UPRS Sodba in sklep I U 1483/2019-6

Jedro

Zdravstveno stanje prosilca zaradi spoštovanja temeljne človekove pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja je lahko ovira za izdajo sklepa, da država članica ne bo obravnavala prošnje, ker bo prosilec predan drugi državi članici. Nerazumno nespoštovanje prava EU in pravnomočne sodbe sodišča s strani tožene stranke v konkretnem primeru ni razlog, ki bi karkoli dodal odločilnim razlogom za ugoditev tožbi. Tožnik namreč na zaslišanju ni povedal ali omenil ničesar v zvezi z njegovo morebitno večjo ali posebno ranljivostjo, v tožbi pa zgolj pavšalno navaja, da se slabo počuti in da je večkrat poskušal narediti samomor. To je premalo, da bi sodišče tudi v elementu zdravstvenega stanja tožnika lahko videlo razlog za ugoditev tožbi, ker se toženka ni držala navodil sodišča. To pa ne pomeni, da toženki v ponovnem postopku ni potrebno biti pozorna na spoštovanje določil 21. in 22. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU o posebni ranljivosti določenih prosilcev za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-2828/2018/19 (1312-08) z dne 29. 8. 2019 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je toženka na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013¹ odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite tožnika, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1990 v kraju Kabul, Afganistan, državljan Islamske republike Afganistan, zavrže. Republika Slovenija (v nadaljevanju Slovenija) ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo tožnik predan Republiki Hrvaški.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik 15. 1. 2019 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Toženka je prosilcu ob vložitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z 39. členom ZMZ-1 odvzela prstne odtise in jih je 15. 1. 2019 poslala v Centralno bazo EURODAC, od koder je istega dne dobila podatek, da je bil tožnik vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito, in sicer 3. 2. 2010 s strani Republike Madžarske, 19. 6. 2010 kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Grčije, 24. 6. 2010 kot prosilec za mednarodno zašito s strani Republike Madžarske, 11. 2. 2016 kot prosilec za mednarodno zašito s strani Republike Avstrije in 27. 4. 2017 kot prosilec za mednarodno zašito s strani Republike Hrvaške.

3. V nadaljevanju se toženka sklicuje na b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III in da je posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Toženka je 25. 2. 2019 od pristojnega organa Hrvaške prejela odgovor, da je Hrvaška v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

4. Iz uradnega odgovora pristojnega organa Hrvaške je razvidno, da je bil tožnik v dublinskem postopku vrnjen iz Avstrije 11. 4. 2017 ter je 27. 4. 2017 zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Dne 29. 9. 2018 je s strani ministrstva prejel negativno odločitev v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Na odločitev se je pritožil, njegova pritožba pa je bila s strani pristojnega sodišča zavrnjena dne 22. 11. 2018 in je postala pravnomočna dne 6. 12. 2018. Nastanitveni center - ... je tožnik samovoljno zapustil dne 5. 1. 2019.

5. Toženka je v predhodnem postopku izdala sklep št. 2142-2828/2018/6 (1312-08) z dne 25. 2. 2019, s katerim je bilo odločeno, da Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca, saj bo predan Hrvaški. Zoper to odločitev je tožnik sprožil upravni spor. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo št. U 439/2019 z dne 20. 3. 2019 tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V svoji sodbi je Upravno sodišče navedlo, da tožnik v dublinskem postopku ni bil povabljen k sodelovanju oziroma z njim ni bil opravljen osebni razgovor na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III. S tem pa je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 5. člena Uredbe Dublin III v zvezi s tožnikovo pravico do izjave oziroma obrambe.

6. Tožena stranka v izpodbijanem aktu pravi, da je v ponovljenem postopku po napotilu Upravnega sodišča tožnika povabila na osebni razgovor, ki je 11. 4. 2019 potekal v prostorih Zavoda za prestajanje kazni zapora B., ob prisotnosti pooblaščenke in prevajalca za farsi jezik. Na osebnem razgovoru je bil tožnik seznanjen s potekom obravnave njegove prošnje za mednarodno zaščito.

