UPRS Sodba in sklep I U 1491/2019-7

Jedro

Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi imel kakršnekoli druge težave v času bivanja na Hrvaškem kot prosilec oziroma da bi z njim tam ravnali nečloveško ali poniževalno, niti da bi pogoji za bivanje v nastanitvenem centru, za katere je tožnik zatrjeval, da je bil zaprti kamp brez posebnosti, v azilnem domu pa je v sobi bivalo šest namesto štirih oseb, sanitarije pa so bile pokvarjene, ustrezali sistemskim pomanjkljivostim. Glede na navedeno tožnik tudi v upravnem sporu ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška (v nadaljevanju Hrvaška).

2. Tožnik je 14. 5. 2019 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Toženka je ugotovila, da je bil prosilec vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec 28. 1. 2016 s strani Republike Avstrije in 16. 1. 2019 s strani Hrvaške. Toženka je Hrvaški 4. 6. 2019 v skladu z Uredbo EU št. 604/2013¹ posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika, 17. 6. 2019 pa prejela odgovor, da je Hrvaška v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Iz odgovora nadalje izhaja, da je bil tožnik v dublinskem postopku vrnjen iz Avstrije 16. 11. 2016 in je 16. 1. 2019 na Hrvaškem ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, a odločitve še ni prejel.

3. Navkljub tožnikovi navedbi, da mu je Hrvaška izdala dokument, da mora to državo zapustiti in se zato tja tudi noče vrniti, toženka ugotavlja, da iz uradnih dokumentov izhaja, da je tožnik na Hrvaškem ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, odločitve pa še ni prejel. Iz tega razloga je nemogoče, da bi moral Hrvaško zapustiti.

4. Razmere v azilnem domu na Hrvaškem je tožnik opisal kot zelo slabe. Soba je bila brez luči in elektrike, sanitarije so bile vedno pokvarjene, na začetku so spali celo na hodniku, ker niso imeli dovolj prostora. Ves čas je bil v depresiji, zdravniške oskrbe pa ni dobil, čeprav je zanjo zaprosil. V zvezi s postopki na Hrvaškem je povedal, da je bil najprej obravnavan pred petimi leti, Hrvaško je nato zapustil, pred tremi leti pa je bil tja vrnjen iz Avstrije. Po opravljenem razgovor je prejel negativno odločitev, a je bil nato z njim opravljen ponoven razgovor, saj se je pritožil na slabo prevajanje. Zoper negativno odločitev je vložil tožbo, s katero pa ni uspel. Tudi zoper to odločitev se je pritožil. Na Hrvaškem so ga nato premestili v zaprti kamp in tam je izvedel, da je prejel še eno negativno odločitev.

5. Toženka ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo prosilčeve prošnje v skladu z drugim odstavkom 3. člena Dublinske uredbe III, na Hrvaškem pa ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), če bi bil prosilec vrnjen na Hrvaško, kar izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 1848/2017-5 z dne 6. 9. 2017, v kateri tudi sodišče navaja, da mu ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju na Hrvaškem v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih. Tudi UNHCR je postopke s prosilci za mednarodno zaščito na Hrvaškem in same razmere označil kot dobre in ne poroča o sistemskih kršitvah, ki bi jih Hrvaška morala odpraviti. Toženka ocenjuje, da ima Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v državo članico EU ne more biti sporna. Prezasedenost nastanitvenih kapacitet na Hrvaškem v času ponovnega sprejetja prosilcev ne pomeni razpada azilnega sistema na Hrvaškem.

6. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in predlaga, da Upravno sodišče RS tožbi ugodi, izpodbijani sklep tožene stranke v celoti odpravi oziroma razveljavi in vrne toženki v novo odločanje. Navaja, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker mu je Hrvaška izdala odločbo, na podlagi katere mora to državo zapustiti v roku 30 dni in kot dokaz prilaga njeno fotografijo. Zaključek toženke, da ima tožnik pravico do bivanja na Hrvaškem, ker je njegov postopek za mednarodno zaščito še v teku, je preuranjen, saj je podal že tretjo prošnjo, kar pomeni, da v skladu v četrtim odstavkom 53. člena hrvaškega Zakona o mednarodni in začasni zaščiti, pravice do bivanja nima več. V primeru vrnitve na Hrvaško bo tožnik v konkretni nevarnosti, da bo vrnjen v Afganistan, še preden bo o njegovi prošnji odločeno. Obstaja tudi nevarnost, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino in podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, kar izhaja tudi iz informacij, ki jih je tekom upravnega postopka predložil tožnik. Navaja, da iz sodne prakse Ustavnega sodišča izhaja, da so države članice pri odločanju o dublinski predaji v odgovorno državo članico dolžne preučiti vse okoliščine, ki so pomembne z vidika načela nevračanja. Sodišče EU je v zadevi C-578/16 PPU razsodilo, da je 4. člen Evropske Listine o temeljnih pravicah treba razlagati tako, da četudi ni podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v državi članici, odgovorni za obravnavo prošnje za azil, je predaja prosilca mogoča le, v kolikor okoliščine predaje ne morejo povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se s prosilcem ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena. Navaja, da za kršitev načela nevračanja zadošča že obstoj utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo oseba podvržena kršitvi načela nevračanja. Povzema svoje razloge za mednarodno zaščito ter poudarja, da zaradi napačnega tolmačenja ni bil deležen učinkovitega azilnega postopka, saj mu je bila kršena pravica do izjave. Opozarja, da je statistika pozitivno rešenih prošenj za prosilce iz Afganistana na Hrvaškem nižja od statistike drugih držav. Tožnik nima hudih duševnih motenj, vendar pa ima depresijo in bi moral biti obravnavan s strani psihologa, kar pa mu Hrvaška ni nudila. Kljub temu, da bi moralo zdravstveno oskrbo prosilcem za azil nuditi Ministrstvo za zdravje, je v praksi pogosto tako, da jim slednjo nudijo psihologi nevladnih organizacij, kar pa je nazadnje odvisno od financiranja projektov. Nasprotno od tega, pa je v Sloveniji zagotavljanje zdravstvenih storitev dobra praksa. Poudarja še, da bo v primeru vrnitve na Hrvaško podvržen posegu v temeljno pravico do svobode, saj nima več pravice do bivanja na Hrvaškem, torej mu bo svoboda po vsej verjetnosti omejena.

