<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 448/2018-9

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.448.2018.9
Evidenčna številka:UP00028843
Datum odločbe:18.09.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Darinka Dekleva Marguč (preds.), dr. Boštjan Zalar (poroč.), Liljana Polanec
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:mednarodna zaščita - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - prosilec iz Irana - politično prepričanje kot razlog preganjanja - nekonsistentnost izjav - seznanitev stranke z uspehom dokaznega postopka - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb postopka

Jedro

Nezakonitost v zvezi s presojo 7 listin, predloženih kot dokaz o zatrjevanem preganjanju prosilca, je v obrazložitvi izpodbijanega akta v tem, da iz obrazložitve ni razvidno, zakaj tožena stranka ni predloženih listin uporabila v povezavi z oceno splošne verodostojnosti v izjavah prosilca. Ocena splošne verodostojnosti prosilčevih izjav, vključno s predloženimi dokazi, je namreč obvezni sestavni del celovite ocene o (ne)verodostojnosti prosilčevih izjav, ki se nanašajo neposredno na okoliščine v zvezi s podlago preganjanja, dejanji preganjanja ter vzročno zvezo in intenzivnostjo preganjanja, kakor tudi z drugimi okoliščinami, ki jih je tožnik v postopku navedel v povezavi z okoliščinami pobega iz izvorne države, ter potjo v Evropi in bivanjem pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, kar je še posebej pomembno takrat, ko preteče toliko časa od zatrjevanega preganjanja do vložitve prošnje v Sloveniji, kot to velja v konkretnem primeru. Odločbe se v okviru pomena predloženih 7 listin ne da preizkusiti.

Zapis UNHCR, da naj bi tožniku uspelo pobegniti po vsebini nujno ne izključuje možnosti, da je njegovi ženi uspelo prek odvetnika zagotoviti varščino s tem, ko je zastavila njegovo tovarno. V tem elementu je tožena stranka vsaj preuranjeno prišla do ocene dokazne vrednosti dopisa UNHCR z dne 30. 5. 2012, saj ni upoštevala določila 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU in ni razčistila dejstev v sodelovanju s tožnikom, preden je naredila dokazno oceno glede predmetne listine kar vplivalo na celovito oceno verodostojnosti tožnikovih izjav in predloženih dokazov (peta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1).

Sodišče je že večkrat izpostavilo, da mora tožena stranka v celoviti dokazni oceni o (ne)verodostojnosti upoštevati tako elemente, ki govorijo tožniku v škodo, kot tudi elemente, ki govorijo njemu v prid. To zahteva načelo oziroma standard objektivnega in nepristranskega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito (člen 10(3)(a) Procesne direktive).

Posebna okoliščina, ki jo tožena stranka sploh ni upoštevala, je dejstvo, da je tožnik zaradi dokumentov Sveta OZN za človekove pravice in UNHCR, ki so naslovljeni tudi na iranske organe, očitno zelo visoko »profilirana« oseba; to pomeni, da je posebej izpostavljen, saj je poimensko imenovan v že omenjenih poročilih Sveta OZN za človekove pravice in tudi UNHCR je omenjal njegovo ime v izdanih dokumentih UNHCR. Zato je utemeljeno pričakovati, da bi bil v primeru vrnitve v Iran zelo verjetno pod nadzorom tajne službe zaradi pripisanega političnega prepričanja, ki nasprotuje državni politiki, že ob prehodu meje in bi bil prav gotovo vprašan glede razloga za njegovo odsotnost iz Irana približno 13 let.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-1295/2016/36 (1312-07) z dne 31. 1. 2018 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka prošnjo tožnika (roj. ... 1965 v kraju A., državljana Islamske republike Iran) za priznanje mednarodne zaščite zavrnila. V obrazložitvi akta je navedeno, da je prosilec dne 8. 11. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. V prošnji je navedel, da je Iran zapustil leta 2006, ker je bilo tam ogroženo njegovo življenje. V Iranu je imel svojo tovarno, kjer je proizvajal avtodele. Njegovi delavci so bili večinoma Iranci bahaitske veroizpovedi. V Iranu je bahaitska vera zavržena in ilegalna, do bahaitov imajo zelo diskriminatoren odnos, saj nimajo niti osnovnih pravic. On je bil do njih prijazen in jim je večkrat pomagal. Bili so dobri in pošteni delavci. Približno en mesec preden je zapustil Iran, so enote tajne službe vdrle v njegovo tovarno. Vse delavce in tudi njega so odpeljali v pripor, kjer je bil dva tedna. V priporu so ga psihično in fizično mučili ter ga zasliševali. Pretepali so ga, preklinjali člane njegove družine, omenjali, kaj vse bodo počeli z njegovo ženo in hčerko. Ko je spal, so ga nenadoma polili z mrzlo vodo. Za jesti je dobil samo enkrat na dan. Večkrat je bil tudi lačen, saj so mu pljuvali v hrano. Večkrat so ga slekli do nagega, mu priklenili noge in roke in niso dovolili, da gre na potrebo. Bil je nemočen, saj so ga zelo poniževali. Obtoževali so ga, da je spremenil vero in da je izraelski vohun. Nato je bil proti varščini izpuščen do sojenja, kar sta dosegla njegova žena in odvetnik. Varščino je predstavljala njegova tovarna. Na prostosti mu je odvetnik rekel, da so to težke obtožbe in da ga bodo zagotovo obsodili na smrtno kazen, če gre na sojenje. Tako je začel s pripravo, da zapusti državo. Priskrbel si je ponarejen potni list in za prestop meje, podkupil je iranske policiste. Približno 20 dni je bival v Turčiji in je nato ilegalno odšel na Ciper, kjer je takoj po vstopu zaprosil za mednarodno zaščito. Kot prosilec je na Cipru tudi ilegalno delal, opravljal je gradbena dela. Približno leta 2010 ali 2011 je na Cipru dobil negativno odločitev v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Njegovi pritožbi niso ugodili. Dobil je 75 dni časa, da zapusti državo. Od takrat naprej je na Cipru živel ilegalno. Leta 2012 ali 2013 je skušal ilegalno s svojim sinom oditi v Anglijo, vendar jima ni uspelo. Konec marca 2016 je skušal s ponarejenim potnim listom odleteti na Dunaj, a so ga na letališču prijeli in obsodili na 9 mesecev zaporne kazni. Po enem mesecu je bil s pomočjo mednarodnih organizacij izpuščen pod pogojem, da se vrne v Iran. Vendar se je z njimi dogovoril, da bo v Maleziji svojo karto zamenjal, saj so vedeli, da se ne more vrniti v Iran. Iz Cipra je preko Dubaja odletel v Malezijo, kjer je bil tri dni. Tam je letalsko karto za Teheran zamenjal s karto za Istanbul in odšel v Turčijo, kjer je bil šest mesecev. V Turčiji si je priskrbel ponarejen potni list Španije, s katerim je prišel na Brnik ter se tam javil policistom in zaprosil za mednarodno zaščito.

2. Prosilec je pojasnil, da v resnici svoje veroizpovedi ni spremenil v bahaitsko, kakor je trdila tajna služba, ampak so bile to samo obtožbe revolucionarne garde. Ti so v civilni obleki in so oboroženi, ter nič ne opozarjajo, ampak samo ukrepajo. Ker je zaposlil bahaite in jim omogočil sestanke v tovarni in svojem domu, so prišli do informacije, da je on drugačne vere. Prosilec je pojasnil, da je vedel, da je bahaitska vera prepovedana, vendar ni vedel, da je oblast tako občutljiva na to. Šele v priporu je ugotovil, kako resne posledice so lahko, saj bahaite avtomatično štejejo za izraelske vohune.

3. Prosilec je nadalje pojasnil, da so ga po tem, ko je zapustil Iran, prišli večkrat iskat na dom. Njegovo mamo so večkrat odpeljali na zaslišanje, zaradi njega pa so večkrat zasliševali tudi njegovega brata. Njegovo življenje v Iranu je nemogoče, saj je tajna služba v Iranu zelo močna in zelo preprosto je najti ljudi. Že več kot 10 let živi v tujini. Nima finančnih težav in če ne bi imel težav z iransko tajno službo, bi se zagotovo že vrnil v Iran. Vse njegovo premoženje, vključno s tovarno, je tajna služba zasegla. Na sodišču je bil obsojen na devetmesečno zaporno kazen, a so ga predčasno izpustili, ker je podpisal, da bi Ciper zapustil prostovoljno. Prek neznanca si je na iranski ambasadi uredil začasni potni list, ki se od rednega razlikuje v tem, da na njem ni prstnih odtisov. S tem potnim listom so ga poslali preko Kuala Lumpurja v Maleziji v Teheran.

4. Istovetnost prosilca je bila ugotovljena na podlagi naslednjih osebnih dokumentov: osebne izkaznice, rojstnega lista, vozniškega dovoljenja iz Irana ter izkaznice o služenju vojaškega roka. Tožena stranka pravi, da je prosilec s predloženimi osebnimi dokumenti brez dvoma izkazal svojo istovetnost. V Iranu trenutno živi njegova žena in dva otroka, s katerimi sedaj vzdržuje stike po telefonu. Eno leto po tem, ko je odšel na Ciper, je družina prišla za njim in približno pet let so skupaj živeli na Cipru. Nato so bili vsi deportirani v Iran, nazadnje njegov sin. Njegova družina sedaj živi v bližini kraja A., a na drugem naslovu, kakor so pred letom 2006 živeli skupaj.

5. Prosilec je povedal, da je bil rojen musliman, saj druge možnosti v njihovi državi ni. Ko je odrasel, v načela islama ni več verjel in jih ni prakticiral. Tudi njegova družina je bila taka. V Iranu je delal v lastnem podjetju za proizvodnjo avtodelov. Posloval je uspešno, saj so imeli ves čas naročila. Tovarna se je nahajala v industrijski coni ... in je bila okoli ene ure vožnje oddaljena od njegovega doma. Bil je lastnik prostorov in zemljišča, na katerem je stala tovarna.

6. Na vprašanje, po kakšnem ključu je zaposloval delavce v svojem podjetju, je prosilec pojasnil, da pri njem ni bilo zaposlovanja po principu oglasa za delo. Vse je šlo preko znancev, po priporočilih kolegov in prijateljev - zaposloval je na ta način. Upošteval je izkušnje in osebnost delavca, testiral je njihovo delo in videl, ali imajo izkušnje ali ne. 4-5 njegovih delavcev je imelo končano strojno šolo, ostali pa ne, saj je za to delo niso niti potrebovali. Pomembne so bile njihove izkušnje in spretnost. Ko je zaposloval ljudi, ni vedel za veroizpoved svojih delavcev. Njegovi zaposleni, ki so bili bahaitske vere, so to skrivali, ker so se bali. Kasneje, ko so se bolje spoznali in si zaupali, so se odnosi poglobili in so mu povedali glede svoje veroizpovedi. Dva njegova delavca, ki sta bila pri njem od začetka, sta bila bahaita, in preko njiju je zaposlil še druge. Njemu ni bilo pomembna veroizpoved, bili so pač dobri in pošteni delavci, ki z njim niso imeli težav, ampak z državo. Štirje njegovi delavci so bili muslimani, ostali pa bahaiti. Plačeval je davke državi in z državo ni imel problemov, imel je celo več ugodnosti s strani države, ker je ustvarjal nova delovna mesta, in sicer je kupoval surov material iz jeklarne po državni ceni.

7. En mesec preden je odšel iz Irana, so enote tajne službe vdrle v njegovo tovarno. Vprašali so ga, kdo je, in jim je odgovoril. Nato so ga skupaj z vsemi delavci priprli in dali v tri avte. Zavezali so jim oči in jih odpeljali. Dokler niso prispeli v pripor, ni vedel, zakaj so jih odpeljali. Šele tam so mu povedali, da je zaposlil bahaite in je zato tudi sam bahait in je torej spremenil vero. Rekli so mu, da so bahaiti vohuni Izraela. Bahaitska vera je namreč v Iranu zavržna vera, saj se bahaiti v Iranu ne štejejo za navadne državljane, nimajo pravic, so diskriminirani, ne morejo kupiti hiše, njihovi otroci ne smejo študirati na fakulteti. Iranska oblast meni, da bahaitska vera izvira iz Izraela in da so vsi privrženci izraelski vohuni.

8. V priporu je bil dva tedna. Bil je pod pritiskom, mučili so ga psihično in fizično, največ psihično. Poniževali so ga, preklinjali njegovo družino in mu govorili, kaj vse lahko počnejo z njo. Hoteli so, da prizna, da je spremenil vero in postal bahait ter vohun Izraela. Prosilec je pojasnil, da je svojim delavcem večkrat omogočil, da imajo v njegovi tovarni sestanke.

9. Nanj so vršili pritisk, naj prizna krivdo, vendar je vse zanikal in ni priznal ničesar. Na koncu so mu rekli, da je proti varščini izpuščen. Njegova žena je namreč preko odvetnika dosegla, da so za varščino zastavili njegovo tovarno in zato so ga spustili. Po pogovoru z odvetnikom se je zavedel resnosti situacije. Odvetnik je povedal, da je najhujša obtožba vohunjenje za Izrael, kar je zelo težka obtožba, ki se lahko konča z usmrtitvijo. Zato je takoj začel s pripravami za odhod iz države. Priskrbel si je sprovajalca in ponarejen potni list. Vedel je, da je sprovajalec dogovorjen z oficirjem na meji, da ga bi spustil preko proti podkupnini. Na drugi strani meje v mestu B. je pot nadaljeval proti Istanbulu. Prosilec je pojasnil, da sploh ne ve veliko o bahaitski veri. Njihov ustanovitelj je bil C., njihovo svetišče je v kraju D. v Izraelu. Če si rojen v bahaitski družini, si bahait.

10. Glede vdora v svojo tovarno je povedal, da ne ve točno, kdaj se je to zgodilo, bilo je pred 10 leti v juliju. V povezavi z mučenjem v priporu je prosilec pojasnil, da je v dveh tednih skoraj vsak dan doživel 3-4 urno zaslišanje. Silili so ga, naj prizna, da je vohun Izraela in da je spremenil vero. Večkrat so ga zbudili z mrzlo vodo, niso ga pustili spati, hrano je dobival enkrat na dan in v njo so mu pljuvali, zaradi česar je bil večkrat lačen. Najbolj pa ga je prizadelo psihično mučenje, ko so zmerjali njegovo ženo in hčerko. Govorili so mu, da je imel opravka z umazanimi bahaiti, zaradi česar je tudi sam umazan in lahko z njegovo hčerko naredijo, kar želijo. Prvič v življenju je bil tako ponižan. To so počele 3-4 različne osebe. On jim je jasno in glasno povedal, da ni bahait in da ni spremenil vere, vendar so oni trdili, da če so se bahaiti sestajali v njegovi tovarni, je on eden izmed njih. On jim je jasno rekel, da ni bahait, ampak musliman in da nima nič z bahaiti. Tudi, ko so ga spustili, je imel zavezane oči, in ni vedel, kje je. Odpeljali so ga na revolucionarno sodišče in ga spustili proti varščini. Njegova žena je prišla v industrijsko cono in v sosednji tovarni vprašala, kje je, pa so ji povedali, da so vse odpeljali. Čez 3-4 dni je s pomočjo odvetnika izvedela, kje je in uredila varščino.

11. Dokler je bil v Iranu, ni bilo nobenega sojenja, saj je pred samo glavno obravnavo že zapustil državo. Na vprašanje uradne osebe, ali je po toliko letih odsotnosti iz Irana izvedel, če je proti njemu potekalo kakšno sojenje v zvezi s to zadevo, je prosilec dodal, da do sedaj iz sodišča ni dobil nobenih obsodb ali uradnih odločb ali sklepov. Ko je bil izpuščen iz pripora, je bil prvi dan doma, naslednji dan je odšel v Teheran, nato v Karaj. Vse skupaj je bilo kakšen teden ali deset dni; njegova družina je prišla za njim na Ciper eno leto po tem, ko je šel tja sam. Na Cipru so bili po letu 2011 kot ilegalci. Tega leta je za hčerko in ženo priskrbel ponarejena potna lista, da sta prišli v Anglijo ter tam zaprosili za mednarodno zaščito. Ko sta to poskušala še prosilec in njegov sin, so ju na letališču prijeli. UNHCR ju je vrnil v grški del Cipra in jima naložil, da morata državo čim prej zapustiti. Ženo in hčerko je Anglija po 6-7 mesecih vrnila na Ciper, 4-5 mesecev sta bili ločeni. Najprej so v Iran deportirali njegovo ženo, po enem mesecu pa še hčerko. Njegovega sina so v Iran deportirali 1eta 2014.

12. Njegovo družino imajo sicer še vedno pod nadzorom in jih občasno zaslišujejo. Zasliševali so tudi njegovo mamo in starejšega brata, kje je on in jima rekli, da se mora predati. Ženi so pokazali tudi članek iz ciprskega časopisa, v katerem je slika prosilca, in ji povedali, da vedo, da je na Cipru. Slika v omenjenem članku sicer prikazuje prosilca v ospredju in njegovega sina v sivi jakni v ozadju. To je bilo v času, ko je prosilec poslal hčerko in ženo iz Cipra v Anglijo, on pa je hotel s sinom tja preko Nemčije in so ju prijeli. Prosilec je nato do 1eta 2016 ilegalno živel naprej na Cipru, saj se je izogibal, da bi ga dobili, ker je bil pač ilegalec.

13. Prosilec je v nadaljevanju predložil tudi šest dokumentov Združenih narodov, ki omenjajo njega in njegovo družino. Prosilec je dodal, da je na Cipru uveljavljal iste razloge za priznanje mednarodne zaščite, kakor v Sloveniji, vendar je tamkajšnji prevajalec prevajal malo in še to narobe. Ko so njegovo prošnjo zavrnili, sploh ni bilo napisano, zakaj so tako odločili. Sklep o zavrnitvi je bil brez vsake obrazložitve. Zapravil je veliko denarja za odvetnike, a ni bil uspešen. Če bi mu lahko kdo pomagal, ne bi zapravil 10 let življenja v stresu. Marca 2016 je skušal s ponarejenim potnim listom Poljske iz Cipra oditi na Dunaj, vendar so to na letališču ugotovili in ga obsodili na 9 mesecev zaporne kazni. Ko je bil v zaporu v Nikoziji, so z njim stopili v stik predstavniki ciprskega Ministrstva za notranje zadeve, Sekcije za imigracijo in so mu rekli, da ga sicer razumejo, a da na Cipru ne bo nikoli sprejet. Lahko mu pa pomagajo, da mu kupijo karto za Malezijo, kjer karto lahko spremeni in odide v Turčijo. Na tak način so se ga hoteli znebiti. To ponudbo je sprejel in tako po enem mesecu preko Abu Dhabija odletel do Malezije, kjer je karto za Teheran zamenjal za karto za Istanbul.

14. Uradna oseba je nato prosilca soočila z nasprotjem v njegovih izjavah, ki jih je podal policistom PLP Brnik, kjer je navedel, da je iz Cipra odšel prostovoljno, česar ni mogoče sklepati iz njegovih izjav, podanih na osebnem razgovoru. Prosilec je povedal, da besede »prostovoljno« ni nikoli rekel in ne ve, kako so to prevedli. Iz Cipra je odšel na način, ki ga je opisal na osebnem razgovoru. Na Brniku je takoj pristopil k policistom in zaprosil za azil, čeprav bi lahko s tistim potnim listom odšel kamorkoli. Vendar se je v Sloveniji počutil varnega. Njegove izjave so resnične, priložil je tudi veliko dokumentacije. Njegov največji dokaz, da res potrebuje mednarodno zaščito, je to, da je izgubil deset let življenja v stresu in težki situaciji. Je ločen od družine, to je njegov največji dokaz. Če v Iranu ne bi imel težav, bi se že zdavnaj vrnil k družini. On je želel v Iranu ljudem samo pomagati in sedaj je, kjer je. Njegova žena pa se mora enkrat mesečno javljati na Etelaatu. Njegova mama je zelo stara in na ta način nanjo pritiskajo, da bi se jim sam javil. Nobena od njiju jim ni povedala, kje se nahaja, ampak sta rekli, da ne vesta, kje je. Njegov starejši brat nima dovoljenja, da bi zapustil državo. Z družino je v stiku preko telefonskih aplikacij, saj drugih možnosti nima. Ne ve, če lahko iranske oblasti nadzorujejo te telefonske pogovore.

