UPRS Sodba II U 389/2017-10

Jedro

Pri točkovanju je tožena stranka iz razlogov, ki jih obširno navaja v izpodbijani odločbi, utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil o izvedbi referatov, ki so bili kot dokazilo predloženi predlogu za napredovanje. Zato je utemeljeno tožečo stranko pozvala, da s predložitvijo programa posveta odpravi dvom v verodostojnost predloženih potrdil in dokaže dejansko izvedbo referatov. Na predlagatelju napredovanja oziroma stranki postopka je namreč dolžnost, da svoje navedbe v vlogi dokaže.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog tožeče stranke, zaposlene v Osnovni šoli X., v naziv svetovalka. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka dne 29. 6. 2016 vložila predlog za izjemno napredovanje v naziv svetovalka in predlogu predložila oceno delovne uspešnosti, mnenje učiteljskega zbora, fotokopije dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu in opravljenih programih nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju. Ugotovljeno je bilo, da je imela tožeča stranka ob vložitvi predloga več kot 4 leta delovne dobe in da z opravljenim dodatnim strokovnim delom v skladu z 20. členom Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik) ni izkazala zahtevanega števila točk. Na podlagi posredovanih dokazil je z dodatnim strokovnim delom izkazala 3 točke po c) razdelku za sodelovanje na 10. regijski konferenci maja 2014, ni pa bilo na podlagi predloženih potrdil Združenja pedagogov tehnične ustvarjalnosti Slovenije (v nadaljevanju ZPTUS) za sodelovanje na 15., 17. in 18. mednarodnem simpoziju vrednotiti po č) razdelku 20. člena Pravilnika, saj za izdana potrdila ni bila potrjena njihova verodostojnost. V skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika se s 4 točkami vrednoti izvedbo referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Mednarodna raven je v zadnjem odstavku 20. člena Pravilnika določena kot sodelovanje najmanj treh držav. Poudarja tudi, da imajo mednarodne konference vnaprej določene programe, iz katerih so razvidni referenti v plenarnem delu, vključno z naslovi in kratkimi vsebinami njihovih referatov, razvidna pa so tudi predavanja in delavnice, ki so navadno izvedene izven plenarnega dela. Programi so praviloma še več let po izvedbi dostopni na svetovnem spletu. Programi številnih mednarodnih konferenc, katerih organizator je ZPTUS, na svetovnem spletu niso dostopni, zato je tožena stranka pozvala organizatorja, da ji predloži program posvetov z navedbo referentov in njihovih prispevkov, saj bi se le s pomočjo programa, ki je v domačih in tujih strokovnih krogih minimalni strokovni standard organizacije konference, kongresa ali simpozija, lahko razbralo, kateri posamezniki so dejansko izvedli referat in kateri imajo samo izdano potrdilo. Navedena dokazila je zahtevala tudi od tožeče stranke, ki pa je predlog za napredovanje dopolnila z izjavami prič, ki so potrjevale, da so bile prisotne na predstavitvi spornih referatov na 15., 17. in 18. mednarodni znanstveni konferenci ZPTUS.

2. Ker tožeča stranka do dneva odločanja o predlogu za njeno napredovanje tega ni dopolnila z ustreznimi dokazili, s katerimi bi izkazala zadostno število točk za opravljena dodatna strokovna dela, je tožena stranka ugotovila, da ne izpolnjuje vseh pogojev iz prvega odstavka 10. člena Pravilnika kumulativno, zato je njen predlog za napredovanje v naziv svetovalka zavrnila.

3. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev, ker meni, da izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 10. člena Pravilnika za izjemno napredovanje v naziv svetovalka. Zatrjuje, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi nepopolno ugotovljenih dejstev in okoliščin, saj izjave slušateljev, iz katerih izhaja, da so ti poslušali izvedbo referatov tožeče stranke, po presoji tožene stranke naj ne bi dokazovala izvedbe referatov temveč samo prisotnost na konferenci. Takšne trditve tožene stranke so predvsem pavšalne in ne izhajajo iz nobenega formalnega pravnega vira ter niso podprte niti z materialnim pravom, niti z dejanskim stanjem. Zatrjuje, da je predložila vsa dokazila skladno s področnim Pravilnikom, dokazila pa niso bila v celoti izvedena oz. so bila napačno presojena.

4. V predmetni zadevi tudi ne more obveljati ugotovitev tožene stranke, da naj potrdila ZPTUS ne bila verodostojna, saj bi naj za to domnevo tožena stranka pridobila določene informacije, ki naj bi to potrjevale in sicer, da naj določeni strokovni delavci svojega dela naj niti ne bi predstavljali in da dejansko kupijo tovrstna potrdila.