7. Skupaj s tožbo tožnik vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe in iz v tožbi navedenih razlogov predlaga še, da sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, češ da bi bil ob vrnitvi Hrvaški podvržen neposredni nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja, posegu v osebno svobodo ter kršitvi načela nevračanja.

8. V odgovoru na tožbo toženka predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Navaja, da iz uradnega odgovora hrvaškega pristojnega organa izhaja, da gre za ponovno prošnjo za mednarodno zaščito in ne za tretjo prošnjo, o kateri pa še ni bilo odločeno, zato ne obstaja nevarnost, da bo tožnik pred zaključkom postopka vrnjen v Afganistan. V zvezi z odločbo, ki jo je tožnik priložil tožbi in iz katere izhaja, da mora prostovoljno zapustiti Hrvaško, navaja, da je bila ta izdana 12. 12. 2018, torej še preden je tožnik vložil ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, s tem pa se je spremenil njegov pravni položaj. Navaja še, da posebne potrebe prosilca oziroma zdravstvene težave, ki jih tožnik navaja, ne vplivajo in ne smejo vplivati na potek postopka določanja odgovorne države članice v smislu, da bi iz teh razlogov lahko izpodbijal obravnavo prošnje v drugi državi članici. V skladu z 31. in 32. členom Dublinske uredbe pa mora država članica pred predajo osebe odgovorni državi članici posredovati osebne podatke o prosilcu, ki so potrebni, da se mu zagotovi takojšnja pomoč, v kolikor je ta potrebna.

K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje (49. člen v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1). Iz upravnih spisov izhaja, da je pristojni organ Hrvaške 17. 6. 2019 odgovoril, da je Hrvaška v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje.

11. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

12. Med strankama ni sporno, da je Hrvaška na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Sporno pa med strankama ostaja vprašanje, ali na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečevale predajo tožnika na Hrvaško oz. obstoji nevarnost vrnitve tožnika njegovo izvorno državo še pred zaključkom postopka v zvezi z mednarodno zaščito in s tem kršitev načela nevračanja.

13. Sporno med strankama ostaja nadalje vprašanje, ali na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečevale predajo tožnika na Hrvaško.

14. Tožnik je na osebnem razgovoru 16. 7. 2019, ki je bil izveden na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, na vprašanje uradne osebe, ali meni, da bo v primeru vrnitve v dublinskem postopku na Hrvaško in če bo slednja obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ogrožen oziroma ali misli, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU, povedal, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker je tam pred približno osmimi meseci dobil negativno odločitev ter bil pred približno šestimi meseci nameščen v zaprt kamp za dva meseca. Nato je prejel dokument, da mora zapustiti državo ter bil prepuščen sam sebi. V zvezi z namestitvijo v zaprtem kampu je povedal, da se tam ni dogajalo nič posebnega, na začetku je spal na hodniku, kasneje pa v sobi. Hrano in pijačo je imel. V zvezi z bivanjem v azilnem domu pa je na vprašanje pooblaščenke povedal, da je bila soba brez luči in elektrike, sanitarije pa pokvarjene. Na začetku je spal na hodniku, nazadnje pa v sobi, v kateri je bilo nameščeno 6 oseb, čeprav je bila to soba za štiri. Ves čas je bil tudi v depresiji, a ni imel zdravniške oskrbe, čeprav je zanjo zaprosil.

15. V zvezi s tožnikovim strahom pred vrnitvijo v Afganistan še pred zaključkom postopka za mednarodno zaščito, se sodišče pridružuje navedbam toženke. Morda je sicer res, da gre pri prošnji tožnika z dne 16. 1. 2019, kot izhaja iz podatkov EURODAC, že za drugo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka v zvezi s katero pa tožnik ni izkazal, da bi hrvaški upravni organ že sprejel odločitev. Upravni akt (priloga A3), kot toženka pravilno opozarja, je datiran že dne 12. 12. 2018 in se torej ne nanaša na postopek, ki je na Hrvaškem šele v teku od vložitve tožnikove ponovne zahteve z dne 16. 1. 2019, zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na domnevno kršitev načela nevračanja, niti da bo tožnik prisilno vrnjen v izvorno državo Afganistan.