15. Na vprašanje uradne osebe, zakaj meni, da bi bil po tolikih letih še zanimiv za iransko oblast, je prosilec dejal, da ne verjame, da bi režim lahko pozabil nanj. Tema je za iranski režim zelo občutljiva in oni so brez milosti. Njegovo ženo so v priporu poškodovali, kar izkazuje slika v članku, pa ona nima nobene veze s tem, saj je bil glavni on. Zagotovo bi ga prijeli takoj po vstopu na teheransko letališče in zanj ne bi vedel nihče več. Njegova družina mu tudi veliko ne pove, da ne bi bil dodatno v skrbeh. Sluti, da so njegovo hčerko po deportaciji spolno nadlegovali. In če so tako nemilostni do njegove družine, kaj vse bi lahko počeli šele z njim. V Iranu nikakor ni kraja, kjer bi lahko mirno živel.

16. V nadaljevanju tožena stranka navaja, katere listine je tožnik predložil v postopku in sicer: poleg osebnih dokumentov je predložil razglasitev o ustanovitvi industrijske enote z dne 22. 4. 2003; dovoljenje za obratovanje z dne 27. 2. 2005; časopisni članek ciprskega časnika »Haberhavadis« z dne 16. 1. 2012 - »Sanje o Nemčiji so se končale; potrdilo UNHCR z dne 19. 1. 2012; dopis Združenih narodov z dne 19. 6. 2012; dopis Združenih narodov z dne 30. 5. 2012; pet barvnih skenov fotografij domnevno prosilčeve žene; fotokopije letalskih kart na relaciji Larnaca - Abu Dhabi, Abu Dhabi - Kuala Lumpur, Kuala Lumpur - Abu Dhabi, Abu Dhabi - Carigrad; fotokopije osebnih dokumentov njegove žene, sina in hčerke; razna poročila o stanju v izvorni državi.

17. V nadaljevanju tožena stranka preide k presoji pogojev za podelitev statusa begunca. Potrdilo UNHCR št. CYP/005/2012 z dne 19. 1. 2012 izkazuje, da sta bila E.E. in njegov sin F.F. prosilca za mednarodno zaščito, in da je njuni prošnji obravnaval UNHCR. Potrdilo je veljalo do 31. 3. 2012. Dopis Združenih narodov, Visoki komisariat za človekove pravice, z dne 30. 5. 2012 je namenjen ciprskim migracijskim organom. Iz dopisa izhaja, da so na UNHCR prejeli podatke o E.E. in njegovi družini, ki jim preti deportacija v Iran. E.E. je bil po podatkih iz dopisa baje podvržen nadlegovanju in drugim oblikam preganjanja s strani domnevnega člana iranske obveščevalne službe. Leta 2006 mu je uspelo pobegniti iz pripora in z družino zbežati na Ciper. Dopis se zaključi s pozivom ciprski vladi, da pridobi pojasnila o okoliščinah navedenega primera in poda pojasnilo glede dejstev, izpostavljenih v šestih točkah na koncu dopisa. Dopis Združenih narodov z dne 19. 6. 2012 se nanaša na G.G. in H.H.. H.H. je bila glede na podatke iz dopisa 8. 6. 2012 iz Cipra deportirana v Iran. G.G. je bila v tistem času pridržana v Larnaki in tudi zanjo je bila v pripravi deportacija v Iran. V dopisu so bile ciprske oblasti pozvane, naj pojasnijo okoliščine primera G.G. ter naprošene še za nekaj pojasnil glede deportacije H.H.. Poročilo Sveta za človekove pravice, enaindvajseta seja, z dne 7. 9. 2012 poroča o domnevnih neizogibnih deportacijah iz Cipra v Iran in navaja, da je glede na podatke, s katerimi razpolagajo, E.E. z družino zaradi preganjanja, nadlegovanja, posledične aretacije ter tajnega pridržanja zbežal iz Irana na Ciper, kjer so vsi zaprosili za mednarodno zaščito. Ciprski organi so zavrnili njihovo prošnjo, potem pa je g. E.E. dobil pismo, v katerem so ga obvestili, da skupaj z družino v 75 dneh zapusti Ciper. Poročilo Združenih narodov, generalne skupščine, dvaindvajseta seja, z dne 20. 2. 2013 navaja, da so glede na razpolžljive podatke H.H. 8. 6. 2012 deportirali v Iran. Omogočili so ji telefonski pogovor s hčerko G.G., ki se je takrat nahajala v Larnaki in ji baje tudi grozi deportacija. V poročilu Sveta za človekove pravice, dvaindvajseta seja, z dne 4. 3. 2013 posebni odposlanec navaja, da se Ciprska vlada ni odzvala na sporočilo z dne 19. 6. 2012 in poziva ciprsko vlado, naj ne deportira G.G., ter hkrati uvede ustrezno neodvisno preiskavo glede citiranega primera. Tudi priporočilo posebnega poročevalca Združenih narodov iz njegovega poročila o misiji (brez datuma) omenja deportacijo H.H. v Iran. Ministrstvo za notranje zadeve pojasnjuje, da naštetih dokumentov ne more upoštevati kot dokaz o zatrjevanem preganjanju prosilca. Glede dokumenta (a) Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da gre za neke vrste potrdilo o tem, da sta bila prosilec in njegov mladoletni sin v določenem obdobju prosilca za mednarodno zaščito. Ob upoštevanju teh dejstev je očitno, da je bilo omenjeno potrdilo relevantno v citiranem obdobju, v času odločanja o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji pa nima več nobene dokazne vrednosti.

18. V zvezi z dokumentom (b) Ministrstvo za notranje zadeve pripominja, da je izhajajoč iz besede »baje« (»reportedly«), navedene v začetnem delu dokumenta, razvidno, da je dokument nastal na podlagi pričevanj prosilca ali celo tretjih oseb (njegovih sorodnikov, zastopnikov itd.) in torej ne gre za dokument, ki bi bil ustvarjen na podlagi verodostojnih dokumentov iz prosilčeve izvorne države, ki bi edini lahko predstavljali neposreden in neizpodbiten dokaz o dogodkih, ki so se prosilcu zgodili v Iranu. Dokument (b) zato sam po sebi ne more imeti ustrezne dokazne vrednosti v postopku mednarodne zaščite. Navedeni dokument pa je sporen še iz drugega razloga: iz njega namreč izhaja, da naj bi namreč prosilcu 1eta 2006 uspelo pobegniti iz pripora in z družino zbežati na Ciper. Prosilec sam je glede teh okoliščin govoril povsem drugače. Tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito novembra 2016, kakor tudi na osebnem razgovoru aprila 2017 je glede okoliščin v zvezi s priporom povedal, da je bil iz njega izpuščen po tem, ko je njegova žena s pomočjo odvetnika uredila varščino (za varščino je zastavila njegovo tovarno). Očitno je, da torej navedbe prosilca glede istih okoliščin niso skladne z vsebino dokumenta (b), zaradi česar se poraja tudi dvom v verodostojnost vsebine tega dokumenta. Enak sklep je potrebno narediti tudi za dokument pod točko d.), saj vsebina tega dookumenta ni podprta z ustreznimi viri iz izvorne države.

19. Nadalje Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da se dokumenti pod točkami ( c), ( e), (f), in (g) sploh ne nanašajo na prosilca osebno, ampak na njegovo ženo in hčerko. Ministrstvo za notranje zadeve sicer ne dvomi, da je bil prosilec zares tudi prosilec za mednarodno zaščito na Cipru, glede na predložene dokumente pa je očitno, da so se na Cipru nahajali tudi njegovi družinski člani (žena, sin in hči). Vendar listine, ki govorijo o deportaciji njegove žene in hčerke iz Cipra v Iran, nimajo dokazne vrednosti v podporo prosilčevim trditvam glede zatrjevanega preganjanja njega osebno v Iranu, saj dokazujejo zgolj to, da sta bili prosilčeva žena in hči deportirani in Cipra v Iran, kar pa samo po sebi še ne dokazuje, da se je to, kar je prosilec navajal, da naj bi se njemu osebno zgodilo v Iranu, tudi zares zgodilo, in jih je potrebno zato zavreči.

20. Dokument pod točko (g) se ne nanaša na prosilca in njegovo družino - pri čemer je mišljen del, ki govori o iranski družini, ki je na Ciper prišla leta 2000 zaradi domnevno kritičnih stališč do islama, in je potrebno posledično dokument v tem delu kot nepomemben in neustrezen za dokazovanje prosilčevih navedb zavrniti.

21. Po opravljeni presoji predloženih barvnih skenov fotografij MNZ ugotavlja, da iz poslanih fotografij ni razviden datum nastanka, zaradi česar so trditve prosilca, da so fotografije nastale po deportaciji prosilčeve žene iz Cipra v Iran, nedokazane in jih glede na neizkazan datum nastanka posledično tudi ni mogoče neizpodbitno povezati z domnevnimi poškodbami ob oz. po deportaciji. Fotografij tudi ni mogoče povezati s prosilcem osebno in zatrjevanim preganjanjem, ki naj bi se v Iranu zgodilo njemu. MNZ zaradi teh ugotovitev predložene barvne skene fotografij kot dokaze zavrača.

22. Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da je prosilec na vprašanja uradne osebe odgovarjal tekoče in brez razmisleka, vendar je pri oceni dejstva, ali se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, nemogoče spregledati, da je prosilec zavrnil preverjanje določenih podatkov glede svoje prošnje za mednarodno zaščito na Cipru. Glede na dejstvo, da je prosilec prvič zaprosil za mednarodno zaščito na Cipru, ob tem pa navedel, da mu je bila tam prošnja dvakrat zavrnjena brez vsake obrazložitve, je želelo Ministrstvo za notranje zadeve to navedbo preveriti pri ciprskih migracijskih organih. Uredba Sveta (ES) št. 604/2013 z dne 26. 6. 2016 (v nadaljevanju: Dublinska uredba) v 3. odstavku 34. člena določa, da lahko odgovorna država članica zahteva od druge države članice, da ji sporoči razloge, s katerimi je prosilec pri njih utemeljeval svojo prošnjo in razloge za morebitne odločitve glede prosilca, pod pogojem, da je to potrebno za obravnavanje konkretne prošnje za mednarodno zaščito. Navedeni člen Dublinske uredbe tudi določa, da mora država članica, ki daje zahtevo, v vsakem primeru od prosilca pridobiti pisno odobritev za posredovanje zahtevanih informacij, pri čemer se mora prosilec zavedati, glede katerih informacij daje svojo odobritev. Ministrstvo za notranje zadeve je zato prosilcu dne 5. 10. 2017 poslalo dopis št. 2142-1295/2016/25 81312-07), v katerem je prosilcu natančno obrazložilo, da želi preveriti pri ciprskih organih podatke o vsebini njegove prošnje na Cipru in razlogih za njeno zavrnitev (upoštevaje dejstvo, da je prosilec sam na osebnem razgovoru izpostavil, da je v svoji prošnji na Cipru uveljavljal iste razloge za pridobitev mednarodne zaščite, kakor jih je navedel v Sloveniji) in ga zaprosilo, da v osmih dneh od prejema Ministrstvu za notranje zadeve dostavi podpisano soglasje za posredovanje podatkov. Prosilčevi prvi pooblaščenci so dne 17. 10. 2017 MNZ poslali dopis z željo po podaljšanju roka za dostavo zgoraj omenjenega soglasja (rok bi sicer potekel dne 18. 10. 2017), in sicer z razlogom, da na lokacijo njegovega prebivanja odhajajo zgolj dvakrat tedensko. Ob tem so navedli, da se bodo potrudili omenjeno soglasje dobiti že prej. MNZ je po tako podanem obvestilu navedeni rok podaljšalo do dne 23. 10. 2017. Pred potekom podaljšanja roka pa je dne 19. 10. 2017 Ministrstvo za notranje zadeve prejelo dopis prosilčevega novega pooblaščenca, ki je v imenu prosilca podpis takega soglasja zavrnil. Navedel je, da za kvalitetno obravnavanje prosilčeve prošnje v Sloveniji iskanje podatkov iz Cipra ni potrebno in bi povzročilo samo še dodatno zamudo v tem primeru. Obenem je MNZ zaprosil, naj mu v primeru, v kolikor vendarle obstajajo razlogi za ta izjemni postopek, te razloge sporoči in pojasni. Ministrstvo za notranje zadeve je tako dne 6. 11. 2017 z dopisom št. 2142-1295/2017/29 (1312-07) svoje razloge dodatno obrazložilo in pojasnilo. Kakor izhaja iz omenjenega dopisa, je želelo MNZ pri ciprskih migracijskih organih preveriti, ali držijo prosilčeve navedbe, da so njegovo prošnjo za mednarodno zaščito na Cipru resnično dvakrat zavrnili brez vsake obrazložitve, ter preveriti tudi informacije glede njegove poti iz Cipra proti Maleziji. Kot namreč izhaja iz dokumentacije upravne zadeve, so ciprski migracijski organi že sprejeli odločitev glede prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito. Prosilec je po pooblaščencu dne 18. 11. 2017 znova zavrnil podpis soglasja, zaradi česar MNZ zaprosila Ciprskim migracijskim organom ni poslalo.

23. MNZ meni, da prosilec s takim ravnanjem prikriva prave razloge za to, zakaj je bila resnično zavrnjena njegova prošnja za mednarodno zaščito na Cipru. Če je prosilec na Cipru resnično uveljavljal enake razloge, kakor v Sloveniji, je namreč izjemno nenavadno, če ne celo nemogoče, da so mu ciprski migracijski organi izdali dve negativni odločitvi brez vsake obrazložitve, kakor je zatrjeval. Nadalje je izjemno nenavadno, da bi ciprski migracijski organi prosilca po zavrnjeni prošnji želeli deportirati v izvorno državo; hkrati pa so mu želeli tudi nekako pomagati, zato je bila deportacija načrtovana na relaciji Nikozija - Abu Dhabi - Kuala Lumpur - Teheran. Praksa ciprskih migracijskih organov naj bi po prosilčevih navedbah namreč bila taka, da so ob taki deportaciji zavrnjeni prosilci karto v Kuala Lumpurju zamenjali za drugo destinacijo in se tako izognili pravemu namenu deportacije (vrnitvi v izvorno državo). Tako ravnanje ciprskih migracijskih organov je po mnenju MNZ izjemno nenavadno, zaradi česar ga je želelo preveriti - kar pa je prosilec z odklonitvijo podpisa soglasja preprečil. S takim ravnanjem je nedvomno onemogočil, da bi se ugotovilo pravo dejansko stanje. Vsa navedena dejstva in okoliščine vodijo do utemeljenega sklepa, da se prosilec ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje.

24. MNZ ocenjuje, da je v opisani situaciji razumljivo, da prosilec za svoje trditve ni predložil nobenih listinskih dokazov in za mednarodno zaščito je zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče.

25. Po temeljiti presoji omenjenih izjav in njihovi medsebojni primerjavi MNZ ugotavlja, da obstajajo razlogi, ki vzbujajo utemeljen in neizpodbiten dvom v njihovo resničnost. Izjave prosilca glede razlogov, zaradi katerih naj bi bil prisiljen zapustiti svojo izvorno državo in glede drugih pomembnih okoliščin in dejstev se namreč na nekaterih mestih razlikujejo, mestoma pa so nelogične in neprepričljive, pri čemer prosilec nastalih nejasnosti ni uspel zadovoljivo pojasniti. MNZ ugotavlja, da zaradi navedenega posledično tudi ni bila ugotovljena njegova notranja verodostojnost. Prosilec je podal nasprotujoče si izjave. Glede na prosilčeve navedbe je očitno, da mu je bilo že v 1. 2004 znano, da je pri sestankovanju bahaitov na splošno nekaj spornega, saj mu sicer njegov zaposleni, ki ga je zaprosil, če lahko sestankuje v njegovi (prosilčevi) hiši, zagotovo ne bi izpostavil, da se tam počuti bolj varnega. Izhajajoč iz tega dejstva namreč je bilo očitno, da se bahaiti ne počutijo varne sestankovati kjerkoli, kar je dalo po mnenju Ministrstva za notranje zadeve prosilcu jasen signal, da jim iranska oblast očitno ni naklonjena. Prosilčeve izjave so torej v tem delu kontradiktorne in popolnoma nekonsistentne.

26. Nadalje so nelogične tudi prosilčeve izjave o tem, na kakšen način je svojim zaposlenim bahaitske veroizpovedi sploh prepustil svojo hišo. Skrajno neverjetno in neprepričljivo je, da jih je vseeno ne samo spustil v svojo hišo, ampak je za ta čas sam s celotno družino hišo zapustil. Ko je bil prosilec s tem soočen, je pojasnil, da je tako ravnal zato, ker je človeka poznal in mu je zaupal. Ministrstvo za notranje zadeve takega pojasnila ne more sprejeti za opravičljivega. Upoštevaje dejstvo, da je prosilec skozi vse svoje navedbe izpostavljal tradicionalno muslimansko usmerjenost iranske družbe, je tako ravnanje za nekoga, ki sam niti ni bahait, docela nelogično, prosilčeve izjave v povezavi z navedenim pa neprepričljive.

27. Prosilec je opisal, da kljub temu, da so ga v 1etu 2006 pripadniki iranske tajne službe najprej odpeljali na revolucionarno sodišče, nato pa izpustili na prostost proti varščini, zoper njega v času, ko je po izpustitvi iz pripora še bival v Iranu, ni bilo sojenja, saj je pred začetkom obravnave zapustil Iran. Ministrstvo take okoliščine v situaciji, kakor jo je predstavil prosilec, ocenjuje za neverjetne. Če je res, da so pripadniki iranske tajne policije prosilca priprli in ga v priporu psihično in fizično mučili, je namreč glede na zatrjevano resnost situacije, kakor jo je predstavil prosilec, docela neverjetno, da v vseh teh letih zoper njega niso izdali nobene listinske dokumentacije, npr. naloga za aretacijo, obvestila o prisilni privedbi na sodišče, ali pa začeli sojenja v odsotnosti. Prosilec je sicer omenil, da občasno v zvezi z njim še zaslišujejo njegovo družino, vendar je očitno, da prosilec za pripadnike iranske tajne službe ni toliko operativno zanimiv, da bi začeli sojenje v odsotnosti, ali pa nalog za aretacijo oziroma prisilno privedbo na sodišče.

28. Zaradi nasprotujočih navedb o zapustitvi pripora oziroma pobegu ni mogoče verjeti prosilčevim navedbam, kot jih je glede zapustitve iz pripora podal ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru v Sloveniji. Dejstvo, kako je prosilec zapustil pripor, je namreč v neposredni povezavi z njegovimi razlogi za zapustitev izvorne države, prosilčeve izjave v povezavi z okoliščinami izpustitve iz pripora pa se očitno bistveno razlikujejo. Če bi bil prosilec v Iranu resnično v priporu, bi namreč glede tako pomembnega dela, kakor je zapustitev pripora, nedvomno ves čas govoril enako, ne pa, da je izjave spreminjal.

