UPRS Sodba III U 303/2009-6

Jedro

Glede na določbo 67. člena Zakona o obrambi in zaščiti, po kateri je bila narodna zaščita lahko sklicana samo s soglasjem upravnega organa, pristojnega za obrambne zadeve, je po presoji sodišča že iz dejstva, da navedeni organi ne razpolagajo z nobeno listino v zvezi z aktiviranjem narodne zaščite v A., mogoče z zadostno mero prepričanosti ugotoviti, da v relevantnem obdobju narodna zaščita v A. ni bil aktivirana. Tožniku tako ni uspelo dokazati, da je v času agresije na RS sodeloval kot oboroženi pripadnik narodne zaščite, zato mu status vojnega veterana utemeljeno ni bil podeljen po 6. alineji 2. člena ZZV. Sodišče ob tem dodaja, da med strankama niso sporna dejstva o tožnikovem delovanju med osamosvojitveno vojno, vendar je v konkretnem primeru bistvenega pomena, da tožnik ni deloval kot pripadnik narodne zaščite.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov tega upravnega spora se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Tolmin je z odločbo, št. 130-38/2007-31 z dne 20.11.2008 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), zavrnila tožnikov predlog za priznanje statusa vojnega veterana in za vpis v evidenco vojnih veteranov. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je v predmetni zadevi z odločbo z dne 19.10.2007 tožnikovemu predlogu ugodila, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju drugostopni organ) pa je v postopku revizije odločbo odpravilo iz razloga nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek in odločanje. Že v predhodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik v času med 26.06. in 18.07.1991 kot oborožen lovec opravljal naloge varovanja pomembnih objektov v Krajevni skupnosti (v nadaljevanju KS) A., po vpoklicu in razporeditvi poveljnika civilne zaščite in predsednika KS. V ponovljenem postopku pa je tožena stranka dodatno pridobila listinske dokaze, zaslišala dodatne priče ter ponovno zaslišala tožnika in pričo in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po nobeni izmed določb 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/06-UPB2 s spremembami, v nadaljevanju ZVV). Za dostavo podatkov o sodelovanju lovcev iz A. in okolice pri obrambi Republike Slovenije so bili zaprošeni Urad za civilno obrambo, Uprava za obrambo Postojna in Policijska uprava Nova Gorica. Iz odgovorov navedenih organov izhaja, da ne razpolagajo z zaprošenimi podatki, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici pa je na zaprosilo tožene stranke prav tako odgovoril, da ne hrani podatkov v zvezi z aktiviranjem lovcev ali narodne zaščite na območju kraja A. v letu 1991. Na podlagi navedenega je upravna enota zaključila, da narodna zaščita v relevantnem obdobju v kraju A. ni bila aktivirana, saj je po določbi 67. člena Zakona o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91), ki je veljal v času agresije na Republiko Slovenijo, narodno zaščito lahko aktiviral načelnik narodne zaščite, poslovodni ali njemu enak organ ali predsednik sveta krajevne skupnosti v soglasju z upravnim organom, pristojnim za obrambne zadeve. Ker je bilo ugotovljeno, da narodna zaščita ni bila aktivirana, tožnik ni mogel delovati kot njen oboroženi pripadnik (6. alineja 2. člena ZVV). Iz dopisa Izpostave uprave za zaščito in reševanje v Novi Gorici, št. 130-20/2008-31 z dne 30.09.2008, nadalje izhaja, da tožnik v času osamosvojitvene vojne ni bil pripadnik republiškega, mestnega ali občinskega štaba za civilno zaščito ter da tudi ni bil član specializiranih enot civilne zaščite, zato tožnik tudi ne izpolnjuje zakonskih pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po h) točki 7. alineje 2. člena ZVV. Na podlagi vsega navedenega je tožena stranka odločila kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

2. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je drugostopni organ z odločbo, št. 02002-3289/2007 z dne 4.6.2009, zavrnil. V obrazložitvi odločbe povzema dokazni postopek in dokazno oceno tožene stranke, s katero se v celoti strinja.

3. Tožnik vlaga tožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava in smiselno iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, saj so bili napačno ocenjeni dokazi, zato je prišlo tudi do napačnega zaključka, da ni deloval kot oborožen pripadnik narodne zaščite. K varovanju kraja A. in pomembnih objektov v njem je bil kot lovec, ki je imel orožni list, vpoklican preko Lovske družine A. in KS A. v sodelovanju s civilno zaščito. Deloval je po navodilih predsednika KS in poveljnika CZ, izdelan pa je bil tudi seznam dežurstva ter obrambni načrt s poimenskim seznamom, na katerem je bil tudi sam. Nadalje še navaja, da je bilo v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo v obrambnih načrtih na državni ravni določeno aktiviranje vseh lovcev. Dodaja še, da je bilo z izpodbijano odločitvijo kršeno načelo enakosti, saj je bil trem lovcem, na povsem enaki dejanski podlagi, status vojnega veterana priznan. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih drugostopne odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka, glede na potek postopka, pravilno izvedla dokaze za ugotovitev dejanskega stanja izpolnjevanja zakonskih pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po 6. alineji in po h) točki 7. alineje 2. člena ZVV, ter na podlagi izvedenih dokazov tudi napravila pravilno dokazno oceno.

