<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 1753/2019-7

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1753.2019.7
Evidenčna številka:UP00032111
Datum odločbe:07.01.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Mira Dobravec Jalen (preds.), Petra Hočevar (poroč.), Irena Polak Remškar
Področje:BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - nepopolna vloga - dejansko stanje

Jedro

Organ za BPP je pravilno presodil, da je (bila) vloga tožnika formalno popolna, zato je mogel o njej vsebinsko odločiti, saj je vloga (in kar med strankami ni sporno) vsebovala vse podatke (in po dopolnitvi tudi ustrezne listine) in torej ni bila formalno popolna.

Ker pa tožnik ne v vlogi, s katero je vložil prošnjo za BPP (kot tudi ne v sami prošnji za BPP), ni navedel nobenih razlogov, zaradi katerih bi/bo vložil pritožbo je organ posledično pravilno v nadaljevanju presodil, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Organ se je pri tem tudi pravilno skliceval na 140. člen ZUP, po katerem mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek (zahtevek v tem primeru pa je prošnja za dodelitev BPP za vložitev pritožbe), navesti natančno, po resnici in določno. Tožnik namreč v prošnji (in kar med strankama ni sporno) niti ni zatrjeval dejanskega stanja, ki bi dajalo podlago za vložitev pritožbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem II. stopnje zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, III P 463/2018 (brez navedenega dneva izdaje) ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. V obrazložitvi je navedel, da je prejel prošnjo tožnika za dodelitev zgoraj opredeljene BPP z navedbo, da se rok za pritožbo izteče 8. 10. 2019. Organ se je uvodoma skliceval na 11. do 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Pri presoji izpolnjenosti vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP je organ upošteval vsebino določb 335. in 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z vložitvijo pritožbe, sodno prakso (sodbo Upravnega sodišča RS, I U 1047/2019 z dne 9. 7. 2019) in zaključil, da je organ dolžan pozvati na dopolnitev le v primeru formalne nepopolnosti oziroma nerazumljivosti prošnje za BPP. Prosilec mora sam natančno in določno navesti razloge za vsebinsko utemeljenost prošnje (140. člen ZUP). Organ je tožnika pozval na dopolnitev prošnje z originalom pooblastila (vlogi je bila priložena kopija), opozoril pa ga je tudi izrecno na 24. člen ZBPP z navedbo, da v prošnji tožnik ni izrecno navedel okoliščin ali predlagal dokazov, ki bi utemeljevali ugoditev prošnji. Tožnik je prošnjo dopolnil s pooblastilom, ni pa navedel dodatnih dejstev ali okoliščin. Organ je zato ocenil, da je njegova prošnja nerazumna in jo je zavrnil.

2. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi je navedel, da je organ njegovo prošnjo zavrnil zaradi domnevnega neizpolnjevanja vsebinskega kriterija za tožnikove realne možnosti uresničitve interesa, ki ga ima ta v sodnem postopku. Tožnik meni, da organ tega ni zmožen ugotoviti, če ta v vlogi ni niti z besedo opredeljen. Njegova prošnja je bila torej zavrnjena na napačni pravni podlagi. Organ bi moral uporabiti 66. člen ZUP. Tožnik namreč meni, da odsotnost obrazložitve v vlogi za BPP glede povzetka vsebinskega dela pritožbe v pravdnem postopku predstavlja po naravi formalni razlog, zaradi katerega je bila vloga nepopolna ali nerazumljiva. Po logiki poteka postopka je treba najprej dejstva in okoliščine navesti, šele nato pa opraviti njihovo presojo. Zato se organ ne bi smel sklicevati na 140. člen ZUP. Navedba dejstev in okoliščin je glede na ZBPP bistvena sestavina vloge za pridobitev BPP. Torej če prosilec teh razlogov ne navede, organ ne more presoditi, ali je dodelitev BPP možna ali ne. Gre torej za nepopolnost vloge, ki organu nalaga, da zahteva njeno dopolnitev. Tožnik tako vztraja, da bi ga moral organ pozvati na dopolnitev vloge z navedbami dejstev in okoliščin zadeve. Ker tega ni storil, je zagrešil kršitev postopka. Sicer pa že ZBPP nalaga organu, da za ugotovitev izpolnjenosti formalnih pogojev za izvedbo upravnega postopka v BPP pozove stranke na dopolnitev vloge. Tako je ravnal tudi organ v dosedanjih primerih, tudi glede izpolnjenosti pogojev iz 24. člena ZBPP. Sicer pa organ ne bi smel meritorno odločiti v zadevi tudi zato, ker tožnika ni pozval na dopolnitev vloge. Iz prakse organa pa tudi izhaja, da ne obravnava vseh prosilcev enako. S tem organ krši 14., 22. in 23. člen Ustave. Ob tem je treba opozoriti še na dejstvo, da večina prosilcev v tej fazi nima pooblaščenca. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo najprej pojasnila, da je prišlo do pisne pomote pri označbi opravilne številke zadeve pri izdelavi overjenega prepisa odločb - gre za zadevo Bpp 2495/2019. Vztrajala je pri razlogih svoje odločbe in prerekala tožbene navedbe. Poudarila je, da če bi obveljalo nasprotno stališče, bi to pomenilo, da bi morala toženka oziroma pristojni organi za BPP tudi ob vsebinsko povsem praznih prošnjah za BPP samostojno in proaktivno raziskovati dejansko stanje preko navedb prosilcev in namesto njih iskati pravne in dejanske argumente. S tem bi se izvotlil namen BPP. Če prosilci ne vedo, katere argumente navajati, imajo možnost zaprositi tudi samo za pravno svetovanje. Nova praksa toženke se je postopoma vzpostavljala po seznanitvi z najnovejšo sodno prakso (I U 1047/2019 z dne 9. 7. 2019), zato lahko pride včasih do odstopanj. Če se prosilci ali Državno odvetništvo s sodnimi odločitvami ne strinjajo, lahko vložijo pravna sredstva. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V primeru je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za brezplačno pravno pomoč. Organ se je pri tem oprl na ugotovitev, da tožnik ni ne v prošnji, niti v dopisu z dne 3. 10. 2019 (po pozivu organa za dopolnitev prošnje s pooblastilom) v ničemer zatrjeval, ne izkazal dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh s pritožbo pred sodiščem II. stopnje, zaradi česar je njegovo prošnjo na podlagi 24. člena ZBPP zavrnil.

6. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

7. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne.

8. Tožnik kot poglavitno ugovarja, da organ ne bi smel odločiti na tej podlagi, ker je bila njegova prošnja nepopolna in bi ga moral organ posledično pozvati na njeno dopolnitev po 66. in 67. členu ZUP in šele po njeni dopolnitvi (in v odvisnosti od vsebine dopolnitve) o njegovi prošnji vsebinsko odločati.

9. Po 66. členu ZUP mora biti vloga razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Predvsem mora obsegati: navedbo organa, kateremu se pošilja, zadevo, katere se tiče, zahtevek oziroma predlog, navedbo o tem, kdo je morebitni zastopnik ali pooblaščenec, osebno ime, firmo oziroma osebno ime vlagatelja, prebivališče (naslov) oziroma sedež vložnika oziroma njegovega zastopnika ali pooblaščenca (prvi odstavek). Vloga mora vsebovati tudi druge sestavine, ki jih določa zakon ali drug predpis (drugi odstavek). V tem primeru se uporablja ZBPP, ki v 32. členu določa vsebino prošnje za dodelitev BPP. Ta mora med drugim obsegati: osebno ime s tam opredeljenimi nadaljnjimi podatki, podatke o zadevi, navedbo oblike in obsega brezplačne pravne pomoči.

10. Glede na povzeto vsebino določb je tudi po presoji sodišča organ za BPP pravilno presodil, da je (bila) vloga tožnika formalno popolna, zato je mogel o njej vsebinsko odločiti, saj je vloga (in kar med strankami ni sporno) vsebovala vse v prejšnji točki povzete podatke (in po dopolnitvi tudi vse ustrezne listine) in torej ni bila formalno nepopolna.

11. Ker pa tožnik ne v vlogi, s katero je vložil prošnjo za BPP (kot tudi ne v sami prošnji za BPP), ni navedel nobenih razlogov, zaradi katerih bi/bo vložil pritožbo (po 335. členu ZPP pa mora pritožba med drugim obsegati pritožbene razloge, opredeljene v 338. členu ZPP), je organ posledično pravilno v nadaljevanju presodil, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Organ se je pri tem tudi pravilno skliceval na 140. člen ZUP, po katerem mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek (zahtevek v tem primeru pa je prošnja za dodelitev BPP za vložitev pritožbe), navesti natančno, po resnici in določno. Tožnik namreč v prošnji (in kar med strankama ni sporno) niti ni zatrjeval dejanskega stanja, ki bi dajalo podlago za vložitev pritožbe. Kot je navedlo sodišče že v sodbi, I U 1047/2019 z dne 9. 7. 2019, pa zaradi vsebinskih pomanjkljivosti organ od tožnika po zakonu ne zahteva dopolnitev, pač pa organ vlogo obravnava z vsebino, kot je vložena (9. točka obrazložitve). Tožnik zato tudi nima prav, da bi ga organ glede na opisano vsebino vloge moral pozvati k njeni dopolnitvi v smislu 66. in 67. člena ZUP, saj za to ni imel podlage.

12. Na tožbeno navedbo o neenakem obravnavanjem prosilcev za BPP (kar naj bi tožnik izkazoval z k tožbi priloženimi pozivi organa na odpravo pomanjkljivosti v drugih primerih) pa sodišče tožniku odgovarja, kot je navedla že toženka v odgovoru na tožbo, da gre za spremembo sodne prakse, kateri je toženka sledila, kot ji to nalaga 64. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), prosilci pa imajo zoper odločitve sodišča, če se z njimi ne strinjajo, možnost vložiti ustrezna pravna sredstva. Po oceni sodišča zato v obravnavanem primeru tudi ni prišlo do kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave RS.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, na seji, brez oprave glavne obravnave, saj je vpogledalo v izpodbijano odločbo v okviru presoje zakonitosti izpodbijane odločbe, predlagani vpogledi v pozive organa v drugih zadevah pa niso pomembni za rešitev te zadeve.

15. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24,24/1,32
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 66,67,140

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2MDIw