7. Na vprašanje uradne osebe, ali tožnik meni, da bo v Hrvaški ogrožen oziroma ali misli, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), je tožnik odgovoril, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker je bil tam v postopku eno leto in deset mesecev in je dobil negativno odločitev.

8. Po navedbah tožnika je v času njegovega bivanja na Hrvaškem bival v azilnem domu v Zagrebu. Razmere v azilnem domu je opisal kot zelo slabe, ni imel miru v kampu, ker so se tam ljudje vsak dan pretepali. Arabce in Afganistance so dali skupaj v isto sobo in so se pretepali. Nikoli ni dobil obleke iz kampa. Mama mu je poslala denar in od tega denarja si je kupil obleke. Tudi hrana ni bila v redu. Zelo je bilo slaba. V zaporu je boljša. Zdravstveno oskrbo je imel urejeno, prav tako je vsak mesec prejemal denarno pomoč. V zvezi s postopki na Hrvaškem je tožnik navedel, da je bil vedno prisoten prevajalec, odvetnik pa ne. Ta je bil prisoten le na prvem od treh razgovorov, ki jih je imel in z njim se je srečal ponovno, ko je prejel negativno odločitev na svojo prošnjo in se nanjo pritožil. Ko je prejel negativno odločitev, so ga premestili v zaprt kamp, vendar se je samopoškodoval, storil poskus samomora, zato je bil premeščen v bolnišnico. Po vrnitvi iz bolnišnice je bil po enem tednu bivanja v zaprtem kampu premeščen nazaj v odprt azilni dom v Zagrebu.

9. Tožnik je ponovno poudaril, da noče oditi na Hrvaško. Če bo prisiljen iti tja, bo še enkrat prišel nazaj v Slovenijo in potem bo od tukaj odšel v Nemčijo, ne bo zaprosil za azil v Sloveniji.

10. Pristojni organ iz izjav, ki jih je prosilec podal pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru, ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje v skladu z drugim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III in ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU, če bi bil tožnik vrnjen na Hrvaško. Prav tako tožnik ni predložil nobenega dokumenta, s katerim bi lahko svoje izjave potrdil. Njegov zadržek pred predajo na Hrvaško je zgolj to, da tam ni imel miru, ker je nastanjenih veliko prosilcev za mednarodno zaščito in da hrana ni dobra. Pri tem pa ne gre spregledati, da v azilnem domu ni imel nobenih problemov, kakor tudi v postopku ne, kjer ga je v pritožbenem postopku zastopal odvetnik.

11. Toženka meni, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prav tako noben evropski organ ni obravnaval Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja s prosilci za mednarodno zaščito, katerih prošnja se obravnava na Hrvaškem.

12. V tožbi tožnik navaja, da toženka ni sledila napotilu sodbe in sklepa Upravnega sodišča opr. št. I U 439/2019 z dne 20. 3. 2019. Sodišče je v citirani sodbi navedlo, da mora toženka v okviru pravice do obveščenosti:

- tožnika obvestiti o merilih za določitev odgovorne osebe in hierarhiji meril v različnih fazah postopka in njihovem trajanju, skladno s točko 1 b) 4. člena Uredbe Dublin III,

- tožnika obvestiti o možnosti predložitve informacij o prisotnosti družinskih članov, sorodnikov ali drugih svojcev v državah članicah, skladno s točko 1.c) 4. člena Uredbe Dublin III, čeprav je tožnik izpovedal, da živi njegova sestra v Nemčiji,

- tožnika obvestiti o možnosti zaprositve za odložitev predaje, skladno s točko 1.d) 4. člena Uredbe Dublin III.

13. Toženka v izpodbijanem sklepu tudi ni pojasnila, kako bo lahko v predpisanem roku izvedla predajo, glede na to, da je tožnik na prestajanju kazni zapora v Sloveniji.

14. V skladu 3. členom Uredbe Dublin III predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča v primeru utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

15. Vrhovno sodišče je v zadevi opr. št. I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 pojasnilo, da je obstoj te utemeljene domneve izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni evropski državi. Ko je enkrat obstoj domneve, da v posamezni državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, izkazan, se dokazno breme glede okoliščin v tej državi v celoti prevali na toženko. Tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da ko so enkrat izkazani utemeljeni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost kršitve 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice in temeljne svoboščine (EKČP), je na strani države breme, da pridobi ustrezne garancije, da posameznikove pravice v državi, v katero naj bi bil predan, ne bodo kršene.