29. Neverodostojne pa so bile tudi njegove izjave glede tega, zakaj so ga ciprski migracijski organi želeli deportirati na tak, precej neobičajen način. V depeši na PLP Brnik z dne 6. 11. 2018 je izjavil, da je bil na Cipru obsojen na devetmesečno zaporno kazen, vendar so ga iz pripora izpustili predčasno, ker je zapisal, da bo Ciper zapustil prostovoljno; na osebnem razgovoru pa je zatrdil, da tega na policijski postaji ni tako rekel in da ne ve, kako so prevedli, Ciper je zapustil na način, da so k njemu v zapor prišli uradniki Urada za imigracijo in mu ponudili, da Ciper zapusti preko ZAE in Malezije, to pa ni bilo prostovoljno. Ni nobenega razloga za to, da bi tolmač prevedel izjave kakorkoli drugače, kot bi jih navedel prosilec. Izgovarjanje prosilca na napačno prevajanje je po mnenju Ministrstva za notranje zadeve nedopustno.

30. Ni podlage za utemeljeno ugotovitev, da je prosilec Ciper zares zapustil prostovoljno in si tudi sam kupil letalske karte za odhod. Ministrstvo namreč ne verjame, da bi prosilcu pot v Iran preko ZAE in Malezije uredili ciprski migracijski organi, saj je tak transfer, kot že rečeno, preveč oddaljen, časovno zamuden in hkrati tudi ustrezno dražji. Ministrstvo poudarja, da sta tako Ciper, kakor tudi Slovenija del enotnega evropskega azilnega sistema in kot taka zavezana enotnim standardom obravnave prošenj za mednarodno zaščito. Dejstvo, da prosilec v postopku zatrjuje, da njegova prošnja na Cipru ni bila dobro obravnavana, ob hkratnem upoštevanju dejstva, da prosilec ni dovolil ministrstvu, da pri ciprskih migracijskih organih ta dejstva preveri, pa daje podlago za utemeljen dvom, da prosilčeva zgodba očitno ni taka, kakor jo je predstavil on sam in mu torej glede navedenega ni mogoče verjeti.

31. Če prosilec očitno prikriva nekatera dejstva glede njegove prošnje za mednarodno zaščito na Cipru, pa je očitno, da torej ciprskim migracijskim organom ni povedal vsega enako, kakor slovenskim. Iz navedenih okoliščin je mogoč logičen in utemeljen sklep, da prosilcu tudi glede ostalih navedb v povezavi z njegovo prošnjo ni mogoče verjeti.

32. Kot neprepričljive in neverjetne ministrstvo ocenjuje prosilčeve navedbe glede iranskega potnega lista, ki si ga je po njegovih besedah uredil na iranskem veleposlaništvu na Cipru. Prosilec je tako povedal, da je leta 2012 plačal 2500 evrov neznancu, ki je imel povezave na iranskem veleposlaništvu na Cipru, z namenom, da mu uredi iranski potni list. Za to ni potreboval prosilčevega podpisa, ampak samo njegovo fotografijo in podatke. To je bil normalni potni list v obliki knjižice. Na vprašanje, kako to, da je kljub zatrjevanim težavam v Iranu vseeno stopil v stik z iranskimi oblastmi na veleposlaništvu in jim razkril svoje osebne podatke, je prosilec povedal, da se je ta kontaktna oseba na veleposlaništvu ukvarjala prav s tem: dobila je denar in uredila potni list brez obvestila državi. Na dodatno vprašanje, in sicer, ali ga ni bilo strah, da ne bi kdo drug na veleposlaništvu izvedel za njegove podatke in to, kje se nahaja, saj na veleposlaništvu dela veliko ljudi, ki niso vsi podkupljeni, je prosilec odvrnil, da mu je sprovajalec, ki je posredoval pri ureditvi potnega lista, zagotovil, da je veliko Irancev pridobilo potni list na ta način ter da ta človek gotovo ne bo obvestil iranskih oblasti. Zato je sprovajalcu zaupal. Ministrstvo meni, da predstavlja tako dejanje prosilca (urejanje potnega lista na iranskem veleposlaništvu) v opisanih okoliščinah preveč visoko tveganje, da bi ga bilo mogoče sprejeti za verjetno. Če je namreč res, da je bil prosilec deležen tako hudega preganjanja v izvorni državi, da jo je zaradi tega moral zapustiti, namreč ni mogoče sprejeti za verjetno, da se je prosilec prostovoljno sam izpostavil in razkril svoje osebne podatke predstavnikom iranske oblasti na Cipru (saj je za izdajo omenjenega potnega lista predložil kopijo svojega rojstnega lista) ter s tem tvegal, da ga razkrijejo. Prosilec je sicer pojasnil, da je bila oseba, ki se je na iranskem veleposlaništvu na Cipru ukvarjala z izdajo potnih listov in je potni list na ta način izdelala tudi njemu, podkupljena, vendar po mnenju ministrstva to njegovega ravnanja še ne pojasni. Kakor je bilo prosilcu predočeno že na samem osebnem razgovoru, namreč ni mogoče sprejeti za verjetno, da bi bili na omenjenem veleposlaništvu podkupljeni prav vsi uradniki; s tem, ko je enemu uradniku na iranskem veleposlaništvu zaupal svoje osebne podatke s fotografijo, pa se je podvrgel velikemu tveganju, da za te podatke izve še kdo drug. Četudi je sicer prosilec zatrjeval, da je oseba, zaposlena na iranskem veleposlaništvu, ki mu je izdelala potni list, le-to naredila brez obvestila oblastem v Iranu, pa glede na dejstvo, da je vsako veleposlaništvo (tudi iransko) strogo varovana zgradba, ki ima glede na namembnost stavbe in pomembnost same inštitucije veleposlaništva zagotovo tudi strogo varovane računalniške sisteme, ter nadzorovane vse prostore v sami stavbi, vsekakor obstaja izjemno visoka stopnja tveganja, da njegove podatke odkrije kdo drug od nepodkupljenih tam zaposlenih in jih posreduje naprej iranskim oblastem. Ministrstvo ne verjame, da bi prosilec v primeru, če je bil v Iranu resnično preganjan, nase sprejel tako visoko stopnjo tveganja.

33. Prosilčeve navedbe glede izdaje omenjenega potnega lista pa tudi niso skladne z informacijami o izvorni državi, Prosilec je namreč navedel, da je bil ta iranski potni list popolnoma normalen potni list v obliki knjižice, a z eno razliko: brez njegovega podpisa. Iz preučenih informacij izhaja, da vsebuje iranski potni list različne podatke (rubrike): podpis imetnika, državo prebivališča, kraj izdaje, osemmestno kodo, ime in položaj osebe, ki izdaja potni list, tip / oznako (,P’ za potni list), kodo države (IRN), številko potnega lista, nacionalno identifikacijsko številko, priimek imetnika, ime imetnika, očetovo ime, datum in kraj rojstva imetnika, spol, datum izdaje in datum veljavnosti. Podpis imetnika je obvezna vsebina potnega lista, zaradi česar ni mogoče sprejeti za verjetno, da bi bil prosilcu izdan potni list brez podpisa. Prosilec je namreč navedel, da je omenjeni potni list uporabil za pot preko ZAE in Malezije v Turčijo. Glede na to, da je podpis obvezna vsebina potnih listov, bi zagotovo potni list brez podpisa vzbudil sum pri kakšnemu letališkemu uradniku, mejnemu policistu ali cariniku, ki jih je prosilec na poti iz Cipra v ZAE, Malezijo in Turčijo srečal kar nekaj. Nemogoče je verjeti, da je prosilec s tem postnim listom prešel vse naštete meje in stroge kontrole, ne da bi mu potni list zaplenili in zoper njega kakorkoli ukrepali. Ministrstvo na podlagi opisanih okoliščin meni, da sploh ni verjetno, da je prosilec sploh kdaj posedoval tak potni list (sploh ob upoštevanju dejstva, da si je v času bivanja na Cipru in v Turčiji brez težav kupoval druge ponarejene potne liste in jih uporabljal za pot).

34. V nadaljevanju je ministrstvo presojalo še, ali so izjave prosilca skladne z dostopnimi informacijami o izvorni državi. V ta namen je ministrstvo poleg informacij, ki so jih v dokumentacijo upravne zadeve vložili pooblaščenci prosilca, preučilo tudi informacije o prosilčevi izvorni državi, ki so naštete v 10 točkah.

35. Med drugim je tožena stranka iz teh poročil povzela, da so pripadniki bahaitske veroizpovedi največje ne-muslimanska verska skupnost, ki naj bi jih bilo po ocenah same bahaitske skupnosti v državi okoli 230.000 - 300.000. Ameriška komisija za mednarodne verske svoboščine (USCRIF) celo navaja, naj bi bilo samo v Teheranu in Semnanu najmanj 300.000 pripadnikov bahaitske vere. Člani verske skupnosti Bahai, ki je največja verska manjšina v državi, so tarča neusmiljenega in načrtnega preganjanja. Iranska zakonodaja in uradna državna politika odrekata bahaitom številne temeljne človekove pravice, med drugim tudi državljanske, politične, ekonomske ter kulturne pravice, pravico do dela in šolanja, svobodo veroizpovedi ter prepoved samovoljnega pripora. V Iranu se bahaiti soočajo z uradno in družbeno diskriminacijo. Od začetka 80-ih let prejšnjega stoletja so več kot 200 iranskih bahaitov usmrtili ali umorili, na tisoče jih je bilo prijetih, priprtih in zaslišanih, več deset tisoč pa je ostalo brez službe, pokojnine in možnosti za izobraževanje. Svete kraje bahaitov, pokopališča in posesti so zaplenili, razrušili ali uničili tako kot njihove domove hiše in drugo lastnino. Memorandum ima naslov »Vprašanje bahaitov«. Memorandum posebej poziva, da se mora z iranskimi bahaiti ravnati tako, da bosta »njihov napredek in razvoj ustavljena.«

36. Kršitve izhajajo iz nepriznanega statusa veroizpovedi in prevladujočega stališča iranske vlade, da so bahaiti krivoverska sekta, povezana s tujimi sovražniki. Ponavadi jih obtožijo političnih in varnostnih kaznivih dejanj, kot je vohunjenje ali propaganda proti vladajočemu sistemu. Glede na podatke iz še neobjavljenega poročila Baha'i International Community (v nadaljevanju: BIC) je pred kratkim več revolucionarnih sodišč ugotovilo, da je »članstvo v zgrešeni Bahai sekti« kaznivo dejanje. Viri poročajo, da so sodniki pogosto odkrito sovražni do obtoženih bahaitov. Glede na statistične podatke posebnega poročevalca Združenih narodov za človekove pravice je razvidno, da je bilo od leta 2004 v Iranu aretiranih najmanj 734 bahaitov, nadaljnjih 289 pa je bilo sicer aretiranih, a izpuščenih proti varščini.

37. Ministrstvo na podlagi preučenih informacij ugotavlja, da prosilčeve izjave o tem, da 1eta 2004, ko je omogočil sestanke bahaitov v svoji hiši, iranski režim do njih ni bil tako sovražno nastrojen, kakor je to sedaj, ne držijo. Kakor izhaja iz preučenih informacij, ima negativni odnos iranske oblasti do bahaitov že dolgo zgodovino, saj različni viri poročajo o priporih in usmrtitvah pripadnikov bahaitske veroizpovedi že vse od 1eta 1979. Ministrstvo za notranje zadeve glede na dejstvo, da je bil prosilec izobražen človek (v Iranu je končal srednjo šolo), ki je zaradi narave svojega dela dosti hodil naokoli in imel stike z različnimi ljudmi in inštitucijami, ocenjuje, da je nemogoče, da bi prosilec za tak odnos iranskih oblasti do bahaitov zvedel šele v priporu 1eta 2006. Prosilčeve izjave v zvezi z navedenim dejstvom so popolnoma neprepričljive in očitno nimajo podlage v preučenih informacijah.

38. Oblast od direktorjev zasebnih podjetij zahteva, da odpuščajo bahaite. Bahaiti občasno »uidejo« pozornosti države in si zagotovijo delo v malih zasebnih podjetjih v velikih mestih. Ta čas večina bahaitov v manjših mestih dela kot mehaniki, prodajalci in službah, ki niso na očeh javnosti.

39. Iranske oblasti nadaljujejo z dejavnostmi, ki ekonomsko odrekajo bahaitom pravico do dela, vse v skladu z direktivo iz leta 1991, ki jo je izdal Vrhovni svet kulturne revolucije Irana. Ta strategija vključuje omejitve v vrstah služb in podjetij, ki jih smejo imeti bahaiti, zapiranje podjetij v lasti bahaitov, pritiske na podjetja, da odpuščajo uslužbence bahaitske veroizpovedi, zaplembo podjetij ter premoženja. Aprila in maja je oblast za stalno zaprla najmanj 35 trgovin v mestih Rafsanjan, Kerman, Sari in Hamadan.

40. Od leta 2005 je BIC zabeležil več kot 950 primerov ekonomskega preganjanja iranskih bahaitov. Podobni incidenti so se dogajali skoraj v vseh provincah po državi, pri čemer so vladni uradniki zagrešili naslednje oblike nasilja: zavrnitev izdaje ali podaljšanja poslovnih licenc, delovnih dovoljenj ali sindikalnih članskih izkaznic za bahaite, odredbe za zaprtje podjetij v lasti bahaitov in zapečatenje prostorov; izdaja navodil za zapiranje trgovin, vladnih uradov in drugih organizacij, v izogib nakupu ali za ustavitev poslovanja s podjetji ter neodvisnimi poslovnimi subjekti, če so lastniki ali direktorji bahaiti; pozivi prebivalstvu, naj bojkotira podjetja v lasti bahaitov; navodila posestnikom, naj ne dajejo v najem ali podaljšajo najema prostorov; opozorila delodajalcem v zasebnem sektorju, naj ne zaposlujejo bahaitov, oziroma nadlegovanje delodajalcev naj odpustijo bahaite ter grožnje z zaprtjem podjetij, če ne bodo spoštovali teh opozoril; nepričakovane inšpekcije na delovnih mestih, pozivanje in zasliševanje bahaitov ter racije v trgovinah, če so lastniki bahaiti. Prepoved zaposlovanja bahaitov v javnem sektorju je postala uradna leta 1981 in ostaja docela v veljavi. Ko so bahaite popolnoma odstranili iz vladnih služb, se je pozornost oblasti usmerila na zasebni sektor, kjer so v 80 letih zaplenili ali zaprli številna podjetja in tovarne, katerih lastniki so bili bahaiti. Druga podjetja so prisilili, da so odpustila uslužbence bahaitske veroizpovedi, bankam pa ukazali, naj blokirajo njihove račune.

41. Prosilec je tako zatrjeval, da je svoje podjetje odprl leta 2001. Rekel je, da je uspešno posloval, imel je zaposlenih 15 delavcev, ki so bili večinoma stalni. Zaposloval je tudi delavce bahaitske veroizpovedi, pri čemer zaradi tega do tistega dogodka 1eta 2006 ni imel nobenih težav. Pred vdorom v njegovo tovarno ni namreč zaradi tega, ker je zaposloval bahaite, prejel nobenega opozorila ali grožnje s strani predstavnikov oblasti (policije ali tajne policije), saj oni prej nič ne opozorijo, ampak samo ukrepajo. Z državo ni imel poprej nič problemov, ampak je prejemal celo določene ugodnosti s strani države, ker je ustvarjal nova delovna mesta in redno plačeval davke.

42. Kakor izhaja iz zgoraj navedenih informacij, ima ekonomsko preganjanje bahaitov v Iranu že dolgo tradicijo. Zaposlovanje bahaitov v Iranu je močno omejeno; ne samo, da iranska oblast zapira podjetja in trgovine, katerih lastniki so bahaiti, bahaitom ne izdaja delovnih dovoljenj, poziva prebivalce k bojkotu podjetij v lasti bahaitov, ampak jih ekonomsko onemogoča tudi na druge načine. Iz številnih preučenih informacij izhaja, da zasebnim delodajalcem (kakršen je bil prosilec) iranska oblast izdaja resna opozorila, naj ne zaposlujejo bahaitov in jih tudi nadlegujejo, naj bahaite odpustijo, hkrati pa grozijo, da bodo ta podjetja zaprli, če lastniki ne bodo ravnali tako. V opisanih okoliščinah je neverjetno, da prosilec od 1eta 2001 do 1eta 2006 ni imel zaradi tega, ker je zaposloval bahaite, prav nobenih težav, niti ni doživel nobenih opozoril s strani kakšnega predstavnika oblasti. Glede na to, da je bilo prosilčevo podjetje uradno registrirano in da je plačeval vse davke, je bila torej iranska oblast seznanjena, koga prosilec zaposluje (da zaposluje tudi bahaite, in to celo v večinskem deležu). Ministrstvo ne verjame prosilcu, da je imel v svojem podjetju s strani države celo ugodnosti, ker je ustvarjal nova delovna mesta in plačeval davke, saj se to nikakor ne sklada s preučenimi informacijami. Če je prosilec resnično zaposloval bahaite, bi glede na preučene informacije do kakšnega incidenta zagotovo prišlo prej, kakor v petih letih, sploh ob upoštevanju dejstva, da ima iranska oblast do zaposlovanja bahaitov izrazito odklonilen odnos. Ministrstvo zato prosilcu ne verjame, da je zaposloval delavce bahaitske veroizpovedi.

43. Informacije v zvezi s t. i. ekonomskim preganjanjem bahaitov navajajo, da gre pri tovrstnih dejanjih iranske vlade za načrtno strategijo vlade, ki sili pripadnike bahaitske veroizpovedi, da se odrečejo svoji veri in se spreobrnejo v islam. Ta pritisk izvajajo v različnih oblikah - od besednih svaril do fizičnega nasilja med prestajanjem zaporne kazni. Ko so bahaiti postali žrtve nasilnih napadov in so morali zbežati iz svojih vasi zunaj kraja A. januarja 1979, so se nanje obrnili šiitski voditelji, ki so jih spodbujali, naj se odpovedo svoji veri, če si hočejo rešiti življenje in premoženje. V zaporih so mnoge bahaite mučili, da bi se odrekli svoji veri. Bilo je običajno, da so zaprtim pripadnikom bahaitov predložili dokument in jih prosili za podpis izjave, da bodo prenehali s svojimi dejavnostmi v zameno za izpustitev na prostost, kar so bahaiti ponavadi zavrnili. Dokument opisuje bahaite s poniževalnimi izrazi. Mnogi bahaiti, ki so izgubili ekonomske ugodnosti, kot je pokojnina, so imeli priložnost, da jo dobijo nazaj, če se spreobrnejo v islam. Pri tem preučene informacije navajajo primer uradnega dopisa, ki so jim ga poslali: »Glede na naše podatke ste bahait in torej niste upravičeni do izplačila pokojnine. Toda če se spreobrnete v islam in dokažete kesanje, ker ste bahait in temu uradu posredujete dodatne dokaze, da ste sprejeli islamsko vero, bomo sprejeli ukrepe za ponovno izplačilo vaše pokojnine.« Bahaiti, ki so v zaporu, so pojasnili, da bi jih lahko izpustili na prostost, če bi izpolnili zahtevo, da se odrečejo svoji veri. To je veljalo tudi za zapornike, ki jim je pretila smrtna kazen. Sodnik, ki je leta 1983 obsodil na smrt deset bahaitskih žensk, jim je rekel: »Prosim vas, da priznate krivdo in se vrnete nazaj v islam. Če boste tako storile, vas bom izpustil. «

44. Ta pritisk pomeni, da so se morali bahaiti soočiti s hudo dilemo. V njihovi veri obstaja osrednji nauk, da se nihče ne sme odpovedati bahaitski veri in če ta nauk prekrši bo izgnan iz skupnosti. Viri navajajo, da so bahaite, ki so se proglasili za muslimane, da bi lahko zapustili Iran, pred letom 1989 izključili iz bahaitske skupnosti in to brez kompromisa.