7. V konkretnem primeru med strankama ostaja sporno, ali tožnik izpolnjuje zakonske pogoje za priznanje statusa vojnega veterana po 6. alineji 2. člena ZVV. Tožnik namreč v tožbi ne (več) zatrjuje, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veterana po določbi h) točke 7. alineje 2. člena ZVV, po kateri je vojni veteran tisti, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26.06. do 18.07.1991 opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot član republiškega, mestnega oziroma občinskega štaba za civilno zaščito, kot član njihovih specializiranih enot pa ob pogoju, da je opravljal obrambne oziroma zaščitno-reševalne naloge v času oboroženih spopadov. V upravnem postopku je bilo namreč na podlagi dopisa Ministrstva za obrambo, Uprave RS za zaščito in reševanje, Izpostava Nova Gorica, št. 130-20/2008-31 z dne 30.09.2008, ki je v upravnem spisu, ugotovljeno, da tožnik v relevantnem obdobju ni bil član republiškega, mestnega ali občinskega štaba civilne zaščite in tudi ni bil član njihovih specializiranih enot, kot je izpovedal tudi sam, ko je bil zaslišan kot stranka.

8. Po določbi 6. alineje 2. člena ZVV pa je vojni veteran (med drugim) oboroženi pripadnik narodne zaščite, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26.06. do 18.07.1991 opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije. V relevantnem obdobju je veljal Zakon o obrambi in zaščiti, ki je v 67. členu, na katerega se sklicuje tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, določal, da narodno zaščito lahko aktivira načelnik narodne zaščite, poslovodni ali njemu enak organ ali predsednik sveta krajevne skupnosti v soglasju z upravnim organom, pristojnim za obrambne zadeve. Ker tožnik v upravnem postopku ni predložil dokaza, da je bila v A. v relevantnem obdobju aktivirana narodna zaščita, je tožena stranka ravnala zakonito in pravilno, ko je dokazni postopek izpeljala v smeri ugotovitve tega dejstva. Tožena stranka je za posredovanje tega podatka zaprosila Ministrstvo za obrambo (Direktorat za obrambne zadeve - Urad za civilno obrambo in Upravo za obrambo Postojna), Policijsko upravo Nova Gorica in Pokrajinski arhiv v Novi Gorici. Iz dopisov navedenih organov in Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, ki so v upravnem spisu, izhaja, da nobeden izmed njih ne razpolaga s podatki o aktiviranju narodne zaščite med osamosvojitveno vojno v kraju A.. Glede na zgoraj citirano določbo Zakona o obrambi in zaščiti, po kateri je bila narodna zaščita lahko sklicana samo s soglasjem upravnega organa, pristojnega za obrambne zadeve, je po presoji sodišča že iz dejstva, da navedeni organi ne razpolagajo z nobeno listino v zvezi z aktiviranjem narodne zaščite v A., mogoče z zadostno mero prepričanosti ugotoviti, da v relevantnem obdobju narodna zaščita v A. ni bila aktivirana. Po povedanem tožniku torej ni uspelo dokazati, da je v času agresije na Republiko Slovenijo sodeloval kot oboroženi pripadnik narodne zaščite, zato mu status vojnega veterana utemeljeno ni bil podeljen po 6. alineji 2. člena ZVV. Sodišče ob tem še dodaja, da med strankama niso sporna dejstva o tožnikovem delovanju med osamosvojitveno vojno, ki jih tožnik navaja v tožbi in ki jih potrjujeta tudi priči B.B. in C.C., vendar je v konkretnem primeru bistvenega pomena, da tožnik ni deloval kot pripadnik narodne zaščite.

9. Na podlagi pavšalnih tožbenih navedb, da je bilo v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo v obrambnih načrtih na državni ravni določeno aktiviranje vseh lovcev in da je bilo z izpodbijano odločbo kršeno načelo enakosti, ker naj bi bil trem lovcem na povsem enaki dejanski podlagi status vojnega veterana priznan, sodišče tožbenih ugovorov ni moglo preverjati.

10. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, da je pravilno uporabila materialno pravo in je zato izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

11. Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče opravi glavno obravnavo in na njej zasliši stranke in opravi poizvedbe pri Upravni enoti Tolmin o članih Lovske družine A., ki jim je bil status vojnega veterana priznan. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, saj je dejansko stanje, ki ga je tožena stranka pravilno in popolno ugotovila v upravnem postopku, razvidno iz upravnega spisa in je v konkretnem primeru sodišče presojalo pravilno uporabo materialnega prava, zato predlagani dokazi niso pomembni za odločitev v tej zadevi. Zaradi navedenega je sodišče na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 sodilo na seji.

K točki 2 izreka:

12. Tožnik je s tožbo zahteval tudi, da sodišče toženi stranki naloži povrnitev stroškov predmetnega postopka. Odločitev sodišča temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2020

Podobni dokumenti:

• sodba U 169/2009
• UPRS Sodba III U 14/2018-
• UPRS Sodba III U 63/2019-10