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV.

Datum zadnje spremembe:

20.04.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 561/2020-25
• UPRS Sodba II U 213/2018-14
• UPRS sodba I U 1015/2013