UPRS Sodba I U 977/2017-11

Jedro

Po presoji sodišča je imel prvostopenjski organ ob upoštevanju gornjih ugotovitev in nespornega dejstva, da odmerna odločba v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa še ni bila izdana, pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa v določbi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2. Navedeno določbo je tudi pravilno uporabil. Ob navedenem sodišče poudarja, da za izdajo izpodbijanega sklepa zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine. Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ nima diskrecijske pravice glede odločanja ali bo zahteval zavarovanje ali ne, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR, niti mu v tem primeru ni potrebno utemeljevati razlogov v zvezi z oteženo izpolnitvijo plačila davčne obveznosti oziroma onemogočenim plačilom davčne obveznosti, v smislu prvega odstavka 111. člena ZDavP-2. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na nepravilno uporabo materialnega prava in protiustavnost izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) A. d.d.. zaradi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti zavezanca za davek B. d.o.o. (v nadaljevanju tožnik) naložila, da sredstva v znesku 325.466,82 EUR, ki jih ima tožnik na računu, ki je naveden, ne izplačajo, pri čemer se smiselno upoštevajo omejitve iz 166. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) (točka 1 izreka). Tožniku se prepove razpolaganje s sredstvi iz 1. točke tega začasnega sklepa (točka 2 izreka). Zavarovanje na podlagi tega začasnega sklepa velja do izpolnitve davčne obveznosti (točka 3 izreka). Pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa (točka 4 izreka). O stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom (točka 5 izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil izpodbijani sklep izdan v ponovljenem postopku. Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 5. 2015 do 30. 4. 2016 in je bilo ugotovljeno, da je tožnik uveljavljal pravico do odbitka DDV od nabav blaga (sojinih in sončničnih tropin) od družbe C. d.o.o. Za navedeno blago je tožnik izkazal dobavo na Hrvaško, na podlagi neverodostojnih oz. fiktivnih listin, ki ne temeljijo na dejansko opravljenih transakcijah, zaradi česar pogoji za odbitek vstopnega DDV po 62. in 63. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) niso podani.

3. V postopku nadzora je bilo ugotovljeno, da je tožnik v inšpiciranem obdobju izkazal glavnino prometa iz naslova prodaje oz. dobave krmil v druge države članice, predvsem na Hrvaško, ter da zakoniti zastopnik in direktor tožnika, hrvaški državljan D.D., v Sloveniji nima prijavljenega niti stalnega, niti začasnega bivališča, kot tudi ne naslova za vročanje. Iz ogleda celotnega poslovnega objekta na naslovu sedeža tožnika ni razvidno, da bi imel tam tožnik dejansko svoj poslovni prostor, niti ni tam parkirišča za večja tovorna vozila. Glede nabav sojinih in sončničnih tropin od družbe C. d.o.o. je iz prejete dokumentacije razvidno, da je družba C. d.o.o. tožniku v inšpiciranem obdobju izdala račune za dobavo sojinih in sončničnih tropin, za katere so bile izkazane dobave na Hrvaško, v skupni višini 5.313.441,13 EUR. Od tega je znašal obračunani 9,5 % DDV 460.983,82 EUR, za katerega je tožnik uveljavljal odbitek vstopnega DDV. Iz pisnih pojasnil tožnika in družbe C. d.o.o. izhaja, da družba C. d.o.o. tožnika ni preverjala, kar je nenavadno glede na velikost izkazanega poslovanja med njima in kaže na njuno medsebojno poznanstvo in povezavo. Tožnik je bil novoustanovljena družba, ki ni imel svojih poslovnih prostorov, ni oglaševal svoje dejavnosti, v začetku poslovanja ni imel niti zaposlenih. Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnik ni dejanski kupec oziroma prejemnik blaga od družbe C. d.o.o., na kar kažejo tudi tovorni listi CMR, na katerih je navedeno, da je pošiljatelj blaga C. d.o.o. za tožnika. Navedeno pa ni podprto z nobeno verodostojno listino, ki bi dokazovala, da sta se družba C. d.o.o. in tožnik dogovorila za tak način poslovanja. V primerih izkazanih nabav sončničnih tropin od družbe C. d.o.o. pa je ugotovljeno, da je kot pošiljatelj blaga na vseh CMR listinah v polju 1 navedena avstrijska družba E., v polju 2 kot prejemnik blaga pa družba C. d.o.o. Koper, in ne tožnik, ki se kot prejemnik blaga pojavlja v polju 24. Kot kraj dobave blaga pa je naveden sedež tožnika. Na fiktivnost izkazanih nabav sončničnih tropin kaže tudi kupoprodajna pogodba št. 55/2015 z dne 22. 10. 2015, sklenjena med družbo C. d.o.o. in tožnikom, na katero se družba C. d.o.o. sklicuje v vseh računih, ki jih je v inšpiciranem obdobju izdala tožniku. Navedena pogodba vsebuje nelogična in pomanjkljiva določila, zato prvostopenjski organ ugotavlja, da je pogodbena partnerja v primeru dejanskih poslov med njima ne bi sklenila. Njeni podatki so namreč v nasprotju s podatki iz računov in CMR listin, kot tudi v nasprotju s podanimi pojasnili družbe C. d.o.o. Poleg tega se izjave zakonitega zastopnika tožnika in družbe C. d.o.o. večkrat razlikujejo, kar kaže na fiktivnost poslov. Iz izjave zakonitega zastopnika tožnika, D.D., z dne 12. 4. 2016 ter iz elektronskega sporočila z dne 21. 4. 2016, tako izhaja, da se ukvarja izključno s posredništvom pri prodaji, in da nima nobenih skladiščnih prostorov. Navedeno ni podprto z nobeno verodostojno listino. Prvostopenjski organ zato ugotavlja, da bi v tem primeru moral imeti tožnik s C. d.o.o. sklenjene drugačne pogodbe, ter da je med njima moral obstajati dogovor.