45. Ministrstvo ugotavlja, da glede opisa dogajanja v priporu, upoštevajoč preučene informacije, ni mogoče verjeti, da so dogodki potekali tako, kakor jih je opisal prosilec. Glede na to, da je v priporu prosilec večkrat jasno izjavil, da ni bahait, ampak musliman, bi ga glede na preučene informacije pripadniki iranske oblasti zagotovo izpustile in ga ne bi silile, da prizna, da je tudi sam bahait. Takega ravnanja iranskih oblasti ne potrjuje niti ena od preučenih informacij. Ministrstvo dodaja, da informacije, ki so jih v dokumentacijo upravne zadeve dne 26. 4. 2017 predložili pooblaščenci prosilca, ne odstopajo od informacij, ki jih je pridobilo in dodatno preučilo ministrstvo. Vse informacije, predložene s strani pooblaščencev, govorijo o nehumanem odnosu iranske oblasti do bahaitov ter o njihovem preganjanju v več sferah, čemur ministrstvo ne oporeka. Vendar prosilec evidentno ni bahait. Prosilec je namreč sam izjavil, da je musliman, in to večkrat nedvoumno povedal tudi pripadnikom iranske tajne policije. Glede na informacije, ki jih je pridobilo ministrstvo, pa nikakor ni mogoče trditi, da mu je bila ta religija pripisana s strani pripadnikov iranske tajne službe, ker se je družil z bahaiti, kakor to v točki 2. predloženih informacij izpostavljajo pooblaščenci.

46. Ministrstvo pripominja, da so bile informacije, ki jih je zbralo in v tej odločbi uporabilo, posredovane obema pooblaščencema prosilca v komentar in mnenje. Pooblaščenec I.I. na posredovane informacije ni odgovoril, pooblaščenci PIC pa so v odgovor na poslane informacije dne 18. 1. 2018 sporočili, da je potrebno pri odločanju o prošnji prosilca upoštevati tudi dejstvo, da prosilec ni več musliman, čeprav je bil rojen kot musliman in da se opustitev vere v Iranu šteje za hudo kaznivo dejanje. Ob tem je PIC posredoval štiri strani informacij glede opustitve vere, od tega dve isti informaciji, kakor v dopisu z dne 26. 4. 2017, do katerih se je ministrstvo že opredelilo v prejšnjem odstavku. Ministrstvo poudarja, da prosilec v svoji prošnji ni uveljavljal, da bi opustil vero in da ni več musliman, zaradi česar je potrebno kot nepomembne za obravnavanje konkretne prošnje zavrniti tudi preostale predložene informacije.Vse informacije se namreč nanašajo na državljane Irana, ki so svojo vero spremenili iz muslimanske v krščansko, kar pa ni bil prosilčev primer. Sploh ob upoštevanju dejstva, da prosilec nikoli ni uveljavljal, da bi imel v Iranu zaradi tega kakšne težave (še več, navedel je celo, da zaradi tega težav ni imel), pa tem informacijam ni mogoče dati kakršnekoli dokazne vrednosti v tem konkretnem primeru, ampak jih je potrebno zavrniti.

47. Ministrstvo je pri oceni verodostojnosti prosilca v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-292/09 in Up-1427/09 z 20. 10. 2011 uporabilo tri kriterije (notranja skladnost izjav, zunanja skladnost izjav ter verjetnost obstoja dogodkov). Tako je ministrstvo ocenilo, da so bile prosilčeve izjave neprepričljive in v bistvenem delu neskladne same med seboj (notranja neverodostojnost), da v pomembnem delu niso bile verjetne, ter da izjave ravno tako niso bile skladne s preučenimi informacijami o njegovi izvorni državi (zunanja neverodostojnost). Ministrstvo na podlagi tako podanih dejstev ugotavlja, da prosilcu ni mogoče verjeti, da je zaposloval delavce bahaitske veroizpovedi, da je bil zaradi tega aretiran in prepeljan v pripor in da je imel zaradi tega sploh kakršnekoli probleme. Posledično je ministrstvo presodilo, da prosilca ni mogoče priznati za splošno verodostojnega in zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

48. Glede subsidiarne zaščite pa tožena stranka pravi, da proučene informacije niso potrjevale tega, kar je zatrjeval prosilec, ampak so v bistvenem delu izkazovale drugačno dejansko stanje. Ministrstvo ne bo ponavljalo v tej odločbi že ugotovljenih neskladnosti (notranjih in zunanjih), ampak se nanje na tem mestu v popolnosti sklicuje. Pooblaščenci (PIC) so dne 26. 4. 2017 v zvezi s prosilcem v dokumentacijo predložili tudi informacije o nevarnostih za zavrnjene prosilce za azil iz Irana (točka 4. Predloženih informacij, Immigration and refugee board of Canada, Iran: Treatment by Iranian authorities of failed refugee claimants and family members of persons who have left Iran and claimed refugee status, 10. 3. 2015), ki jih je ministrstvo za notranje zadeve pri pripravi odločitve skrbno preučilo. V preučenih informacijah so pooblaščenci izpostavili članek Iran Human Rights (IHR) iz leta 2011, v katerem je zapisano, da so iranske oblasti pred kratkim dale signal, da bi morali biti Iranci, ki so iskali azil v tujini, obtoženi za širjenje lažne propagande proti Islamski republiki Iran in bi jih bilo treba za to kaznovati. Vendar, kot nadaljuje omenjeno poročilo, potrjujočih podatkov zaradi časovnih omejitev tega odziva ni bilo mogoče najti med viri, na katere se je naslonil Direktorat za raziskave. Glede na to, da prosilec ne v Iranu in ne v tujini ni bil politično aktiven, je ministrstvo mnenja, da zgolj na podlagi priloženih informacij ni mogoče enoznačno trditi, da bi bil ob vrnitvi podvržen maltretiranju in slabemu ravnanju s strani iranskih oblasti. Ministrstvo za notranje zadeve nadalje meni, da je citirano poročilo v delu, ki se nanaša na izgnane politične disidente in s tem povezane podatke o iranskem sodstvu, potrebno zavrniti kot nerelevantno za obravnavanje konkretne prošnje. Prosilec namreč ni bil politični disident, ni kritiziral iranskih uradnikov in ni dajal intervjujev za tuje medije. Poleg tega pa je prosilec sam navedel, da ni bil nikoli pozvan na sojenje niti mu ni bilo sojeno v odsotnosti, ni prejel kakršnihkoli sodniških odločitev ipd. Prosilec torej z informacijami v tem delu nima nobene povezave in za njegov primer sploh niso pomembne.

49. V tožbi tožnik pod točko I.1. pravi, da je dolžnost organa, da stranko seznani s tem, na kaj bo oprl svojo odločitev. Postopek po ZMZ je poseben upravni postopek z mnogimi posebnostmi nasproti splošnemu upravnemu postopku, vendar temeljna načela ZUP (če niso z določbami ZMZ izvzeta iz uporabe) veljajo tudi zanj. Gre za načela iz 7. (varstvo pravic strank), 8. (načelo materialne resnice) in 9. člena ZUP. "Načelo zaslišanja stranke" je le kratki naslov tega člena ZUP - iz določb njegovega prvega in tretjega odstavka pa izhaja nekaj bistveno več od tega, da mora biti stranka v postopku zaslišana. To načelo po ustaljeni upravni in upravno sodni praksi namreč zahteva, da upravni organ pred izdajo odločbe stranko ne le zasliši, ampak da jo tudi seznani s tem, na kaj bo oprl svojo odločitev in katera od dejstev, ki jih je stranka zatrjevala, šteje za dokazana in katerih ne (to organ lahko stranki sporoči ustno že na zaslišanju, praviloma pa ji to sporoči v dopisu "seznanitev z ugotovitvami v postopku" z rokom, v katerem lahko stranka tem ugotovitvam upravnega organa še ugovarja, svoje navedbe dopolni itd.) - s čimer je šele res spoštovano načelo iz 7. člena o varstvu pravic strank, po katerem je organ sam dolžan omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice.

50. Za ta res pomembni napredek upravnopravne zakonodaje, teorije in prakse v vseh drugih upravnih postopkih pa so prosilci za azil, ki bi tako varstvo svojih pravic potrebovali še bolj, kot stranke v "običajnih" upravnih postopkih, bistveno prikrajšani. S postopnimi izboljšavami azilne zakonodaje je bila v zadnjem desetletju sicer skoraj odpravljena nekdanja praksa množične (že takrat nezakonite ali skrajno sporne) uporabe skrajšanih postopkov brez zaslišanja prosilca, tako da se zdaj skoraj vedno odloča v normalnem ugotovitvenem postopku z vsaj enkratnim "osebnim razgovorom" - velik problem pa je v tem, da prosilec ne na tem zaslišanju ne kako drugače (npr. z dopisom "seznanitev z ugotovitvami v postopku", uveljavljenim v "običajni" upravni praksi) pred izdajo odločbe marsikdaj (tako tudi v tem primeru) sploh ne zve, ali so bile njegove navedbe sprejete kot verodostojne ali ne, in na katera dejstva bo organ oprl svojo odločitev.

51. V azilnih postopkih ima ta kršitev še večjo težo kot v običajnih (dvostopenjskih) upravnih postopkih, ker je azilni upravni postopek zgolj enostopenjski - in tudi zato, ker stranka, ki z bistvenimi stališči upravnega organa do njenih navedb v postopku pred izdajo odločbe ni bila seznanjena, tem stališčem že pred prvostopnim organom ni mogla ugovarjati - v upravnem sporu pa ji sodišče take ugovore potem pogosto zavrne kot nedovoljene novote.

52. Zato bo v nadaljevanju tožbe le na kratko informativno navedel tudi svoje ugovore zoper druge v odločbi navedene razloge za zavrnitev prošnje - podrobneje bo to, če bo potrebno, argumentiral v ponovljenem upravnem postopku, saj morajo biti ta sporna vprašanja najprej na zakonit način obravnavana v upravnem postopku, razen če bi se upravno sodišče odločilo, da razpiše glavno obravnavo in da ta sporna vprašanja obravnava samo v postopku sojenja polne jurisdikcije.

53. Glede vprašanja, ali se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje odločba za negativno oceno te "okoliščine" navaja, po začetni pozitivni oceni, le dva razloga: prvič, da prosilec po mnenju MNZ s tem, ko ni dal soglasja za pridobitev podatkov iz postopka na Cipru, prikriva prave razloge za to, zakaj je bila resnično zavrnjena njegova prošnja na Cipru; toda to, zakaj je bila zavrnjena, je brez pomena za oceno utemeljenosti deset let kasneje vložene prošnje v Sloveniji. Če je bila takrat utemeljena slabo, z drugačnimi razlogi kot v Sloveniji, ali ne dovolj prepričljivo, je bila zato pač zavrnjena - in azilno pravo, vključno z Dublinsko uredbo, ne daje nobene podlage za to, da bi se utemeljenost nove prošnje, kadar je dovoljena, presojala po stopnji utemeljenosti neke prejšnje, že zavrnjene prošnje. Zato tudi Dublinska uredba državi ne dovoljuje iskanja takih podatkov iz prejšnjih azilnih postopkov, če prosilec s tem ne soglaša.

54. Tožnik označuje sklepanje v prvem odstavku na 13. strani odločbe kot nenavadno. Za trditev pravno neukega prosilca, da sta bili obe ciprski odločbi neobrazloženi, je pooblaščencu šele po dolgem pogovoru s prosilcem in njegovim tukajšnjim sonarodnjakom z več izkušnjami iz azilnih postopkov uspelo ugotoviti, na čem je temeljila: v odločitvi, ki jo je prosilec prejel v angleškem jeziku, je bilo navedeno le, da je temu priložena celotna (obrazložena) odločba samo v grškem jeziku. Nekdo, ki je znal grško, mu je to takrat ustno na hitro prevedel, tako da se je lahko pravočasno pritožil - toda v dosti kasnejši zavrnitvi te pritožbe se je ponovilo isto: v angleščini le kratko sporočilo o zavrnitvi, obrazložitev pa priložena samo v grščini.

55. Kot drugi razlog se v odločbi še navaja, da je izjemno nenavadno, da bi ciprski migracijski organi prosilca želeli deportirati v Iran, hkrati pa naj bi mu želeli tudi nekako pomagati z deportacijo prek Kuala Lumpurja, kjer so taki deportiranci potem lahko sami spremenili cilj svoje poti. Po mnenju MNZ naj bi bilo tako ravnanje ciprskih migracijskih organov izjemno nenavadno, zaradi česar ga je želelo preveriti, kar pa je prosilec z odklonitvijo soglasja preprečil. Tako, čeprav res "nenavadno" ravnanje ciprskih organov, pa ni več tako "nenavadno", če ga primerjamo npr. z dobro znanim (občasnim) ravnanjem policije in drugih migracijskih organov v Sloveniji in tudi v nekaterih drugih državah EU, ki se prosilcev za azil včasih skušajo "znebiti" (ali jim celo pomagati) na ta način, da jim omogočijo neoviran odhod v druge države. Res skrajno nenavadno in naivno pa je misliti, da bi katerakoli država, ko bi bila zaprošena, naj to potrdi, to tudi uradno potrdila.

56. Toda naivnost te argumentacije tu niti ni bistvena. Po kakšni poti je prosilcu uspelo priti s Cipra v Turčijo in nato v Slovenijo, je namreč malo pomembno za presojo. Prošnja ni utemeljena s tem, po kakšni poti je do Slovenije prišel, ampak s tem, kakšno preganjanje ali druga nevarnost mu v Iranu grozi, če bi bil tja vrnjen.

57. V zvezi s pojasnilom o tem, zakaj je bilo soglasje za pridobitev podatkov s Cipra zavrnjeno, tožnik pravi, da na osebnem razgovoru 11. 4. 2017 ne kasneje uradna oseba ni seznanila prosilca s tem, da šteje njegove navedbe za neverodostojne. Le na treh mestih v šest ur dolgem pogovoru (na 14 straneh zapisnika) je uradna oseba s prosilcem razčiščevala manjše razlike v njegovih navedbah (str. 9 spodaj - ali sta otroka študenta ali ne; str. 10 zgoraj - ali sta šli žena in hčerka s Cipra v Anglijo ali v Iran; str. 12 zgoraj - ali je prosilec zapustil Ciper prostovoljno ali ne), toda niti pri teh treh - za celotno zgodbo sicer malo pomembnih vprašanjih v zapisniku ne piše, da uradna oseba dobljenim pojasnilom ne bi verjela.

58. Ko šest mesecev po osebnem razgovoru (oz. 11 mesecev po prošnji) odločitve še ni bilo, pač pa je 10. 10. 2017 prišel dopis s pozivom, naj prosilec da pisno odobritev, da bi Slovenija zahtevala od Cipra podatke o vsebini prosilčeve prošnje, podane na Cipru, in razlogih za njeno zavrnitev, je bil iz prej opisanih razlogov pooblaščenec mnenja, da bi to pomenilo nepotrebno zavlačevanje že tako predolgo trajajočega postopka in je zato na omenjeni dopis odgovoril dne 18. 10. 2017.

59. V odgovoru z dne 6. 11. 2017 na ta dopis je MNZ navedlo, da bi bila pridobitev teh podatkov pomembna za postopek in da želijo s tem preveriti prosilčeve navedbe, ali so mu res dvakrat izdali negativno odločitev brez vsake obrazložitve ter tudi informacije glede njegove poti iz Cipra proti Maleziji. Ne glede na to, kako je prosilec leta 2006 utemeljil svojo prošnjo na Cipru in kako je bila ta zavrnjena, je bila (po mnenju pooblaščenca) za zakonito odločitev o prošnji v Sloveniji pomembna le verodostojna utemeljitev te prošnje v Sloveniji (ki je bila po njegovi oceni v postopku podana), zato je v vlogi 18. 11. 2017 navedel, kar citira tudi v nadaljevanju tožbe.

60. Tudi po tem upravni organ pred izdajo odločbe prosilca ni seznanil s svojimi ugotovitvami v postopku, kar pomeni očitno kršitev temeljnih načel upravnega postopka.

61. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje ugotovljene nekonsistentnosti v zvezi s tretjo in peto alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 glede prepovedanosti bahaitske vere, glede tega, da je bahaitom dovolil uporabo hiše, da ni verjetno, da ne bi dobil nobene odločbe, sodbe ali listinske dokumentacije od iranskih oblasti; glede pobega iz pripora ter o tem, ali je Ciper zapustil prostovoljno; glede pridobitve ponarejenega potnega lista; glede potovanja brez podpisanega potnega lista; pravi, da dveh okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 organ sploh ni upošteval v pozitivnem smislu; da ga iranske oblasti prav gotovo ne bi silile, da prizna, da je bahait ter se opredeljuje do protislovij v sklepnih ugotovitvah. Do vseh teh elementov v oceni neverodosotjnosti, ki jo je naredila tožena stranka, se tožnik v tožbi opredeljuje v posameznih odstavkih bolj podrobno.

62. V zvezi s slednjim pravi, da so bile v podtočkah b) do h) izpodbijane nadaljnje navedbe v odločbi (na straneh 14-22) samo v razmerju do tretje okoliščine (notranja in zunanja skladnost izjav ter verjetnost obstoja dogodkov - glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-1-292/09). V predzadnjem odstavku razdelka odločbe "Presoja upravičenosti do priznanja statusa begunca" (str. 9-22) je prav tako zapisano, da je v tem delu MNZ presojalo "verodostojnost prosilca" - v resnici pa verodostojnost njegovih izjav, po treh kriterijih: "notranja skladnost izjav, zunanja skladnost izjav ter verjetnost obstoja dogodkov". Sklepna ugotovitev tega dela odločbe se glasi: "MNZ na podlagi tako ugotovljenih dejstev ugotavlja, da prosilcu ni mogoče verjeti, da je zaposloval delavce bahaitske veroizpovedi, da je bil zaradi tega aretiran in pripeljan v pripor in da je imel zaradi tega sploh kakršnekoli probleme. Posledično je MNZ presodilo, da prosilca ni mogoče priznati za splošno verodostojnega.

63. Tudi če tožbeni ugovori zoper zatrjevano "notranjo in zunanjo neskladnost izjav" po presoji sodišč ne bi držali, bi bila s tem ugotovljena „notranja in zunanja neskladnost izjav", ne pa prosilčeva "splošna neverodostojnost", kar je tudi ustavno nedopusten kriterij za odločanje o pravicah prosilca za azil. Tako protislovje v razlogih odločbe pomeni bistveno kršitev pravil postopka.

64. Toženi stranki očita tudi napačno uporabo materialnega prava in sicer določbe tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Pri končnem odločanju bi organ torej moral upoštevati vseh teh pet okoliščin skupaj (podati na koncu neko sintetično presojo vseh skupaj), ne pa izvzeti le eno od njih, in sicer tisto najbolj ustavno sporno in nedopustno, in tako te okoliščine napačno interpretirati kot pogoje, kjer že domnevno neizpolnjevanje samo enega od njih zadošča za zavrnitev statusa begunca. MNZ na podlagi tako ugotovljenih dejstev ocenjuje, da prosilec ni izkazal splošne verodostojnosti in s tem ni izpolnil svojih obveznosti iz 21. člena ZMZ-l, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, kot so določeni v 2. točki 20. člena ZMZ-1. Ta pogoj pa ni "izkazovanje splošne verodostojnosti", ampak izkazovanje (ugotovljenost) utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razlogov, navedenih v drugem odstavku 20. člena ZMZ-l.

65. Nadalje, v tretjem odstavku na 23. strani odločbe se zatrjuje: "Glede na to, da prosilec ne v Iranu in ne v tujini ni bil politično aktiven, je MNZ mnenja, da zgolj na podlagi priloženih informacij ni mogoče enoznačno trditi, da bi bil ob vrnitvi podvržen maltretiranju in slabemu ravnanju s strani iranskih oblasti.“ Česa takega tudi v primeru politično aktivnih prosilcev za azil ni mogoče "enoznačno trditi" - toda v tem delu izpodbijane odločbe je torej prišlo do napačne uporabe materialnega prava.