16. S svojimi izjavami in dokazi pa bi tožnik pri povprečnem človeku nedvomno vzbudil utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Ugotovitev toženke, da tožnik ni navedel, da bi bile na Hrvaškem kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti in da je njegov zadržek pred predajo zgolj to, da tam ni imel miru, so zato protispisne. Tožnik se je v tožbi zoper sklep št. 2142-2828/2018/6 (1312-08) skliceval na poročila, ki kažejo na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, in sicer zlasti na poročila: Human Rights Watch z dne 11.12.2018 glede vračanja prosilcev za azil v BIH brez kontradiktornega, poštenega postopka ter glede pretepanja prosilcev; UNHCR, september 2018, glede nasilja hrvaških policistov do migrantov; mednarodne humanitarne organizacije »zdravniki brez meja« o policijskem nasilju.

17. Toženka se do navedenih poročil ni opredelila. Nadalje prav z ničemer ni ovrgla dvoma o tem, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti, saj ni pridobila prav nobenega poročila ali informacije v zvezi s tem. Pred odločitvijo toženka tožniku ni posredovala v razjasnitev nobenih dokazil o stanju na Hrvaškem. Toženka tako ni sledila napotilu Upravnega sodišča RS glede iskanja relevantnih informacij. Sodišče je namreč v obrazložitvi sodbe opr. št. I U 439/2019-7 z dne 20. 3. 2019 v točki 26 zapisalo, da bo toženka v ponovljenem postopku morala sodelovati pri razčiščevanju dejanskega stanja in ugotavljati, ali se nedavno izdana poročila o pomanjkljivostih v sistemu dostopa do azilnega postopka na Hrvaškem nanašajo tudi na ravnanje s prosilci za azil, ki so na Hrvaško vrnjeni po Uredbi Dublin III in jim je bila prošnja za mednarodno zaščito že pravnomočno zavrnjena. Sodišče je še zapisalo, da relevantne informacije o tem, kako potekajo te vrnitve prosilcev med slovenskimi in hrvaškimi organi, lažje pridobi toženka kot tožnik, so pa te okoliščine pravno relevantne v tovrstnih postopkih.

18. Glede na navedeno očitno toženka v konkretnem primeru tožnikove izpovedi in predloženih dokazov dejansko in vsebinsko sploh ni dokazno ocenila, temveč je le pavšalno navedla, da predloženi dokazi ne nakazujejo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Hrvaški. Takšen zaključek je v nasprotju z vsebino poročil, ki jih je tožnik že priložil prvi tožbi, hkrati pa je v nasprotju tudi z novejšimi poročili, npr. poročilom Amnesty International, »Potisnjeni no rob: Nasilje in zlorabe nad begunci in migranti ob balkanski poti« iz marca 2019, ki med drugim govori o nasilnih ravnanjih hrvaških oblasti nad migranti. Poročilo je dostopno na spletni strani https://www.amnesty.si/.

19. Glede na vse navedeno toženka tožnikove izjave ni (dokazno) ocenila, nadalje v tožbi predloženih dokazil ni vsebinsko presojala ter ni v skladu z navodili Upravnega sodišča ugotavljala, ali se poročila o pomanjkljivostih v sistemu dostopa do azilnega postopka na Hrvaškem nanašajo tudi na ravnanje s prosilci za azil, ki so na Hrvaško vrnjeni po Uredbi Dublin III in jim je bila prošnja za mednarodno zaščito že pravnomočno zavrnjena. Zato izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v skladu s sedmo točko drugega odstavka 237. člena ZUP.

20. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje (»substantial grounds for believing«), da obstaja realna nevarnost (»real risk«), da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Pri oceni pojma mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega je treba uporabiti minimalno stopnjo strogosti, pri čemer je sprejem ocene relativen, saj je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, kot so npr. čas trajanja takšnega ravnanja, fizični in psihični učinki takšnega ravnanja ter v nekaterih primerih tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika (točka 93. in 94. sodbe ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici). Iz sodbe ESČP v zadevi M.S.S. proti Grčiji izhaja, da je treba prosilcem za azil posvetiti posebno pozornost, saj spadajo v skupino ranljivih posameznikov, ki potrebujejo še posebno zaščito.

21. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na Sodbo sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K., H.F., A.S. proti Sloveniji z dne 16. 2. 2017, kjer je SEU zapisalo, da je treba člen 4. Listine EU razlagati tako, da je predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena.

22. V tožnikovem primeru gre namreč za ranljivo osebo, nekdanjega odvisnika, ki se zaradi dejstva, da ne jemlje več mamil in zdravil, zelo slabo počuti. Večkrat je poskušal storiti tudi samomor. Gre tudi za osebo z izredno travmatično izkušnjo iz mladosti, ko je bil bičan.

23. Nenazadnje tožnik opozarja še na dolgotrajnost predmetnega postopka. Sodba in sklep Upravnega sodišča RS opr. št. I U 439/2019, s katero je bila zadeva vrnjena toženki v ponovni postopek, je bila izdana dne 20. 3. 2019. Toženka je izpodbijani sklep izdala šele 29. 8. 2019. V preambuli Uredbe Dublin III, v točki (5) je zapisano, da bi morala biti omogočena hitra določitev odgovorne države članice, da bi se zagotovil učinkovit dostop do postopkov za priznanje mednarodne zaščite in ne bi bil ogrožen cilj hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito.

24. Ker v skladu s 1. odstavkom 32. člena ZUS-1 tožba ne zadrži izvršitve sklepa, zoper katerega je vložena, tožnik na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS zahteva, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP (tožnik se v zvezi s tem v celoti sklicuje na gornje navedbe). Če bi se to zgodilo, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ne bi bile več pod jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Hrvaški le-ta prenehal. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so mu kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda (prim. sodba Upravnega sodišča opr. št. I U 1807/2011 z dne 21. 10. 2011, odločba Ustavnega sodišča št. U-I-155/11-13 z dne 18. 12. 2013).

25. V odgovoru na tožbo toženka predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Navaja, da je sledila napotilom Upravnega sodišča ter s tožnikom opravila osebni razgovor, kjer je imel tožnik možnost izraziti svoje stališče in kjer je bil detajlno informiran o poteku njegovega postopka. Uredba Dublin III ne predpisuje, da mora toženka v svoji odločitvi pojasniti, kako bo izvedla predajo. Kadar se predaja ne opravi v predpisanem roku, je država članica oproščena svoje obveznosti ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Glede ugovora nerazčiščevanja dejanskega stanja v postopku poudarja, da nobeden od člankov, na katere se sklicuje tožnik, ne nakazuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem, saj opisujejo predvsem in izključno delo policije, zato se je toženka izrekla, da noben evropski organ ni obravnaval Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega in poniževalnega ravnanja s prosilci mednarodne zaščite na Hrvaškem. Glede ugovora neupoštevanja zdravstvenega stanja tožnika v postopku navaja, da posebne potrebe tožnika ne vplivajo in ne smejo vplivati na postopke določitve odgovorne države članice. Mora pa država članica pred predajo prosilca odgovorni državi skladno z 31. členom Uredbe Dublin III posredovati osebne podatke o prosilcu, ki so potrebne za zagotovitev takojšnje pomoči prosilcu ob predaji (tudi zagotovitev zdravstvene oskrbe), skladno z 32. členom Uredbe Dublin III pa zaradi zagotavljanja zdravstvene oskrbe ali zdravljenja tudi informacije o posebnih potrebah osebe, ki se predaja, kar v določenih primerih zajema tudi informacije o telesnem ali duševnem zdravju te osebe. Posebnih potreb prosilca tako toženka v postopku določitve odgovorne države članice za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito ni treba upoštevati. Navaja še, da na dolgotrajnost postopka ne vpliva ravnanje toženke, temveč tožnika, ki se nahaja v zaporu, zaradi česar predaja ni možna.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