4. Prvostopenjski organ tako ugotavlja, da so tako prejeti kot tudi izdani računi navidezne listine, ki zgolj papirno prikazujejo poslovne dogodke, navedene v teh listinah. Vsi vhodni in izhodni računi za nabavo in dobavo krmil so bili namreč izdani istega dne (razen računa št. 46-2015 z dne 18. 8. 2016, ki se nanaša na prejeti račun št. 59 z dne 14. 8. 2016), kar pomeni, da so bila vsa krmila istega dne, ko so bila naložena in odpeljana iz Luke Koper (sojine tropine) oz. iz kraja Camisano Vicentino (sončnične tropine), že pripeljana in razložena na Hrvaškem, vendar ne hrvaškim družbam, ki jim je tožnik izdajal račune oz. izkazal dobavo blaga, temveč družbama F. d.o.o. oz. G. d.o.o., ki sta sami (oz. preko povezane družbe H. d.o.o.) organizirali oz. plačevali prevoz blaga iz kraja odpreme do namembnega kraja na Hrvaškem. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bil hrvaški državljan D.D. v družbi G. d.o.o. tudi sam zaposlen in to v obdobju, ko je že bil lastnik in direktor tožnika, družbi F. d.o.o. pa je izdajal račune iz naslova izkazanih dobav sončničnih tropin, kar kaže na njihovo poznanstvo in medsebojno povezanost ter sodelovanje pri izkazanih poslih s krmili. Prav tako je družbi F. d.o.o. za dobave sojinih in sončničnih tropin v inšpiciranem obdobju račune neposredno izdajala tudi družba C. d.o.o., ki z omenjeno družbo po njenih navedbah posluje že od leta 2010.

5. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnik v inšpiciranem obdobju dejansko ni opravil ne nabav sojinih in sončničnih tropin od družbe C. d.o.o., ne dobav tega blaga na Hrvaško, temveč je posle samo simuliral, s tem pa zlorabljal svojo identifikacijsko številko za DDV tako, da si je na podlagi prejetih računov od družbe C. d.o.o. odbijal vstopni DDV in zahteval vračilo izkazanih presežkov DDV. Prav tako je tožnik hrvaškim davčnim zavezancem omogočal davčne utaje oz. goljufije v drugi državi članici EU. Tožniku izkazane dobave blaga s strani družbe C. d.o.o. niso bile opravljene, zato je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je s tem, ko je izdajal račune hrvaškim družbam, katerim so bile s strani hrvaškega davčnega organa odvzete ID številke za DDV, sodeloval pri zlorabi sistema DDV. Davčni organ ugotavlja, da je davčna obveznost podana ali vsaj verjetno izkazana v višini 460.983,82 EUR, ter da je tožnik v obračunih DDV za april in maj 2016 zahteval vračilo presežka DDV v višini 135.517,00 EUR, zaradi česar mu je prvostopenjski organ s sklepom DT 42301-323989/2016-1 z dne 31. 5. 2016 naložil, da dostavi instrument zavarovanja za izpolnitev davčne obveznosti v višini 135.517,00 EUR. Tožnik se zoper navedeni sklep ni pritožil, niti ni ravnal v skladu z njim, zato mu vračila izkazanih presežkov v višini 135.517,00 EUR niso bila vrnjena. Glede na navedeno znaša tožnikova verjetna obveznost za plačilo DDV 325.466,82 EUR. Prvostopenjski organ se ob tem sklicuje na drugi odstavek 111. člena ZDavP-2, po katerem davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če obračun davka ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. V skladu s 114. členom ZDavP-2 se tak sklep šteje za začasni sklep za zavarovanje iz 119. člena ZDavP-2. Po 1. točki prvega odstavka v relevantnem obdobju veljavnega 119. člena ZDavP-2 lahko davčni organ naloži banki oziroma hranilnici, pri kateri ima zavezanec za davek denarna sredstva, da denarnih sredstev zavezancu za davek ne izplača, zavezancu za davek pa prepove razpolaganje s sredstvi, pri čemer se smiselno upoštevajo omejitve iz 166. člena ZDavP-2.

6. Drugostopenjski organ se z odločitvijo strinja. Ob sklicevanju na določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, se strinja z odločitvijo organa prve stopnje ter glede na podatke spisov in izpodbijanega sklepa meni, da so podani pogoji za njegovo izdajo. V zvezi s pritožbenimi ugovori tožniku pojasni, da se v konkretnem postopku presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ter da bo ugovore v zvezi z dejanskim obstojem obveznosti in njene višine lahko uveljavljal v pritožbi zoper odločbo, ki sledi opravljenemu nadzoru (84. člen ZDavP-2). Glede pravice do izjave v predmetnem postopku je bilo tožniku tudi pojasnjeno, da je namen izdaje sklepa, kot je izpodbijani, da se zavezancu prepreči odtujitev premoženja in v kolikor bi moral prvostopni organ dati zavezancu možnost, da se izjavi, bi se namen hitrega ukrepanja davčnega organa izničil.

7. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da so mu bile z izpodbijanim sklepom kršene pravice iz 14., 22. in 25. člena Ustave RS. Davčna obveznost v višini 325.466,82 EUR ni niti verjetno izkazana. Zatrjuje kršitev pravice do izjave oziroma načelo kontradiktornosti postopka. Prvostopenjski organ ni niti po temelju niti po višini s potrebno stopnjo verjetnosti dokazal obstoja davčne obveznosti in njene višine. Organ prve stopnje se sklicuje na posle tožnika z družbo C. d.o.o. zgolj z navedbo računov, kar ne zadošča za zaključek o obstoju verjetnosti davčne obveznosti, ne po temelju ne po višini. Zatrjuje zmotno uporabo 62. in 63. člena ZDDV-1 in 111. člena ZDavP-2. Pogoji za odbitek vstopnega DDV-ja so bili v vseh primerih ter v vseh obdobjih v celoti izpolnjeni. Tožnik ni opravljal fiktivnih poslov, niti ni vedel za davčno goljufijo, ki bi jo morebiti izvajali njegovi poslovni partnerji. Nerelevanten je način ustanovitve tožnika, v kakšnem objektu ima sedež ter ali ima skladišče in parkirišče. Poslovanje tožnika ni posredovanje, temveč preprodaja žit, do nesporazuma je prišlo zaradi slabega razumevanja slovenskega jezika s strani tožnika.