66. Tožena stranka v odgovoru na tožbo izpostavlja, da je v postopku pridobila in preučila številne informacije o izvorni državi prosilca in jih z dopisom št. 2142-1295/2016/39 (1312-07) z dne 9. 1. 2018 posredovala obema pooblaščencema tožnika, v seznanitev in komentar. Pooblaščenci Pravno-informacijski center nevladnih organizacij (v nadaljevanju: PIC) so, kakor je razvidno iz dokumentacije upravne zadeve, omenjeni dopis prejeli dne 11. 1. 2018, pooblaščenec I.I. pa dne 16. 1. 2018. Tožena stranka ugotavlja, da so v postavljenem osemdnevnem roku svoj komentar na posredovane informacije poslali pooblaščenci PIC, ki so toženi stranki posredovali tudi dodatne informacije (do katerih se je tožena stranka v izpodbijani odločbi opredelila). Tožena stranka nadalje ugotavlja, da pooblaščenec I.I. na zgoraj omenjeni dopis ni odreagiral in svojega morebitnega odgovora ali kakršnihkoli pripomb v zvezi s posredovanimi informacijami ni posredoval, zaradi česar je bilo razumeti, da se s posredovanimi informacijami strinja in da dodatnih pripomb nima. Tožena stranka pripominja, da je tožnika po dveh pooblaščencih seznanila z informacijami, ki jih je uporabila pri pripravi izpodbijane odločbe, ter se je pri pripravi odločbe ravno tako izrekla do informacij, ki so jih posredovali pooblaščenci (PIC).

67. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 7. in 9. člena ZUP pa tožena stranka dodaja, da se dokazna ocena izvede ob odločitvi in predstavi v sami odločbi, zaradi česar je ni potrebno posebej pošiljati tožniku v seznanitev s posebnim dopisom pred dejansko izdajo odločbe. Po do sedaj uveljavljeni sodni praksi dokazne ocene prosilcem ni bilo potrebno predočati, zato je tako tožena stranka postopala tudi v konkretnem postopku. Takšno delovanje bi namreč že tako zahtevne in dolgotrajne postopke mednarodne zaščite še podaljšalo do nepojmljivih razsežnosti. To bi namreč praktično pomenilo, da bi tožena stranka morala svoje obrazložitve odločb posredovati v seznanitev prosilcem, preden bi jim jih vročila, jim dati možnost, da podajo svoje mnenje in se potem do tega njihovega mnenja vsakič znova opredeljevati. Če se to zahteva od nje, se tožena stranka sprašuje, kakšen je potem v postopku priznanja mednarodne zaščite sploh smisel sodnih postopkov, če jih bo tožena stranka na nek način že sama predhodno izvajala. Tožena stranka pripominja, da se je Vrhovno sodišče RS že večkrat opredelilo, da prosilca za mednarodno zaščito ni potrebno seznanjati z dokazno oceno (I Up 215/2012 z dne 9. 5. 2012; I Up 493/2012 z dne 8. 11. 2012). Če je tožena stranka na podlagi dokazne ocene opredelila posamezne izjave kot malo verjetne in neprepričljive, to ne pomeni, da gre za neskladja v izjavah, glede katerih pa bi morala tožena stranka prosilcu dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti (tako Vrhovno sodišče tudi v sodbi I Up 500/2009). To bi pomenilo bistveno podaljševanje postopkov mednarodne zaščite, kar ni združljivo z zakonskimi določbami.

68. Tožba je utemeljena.

69. Sodišče bo v tej sodbi presodilo zakonitost predmetnega izpodbijanega akta po posameznih elementih v obrazložitvi in sicer po vrstnem redu, kot si sledijo argumenti tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega akta in ne po vrstnem redu od najbolj pomembnih do manj pomembnih vidikov (ne)zakonitosti izpodbijanega akta v povezavi s tožbenimi ugovori.

70. Kljub temu pa se mora sodišče že na začetku, preden začne obravnavati posamezne elemente (in argumente) iz obrazložitve izpodbijane odločbe, opredeliti do vprašanja, kaj je v konkretnem primeru sploh pravna podlaga za zatrjevano preganjanje v zvezi s statusom begunca. Tožena stranka se je namreč iz nepojasnjenih razlogov ukvarjala najprej in večinoma samo o tem, ali je tožnik verodostojen ali pa si je vsa dejanja in razloge preganjanja zgolj izmislil. To namreč ne sme biti izhodišče obrazložitve in dokazne ocene o izpolnjevanju pogojev za mednarodno zaščito; ampak mora tožena stranka, če ni očitno, da dejanja preganjanja sploh niso dovolj intenzivna, v zvezi z ugotavljanjem statusa begunca najprej v sodelovanju s prosilcem razčistiti, katera pravna podlaga oziroma razlog za zatrjevano preganjanje je relevantna v konkretnem primeru.

71. Kljub napačnemu izhodišču in konceptu obrazložitve izpodbijanega akta pa sodišče iz posameznih delov obrazložitve lahko nekako razbere, da tožena stranka zelo verjetno kot razlog za preganjanje ni štela pripisanega verskega prepričanja tožnika (deveti odstavek 27. člena ZMZ-1), češ da naj bi ga iranske oblasti imele za bahaita. In s to ugotovitvijo tožene stranke se sodišče strinja, saj iz uporabljenih poročil o stanju v izvorni državi ne izhaja, da bi v okoliščinah, v kakršnih se je znašel tožnik, v primeru vrnitve v Iran iranske oblasti tožnika preganjale kot bahaita.

72. Sodišče se tudi strinja s toženo stranko v zadnjem delu obrazložitve zavrnitve statusa begunca na strani 22 odločbe, kjer tožena stranka pravi, da tožnik ni zatrjeval strahu pred preganjanjem, ker naj bi spremenil vero, češ da je opustil muslimansko vero. Tega tožnik niti ni zatrjeval. Dejstvo, da se ne udeležuje muslimanskih verskih obredov, kot je povedal, pa ne pomeni, da je vero spremenil.

73. Podlaga oziroma razlog za zatrjevano preganjanje tožnika je v konkretnem primeru lahko politično prepričanje, ki naj bi ga tožniku pripisovale iranske oblasti, in ki je povezano z aktivnostmi državnih oblasti kot subjektom preganjanja, to je z njihovo politiko (sedmi in deveti odstavek 27. člena ZMZ-1). Tožniku naj bi državne oblasti pripisale politično prepričanje, ki nasprotuje državni politiki, ker je pomagal bahaitom priti do zaposlitve in da so se v njegovih prostorih tovarne in doma srečevali oziroma so se družili, sestankovali njegovi delavci iz bahaitske skupnosti.

74. Tožena stranka začenja argumentacijo zavrnitve statusa begunca z ugotovitvijo, da 7 listin, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku (str. 9-10 izpodbijane odločbe), ne more upoštevati kot dokaz o zatrjevanem preganjanju prosilca.

75. Tako, kot je te listine povzela tožena stranka v izpodbijanem aktu, je razumljivo, da to ne more predstavljati dokazov o tem, kaj se je (dovolj) verjetno zgodilo tožniku v Iranu zaradi tega, ker je pomagal pripadnikom bahaitske veroizpovedi priti do zaposlitve. Tako kot je poročilo Sveta OZN za človekove pravice z dne 4. 3. 2013 povzela tožena stranka, bi to namreč lahko bil zgolj dokaz o tem, da omenjeni organ OZN v zvezi s postopkom odločanja o mednarodni zaščiti na Cipru ni štel tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene, kajti sicer ta organ OZN ne bi ciprskih državnih organov pozival, naj tožnika ne deportirajo in naj uvedejo ustrezno neodvisno preiskavo. To poročilo (pod točko f. na strani 10 izpodbijane odločbe) tudi kaže na to, da se ciprske oblasti niso odzvale na poziv organa OZN z dne 19. 6. 2012, da pojasnijo okoliščine tožnikovega primera in njegove deportacije. Poleg tega te in tudi ostalih listin tožnik niti ni predložil s tem namenom, da bi dokazal, kaj se je njemu konkretno zgodilo oziroma kako je z njim ravnala državno-varnostna služba v Iranu. To iz tožbe ne izhaja.

76. Nadalje, primerjava povzetka poročila Sveta OZN za človekove pravice z dne 4. 3. 2013, ki ga je naredila tožena stranka, ter prevoda tega poročila, ki je v spisu, pokaže, da tožena stranka ni celovito in točno povzela predmetnega poročila v odločbi. To poročilo z dne 4. 3. 2013 ima namreč v zvezi s postopki na Cipru dve različni, a medsebojno povezani točki a.) in b.). Poročilo se v točki a) nanaša na deportacijo tožnika in njegove družine. Poročilo zaključuje, da bi ob odsotnosti dokazov, da v primeru deportacije v Iran tožniku ne grozi mučenje, njegova deportacija in deportacija njegove družine pomenila kršitev Konvencije ZN proti mučenju. To pa kaže na to, da je bil Svet OZN za človekove pravice dobro seznanjen z dejansko situacijo o utemeljenem tveganju ter o nevarnosti za mučenje v primeru vrnitve tožnika v Iran, preden je izdal svoje mnenje oziroma poziv ciprskim organom.

77. Poročilo Sveta OZN za človekove pravice pod točko b.) pa se nanaša konkretno na tožnikovo ženo gospo H.H. ter njuno hči G.G. in ugotavlja, da so bile ob odsotnosti dokazov, da ji ne grozi mučenje v primeru vrnitve, gospe H.H. kršene pravice po Konvenciji ZN o prepovedi mučenja in da bodo pravice po tej konvenciji kršene tudi G.G., če jo vrnejo v Iran. Posebni poročevalec je ob tem, ko je pozval Ciper naj ne deportira G.G., pozval tudi k neodvisni preiskavi, katere namen je sodno preganjati in kaznovati krivce deportacije gospe H.H. ter da zagotovi žrtvam odškodnino. Zakaj tega tožena stranka ni vključila v povzetek relevantnih dejstev in v zaključno dokazno oceno, iz obrazložitve ni razvidno. Nezakonitost v tem delu obrazložitve izpodbijanega akta je namreč v tem, da iz obrazložitve ni razvidno, zakaj tožena stranka ni predloženih listin uporabila v povezavi z oceno splošne verodostojnosti v izjavah prosilca iz pete alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Ocena splošne verodostojnosti prosilčevih izjav, vključno s predloženimi dokazi, je namreč obvezni sestavni del celovite ocene o (ne)verodostojnosti prosilčevih izjav, ki se nanašajo neposredno na okoliščine v zvezi s podlago preganjanja, dejanji preganjanja ter vzročno zvezo in intenzivnostjo preganjanja, kakor tudi z drugimi okoliščinami, ki jih je tožnik v postopku navedel v povezavi z okoliščinami pobega iz izvorne države, ter potjo v Evropi in bivanjem pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, kar je še posebej pomembno takrat, ko preteče toliko časa od zatrjevanega preganjanja do vložitve prošnje v Sloveniji, kot to velja v konkretnem primeru. V okvir teh posredno povezanih okoliščin s pogoji za mednarodno zaščito spadajo tudi informacije o družinskih članih prosilca in njihovi usodi glede na zatrjevano preganjanje prosilca. Po uvodni izjavi št. 36 Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU so „družinski člani zgolj zaradi povezanosti z beguncem običajno izpostavljeni dejanjem preganjanja na način, ki bi lahko predstavljal podlago za status begunca.“

78. Iz ustaljene sodne prakse, ki sega še v leto 2009 (I U 979/2009-7 z dne 19. 8. 2009), izhaja, da mora upravni organ v dokazno oceno vključiti ne samo elemente, ki govorijo v škodo verodostojnosti, ampak tudi elemente, ki govorijo v prid verodostojnosti, še posebej, če jih prosilec utemeljuje z listinskimi dokazi. Z vidika pete alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 se odločbe v navedenem okviru (pomena predloženih 7 listin) ne da preizkusiti.

79. V nadaljevanju tožena stranka pravi, da je dokument UNHCR z dne 30. 5. 2012 sporen, ker iz njega izhaja, da je tožniku uspelo „pobegniti“ iz pripora, med tem ko je v izjavi ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru dejal, da je bil iz pripora „izpuščen“, potem ko je žena dala varščino zanj in sicer je zastavila njegovo tovarno. Če je morda tožena stranka pri tem sklepanju izhajala iz sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevi, po kateri je upravni organ dolžan stranko soočiti z nekonsistentnostmi v izjavah in ravnanjih prosilca, ne pa tudi, kadar gre za nekonsistentnosti med izjavami in s strani prosilca predloženih listin, sodišče pripominja, da to ni pravilna uporaba stališča Vrhovnega sodišča. Glede na določbo 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU ne more biti nobenega dvoma, da Vrhovno sodišče ni moglo imeti v mislih, da v situaciji, kot je obravnavana, določilo 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU izključuje procesno garancijo, da je prosilec najprej natančneje izprašan o tem, ali je šlo za „pobeg“ iz pridržanja, ali pa mu je morda kako drugače uspelo „priti“ iz pridržanja oziroma je morda prišlo do nesporazuma ali nepravilnega prevoda o tem, kako mu je uspelo zapustiti prostore pridržanja. Zapis UNHCR, da naj bi tožniku uspelo pobegniti („managed to escape from detention“) po vsebini nujno ne izključuje tega, kar je prosilec natančneje povedal v postopku v Sloveniji, in sicer, da je njegovi ženi uspelo prek odvetnika zagotoviti varščino s tem, ko je zastavila njegovo tovarno. V tem elementu je tožena stranka vsaj preuranjeno prišla do ocene dokazne vrednosti dopisa UNHCR z dne 30. 5. 2012, saj ni upoštevala določila 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU in ni razčistila dejstev v sodelovanju s tožnikom (člen 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU), preden je naredila dokazno oceno glede predmetne listine. Isti argument in enako napako tožena stranka ponovi tudi v drugem odstavku na strani 15 izpodbijane odločbe. Tudi ta napaka je lahko vplivala na celovito oceno verodostojnosti tožnikovih izjav in predloženih dokazov (peta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1).

80. V zvezi s to nejasnostjo v ugotavljanju dejanskega stanja je posebej pomembno, da je za obdobje, ko naj bi bil tožnik približno 14 dni zaprt, tožena stranka na podlagi informacij o stanju v izvorni državi (četrti odstavek na strani 18 odločbe) sama ugotovila, da je bilo v letu 2004 aretiranih 734 bahaitov ter dodatnih 280, ki pa so bili po podani varščini izpuščeni. To pomeni, če je tajna iranska služba Etelaat izpuščala tudi pripadnike bahaitov na podlagi varščine, potem ni mogoče povsem izključiti, da bi bil na podlagi varščine izpuščen tudi tožnik, ki ni bahait. Zakaj tožena stranka tega elementa v oceni verodostojnosti ni upoštevala, tudi ni razvidno iz obrazložitve in se je zato ne da ustrezno preizkusiti.

81. Samostojna napaka oziroma nezakonitost v obravnavanem delu obrazložitve izpodbijanega akta je tudi v tem, da se nevarnost preganjanja ali resne škode v primeru vrnitve prosilca v izvorno državo ne ugotavlja in dokazuje s stopnjo, ali je ta nevarnost „neizpodbitno dokazana“ s strani prosilca, ampak je dokazni standard dovolj utemeljena možnost, da do škodnega dogodka pride, ki je nižja od 50%,1 pri čemer je dolžnost države, da ustrezne elemente prošnje obravnava v sodelovanju s prosilcem. Ker se temeljno tveganje za škodni dogodek v primeru vrnitve v izvorno državo ne ugotavlja s stopnjo gotovosti, tudi za ugotavljanje in dokazovanje posameznih elementov, ki gradijo celoto v zvezi z zatrjevanim utemeljenim strahom pred preganjanjem, ne velja dokazni standard „neizpodbitnega dokaza.“

82. Nadalje tožena stranka pravi, da dokument pod točko d) (na strani 10 izpodbijane odločbe) nima dokazne vrednosti, ker vsebina dokumenta ni podprta z ustreznimi viri iz izvorne države. Gre za poročilo Sveta OZN za človekove pravice iz 21. seje z dne 7. 9. 2012, ki ima sicer splošno naravo, a omenja tudi konkretne primere ravnanj v postopkih pridržanj s posamezniki v Iranu in med temi je tudi primer tožnika in njegovih družinskih članov; poročilo omenja zatrjevano preganjanje tožnika v Iranu in pravne postopke na Cipru v zvezi s tožnikom. Ni jasno, kakšni posebni viri bi bili potrebni za to, da bi ta listina imela kakšen dokazni pomen v postopku. Vir te informacije je Svet OZN za človekove pravice in v azilnih postopkih ni nujno potrebno, da vir informacije nujno izvira iz izvorne države. Tudi v tem delu se obrazložitve ne da preizkusiti oziroma je očitno zmotna.

83. Tožena stranka nadalje pravi, da dokazne listine pod točkami c.), e.) in f.) na strani 10 izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na njegove družinske člane, nimajo dokazne vrednosti, ker ne dokazujejo, da se je to, kar je prosilec navajal, da naj bi se mu zgodilo v Iranu, tudi zares zgodilo. Jasno je, da to niso dokazi, da je tožnik doživel preganjanje v izvorni državi tako, kot je zatrjeval v upravnem postopku, kar pa ne pomeni, da te listine ne morejo imeti nobene teže pri oceni splošne verodostojnosti tožnikovih navedb in predloženih listin. Tudi v tem elementu se izpodbijanega akta z vidika pete alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 ne da preizkusiti. Enako velja tudi za listino pod točko g.), ki se nanaša na deportacijo tožnikove žene v Iran.

84. Tožena stranka nato pravi, da iz predloženih fotografij ni razvidno, da so fotografije nastale po deportaciji tožnikove žene v Iran in da zato fotografij ni mogoče neizpodbitno povezati z domnevnimi poškodbami ob oziroma po deportaciji. Kot že tolikokrat poprej Upravno sodišče ponovno poudarja, da v azilnem postopku dokazni standard za pravno relevantna dejstva ni, da mora biti dejstvo „neizpodbitno dokazano“. Tožena stranka sama priznava, da fotografije dokazujejo samo to, da so bili tožnik in njegovi družinski člani prosilci za mednarodno zaščito na Cipru in da sta bila žena in hči deportirana iz Cipra v Iran. To je trdil tudi tožnik, ko je opisoval širšo sliko okoliščin oziroma posledic njegovega preganjanja, in to bi tožena stranka morala upoštevati vsaj v oceni splošne verodostojnosti njegovih navedb in predloženih dokazov. Zakaj tega ni upoštevala iz obrazložitve ni razvidno, zato se odločbe tudi v tem delu ne da preizkusiti, čeprav je sodišče že večkrat izpostavilo, da mora tožena stranka v celoviti dokazni oceni o (ne)verodostojnosti upoštevati tako elemente, ki govorijo tožniku v škodo, kot tudi elemente, ki govorijo njemu v prid. To zahteva načelo oziroma standard objektivnega in nepristranskega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito (člen 10(3)(a) Procesne direktive). Sodišče EU je objektivno nepristranost v dosedanji sodni praksi interpretiralo v smislu, da „mora nacionalni organ zagotoviti primerna jamstva, da se izključi vsak upravičen dvom glede morebitnih predsodkov.“2 Pretirana uporaba stereotipov v zvezi s katerim koli strukturnim elementom ocene (ne)verodostojnosti, ko uradna oseba ne uporablja stereotipov zgolj v smislu izhodišča za razčiščevanje dejstev v sodelovanju s prosilcem, ampak celo tako, da končna ocena dejstev temelji na stereotipih, onemogoča, da uradna oseba upošteva osebne okoliščine in individualni položaj prosilca, kar je bistveno za odločanje o izpolnjevanju pogojev za mednarodno zaščito.3 To pa je v konkretni zadevi relevantno povsod tam, kjer tožena stranka v izpodbijanem aktu na več mestih preuranjeno zaključuje, da je malo verjetno, kar zatrjuje tožnik, in o čemer se sodišče konkretno izreka v nadaljevanju te obrazložitve.