16. Sodišče ugotavlja, da je na tožniku trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Zatrjeval je sicer, da mu bila na Hrvaškem kršena pravica do izjave, zaradi slabega prevajanja ter da ni bil deležen informiranja pred opravo razgovora, vendar pa iz njegove izpovedbe izhaja tudi, da je imel odvetnika, ki je tudi vložil tako tožbo zoper izdan upravni akt, kot pritožbo na sodno odločbo. Navedeno pa ne kaže na nehumano ali poniževalno ravnanje, saj tožnik niti ni zatrjeval, da bi imel slabo pravno zastopstvo.

17. Tudi sicer iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi imel kakršnekoli druge težave v času bivanja na Hrvaškem kot prosilec oziroma da bi z njim tam ravnali nečloveško ali poniževalno, niti da bi pogoji za bivanje v nastanitvenem centru, za katere je tožnik zatrjeval, da je bil zaprti kamp brez posebnosti, v azilnem domu pa je v sobi bivalo šest namesto štirih oseb, sanitarije pa so bile pokvarjene, ustrezali sistemskim pomanjkljivostim. Glede na navedeno tožnik tudi v upravnem sporu ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Hrvaške.

18. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III omogoča, da v primeru, kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, lahko prošnjo obravnava tudi druga država članica. Tožnik se v tej zvezi sklicuje tudi na sodno prakso SEU v zadevi C-578/16 ter psihične težave tožnika v obliki depresivnih motenj, za katere sam navaja, da ne gre za hude duševne motnje. Sodišče v zvezi z navajano sodbo ugotavlja, da ne šteje vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito kot upoštevna v okviru 3. člena EKČP ter 4. člena Listine EU, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec „posebej hudo duševno ali fizično bolezen“ in da je posebna resnost njegovega zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec.² Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil. V konkretnem primeru pa temu ni tako, saj tožnik ne prilaga nobenih takšnih dokazil, iz katerih bi slednje izhajalo, četudi je dokazno breme na njegovi strani.

19. Sodišče zato ni sledilo tožnikovim navedbam, da se ga ne sme izročiti Hrvaški. Po presoji sodišča je treba upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve tožnik s svojimi navedbami in brez ustreznih predloženih dokazov v zvezi s tem po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, kot so na primer Sodišče EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek ali sprejemne razmere prosilcev za mednarodno zaščito v Hrvaški kot kritičen, pa dejstva, ki se domneva, po presoji sodišča tudi ni potrebno še dodatno utemeljevati. Predloženi članki tožnika pa ne opisujejo stanja na področju prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem in oseb, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih, pač pa le o neprimernem ravnanju hrvaške policije pri ravnanju z ilegalnimi migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško iz Bosne in Hercegovine (in ki niti niso prosilci), iz česar pa ne izhajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema Hrvaške za prosilce, ki so na Hrvaškem že podali prošnjo in ki naj bi se v to državo kot odgovorno državo članico vrnili, skladno z 18. členom Uredbe Dublin III.

20. Po presoji sodišča je tako pravilen zaključek toženke, da za Hrvaško ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki ga je toženka sprejela ob upoštevanju in oceni tako tožnikovih navedb ob njegovem bivanju na Hrvaškem kot splošnem védenju o razmerah v njej na področju mednarodne zaščite. V takem primeru po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ni podlage za ugotovitev, da predaja tožnika v to državo ni mogoča in da bi bilo treba določiti drugo državo članico kot odgovorno, kot zmotno meni tožnik, pač pa je v takem primeru po četrti alineji 51. člena ZMZ-1 dana podlaga za zavrženje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Materialno pravo je po povedanem glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno.

21. Na podlagi vsega navedenega sodišča ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče v navedeni zadevi skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 ni opravilo glavne obravnave, saj glede pravnorelevantnih dejstev dejansko stanje med strankama niti ni bilo sporno.

K II. točki izreka:

22. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

23. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega tožnik opira zahtevo za izdajo začasno odredbe, sodišče na tožnikovo zahtevo lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

24. Ker lahko sodišče izda začasno odredbo, s katero odloži izvršitev izpodbijanega akta, le do izdaje pravnomočne sodne odločbe, v obravnavanem primeru pa je s predmetno sodno odločbo, kot izhaja iz izreka te sodbe pod točko 1, že pravnomočno odločeno o tožbi, niso več izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Tako je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

-------------------------------
¹ Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. V nadaljevanju Dublinska uredba III.
² Prim. sodbo SEU C-576/16, točke 68, 72 do 75, druga alineja 2. točke izreka in sodbo ESČP v zadevi Paposhvili z dne 13. 12. 2016, točka 174.

Datum zadnje spremembe:

04.02.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 408/2022-13
• UPRS Sodba in sklep I U 2223/2017-5
• UPRS Sodba in sklep I U 1133/2020-6