5. Zatrjuje tudi, da trditev tožene stranke, ki se glede neverodostojnosti omejenih potrdil sklicuje na sodbo naslovnega sodišča I U 1373/2016 z dne 4. 4. 2017, v zadevi ni relevantna, saj se je v tem postopku odločalo glede napredovanja v naziv svétnika in ne svetovalca, kot je to v predmetni zadevi. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v izreku spremeni tako, da se ugodi zahtevi tožeče stranke za napredovanje v naziv svetovalka oz. podredno v celoti odpravi izpodbijano odločbo ter naloži toženi stranki, da ponovno odloči o predlogu tožeče stranke na napredovanje v naziv svetovalka. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Povzema razloge in materialno pravno podlago za izdano odločitev in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Navaja, da je presojala vsa dejstva in dokaze, s katerimi je razpolagala in da predloženi dokazi ne odpravljajo dvoma o resničnosti dejstev, ki jih zatrjuje, odpravila pa bi ga lahko predložite programa posveta, za katerega je zaprosila tudi ZPTUS. Zato kot neutemeljeno zavrača tožbeno navedbo, da se izpodbijana odločba opira zgolj na določen listinski dokaz.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Pravilnik v 10. členu določa pogoje za izjemno napredovanje v naziv svetovalec. V naziv svetovalec lahko napreduje strokovni delavec, ravnatelj oz. direktor, ki je imel najmanj 4 leta delovne dobe, je nadpovprečno uspešen pri svojem delu, je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem Pravilnikom ovrednotena s 3 ali več točkami.

9. V obravnavanem primeru je sporno število točk za dodatna strokovna dela, ki so vrednotena s 3 ali več točkami, konkretno tista, ki so ovrednotena po točki č) 20. člena Pravilnika in ki jih tožeča stranka uveljavlja na podlagi drugega odstavka omenjene č) točke Pravilnika, to je iz naslova izvedbe samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci oz. še bolj konkretno - sporna je dejanska izvedba 4 referatov na 15., 17. in 18. mednarodnem simpoziju, ki se kot dodatna strokovna dela tožeče stranke ovrednotena vsaka s 4 točkami uveljavljajo v vlogi (obrazcu) za napredovanje.

10. Pri točkovanju omenjenih referatov je tožena stranka iz razlogov, ki jih obširno navaja v izpodbijani odločbi, tudi po presoji sodišča utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil o izvedbi referatov, ki jih je izdalo ZPTUS in ki so bili kot dokazilo predloženi predlogu za napredovanje. Zato je utemeljeno v skladu z 240. členom ZUP in določbami Pravilnika tožečo stranko pozvala, da s predložitvijo programa posveta odpravi dvom v verodostojnost predloženih potrdil in dokaže dejansko izvedbo referatov. Na predlagatelju napredovanja oz. stranki postopka je namreč dolžnost, da svoje navedbe v vlogi dokaže. Ker zahtevanega programa posveta niti tožeča stranka niti organizator posveta nista predložila, dejstvo, da je tožeča stranka dejansko izvedla referate na omenjenih mednarodnih posvetih pa ni razvidno niti iz ostalih dokazil, tudi po presoji sodišča dvom v verodostojnost predloženih potrdil ni bil ovržen. Zato je tožena stranka po načelu proste presoje dokazov in načelom materialne resnice pravilno odločila, da predloženih potrdil glede izvedbe referatov na mednarodnih znanstvenih posvetih ni mogoče šteti kot dokazno materialno pravno relevantno dejstvo.

11. Tudi okoliščina, da je povzetek prispevkov tožene stranke objavljen v zborniku, ne more izpodbiti predmetne odločitve, saj ta objava ne izkazuje, niti da je šlo dejansko za mednarodno konferenco, niti da je na njej tožeča stranka izvedla referat.

12. Utemeljen pa tudi ni tožbeni ugovor glede tega, da iz Pravilnika ne izhaja kakšna dokazila točno mora predlog za napredovanje vsebovati in da je bilo postopanje tožene stranke v tem primeru nepravilno. Sodišče poudarja, da gre pri vsakem odločanju o napredovanju za specifičen primer, in da posebne okoliščine konkretnega primera (lahko) narekujejo različno postopanje oz. presojo s strani pristojnih organov. Predvsem pa ni ovire za to, da se kasneje, in to takrat, ko se pojavni dvom v verodostojnost določenih listin, od predlagatelja zahteva več, kot se je zahtevalo pred tem pri odločanju v drugih istovrstnih primerih.

13. Po povedanem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je o zadevi odločilo na seji na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

15. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

16.03.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 213/2017-16
• UPRS Sodba II U 191/2017-10
• UPRS Sodba II U 385/2016-16