85. Nadalje je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo in sicer določbo prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Po tej določbi tožena stranka v oceni (ne)verodostojnosti mora upoštevati, ali se je prosilec dovolj potrudil za utemeljitev prošnje. Tožena stranka je želela preko ciprskih organov preveriti, ali je res, da je bila prošnja tožniku dvakrat zavrnjena brez obrazložitve in je želela preveriti tudi okoliščine glede njegove zatrjevane poti iz Cipra proti Maleziji, češ da naj bi mu ciprski organi pomagali z nekakšno kompromisno rešitvijo, da mu je bila odobrena pot deportacije iz Nikozije v Abu Dhabi in v Kuala Lumpur ter v Teheran, s čimer bi se prosilec dejansko lahko izognil deportaciji v Teheran. Po Dublinski uredbi 604/2013 bi lahko tožena stranka brez kakršne koli odobritve prosilca zaprosila ciprske organe za informacije iz člena 34(2) Dublinske uredbe 604/2013, če bi predmetne informacije in podatke, do katerih so prišli ciprski organi pri obravnavi tožnikove prošnje na Cipru, potrebovala za obravnavanje prošnje v Sloveniji. Vendar pa je zakonodajalec EU predpisal, da velja za podatke o „razlogih“ za odločitev o prošnji druge države članice poseben režim, kajti država članica, ki daje zahtevo za podatke o razlogih odločitve, „mora v vsakem primeru od prosilca za mednarodno zaščito pridobiti pisno odobritev za posredovanje zahtevanih informacij. V tem primeru se mora prosilec zavedati, glede katerih določenih informacij daje svojo odobritev.“ Besedilo člena 34(4) Dublinske uredbe 604/2013 je napisano tako, da ni nobenega dvoma, da ima prosilec pravico, da odobritev zavrne tudi brez razloga, saj zakonodajalec ni predpisal nobenega pogoja za neodobritev. Neodobritev pridobitve omenjenih podatkov torej ne more imeti brez omejitev in nujno v vsakem primeru za posledico ugotovitev, da se prosilec ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, saj bi bil s tem institutu odobritve prosilca vzet vsakršen smisel, da gre za upravičenje prosilca; pravo pa mora biti notranje in medsebojno smiselno povezana celota (argumentum ad coherentia). Zato bi morala tožena stranka pri uporabi določila prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 upoštevati tudi konkretne okoliščine neodobritve v danem primeru, pa jih ni in tudi ni razvidno, zakaj jih ni. Te relevantne okoliščine za novo oceno, ki jo bo morala tožena stranka napraviti v ponovljenem postopku, ali se je prosilec dovolj potrudil za utemeljitev prošnje, pa so naslednje:

86. Najprej je kot pooblaščenec tožnika J.J. iz PIC v dopisu z dne 17. 10. 2017 v razumnem roku odgovoril toženi stranki na zaprosilo za odobritev, da bo poskušal dobiti soglasje prosilca čim bo to mogoče in torej pred običajnimi obiski prosilca, do katerih pride dvakrat na teden in tožena stranka mu je tudi podaljšala rok za predložitev odobritve na 23. 10. 2017. Nato pa je z novim pooblastilom I.I. kot pooblaščenec prosilca odgovoril toženi stranki dne 18. 10. 2017, da v dopisu ministrstva ni navedeno, zakaj potrebuje organ predmetne podatke od ciprskega organa in je dodal, da prosilec na Cipru ni predložil dokumentov, ki jih prilaga v postopku v Sloveniji; predvsem pa je imel v Sloveniji dva obširna osebna razgovora, kjer je lahko bistveno več pojasnil, kot pred ciprskimi organi leta 2006. Poleg tega je v Sloveniji lahko povedal več, ker so bili njegovi družinski člani po letu 2006 vrnjeni v Iran in je lahko v postopku v Sloveniji povedal tudi, kaj se je z njegovimi družinskimi člani dogajalo v Iranu po vrnitvi. Pooblaščenec je menil, da za kakovostno vodenje postopka v Sloveniji podatki iz postopkov leta 2006 niso potrebni, še posebej v luči potrebe po hitrem odločanju, saj je od vložitve prošnje v času odgovora pooblaščenca preteklo že 11 mesecev, od osebnega razgovora pa 6 mesecev. Pooblaščenec je prosil za razloge, zakaj te podatke organ vseeno potrebuje in je prosil za pospešitev postopka. Po prejemu odgovora s strani tožene stranke je pooblaščenec I.I. odgovoril (dopis z dne 18. 11. 2017), da upravni organ ni navedel drugih ali bolj natančnih razlogov, kot v prvem zaprosilu, zato je odobritev zavrnil in prosil za pospešitev postopka.

87. Te okoliščine zavrnitve odobritve so pomembne pri ocenjevanju, ali se je tožnik dovolj potrudil za utemeljitev prošnje, vendar jih tožena stranka iz nepojasnjenega razloga ni upoštevala. Zato je napačno uporabila določilo prve alineje tretjega dostavka 21. člena ZMZ-1 v zvezi z členom 34(3) Dublinske uredbe 604/2013.

88. Sicer pa je tožena stranka v izpodbijanem aktu ugotovila, da je prosilec odgovarjal tekoče in brez razmisleka, da iz opravičenih razlogov ni mogel predložiti drugih dokazov (druga alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1), kot jih je in da je izrazil namero za azil, kakor hitro je to bilo mogoče (četrta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1). Tožena stranka ni vključila v dokazno oceno oziroma vsaj to iz nje ne izhaja, da je tožnik, potem ko je po dogovoru s ciprskimi oblastmi v Maleziji zamenjal karto in odšel v Istanbul, od tam pa je s ponarejenim potnim listom prišel na Brnik in se je na letališču predal policistom z namenom pridobitve azila, preden jim je pokazal ponarejeni potni list. Kako oziroma ali sta ugotovljeni okoliščini iz druge in četrte alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 kakor koli vplivali na celovito dokazno oceno, kot dejavnika, ki imata lahko določen (manjši) vpliv na tretji kriterij v strukturiranem pristopu k oceni (ne)verodostojnosti (verjetnost, da so se zatrjevani dogodki odvijali tako, kot je to opisal prosilec), iz obrazložitve odločbe ni razvidno, zaradi česar se tudi v tem delu izpodbijane odločbe ne da preizkusiti z vidika njene zakonitosti.

89. Tožena stranka celo pravi, da tožnik „za svoje trditve ni predložil nobenih listinskih dokazov“, kar očitno ne drži, saj je tožena stranka na strani 9-10 v sedmih točkah naštela listinske dokaze, ki jih je tožnik predložil za svoje trditve, poleg tega v odločbi omenja tudi članek ciprskega časopisa s sliko tožnika. Očitno torej ne drži, da tožnik ni predložil ničesar v potrditev svojih navedb. To otežuje presojo zakonitosti akta. Poleg tega je na strani 13 odločbe nerazumljiva ugotovitev tožene stranke, da „obstajajo razlogi, ki vzbujajo utemeljen in neizpodbiten dvom v resničnost tožnikovih trditev“.Dvom v takih primerih ne more biti neizpodbiten, kajti v nasprotnem primeru je očitno, da tožena stranka v ugotovitvenem postopku izhaja iz predpostavke, ali morebiti predsodka, da je nemogoče, da bi tožnik pojasnil katero izmed ugotovljenih nekonsistentnosti.

90. Na strani 14 v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka začne argumentacijo ocene (ne)verodostojnosti z vidika notranje in zunanje nekonsistentnosti, ki sta prvi in drugi kriterij za celovito in strukturirano oceno (ne)verodostojnosti navedb in dokazov prosilcev za mednarodno zaščito po praksi Upravnega sodišča, potrjeni s strani Vrhovnega sodišča,4 in ki je bila upoštevana in (posredno) priznana tudi s strani Ustavnega sodišča.5

91. Prva notranja nekonsistentnost v izjavah tožnika naj bi bila v elementu časa, ko je prosilec izvedel, da je bahaitska vera v Iranu prepovedana. Po oceni tožene stranke mu je bilo že leta 2004 znano, da je pri sestankovanju bahaitov na splošno nekaj spornega, saj mu sicer njegov zaposleni ne bi dejal, da se tam pri njemu počutijo bolj varne. Iz tega naj bi po mnenju tožene stranke izhajalo, da bahaitom iranska oblast ni naklonjena. Po drugi strani pa naj bi tožnik po njegovih navedbah šele v priporu leta 2006 ugotovil, kakšen je odnos države do bahaitov.

92. Takšno sklepanje tožene stranke še ne izkazuje notranje nekonsistentnosti, ki bi bila v fazi sodelovanja“ med prosilcem in uradno osebo tekom ugotavljanja in razčiščevanja tistih dejstev, „ki lahko pomenijo dokaz,“6 v zadostni meri „preizkušena“,7 saj je logično in razumljivo, da je šele z dejstvom pripora in zaslišanjem (ob zatrjevanem nečloveškem ravnanju) tožnik lahko spoznal, kakšen odnos dejansko ima iranska oblast do bahaitov in kako resno jih šteje za državnega sovražnika. Poleg tega, če je tožena stranka štela to za neskladje v izjavah tožnika, potem bi morala v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča8 tožnika soočiti s to nekonsistentnostjo in mu dati možnost, da okoliščine natančneje pojasni. To bi bilo skladno z določbo drugega stavka člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU in 16. členom Procesne direktive 2013/32/EU ter sodbo Sodišča EU v zadevi A B C, ki za fazo sodelovanja med prosilcem in uradno osebo, ko gre še za ugotavljanje dejstev, ki so lahko dokaz v postopku, preden tožena stranka naredi dokazno oceno, uradni osebi nalaga „preizkus zadevnih izjav in listinskih ali drugih dokazov“.9 Ker tožena stranka tega ni storila, tožnik pa v tožbi po vsebini pojasnjuje, zakaj nekonsistentnosti ni, je ta procesna napaka lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Po omenjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, s katero se spodaj navedenem okviru Upravno sodišče lahko samo strinja, ne sme biti nobenega dvoma tudi za upravni organ, da mora uradna oseba prosilca soočiti z nekonsistentnostmi v njegovih izjavah (ali med njegovimi izjavami in ravnanji) in da ga ni treba soočiti z nekonsistentnostmi med njegovimi izjavami ali ravnanji na eni strani in končno dokazno oceno, ki jo naredi upravni organ v izpodbijani odločbi. Slednje je obširno utemeljeno v sodbi Upravnega sodišča v zadevi I U 629/2017-13 z dne 26. 3. 2018 (odst. 124-152), tako da se določba pete točke tretjega odstavka 146. člena ZUP v azilnih postopkih ne more uporabljati zaradi prava EU,10 v tem smislu, da bi moral pristojni organ, če namerava zavrniti prošnjo, pred sprejetjem odločbe zadevno osebo obvestiti o „predlagani odločitvi“11 v tem smislu, da jo seznani, da bo organ odločil negativno in ji sporočiti argumente, s katerimi namerava utemeljiti zavrnitev prošnje, tako da se prosilcu omogoči, da o tem poda stališče.12 Izjema je situacija, ko prosilec ne bi mogel „razumno domnevati, katera dejstva so mu očitna,“ ali kadar je objektivno v takem položaju, „da nanje ni mogel odgovoriti brez nekaterih preverjanj ali postopkov, zlasti z namenom pridobitve potrdil.“13 V takem primeru pa mora biti prosilec soočen celo z dokazno oceno, na katero pristojni organ namerava opreti odločitev.

93. V zgoraj navedenem okviru je zato tudi prvi tožbeni ugovor (pod točko 1.) neutemeljen, razen v zadnjem delu, kjer tožnik morda implicitno uveljavlja kršitev pravice do soočenja z nekonsistentnostmi oziroma z neskladji med izjavami (ravnanji) in predloženimi listinami oziroma predlaganimi dokazi ali uporabljenimi informacijami v izvorni državi v prvi ugotovitveni fazi postopka pred izvedbo končne dokazne ocene.14 Vendar, ker gre pri obravnavani nekonsistentnosti za nekonsistentnosti med dvema izjavama prosilca v upravnem postopku in sicer v zvezi s tem, kdaj je tožnik izvedel za odnos varnostnih služb do bahaitske vere, bi že na podlagi omenjene sodne prakse Vrhovnega sodišča tožnik moral biti o tem najprej soočen, da bi morebitne razlike pojasnil.

94. Naslednji element v oceni neverodostojnosti tožnika je ta, da se toženi stranki zdi neverjetno, da bi tožnik, ki ni pripadnik bahaitske vere, ob dveh priložnostih omogočil njegovim delavcem, da so imeli sestanka v njegovi hiši in sicer tako, da je takrat tožnik s svojimi družinskimi člani hišo zapustil. S to - za toženo stranko - malo verjetno okoliščino pa je tožena stranka soočila tožnika in je tožnik pojasnil, da je tega človeka poznal in mu je zaupal. Iz tega je tožena stranka naredila sklep, da ne more verjeti, da je tožnik na tak način prepustil pripadnikom bahaitske vere, da imajo sestanke v njegovi hiši.

95. Sodišče pripominja, da se to res zdi malo verjetno, če bi na tem istem zaslišanju tožnik povedal samo to, kar je povzela tožena stranka. Vendar pa tožena stranka ni v dokazno oceno vključila tudi ostalih dejstev, ki jih je navajal tožnik v kontekstu, ko je tožena stranka razčiščevala obravnavano okoliščino in iz obrazložitve odločbe se ne da ugotoviti, zakaj tega ni vključila v dokazno oceno. Tožnik je namreč povedal tudi, da so se delavci, pripadniki bahaitske vere sestajali v njegovi tovarni po koncu delovnega časa in so po sestankih zaklenili tovarno in odšli; v tovarni so se sestajali tudi ob praznikih, ali ko ni bil delavnik, približno dvakrat na mesec, samo dvakrat pa so se sestali tudi v njegovi hiši (v celotnem obdobju), pri čemer je tožnikova žena vedela, za kakšne sestanke gre. Včasih so imeli sestanke v tovarni tudi, ko je on še bil v pisarni, ni pa se teh sestankov nikoli udeležil. Človeku, ki ga je prvič prosil za sestanek v njegovi hiši, je zaupal, ker sta bila prijatelja, družinsko so se obiskovali. Ob tem je tožnik opozoril tudi, da je kultura v Iranu drugačna kot v Evropi: pri njih, če je kdo s kom prijatelj, je hiša za prijatelja odprta. Ob priložnostih teh dveh sestankov ni bilo incidentov, njegova hiša je v območju, kjer je največ Armencev in je mirna četrt. Zakaj tožena stranka ni upoštevala tudi teh pravno relevantnih dejstev, ki opisujejo in pojasnjujejo okoliščine dveh sestankov, ki se neposredno navezujejo na zatrjevani razlog preganjanja (politično prepričanje v smislu pomoči pripadnikom vere, ki je v izvorni državi preganjana), iz obrazložitve odločbe ni razvidno, zato sodišče tudi v tem delu dokazne ocene tožene stranke ne more preizkusiti oziroma je nepopolna.

96. Naslednji element v oceni neverodostojnosti je s strani tožene stranke ugotovljena nekonsistentnost med tožnikovo izjavo, da v Iranu ni dobil nobenih obsodb, odločb ali sklepov, četudi je zatrjeval, da je bil že leta 2006 po priporu prepeljan na revolucionarno sodišče. To se zdi toženi stranko docela neverjetno, da v vseh teh letih zoper njega niso izdali nobene listinske dokumentacije, na primer naloga za aretacijo, obvestila o prisilni privedbi na sodišče, ali pa da bi začeli sojenje v odsotnosti. Tožena stranka z ničemer ne izpričuje, da zanesljivo pozna postopke pripora, zasliševanja ter priprav s strani državne tajne varnostne službe Etelaat za postopek pred revolucionarnim sodiščem. Zato bi za ugotovitev nekonsistentnosti ali neverjetnosti tožnikovih navedb morala upoštevati informacije o stanju v izvorni državi glede delovanja službe Etelaat zoper pripadnike in pomagače pripadnikov bahaitske vere. Ker tožena stranka pri obravnavi te okoliščine, ki se neposredno nanaša na zatrjevana dejanja preganjanja v izvorni državi prek zasliševanja, arbitrarnega pripora in mučenja v času pripora, ni primerjala tožnikove izjave o tem, da ni dobil nobene odločbe ali odredbe, sklepa ali poziva, z informacijami o izvorni državi o tem, kakšne metode dela in postopke uporablja Etelaat in do kolikšne mere so ti postopki transparentni, dokumentirani in primerljivi s pravnimi postopki v Evropi, tudi ni imela zadostne podlage za oceno neverodostojnosti pri obravnavanem elementu. Gre za neupoštevanje določila tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.15

97. Naslednji element notranje nekonsistentnosti v izjavah tožnika se nanaša na trditev tožnika iz policijske depeše z dne 6. 11. 2018 (pravilna letnica je 2016), da naj bi ga iz pripora na Cipru izpustili predčasno, ker je podpisal, da bo Ciper zapustil „prostovoljno“, ter izjavo na osebnem razgovoru ob soočenju z omenjeno policijsko depešo, da ni šlo za „prostovoljno“ zapustitev Cipra, ampak so k njemu prišli uradniki urada za imigracijo, in mu ponudili, da Ciper zapusti s ciljno destinacijo Teheran, vendar prek Združenih arabskih emiratov ter Kuala Lumpurja. Pojasnil je, da besede „prostovoljno“ on ni uporabil in da gre za zmoten prevod.

98. Upravno sodišče je že večkrat poudarilo, da policijskih in drugih zapisnikov o zaslišanjih prosilcev ali tujcev, ki izrazijo namero za azil nikakor ne gre brati in razlagati na način, kot se berejo in razlagajo zakonski predpisi v Sloveniji ali evropski pravni predpisi; to velja ne samo zaradi možnosti enostavnih napak pri prevajanju, ampak tudi zaradi kompleksnejših nesporazumov glede na kulturne, socialne, politične in druge razlike med okoljem, od koder prihajajo prosilci za mednarodno zaščito, in okoljem, kjer se odloča o njihovih prošnjah, ter zaradi nepoznavanja družbene realnosti v tujih okoljih s strani odločevalcev.16 To je še posebej pomembno pri prosilcih, ki svoj strah utemeljujejo zaradi pomoči bahaitski veri, kar je splošno znano, da je v Iranu močno preganjana verska in politična manjšina. Kadar gre za posameznika, ki zatrjuje razlog preganjanja, ki je splošno znan, in gre za pripadnost oziroma povezanost s skupino, ki je očitno preganjana v izvorni državi po številnih informacijah o stanju v izvorni državi, potem je še toliko bolj pomembno, da se pristojni organ v dokazni oceni ne ustavi že ob prvi (majhni) nekonsistentnosti in da ne opre negativne odločitve na možno nekonsistentnost v zvezi s potjo deportacije iz druge države članice EU v izvorno državo, ki niti ne pomeni materialne nekonsistentnosti, če bi sporno okoliščino lahko pred opredelitvijo dokončne dokazne ocene organ natančno in celovito preizkusil; ravno tako pa je pomembno, da se organ v takih primerih ne opira na preveč splošne formalizme in predpostavke.