8. Prvostopenjski organ pavšalno problematizira celotne nabave, ki jih je tožnik opravil od družbe C. d.o.o. v inšpiciranem obdobju, nikjer pa določno ne opredeli kateri konkretni posel je problematičen ter kakšna je verjetna višina davčne obveznosti konkretnega posla. Slednje predstavlja poseg v tožnikovo pravico iz 22. in 23. člena Ustave RS. Nelogično je, da bi družba C. d.o.o. brez pravne podlage izdajala račune v taki vrednosti ter odvedla in plačala 460.983,82 EUR iz naslova DDV slovenskemu davčnemu organu. Taka sklepanja ne zadostijo standardu verjetnosti, ki je potreben za izdajo izpodbijanega sklepa. Ne drži ugotovitev, da naj bi tožnik in družba C. d.o.o. imela skupnega poslovnega partnerja F. d.o.o. Tožnik je pri prodaji sodeloval samo s subjekti, katerim je izdajal račune. Tožnik ni imel vpliva na to ali so njegovi kupci blago prodali naprej. Prav tako tožniku ni znano kdo so poslovni partnerji družbe C. d.o.o. Vsekakor pa družba C. d.o.o. ni komunicirala z družbo F. d.o.o. ali s kupci tožnika pri njegovih poslih. Ne drži tudi ugotovitev, da naj bi tožnik in družba C. d.o.o. podala prvostopenjskemu organu nasprotujoči si pojasnili glede izročanja in prevzemanja blaga. Na CMR listinah je navedeno, da je pošiljatelj družba C. d.o.o. za tožnika, kar je skladno s podanimi pojasnili. Za slednje ni potrebna pisna pogodba, sicer pa se špediterska pogodba lahko sklene z ustnim konsenzom. Ne drži, da so povezave med CMR listinami in računi otežene, saj je tožnik za vsak posamezen posel predložil vse zahtevane listine. Tožnik pa je od kupcev prejel le izpolnjene CMR listine, pri čemer ne tožnik, ne njegov direktor nimata ničesar z žigi in podpisi v polju prejemnik pošiljke na CMR listinah. Prav tako ne drži, da naj bi začel tožnik s 7. 3. 2016 listine CMR izpolnjevati drugače. Polje za žig in podpis izpolnjuje tisti, ki blago prejme in ne tožnik. Tožnik sicer dopušča tudi možnost napake v okviru obsežnega poslovanja, kar pa ne pomeni, da dobave blaga niso bile opravljene. Nadaljnja prodaja tožnikovega kupca drugemu kupcu pa je stvar tožnikovega kupca. Prvostopenjski organ je po prvotni pritožbi pribavil dodatna dokazila, glede katerih se tožnik ni imel možnosti izjaviti in s tem posegel v tožnikove ustavne pravice iz 14., 22., 23. člena Ustave RS, kakor tudi v pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Navaja tudi, da se direktor tožnika ni podpisoval na žige družbe G., poleg tega je tak zaključek brez grafološkega znanja napačen. Tudi če bi pri izpolnjevanju CMR-jev prišlo do posameznih napak, to še ne pomeni, da so ti posli fiktivni. Tudi v kolikor bi bili posamezni posli problematični, iz njih ne izhaja davčna obveznost tožnika v višini 50.000,00 EUR ali več. Zaključek, da so vsi posli tožnika v inšpiciranem obdobju fiktivni, je hud poseg v zgoraj navedene človekove pravice. Dejstvo, da je bilo na določenih CMR-jih kot mesto prevzemanja pošiljke navedeno Camisano Italija, ki je izvorni kraj, še ne pomeni, da so CMR-ji lažni. Zato so tudi očitki domnevnih napak v pogodbah št. 26/2015 in št. 55/2015 brez pomena in ni utemeljen očitek, da gre za neverodostojne knjigovodske listine. Da sta bila prodaja in nakup dejansko opravljena, bo mogoče ugotoviti z zaslišanjem predstavnikov družbe C. d.o.o. in tožnika ter šoferjev, ki so dejansko opravljali prevoz iz prevzemnega v namembni kraj. Tožnik zatrjuje, da so razlogi izpodbijanega sklepa sami s seboj v nasprotju glede navedb o dejanski opravi dobav blaga s strani tožnika v Republiko Hrvaško. V skladu s 60. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ni potrebno, da bi moral biti tožnik fizično prisoten pri prevzemu blaga. Prvostopenjski organ pavšalno zatrjuje, da znaša predvidena davčna obveznost tožnika 460.983,82 EUR oz. po pobotu s še neizplačanim 135.517,00 EUR, skupaj 325.466,82 EUR. Izpodbijani sklep ni ustrezno konkretiziran in obrazložen niti glede davčne obveznosti niti glede njene višine, zaradi česar se tožnik do pavšalnih zaključkov prvostopenjskega organa ne more argumentirano opredeliti ter jih konkretizirano izpodbijati s pritožbo, s čimer je poseženo v pravico do pritožbe in enakega varstva pravic. V izpodbijanem sklepu ni pojasnjeno zakaj je pričakovana davčna obveznost za 50.000,00 EUR manjša kot v odpravljenem sklepu.