26. Tožba je utemeljena.

27. Med strankama ni sporno, da je bil po odpravi izpodbijanega prvotnega sklepa in vrnitvi zadeve v ponovno odločanje opravljen osebni razgovor po členu 5(1) Uredbe Dublin III². Na njem je bil sicer tožnik obveščen o namenu tega razgovora, to je za lažjo določitev odgovorne države na podlagi 5. člen Uredbe Dublin III ter o tem, da je iz baze EURODAC razvidno, da je bil 27. 4. 2017 na Hrvaškem obravnavan kot prosilec ter da je po posredovanju prošnje za ponovni sprejem tožnika toženka s strani Hrvaške prejela 25. 2. 2019 odgovor, da sprejema odgovornost za tožnikovo obravnavo. Pred začetkom postavljanja vprašanj je bil tožnik tudi informiran, da mora organ preveriti, ali bi bil tožnik v primeru predaje ogrožen oziroma če on misli, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in „sprejemom prosilcev.“

28. To pa je bilo tudi vse, o čemer je bil tožnik obveščen glede morebitne predaje po Uredbi Dublin III, pri čemer glede na odgovor Hrvaške tožnik na Hrvaškem trenutno nima statusa prosilca za mednarodno zaščito, ampak status državljana tretje države, ki tam nezakonito prebiva.

29. Sodišče ugotavlja, da s temi predhodnimi informacijami in potem postavljenimi posameznimi vprašanji tekom zaslišanja toženka ni sledila konkretnim napotilom Upravnega sodišča, ki jih je toženki naložilo sodišče v sodbi opr. št. I U 439/2019-7 z dne 20. 3. 2019, in sicer bi ga morala v okviru pravice do obveščenosti tožnika obvestiti o naslednjem:

30. Po sodbi Upravnega sodišča v zadevi I U 439/2019 z dne 20. 3. 2019 bi morala tožena stranka tožnika obvestiti o merilih za določitev odgovorne države in hierarhiji meril v različnih fazah postopka in njihovem trajanju (člen 4(1)(b) Uredbe Dublin III), kar v prvotnem postopku ni bilo storjeno, in je že v prvotnem postopku ostalo nerazjasnjeno tudi, kako bi tožena stranka v predpisanem roku izvedla predajo, če je tožnik na prestajanju kazni zapora v Sloveniji.³ Iz podatkov v spisu in tožbenih navedb izhaja, da tožena stranka tega ni storila tudi v ponovljenem postopku, v izpodbijanem aktu in odgovoru na tožbo pa tožena stranka pavšalno navaja, da je sledila napotkom sodišča iz sodbe v zadevi I U 439/2019. Po podatkih v spisu je tožnik še vedno v zaporu, zato ni jasno, kako bi lahko tožena stranka tožnika predala Hrvaški, če je na prestajanju kazenske sankcije v Sloveniji in se s tem izvršuje sodba kazenskega sodišča.

31. Po sodbi Upravnega sodišča v zadevi I U 439/2019 z dne 20. 3. 2019 bi morala tožena stranka tožnika obvestiti tudi o merilih iz Uredbe Dublin III v zvezi z prisotnostjo družinskih članov, sorodnikov ali drugih svojcev v državah članicah (člen 4(1)(c) Uredbe Dublin III), kar v prvotnem postopku ni bilo storjeno, iz podatkov v spisu pa izhaja, da ima tožnik sestro v Nemčiji;⁴ na zaslišanju dne 11. 4. 2019 je to potrdil in navedel, da ima družino v Nemčiji in v Franciji. Zakaj ga tožena stranka v skladu z napotili sodišča ni obvestila glede relevantnih meril v zvezi z združevanjem družine, iz obrazložitve izpodbijanega akta ni razvidno.