99. V zvezi s tem sodišče pripominja, da je tožena stranka zopet nepopolno povzela dejstva, tokrat iz policijske depeše z dne 6. 11. 2016, saj je v njej navedeno tudi, da „so ga poslali preko“ Kuala Lumpurja v Teheran, kar morda kaže na to, da je pojem „prostovoljnosti“ iz te depeše mogoče razumeti drugače, kot pa da se je tožnik sam odločil, da bo odšel iz Cipra. Nadalje ima tožnik v tožbi prav, da bi bilo za prosilca, ki trdi, da je preganjan zaradi povezanosti z bahaiti v Iranu, pretiran formalizem in pretirano opiranje na posplošene predpostavke, češ da gre za državo članico EU (Ciper). Bilo bi preveč naivno izključiti možnost, da upravni organi v državah članicah EU v praksi uporabljajo tudi določene alternativne metode reševanja zadev, kot je ponudba za „prostovoljno“ zapustitev države s tem, da prosilec ni izgnan v izvorno državo. Tožnik je torej s strani tožene stranke ugotovljeno nekonsistentnost v njegovih izjavah glede „prostovoljne“ zapustitve Cipra pojasnil, vendar pa tožena stranka te pojasnitve ni zavrnila s prepričljivo in zadostno argumentacijo, zato ni bilo spoštovano določilo 16. člena Procesne direktive 2011/95/EU v zvezi z členom 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU in že omenjeno sodbo Sodišča EU v zadevi A B C v delu, ki se nanaša na „preizkus“, dejstev, ki lahko pomenijo dokaz oziroma je bila pravica do izjave (in obrambe) tožniku v navedenem elementu v postopku pred izdajo upravne odločbe dana zgolj navidezno. Pravica do izjave mora biti po pravu EU zagotovljena tako v upravnem postopku pred izdajo odločbe, kot tudi v upravnem sporu glede na to, da je to sestavni del tako pravice do dobrega upravljanja kot splošnega pravnega načela v pravu EU (glej mutatis mutandis: člen 41 Listine EU o temeljnih pravicah), kot tudi pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah.17 Čeprav to ni odločilno glede na to, da gre za uporabo prava EU, pa je vseeno pomembno, da je ta procesni standard v zvezi s pravico do soočenja z nekonsistentnostmi, zato da prosilec le-te morda pojasni, razčisti oziroma da jih pristojni organ dovolj zanesljivo preizkusi, preden izpelje dokončno dokazno oceno in izda odločbo, v upravno-sodno prakso vneslo tudi Ustavno sodišče precej pred uveljavitvijo Procesne direktive 2013/32/EU. Ustavno sodišče je namreč že v letu 2011 v povezavi z ustavno pravico iz 18. člena Ustave odločilo, da mora prosilec za mednarodno zaščito v primeru, če glede na „razpoložljive informacije“ obstaja resen dvom v verjetnost njegovih izjav, podati zadovoljivo razlago glede ugotovljenih neskladij.18To obveznost pa lahko izpolnjuje samo, če mu je nekonsistentnost v prvi fazi ugotovitvenega postopka tudi predočena.

100. Poleg tega je tožnik ob podaji prošnje navedel, da je bil iz zapora na Cipru, kjer je prestajal kazen zaradi pridobivanja ponarejenega potnega lista za pot na Dunaj, potem ko je dobil negativno odločbo za mednarodno zaščito na Cipru, izpuščen »s pomočjo mednarodnih organizacij« pod pogojem, da se vrne v Iran. Vendar se je dogovoril, da bo svojo karto v Maleziji zamenjal, ker so vedeli, da se ne more vrniti v Iran. Iz osebnega razgovora pa izhaja, da je tožniku ministrstvo za notranje zadeve (sekcija za imigracijo) kupilo karto za Malezijo in naprej za Teheran, vendar je bila karta takšna, da jo je tožnik v Maleziji lahko zamenjal za pot v Turčijo. Tožnik je pojasnil, da se ga je urad hotel na tak način znebiti, ker ga v Iran niso mogli vrniti, azila pa mu niso hoteli dati, njegova družina pa za njih ni bila problematična, zato so jih vrnili: ženo, hčer in sina. Zakaj so izbrali ravno Malezijo, mu je bilo pojasnjeno s strani ciprskega urada, da imajo z Malezijo pač takšne izkušnje. Tožnik je razložil tudi, zakaj ni karte zamenjal že v Abu Dabiju, kar bi bilo zanj ceneje. Tožena stranka vseh teh podrobnosti ni vključila v dokazno oceno, kar je očitno imelo vpliv na nepravilno ugotovljeno splošno verodostojnost tožnikovih navedb.

101. Še večji obseg obrazložitve kot je tožena stranka dala okoliščini (ne)prostovoljne zapustitve Cipra, od koder je tožnik prišel v Kuala Lumpur, kjer je karto zamenjal in namesto v Teheran odšel v Turčijo, in kar nima neposredne povezave s preganjanjem v Iranu, je tožena stranka dala okoliščini pridobitve potnega lista na iranskem veleposlaništvu na Cipru. Tisto, kar ima določeno (šibko) povezavo s temeljnimi pogoji za status begunca, je okoliščina, da je malo verjetno, da nihče od uradnih oseb na mejah od Cipra do Istanbula ne bi posumil, da je nekaj narobe s potnim listom, ki nima podpisa, in da je malo verjetno, da je tožnik tak potni list sploh posedoval. Vendar med strankama ni sporno, da je tožnik iz Cipra prišel v Turčijo in od tam v Slovenijo. Ali je prišel s takšnim potnim listom, ki ni imel njegovega podpisa, je manj relevantna okoliščina za ugotavljanje utemeljenega strahu pred preganjanjem v Iranu.

102. Poleg tega tožnik v tožbi pojasnjuje, da je na osebnem razgovoru samoiniciativno povedal, da je bilo potovanje v Malezijo čudna situacija, ker po mnenju uradnikov nekaj ni bilo v redu s potnim listom. Povedal je, da je na obeh letališčih v Kuala Lumpurju in v Istanbulu dal prstne odtise, okrog potnega lista se je nekaj zapletlo, nekaj so preverjali in so mu obakrat vzeli prstne odtise (ne z odtisom, ampak na elektronski napravi, kot je pojasnil v tožbi), potem pa so ga spustili naprej. Zakaj tožena stranke ni upoštevala, da je tožnik v postopku povedal, da so uradniki opazili, da je bilo nekaj narobe z njegovim potnim listom, iz obrazložitve ni razvidno. Tožnik je to lahko pojasnil šele v tožbi, kajti četudi je tožena stranka ugotovila nekonsistentnost med tožnikovo izjavo, da je pridobil potni list brez njegovega podpisa, in informacijami, ki jih je pridobila tožena stranka v postopku po uradni dolžnosti o tem, kakšni so potni list za iranske državljane, s to nekonsistentnostjo tožnik ni bil soočen pred izdajo odločbe, pa bi moral biti glede na 16. člen Procesne direktive 2013/32/EU, člen 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU in že omenjeno sodbo Sodišča EU v zadevi A B C v okviru razčiščevanja dejanskega stanja in preizkusa, ali ugotovljena dejstva lahko pomenijo dokaz. Ta napaka je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost dokazne ocene, ker tožnik okoliščino pojasnjuje v tožbi, čeprav je o tem govoril že na osebnem razgovoru, pa tožena stranka tega iz nepojasnjenih razlogov ni vključila v dokazno oceno, ki se je zato tudi v tem delu ne da preizkusiti.

103. V zvezi s potnim listom je tožena stranka tudi štela, da je neverjetno, da bi tožnik, ki naj bi bil ogrožen s strani iranskih oblasti, sebe ogrožal s tem, da je preko podkupljene osebe na veleposlaništvu na Cipru pridobil potni list. Tožena stranka meni, da bi iranske oblasti brez dvoma izvedele zanj in za njegove podatke, če bi držalo to, kar trdi tožnik. Sodišče se lahko strinja z oceno tožene stranke - ta je bila namreč narejena tudi po predhodni seznanitvi oziroma soočenju tožnika z dvomom uradne osebe o tem, ali se tožnik ni bal, da ga bodo iranske oblasti odkrile ob priložnosti pridobivanja potnega lista, za kar je moral predložiti svoje osebne podatke. Zaznavna stopnja dodatnega tveganja je prav gotovo obstajala, da bi bil tožnik zaradi tega postopka na očeh iranskih oblasti. Vendar pa je tožnik že ob tem soočenju na osebnem razgovoru pojasnil, da je tej osebi zaupal, in ker je vedel, da veliko oseb zaradi poroke na tak način pridobiva potne liste. Pri tej oceni tožene stranke pa ni jasno, zakaj tožena stranka ni upoštevala, da tožnik ni osebno odšel na iransko veleposlaništvo urejat potni list, ampak je to zanj storil nekdo drug. V tožbi dodatno pojasnjuje, da je iranska oblast vse njegove podatke že imela in vedo, da je iz Irana pobegnil, njemu je grozila nevarnost v primeru vrnitve v Iran, ne pa v drugih državah. Zato je v tem elementu ocena tožene stranke šibka oziroma selektivno upošteva samo tiste okoliščine, ki govorijo proti utemeljenosti strahu pred preganjanjem, kar je selektivna obravnava relevantnih dejstev.

104. Na straneh 17 do 18 tožena stranka dela izvlečke iz informacij o preganjanju, zapiranju, aretacijah in usmrtitvah bahaitov v Iranu v časovnem obdobju od leta 2004 do 2016 in v zadnjem odstavku na strani 18 sklene, da je bil tožnik nekonsistenten v tem, ko je dejal, da v času, ko jim je dal na razpolago hišo za sestanke, iranski režim ni bil do bahaitov tako nastrojen, saj ima iranski režim po ugotovitvah tožene stranke negativen odnos do bahaitov že vse od leta 1979. Ker od tožnika, ko je bival v Iranu, ni mogoče pričakovati, da bi spremljal statistične podatke o zapiranjih in usmrtitvah bahaitov od leta 2004 naprej oziroma da bi bilo zelo natančno seznanjen s politiko iranskih oblasti do bahaitov, tožnikova percepcija o odnosu režima do bahaitov, ki se ne ujema z informacijami o stanju v izvorni državi, ni dovolj preverjena oziroma preizkušena nekonsistentnost. Zato v tem delu obrazložitve ima določeno težo lahko samo ocena tožene stranke, da bi tožnik, ki je končal srednjo šolo, in ki je zaradi svojega dela dosti potoval naokoli, če je to res, in je imel stike z različnimi ljudmi in inštitucijami, verjetno moral vedeti, že preden je bil priprt, vsaj za odklonilen odnos iranskih oblasti do bahaitov. To se namreč ujema z dejstvom, da je tožnik že ob podaji prošnje povedal, da je vedel, da je bahaitska vera ilegalna, a je šele v priporu ugotovil, ker bahaite obtožujejo, da so izraelski vohuni. Zakaj tožena stranka ni upoštevala, da je tožnik povedal, da je vedel, da je ta vera ilegalna, iz odločbe ni razvidno, ni pa ga vprašala, če je vedel, da ne bi smel zaposlovati pripadnikov bahaitske vere.

105. Na strani 19-20 je nato natančneje povzeta politika iranskega režima do onemogočanja zaposlitev za bahaite v javnem in zasebnem sektorju in toženi stranki se zdi »neverjetno« da prosilec od leta 2001 do 2006 ni imel zaradi tega, ker je zaposloval bahaite, prav nobenih težav niti ni doživel nobenih opozoril s strani kakšnega predstavnika oblasti. Ta ocena neverjetnosti torej temelji na uporabi informacij o stanju v izvorni državi, kadar pa gre za neverjetnost oziroma nekonsistentnost izjav glede na informacije o stanju v izvorni državi pa mora prosilec dobiti možnost, da se v prvi fazi ugotovitvenega postopka, to je pred izdajo odločbe oziroma pred zaključno dokazno oceno opredeli in se brani v zvezi s predmetno nekonsistentnostjo ali malo verjetnostjo, ki izhaja iz informacij o stanju v izvorni državi. Iz obrazložitve odločbe ne izhaja, da je tožnik to možnost dobil, kakor tudi ne iz zapisnika o osebnem razgovoru - čeprav to, kot že večkrat omenjeno - izhaja iz zahteve Sodišča EU, da pristojni organ dejstva v prvi fazi ugotovitvenega postopka19 tudi preizkusi z vidika vprašanja, ali gre lahko za dokaze,20 čemur potem sledi druga stopnja oziroma faza ugotovitvenega postopka, ko tožena stranka brez sodelovanja tožnika izvede končno dokazno oceno. Še v prvi fazi tega postopka se namreč ugotavlja, ali predloženi dokazi iz katerega koli razloga niso „celoviti, ažurni ali upoštevni“, in če niso, mora v tej fazi uradna oseba s prosilcem „aktivno sodelovati, da omogoči, da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo.21 To aktivno sodelovanje in preizkušanje dejstev pa pomeni tudi soočenje tožnika z nekonsistentnostmi. Argument tožene stranke o „podaljševanju postopka do nepojmljivih razsežnosti,“ če bi moral organ prosilca soočiti z nekonsistentnostmi nima potrebne podlage v pravu EU, poleg tega pa tudi ni stvarno upravičen, če se zaslišanje prosilca podaljša za eno ali nekaj dodatnih vprašanj.

106. Iz obrazložitve odločbe niti ni razvidno, ali je konkretne informacije o stanju v izvorni državi, ki postavljajo pod vprašaj verjetnost, da bi bile tožnikove navedbe verodostojne, pridobila tožena stranka, ali jih je predložil tožnik sam. Prav tako iz obrazložitve odločbe za vsak podatek oziroma za vsak del vsebine, ki izvira iz informacij o stanju v izvorni državi, ni razvidno, iz katerega vira je določen podatke ali dejstvo vzet(o). Tudi iz stališč Vrhovnega sodišča izhaja, da mora biti iz upravne odločbe jasno razvidno, na katerih dokumentih temelji določena trditev tožene stranke o stanju v izvorni državi oziroma mora biti pojasnjen vir (dokaz) za določeno ugotovitev o situaciji v izvorni državi.22 V konkretnem primeru pa so poročila našteta zgolj na strani 10 in to naj bi bila poročila, ki jih je pridobila tožena stranka, glede na to, da tožena stranka pred tem pravi, da je »poleg« poročil, ki jih je predložil tožnik, preučila še dodatnih 10 poročil, ki so na strani 17 naštete.

107. Ne glede na to procesno kršitev, pa ni prepričljiva ugotovitev tožene stranke, da bi tajna služba prav gotovo že prej kot leta 2006 odkrila, da tožnik zaposluje bahaite. Ta ocena nima neke konkretne podlage, na katero bi se tožena stranka sklicevala spričo dejstev, da je tožnik imel le 15 delavcev poleg računovodje, tajnice in voznika, da je imel tovarno 20 kilometrov ven iz kraja A. in da je v Iranu po podatkih, ki jih je pridobila tožena stranka, okrog 300.000 bahaitov oziroma da jih je samo v Teheranu in Semnamu 300.000. Če je imel tožnik od omenjenih 15 delavcev leta 2006 več bahaitov, to morda ni bila takšna prioriteta za akcijo tajne službe in bi zato morda lahko bilo verjetno, da je tajna služba vdrla v tožnikovo tovarno po 5 letih delovanja tožnikove tovarne. Po podatkih, ki jih je ugotovila tožena stranka, je službo izgubilo več deset tisoč bahaitov, vendar jih je samo v dveh velikih mestih bistveno več, to je okrog 300.000, kar pomeni, da vsi ne izgubijo službe, ker jih državna varnostna služba morda ne odkrije.

108. Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da je sprva imel 2-3 zaposlene. Tožena stranka ga ni vprašala, kdaj je zaposlil prvega bahaita. Sam je povedal, da sta bila na začetku dva bahaita, kasneje pa je preko njiju zaposlil še druge, vendar ni gledal na njihovo vero. Iz osebnega razgovora je tudi razvidno, da ko je zaposlil prva dva bahaita, ni vedel za njuno vero, vendar so se enkrat poglobljeno pogovarjali in takrat je izvedel, da sta bahaita. Njemu je bilo važno ob zaposlitvi, da so bili pošteni in dobri delavci. Od 15 zaposlenih delavcev so bili štirje muslimani, to pomeni da so bili ostali delavci (11) bahaiti. Na osebnem razgovoru je povedal, da je hotel tem ljudem samo pomagati, zdaj (v času osebnega razgovora) pa je zaradi tega že 10 let ločen od svoje družine.

109. Zato se poraja prevelik dvom v to, da je tožena stranka imela zakonito podlago za oceno, da bi tožnika tajna služba obiskala že prej kot leta 2006, če bi bilo res to, kar trdi. Poleg navedenega se njegov opis dogajanja ujema z ugotovitvami iz informacij o stanju v izvorni državi, ki jih je tožena stranka povzela na strani 19 odločbe, da v zvezi s prepovedmi direktorjem, da zaposlujejo bahaite, le-ti občasno »uidejo« pozornosti države in si zagotovijo delo v malih zasebnih podjetjih v velikih mestih in da večina bahaitov v manjših mestih dela kot mehaniki, prodajalci in službah, ki niso na očeh javnosti, kar se ujema s tožnikovim opisom dogodkov. Zakaj tožena stranka ni upoštevala oziroma vključila v dokazno oceno teh dejstev, ki niso nepomembna, iz obrazložitve odločbe ni razvidno.

110. Iz dokazne ocene tožene stranke tudi ni razvidno, na kateri podlagi je tožena stranka sklepala, da je iranska oblast že pred letom 2006 vedela, da tožnik zaposluje bahaite (prvi odstavek na strani 20 odločbe). Zgolj dejstvo, da je plačeval davke in da je bilo podjetje registrirano, kot je povedal tožnik, ne kaže z zadostno zanesljivostjo, da je oblast morala že prej vedeti, da je tožnik zaposlil približno 11 bahaitov.

111. Naslednjo nekonsistentnost je tožena stranka ugotovila v tem, da je tožnik v priporu jasno izjavil, da ni bahait, ampak musliman; zato ni verjetno, da ga oblasti niso hotele izpustiti in da so ga silile, da prizna, da je bahait. Takšnega ravnanja iranskih oblasti ne potrjujejo poročila o stanju v izvorni državi, saj iz njih ne izhaja, da bi iranske oblasti takim osebam, ki pomagajo bahaitom pri zaposlitvah, pripisovale pripadnost omenjeni veri. Tudi s to neverjetnostjo oziroma neskladnostjo tožnikovih trditev in poročil o stanju v izvorni državi tožnik ni bil soočen tekom osebnega razgovora, tako da šele v tožbi tožnik opozarja na razliko med bahaitom, ki je preganjan kot pripadnik Iranu sovražne vere, ter muslimanom, ki pomaga bahitom in s tem izda islamsko vero. Ali se je to razlikovanje odražalo tekom zatrjevanih zaslišanj, pripora in maltretiranj v času pridržanja s strani državne tajne službe, tožnik ni imel možnosti pojasniti pred izdajo izpodbijane odločbe, zato je bila tudi v tem elementu kršena pravica do izjave (obrambe) tožnika v zvezi z 16. členom Procesne direktive 2013/32/EU in člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU v povezavi z interpretacijo Sodišča EU pravice do izjave kot splošnega pravnega načela.23

112. Vsemu navedenemu, kar sledi strukturi in vrstnemu redu argumentacije tožene stranke, pa mora sodišče še dodati, da je posebna okoliščina, ki jo tožena stranka sploh ni upoštevala, dejstvo, da je tožnik zaradi dokumentov Sveta OZN za človekove pravice in UNHCR, ki so naslovljeni tudi na iranske organe, očitno zelo visoko »profilirana« oseba; to pomeni, da je posebej izpostavljen, saj je poimensko imenovan v že omenjenih poročilih Sveta OZN za človekove pravice in tudi UNHCR je omenjal njegovo ime v izdanih dokumentih UNHCR. Zato je utemeljeno pričakovati, da bi bil v primeru vrnitve v Iran zelo verjetno pod nadzorom tajne službe zaradi pripisanega političnega prepričanja, ki nasprotuje državni politiki, že ob prehodu meje in bi bil prav gotovo vprašan glede razloga za njegovo odsotnost iz Irana približno 13 let. Na to nevarnost je tožnik opozoril ob koncu osebnega razgovora in njegovega „profila“ kot posebej izpostavljene osebe tožena stranka ni upoštevala v dokazni oceni in tudi ni jasno, zakaj ga ni, čeprav je to v azilnih zadevah zelo relevantno.