32. V sodbi v zadevi I U 439/2019-7 je Upravno sodišče na podlagi zatrjevanj v povezavi s poročili Human Rights Watch z dne 11. 12. 2018, UNHCR iz leta 2018, Zdravnikov brez meja, in hrvaških nevladnih organizacij, na katere se je skliceval tožnik, in na katere se sklicuje tudi v tožbi v tem upravnem sporu, zavzelo stališče, da ni splošno znano dejstvo, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti in da bi glede sprejema tujcev, ki imajo namero zaprositi za azil, tožena stranka v ponovljenem postopku morala sodelovati pri razčiščevanju dejanskega stanja in sicer v tem smislu, ali se nedavno izdana poročila o pomanjkljivostih v sistemu dostopa do azilnega postopka na Hrvaškem nanašajo tudi na ravnanje s prosilci azil, ki so na Hrvaško vrnjeni po Uredbi Dublin III in jim je bila prošnja za mednarodno zaščito že pravnomočno zavrnjena. Relevantne informacije o tem, kako potekajo te vrnitve prosilcev med slovenskimi in hrvaškimi organi, namreč lažje pridobi tožena stranka kot tožnik, so pa te okoliščine pravno relevantne v tovrstnih postopkih.⁵ Tudi v tem delu navodil Upravnega sodišča tožena stranka ni sledila sodbi. Toženka je ugotovila le, da iz predloženih poročil tožnika ni razvidno, da bi šlo pri ravnanju s prosilci za azil za sistemske nepravilnosti na Hrvaškem, saj se vsa poročila nanašajo le na ravnanje policistov na meji z osebami, ki še niso prosilci za azil. Vendar na Hrvaškem tudi tožnik ni več prosilec za azil. Tožnik se v tožbi sklicuje na nepravilnosti, ki naj bi se dogajale v postopkih v zvezi z mednarodno zaščito pred upravnimi organi Hrvaške, zato je obravnavana kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

33. Po sodbi Upravnega sodišča v zadevi I U 439/2019 z dne 20. 3. 2019 bi sicer morala tožena stranka v prvotnem postopku tožnika obvestiti tudi o možnosti prošnje za odložitev predaje (člen 4(1)(d) Uredbe Dublin III), ker je tožnik v prošnji navajal, da želi narediti samomor, da se slabo počuti, ker ne jemlje mamil in zdravil, pri čemer je v prošnji navedel tudi, da ko je bil še mladoleten, je bil na podlagi sodbe v Iranu bičan s strani duhovnika. V sodbi I U 439/2019-7 je Upravno sodišče zavzelo stališče, da so okoliščine, ki tožnika morebiti postavljajo v posebej ranljiv položaj v smislu člena 21. Direktive o sprejemu 2013/33/EU,⁶ česar toženka na osebnem razgovoru ni ustrezno razčistila, čeprav je splošno znano, da je zdravstveno stanje prosilca, ki je v postopku po Dublinski uredbi, pravno relevantna okoliščina za zakonito odločanje.⁷ Iz izpodbijane odločbe in podatkov v spisu ni razvidno, da bi toženka na nek način upoštevala navedeno napotilo in stališče Upravnega sodišča. V odgovoru na tožbo celo v nasprotju s sodbo Sodišča EU v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji, ki jo je citiralo Upravno sodišče v sodbi v zadevi I U 4339/2019-7, toženka pravi, da posebne zdravstvene potrebe prosilca nikakor ne vplivajo in tudi ne smejo vplivati na postopek določitve odgovorne države članic oziroma da to ni merilo za določitev odgovorne države članice. To je res, da ne gre za merilo iz poglavja III Dublinske uredbe. Vendar pa je zdravstveno stanje prosilca zaradi spoštovanja temeljne človekove pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z drugim pododstavkom člena 3(3) Uredbe Dublin III lahko ovira za izdajo sklepa, da država članica ne bo obravnavala prošnje, ker bo prosilec predan drugi državi članici. Nerazumno nespoštovanje prava EU in pravnomočne sodbe sodišča s strani tožene stranke v konkretnem primeru ni razlog, ki bi karkoli dodal odločilnim razlogom za ugoditev tožbi. Tožnik namreč na zaslišanju ni povedal ali omenil ničesar v zvezi z njegovo morebitno večjo ali posebno ranljivostjo, v tožbi pa zgolj pavšalno navaja, da se slabo počuti in da je večkrat poskušal narediti samomor. To je premalo, da bi sodišče tudi v elementu zdravstvenega stanja tožnika lahko videlo razlog za ugoditev tožbi, ker se toženka ni držala navodil sodišča. To pa ne pomeni, da toženki v ponovnem postopku ni potrebno biti pozorna na spoštovanje določil 21. in 22. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU o posebni ranljivosti določenih prosilcev za mednarodno zaščito.