113. Tožena stranka se tudi ni v ničemer ukvarjala z okoliščino, ali bi bilo mogoče verjeti tožniku, da je bil 15 dni priprt in da so z njim nečloveško ravnali, kar je tožnik opisal na strani 7-8 prošnje za mednarodno zaščito ter na strani 8 zapisnika o osebnem razgovoru. To je pomembna okoliščina, ki se neposredno nanaša na dejanja preganjanja in ima lahko pomemben vpliv na presojo pogojev za izpolnjevanje statusa begunca po določilu drugega odstavka 23. člena ZMZ-1. Tožena stranka pa je iz splošne neverodostojnosti tožnika, ki jo je ugotovila preuranjeno in na nezakonit način, sklepala, da tudi ni bil priprt in z njim državna služba ni nečloveško ravnala.

114. Prav tako se tožena stranka ni ukvarjala z vprašanjem, ali so ga varnostne službe iskale, ko je zapusti Iran: že v prošnji je povedal, da so ga večkrat prišli iskat na dom, da so mamo večkrat peljali na zaslišanje, starejšega brata so nadlegovali zaradi njega. Tožnikova žena se mora še vedno enkrat mesečno javiti Etelaatu, da je še v državi. Njegovo tovarno s premoženjem je zasegla tajna služba. Na osebnem razgovoru je povedal, da po tem, ko so bili družinski člani vrnjeni iz Cipra v Iran, niso več živeli v hiši, kjer so živeli pred tožnikovim pobegom. Zdaj živijo na drugem naslovu v najemniškem stanovanju na obrobju kraja A. in da so ženo mučili, ko je bila vrnjena iz Cipra v Iran. Takrat naj bi od žene v priporu zahtevali, da pove oziroma da pritisne na tožnika, da bi se vrnil. Tajna policija je takrat vedela, da je tožnik na Cipru (zapisnik o osebnem razgovoru, str. 9). Tožena stranka je povzela v odločbo tudi okoliščino, da so varnostne službe tožnikovi ženi pokazale članek iz ciprskega časopisa, v katerem je slika tožnika, in so takoj vedeli, da je tožnik na Cipru. Tožnik je članek ciprskega časopisa Haberhavadis z dne 16. 1. 2012 tudi predložil kot dokaz v upravnem postopku. Zakaj tožena stranka teh pravno relevantnih okoliščin ni upoštevala, iz obrazložitve ni razvidno.

115. Tožnik je na osebnem razgovoru predložil tudi dva dokumenta v zvezi s tovarno, (uradno dovoljenje za obratovanje tovarne avtomobilskih delov), katere lastnik je bil v Iranu, kopije sta imeli oznako, da sta enaki originalu, podpisani pa sta s strani sodnega odvetnika. Podjetje, katerega ime je razvidno iz predloženih listin, je dobavljalo avtomobilske dele za hčerinske družbe iranske avtomobilske industrije Irankhodro (za znamko Nissan), kot je povedal tožnik na osebnem razgovoru. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal tudi, da je imel tovarno 1 uro vožnje od svojega bivališča, v industrijski coni, to je 20 kilometrov izven kraja A.. Tožena stranka teh pomembnih podrobnosti ni preverjala in jih iz nepojasnjenega razloga ni vključila v dokazno oceno in ni na primer preverila, ali je mogoče dobiti kakšne podatke o zaseženi tovarni.

116. V zvezi s tožbenim ugovorom o protiustavni uporabi pojma splošna neverodostojnost „prosilca“ pa sodišče pripominja, da je se je o tem Upravno sodišče obširno in natančno izreklo v sodbi v zadevi I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012 (odst. 84-95) in je podalo ustavi skladno interpretacijo te določbe, ki izvira iz prava EU. Zato na tem mestu ne bo ponavljalo razlage določila o splošni verodostojnosti prosilca oziroma njegovih izjav in predloženih dokazov iz pete alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, ker meni, da določilo, če se ga razlaga tako, kot je to izpeljalo upravno sodišče, ni v nasprotju z Ustavo.

117. Na podlagi vseh navedenih pomanjkljivost v izvedbi ugotovitvenega postopka in dokazni oceni ter napak pri razumevanju in uporabi materialnega prava sodišče zaključuje, da ne more preizkusiti odločitve in dokazne ocene drugače, kot da ugotovi, da je dokazna ocena preveč selektivna, preveč enostranska, da se tožena stranka ni držala vseh procesnih garancij iz 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU in člena 4(1) Kvalifikacijske direktive v fazi ugotavljanja in razčiščevanja dejstev, zato je preurenjeno odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca.

118. Tožena stranka je nepravilno uporabila določilo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 v povezavi z 16. členom Procesne direktive 2013/32/EU in določilo drugega stavka člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. Vprašanje, ali je razlog za to nerazumevanje materialnega prava ali pa so kršitve materialnega prava posledica procesnih kršitev, za presojo zakonitosti akta ni bistveno.

119. Ker je argumente o zavrnitvi statusa subsidiarne zaščite tožena stranka vezala na argumentacijo v zvezi s statusom begunca, je kršila tudi določbo tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1.

120. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi s stranki v ponoven postopek na podlagi 3., 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča sodišča, ki se tičejo vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Poleg tega mora tožena stranka v ponovnem postopku sprejeti odločbo v „skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila razglašena razveljavitev,“24 kar v konkretnem primeru pomeni, da mora slediti napotkom sodišča, na kakšen način je treba ugotavljati celovito in pravno relevantno dejansko stanje.

121. Ker je sodišče lahko napravilo podrobno presojo“ dejstev in pravnih vprašanj brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi in tožnik niti ni predlagal ugotavljanja novih pravno relevantnih dejstev ali dokazov, je sodišče z neposredno uporabo določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU ter upoštevajoč prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na seji senata. Določilo drugega odstavka 71. člena ZMZ-1 namreč ni v skladu z interpretacijo in enotnim standardom poštenega sojenja na glavni obravnavi v pravu EU.

122. V zadevi Sacko Sodišče EU pravi, da če sodišče države članice EU oceni, da lahko opravi presojo "zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera, vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, lahko odloči, da ne bo zaslišalo prosilca"25 /.../; to vključuje tudi upoštevanje "objektivnih podatkov v spisu, pripravljenem na podlagi postopka na prvi stopnji /.../ vključno z zapisnikom ali posnetkom osebnega razgovora" /.../.26 Sodišče EU pri tem ne dela razlike med tem, ali gre za ugoditev ali zavrnitev tožbe, kar je razumljivo glede na načelo enakosti orožij kot sestavnega dela pravice iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Opustitev zaslišanja v upravnem sporu je dopustna, če dejanske okoliščine ne dopuščajo "nikakršnega dvoma" glede utemeljenosti odločbe.27 Po mnenju Sodišča EU se s tem upošteva interes držav članic in prosilcev iz uvodne izjave 18 Procesne direktive II, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave.28 Že iz te sodbe torej izhaja, da z vidika prava EU ni ovir, da ne bi moglo sodišče prve stopnje presojati pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja ali pravilnost sklepa o dejanskem stanju na podlagi seje senata in brez zaslišanja tožnika, če ni nikakršnega dvoma, da je tožba utemeljena ali neutemeljena.

123. V naslednji zadevi Alheto je Veliki senat Sodišča EU pravila glede sojenja na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi še dopolnil s tem, da je izpostavil, da v členu 46(1) in (2) Procesne direktive II ni napotitve na nacionalno pravo in da se morajo izrazi v Procesni direktivi II v tej zvezi "razlagati in uporabljati enotno".29 Sodišče EU pravi, da morajo države članice na podlagi člena 46(3) Procesne direktive II "nacionalno pravo prilagoditi tako," da obravnava zadevnih pravnih sredstev vključuje preizkus vseh dejanskih in pravnih elementov, ki sodišču omogočajo "posodobljeno" presojo obravnavane zadeve.30 Sodišče EU torej v zadevi Alheto potrjuje, da pravo EU nalaga obveznost zaslišanja prosilca samo v primeru, če je to potrebno zaradi podrobne in posodobljene (ex nunc) presoje, kadar je potrebno upoštevati nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo,31 in glede katerih se organ ni izrekel32 in v takem primeru ni treba spisa vrniti organu za presojo;33 druga možnost pa je, da se novi elementi pojavijo po sprejemu izpodbijane odločbe in je treba prosilca zaslišati, da se ta izjavi, če bi lahko ti novi elementi neugodno vplivali nanj.34 V vsakem primeru pa mora sodišče "preučiti" tako dejanske in pravne elemente za položaj prosilca, ki jih je organ upošteval, ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po sprejemu upravne odločbe.35

124. Iz naslednje sodbe Sodišča EU v zadevi Ahmedbekova pa izhaja, da imajo države članice določeno procesno avtonomijo glede pravil sojenja na glavni obravnavi, ki lahko tudi po nepotrebnem pomembno podaljšujejo postopke mednarodne zaščite, šele v primeru, ko se prosilec sklicuje na razlog za mednarodno zaščito, ki kljub temu, da se nanaša na dogodke ali grožnje, ki so domnevno že obstajali, ni bil naveden pred upravnim organom in ga ta zato ni mogel preučiti. Če do takšne situacije pride, je treba tak razlog opredeliti kot "naknadno prošnjo" v smislu člena 40(1) Procesne direktive II.36 Šele na tej točki oziroma v taki situaciji Sodišče EU dopušča določeno procesno avtonomijo glede upoštevanja novih dokazov, ko pravi, da mora sodišče v takem primeru "v skladu s pravili sodnega postopka, ki so določena v nacionalnem pravu", preveriti, ali je razlog za mednarodno zaščito, ki je bil prvič naveden pred sodiščem, v postopku s tožbo naveden dovolj zgodaj in je bil predložen dovolj konkretno, da se lahko ustrezno obravnava.37

125. Naslednja sprememba v pravu EU, ki pojasnjuje, kaj je treba storiti v primeru, ko so določila o sojenju na glavni obravnavi (z zaslišanjem tožnika) v ZMZ-1 (2. odstavek 71. člena) v neskladju s pravili sojenja na glavni obravnavi v pravu EU, je prišla s sodbo Velikega senata v zadevi Torubarov. V tej zadevi je namreč Sodišče EU odločilo, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive v povezavi s členom 47. Listine EU o temeljnih pravicah neposredni učinek.38

126. Sodišče je vrnilo zadevo v ponovno odločanje na podlagi seje senata tudi ob upoštevanju stališča Sodišče EU v zadevi Alheto, da je zaradi splošne sistematike Procesne direktive II treba šteti, da je "ključna faza" v postopku odločanja tista, ko upravni ali para-sodni organ, ki ima posebna sredstva in za to specializirano osebje, preizkusi prošnjo za mednarodno zaščito" /.../.39 V uvodnem delu te interpretacije je Sodišče EU namreč naredilo pomembno razliko med pristojnostjo upravnega ali para-sodnega organa na prvi stopnji in kasnejšim sodnim nadzorom. To seveda ne vpliva na stališče Sodišča EU v zadevi Alheto, da "mora biti v primeru vrnitve spisa para-sodnemu ali upravnemu organu iz člena 2(f) Procesne direktive II nova odločba sprejeta v kratkem času in v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila razglašena razveljavitev."40 Vrnitev zadeve upravnemu organu ne pomeni, da "ta izgubi pristojnost po razveljavitvi njegove prvotne odločbe" o prošnji za mednarodno zaščito.41

127. Morebiti gre v tej smeri v zvezi z možnostjo za sojenje na podlagi seje senata interpretacija Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 (odst.11), v kateri je Vrhovno sodišče na podlagi uporabe in razlage prava EU dalo napotek Upravnemu sodišču, da lahko na seji senata obravnava dokazni predlog tožnika, ki mora biti jasno in razumljivo opredeljen, in ga lahko zavrne brez glavne obravnave. Ob tem je Vrhovno sodišče štelo, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive neposredni učinek, kolikor se nanaša na položaj, ko se v tožbi nova dejstva in dokazi pojavijo po izdaji odločbe upravnega organa. V tej zvezi je relevantno tudi izrecno pravno stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 65/2019 z dne 29. 5. 2019 (odst. 11) - sicer zgolj v smislu njegove načelnosti oziroma splošnosti - da v primeru, ko se sodišče v zavrnilni sodni odločbi opredeli do novih navedb in novih dokaznih predlogov (pri)tožnika v tem smislu, da le-te ne morejo vplivati na drugačno odločitev oziroma da so nepomembni, in lahko tožbo zavrne, je s tem (pri)tožniku zagotovljena ex nunc presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj.

128. Upravno sodišče je v obravnavani zadevi torej uporabilo isti princip glede neizvajanja glavne obravnave, saj je v konkretnem primeru že na podlagi podatkov v spisu razvidno, da je treba tožbi ugoditi. Ob uporabi pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah je treba namreč upoštevati načelo enakosti orožij med toženo stranko in tožnikom v upravnem sporu42 tudi v zadevah povezanih z mednarodno zaščito.43 Če Upravno sodišče lahko po stališču Vrhovnega sodišča zavrne tožbo kot neutemeljeno na seji senata ob tem, da presodi nove dokaze v tem smislu, da ne morejo vplivati na odločitev, in njihovo izvajanje zavrne na seji senata, potem Upravno sodišče zaradi spoštovanja načela enakosti orožij lahko tožbi tudi ugodi na seji senata v okoliščinah, kakršne so podane v tem primeru.

129. Zato je sodišče ignoriralo določbo drugega odstavka 71. člena ZMZ-1,44 kajti kadar nacionalno pravo ni v skladu z neposredno uporabljivo določbo iz sekundarnega prava EU, sodišče uporabi določbo sekundarnega prava EU, brez da bi zahtevalo presojo ustavnosti zakonske določbe in ni potrebno postaviti predhodnega vprašanja, da bi Sodišče EU podalo interpretacijo prava EU z namenom, da bi sodišče na podlagi odgovora Sodišča EU lahko presojalo skladnost domačega prava s pravom EU.

130. Upoštevajoč vse navedeno, je sodišče o tožbi odločilo na seji senata.

-------------------------------
1 Evidence and Credibility Assessment in the Context of the CEAS, Judicial Analysis, EASO Professional Development Series for Members of Courts and Tribunals, Produced by IARLJ-Europe under contract to EASO, 2018, str. 79-81.
2 C-604/12, H.N., 8. 6. 2014, odst. 52.
3 C-148/13, A B C, 2. 12. 2014, odst. 60-62.
4 Glej sodni odločbi Upravnega sodišča v zadevi 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012 in Vrhovnega sodišča v zadevi I U 471/2012 z dne 18. 10. 2012, odst. 21.
5 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-292/09-9, Up-1427/09-16, 20. 10. 2011, odst. 16.
6 Glej sodbo Sodišča EU v zadevi C-277/11, M., 22. 11. 2012, odst. 64, 65.
7 Glej sodbo Sodišča EU v zadevi C-148/13 do C-150/13, A B C, 2. 12. 2014, odst. 58-60.
8 Glej sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 149/2016, 1. 3. 2017, odst. 15; I Up 283/2016, 3. 11. 2016, odst. 26; I Up 217/2016, 24. 8. 2016, odst. 10; I Up 208/2016, 1. 2. 2017, odst. 6.
9 Sodba Sodišča EU v zadevi C-148/13 do C-150/13, A B C, 2. 12. 2014, odst. 58-60.
10 Člen 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU; sodba Sodišča EU v zadevi M.M., C-277/11, odst. 56; sodba Upravnega sodišča I U 629/2017-13, 26. 3. 2018, odst. 122.
11 Tako se je glasilo predhodno vprašanje Višjega sodišča Irske, postavljeno Sodišču EU v zadevi M.M. (C-277/11, 22. 11. 2012, odst. 56).
12 Ibid., prvi odstavek izreka sodne odločbe.
13 Glej mutatis mutandis sodbo Sodišče EU v zadevi Boudjlida, C-249/13, 11. 12. 2014, odst. 56.
14 Dodatno se Upravno sodišče opredeljuje o tej pravici do soočenja z nekonsistentnostmi med izjavami prosilca in drugimi dokazi tudi v nadaljevanju te sodbe.
15 Po tem določilu pristojni organ upošteva, ali so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom.
16 Natančneje o tem glej: Judicial Analysis: Evidence and Credibility Assessment in the Context of the CEAS, EASO porfessional development Series for members of courts and tribunals, produced by IARLJ-Europe under contract to EASO, 2018, razdelka: 3.3.3. in 6.4..
17 Sodba Sodišča EU v zadevi Boudjlida, C-249/13, 11. 12. 2014, odst. 29-57.
18 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011, odst. 17. Mutatis mutandis se je o tem standardu Ustavno sodišče izreklo tudi že leta 2006 (Up-1229/06-20, 7. 2. 2006, odst. 9) in leta 2009 (Up-1970/08-16, 2. 4. 2009, odst. 10-11).
19 Gre za prvo stopnjo (fazo) ugotovitvenega postopka, po shemi dveh stopenj ugotovitvenega postopka iz sodbe Sodišča EU v zadevi M (C-277/11, 22. 11. 2012, odst. 64-70).
20 C-148/13-C-150/13, A B C, 2. 12. 2014, odst. 58-60.
21 C-277/11, M., 22. 11. 2012, odst. 66.
22 Sklep vrhovnega sodišča v zadevi I Up 13/2019, 24. 4. 2019, odst. 21, 23.
23 Glej: C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014, odst. 29-57.
24 Sodba Velikega senata Sodišča EU v zadevi Alheto (C-585716 z dne 25. 7. 2018, odst. 148, 149).
25 C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 44
26 Ibid. odst. 46.
27 Ibid. odst. 49. Podobno tudi po določilu prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ne glede na prvi odstavek 59. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov „očitno“, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.
28 Ibid. odst. 44; glej tudi odst. 45.
29 C-585/16, Alheto, 25. 7. 2018, odst. 107.
30 Ibid. odst. 110.
31 Ibid. odst. 111.
32 Ibid. odst. 112.
33 Ibid. odst. 112.
34 Ibid.. odst. 114.
35 Ibid. odst. 118.
36 C-652/16, Ahmedbekova, 4. 10. 2018, odst. 98
37 Ibid. odst. 99.
38 C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73.
39 Ibid. odst. 116.
40 Ibid. odst. 148, glej tudi odst. 147 in 149.
41 Ibid. odst. 146.
42 C-199/11, 6. 11. 2912, odst. 48, 71.
43 C-181/16, Gnandi, 19. 6. 2018, odst. 61.
44 Po tej določbi izvede Upravno sodišče glavno obravnavo tudi, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Ob tem je Upravno sodišče upoštevalo, da ko je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 v 9. odstavku obrazložitve podalo interpretacijo določbe prvega odstavka 75. člena ZMZ, ki je primerljivo z določbo drugega odstavka 71. člena ZMZ-1, Vrhovno sodišče ni omenilo zgoraj citiranih virov prava EU.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 21, 21/3, 21/3-1, 21/3-5, 27, 27/7, 27/9

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 34, 34/3
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite - člen 16
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite - člen 4, 4/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2MDM0