34. Nespoštovanje pravnomočne sodbe Upravnega sodišča v navedenih treh elementih ni zgolj kršitev četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, zaradi česar sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena tožbi ugodi, ampak s takšnim ravnanjem toženka tudi krši ustavna načela pravne države, delitve oblasti in neodvisnosti sodstva (3. in 125. člen Ustave) ter demokratične ureditve, ki temelji med drugim tudi na varstvu človekovih pravic, za kar so na zadnji stopnji (upravnega) odločanja odgovorna sodišča. To so razlogi, da je sodišče tožbi ugodilo.

35. Sodišče v zvezi z ravnanjem toženke, ki v ponovljenem postopku ni sledila navodilom sodišča pripominja, da je Sodišče Evropskih skupnosti v zadevi Alheto⁸ v točkah 148 in 149 obrazložitve ugotovilo, da - čeprav namen Procesne direktive 2013/32 ni uvedba skupnega standarda glede pristojnosti za sprejetje nove odločbe o prošnji za mednarodno zaščito po razveljavitvi prvotne odločbe, iz njenega cilja, to je zagotovitve čim hitrejše obravnave takih prošenj, obveznosti, da se zagotovi polni učinek njenega člena 46(3), in potrebe po zagotovitvi učinkovitosti pravnega sredstva, ki izhaja iz člena 47 Listine, izhaja, da mora vsaka država članica, ki jo navedena direktiva zavezuje (med njimi pa je tudi Slovenija), svoje nacionalno pravo prilagoditi tako, da bo po razveljavitvi prvotne odločbe v primeru vrnitve spisa parasodnemu ali upravnemu organu iz člena 2(f) navedene direktive nova odločba sprejeta v kratkem času in bo v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila razglašena razveljavitev. Potreba po zagotovitvi polnega učinka člena 46(3) te direktive in zagotovitvi učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 47 Listine zahteva, da se v primeru vrnitve spisa parasodnemu ali upravnemu organu iz člena 2(f) navedene direktive nova odločba sprejme v kratkem času in da bo v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila razglašena razveljavitev“.

36. Sodišče ugotavlja, da se to stališče mutatis mutandis nanaša tudi na odločanje na podlagi Uredbe Dublin III, poleg tega pa temu standardu iz prava EU ustreza tudi četrti odstavek 64. člena ZUS-1. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča sodišča glede vodenja postopka in ključnih pravno-relevantnih dejstev, ki jih mora glede na napotila sodišča v tej sodbi, tožena stranka razčistiti v ponovnem postopku v skladu z omenjenim standardom iz sodbe Sodišča EU v zadevi Alheto.

37. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3., 2. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

38. Ker sodišče lahko izda začasno odredbo z učinkovanjem samo do izdaje pravnomočne sodbe, izrek sodbe v predmetni zadevi pa postane pravnomočen z njeno izdajo in vročitvijo strankama, glede na istočasno izdajo sodbe in odločitve o začasni odredbi tožnik ni izkazal, da bi sodišče z izdajo začasne odredbe lahko preprečilo kakršen koli nastanek težko popravljive škode. Na tej podlagi je sodišče v drugi točki izreka s sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. V nadaljevanju Uredba Dublin III.
² Po tem določilu, „da bi olajšala postopek določanja odgovorne države članice, država članica, ki izvede ta postopek, opravi osebni razgovor s prosilcem. Namen razgovora je tudi zagotoviti, da prosilec pravilno razume informacije, ki jih je prejel v skladu s členom 4.“
³ I U 439/2019-7, 20. 3. 2019, odst. 25.
⁴ Ibid., odst. 25.
⁵ Ibid.,odst. 26.
⁶ Uradni list EU št. L 180/96, 29. 6. 2013.
⁷ Glej na primer sodbo sodišča EU v zadevi C: 578/16 PPU, C.K., H.F., A.S. proti Sloveniji, 16. 2. 2017.
⁸ C-585/16 z dne 25. 7. 2018.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 600/2022-8
• UPRS Sodba I U 100/2020-6
• UPRS sodba in sklep I U 317/2017