9. Tožnik zatrjuje, da so bili pogoji za odbitek vstopnega DDV v vseh primerih podani, da ni opravljal fiktivnih poslov, ni prejemal neverodostojnih računov, vso blago, ki ga je kupil od dobaviteljev v RS, pa je dejansko kupil, na podlagi kupoprodajnih pogodb, predvsem od družbe C. d.o.o. V Republiki Hrvaški je imel več poslovnih partnerjev, ki so pri njemu naročili nakup žit. Družba C. d.o.o. ter ostali dobavitelji so mu za prodano blago izstavili račune ter obračunali DDV. V nadaljevanju navaja primere izvedenih poslov, ki izkazujejo zmoten zaključek prvostopenjskega organa, da je odbitek vstopnega DDV uveljavljal na podlagi fiktivnih listin. Navaja, da je prvostopenjski organ napačno ugotovil dejansko stanje, posledično pa tudi napačno zaključil, da obstaja pričakovana davčna obveznost, ki presega 50.000,00 EUR. Tožnik ni vedel za goljufive posle, podatki, pridobljeni s strani hrvaških davčnih organov, pa mu niso bili posredovani v izjavo, kar pomeni kršitev pravice do izjave. Če bi bila družba C. d.o.o. in tožnik s kupci tožnika v navezi davčne goljufije, bi bil tožnik pri tem nepotreben. Dejstvo, da je bil tožnik nekaj časa zaposlen v družbah I. d.d. in G. d.o.o., ne pomeni, da obstaja med tožnikom in direktorjem navedenih družb ter povezanimi družbami poznanstvo in povezava. Prvostopenjski organ je zmotno odločil o stroških postopka. Ker ne bi smel izdati izpodbijanega akta, bi moral tudi v celoti priznati stroške tožnika in jih naložiti v breme proračuna. Najmanj pa bi moral v breme proračuna naložiti stroške uspešne tožnikove pritožbe, saj bi sicer v veljavi ostal sklep, ki ni bil obrazložen. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, ter da se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu in povrnitev vseh stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe organa druge stopnje. Dodaja, da ima tožnik možnost vpogleda v upravne spise, ter da bo to ali predmetna davčna obveznost dejansko obstaja ugotovljeno v postopku odmere, v tej zadevi pa so bili upoštevani podatki, ki jih je organ štel za bolj verjetne. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

11. Z vlogo z dne 3. 5. 2017 je tožnik dostavil še dokazne listine, ki naj bi pomotoma izpadle iz tožbe.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit iz razlogov, ki jih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja davčni organ. Sodišče se s temi razlogi strinja ter jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

14. V obravnavani zadevi je sporno ali je imel prvostopenjski organ glede na okoliščine konkretnega primera, pravno podlago za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti v smislu drugega odstavka 111. člena v povezavi s tretjim odstavkom 114. člena in 1. točko prvega odstavka 119. člena ZDavP-2. V zadevi ni sporno, da je davčni organ izdal izpodbijani sklep pred izdajo odločbe.

15. Pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi predstavlja drugi odstavek 111. člena ZDavP-2, po katerem davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če obračun davka ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti oziroma zavarovanje plačila davčne obveznosti s sklepom. Sklep mora biti obrazložen (tretji odstavek 111. člena ZDavP-2). Po povedanem razlogi glede onemogočene ali otežene izpolnitve davčne obveznosti, niso posebej navedeni kot pogoj za zavarovanje davčne obveznosti, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000 EUR, kar velja tudi za obravnavani primer.

16. Nastanek pravice do odbitka DDV ureja 62. člen ZDDV-1, po katerem pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčljivih transakcij. Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS¹ sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma če davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

17. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo številne ugotovitve prvostopenjskega organa, ki kažejo na to, da tožnik v inšpiciranem obdobju dejansko ni opravil nabav blaga od družbe C. d.o.o.², ne dobav tega blaga na Hrvaško³, temveč je posle samo simuliral, da bi lahko zahteval vračilo presežkov DDV. Ugotovljeno je bilo tudi, da je sodeloval pri zlorabi sistema DDV s tem, da je izdajal račune hrvaškim družbam, katerim so bile s strani hrvaškega davčnega organa odvzete ID številke za DDV. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnik ni sodeloval pri nakladanju in razkladanju blaga, ni organiziral niti plačal prevoza blaga oziroma ni naredil ničesar, razen tega, da je prejemal račune od družbe C. d.o.o. Na navedeno kažejo med drugim pomanjkljivo izpolnjeni tovorni listi CMR, neskladnost predloženih CMR listov s tistimi, ki so bili pridobljeni z mednarodno izmenjavo podatkov, neskladnost v izjavah tožnika in njegovih poslovnih partnerjev, pomanjkljivost predloženih pogodb. Prvostopenjski organ navaja tudi, da tožnik na svojem poslovnem naslovu nima poslovnih niti skladiščnih prostorov, številni argumenti pa kažejo tudi na povezanost tožnika z družbo C. d.o.o. in hrvaškimi družbami. Način poslovanja tožnika preko bančnih računov kaže na to, da je denar prejel, še preden je blago dobavil oziroma izkazal dobavo, kar ni običajna poslovna praksa. Poleg tega je tožnik takoj po prejemu prvega začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti z dne 9. 8. 2016, očitno obvestil kupce o blokadi svojega bančnega računa, saj so bili prilivi na njegov bančni račun ustavljeni še istega dne (11. 8. 2016). Na podlagi navedenega je bilo ugotovljeno, da so tako prejeti kot tudi izdani računi navidezne listine, ki zgolj papirno prikazujejo poslovne dogodke, navedene v teh listinah. Prvostopenjski organ posle tožnika z družbo C. d.o.o. prikaže v tabelah na str. 6 - 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa, iz katerih so razvidni posamezni zneski DDV po izdanih računih ter seštevek celotne verjetne davčne obveznosti v skupnem znesku 460.983,82 EUR. Upoštevaje, da tožniku presežka v skupnem znesku 135.517,00 EUR, izkazana v obračunih DDV za april in maj 2016, nista bila vrnjena, znaša verjetna davčna obveznost tožnika 325.466,82 EUR. Tako je pojasnjeno, da pričakovana davčna obveznost tožnika znaša 325.466,82 EUR in ne držijo tožnikove navedbe, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen.

18. Po presoji sodišča je imel prvostopenjski organ ob upoštevanju gornjih ugotovitev in nespornega dejstva, da odmerna odločba v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa še ni bila izdana, pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa v določbi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2. Navedeno določbo je tudi pravilno uporabil. Ob navedenem sodišče poudarja, da za izdajo izpodbijanega sklepa zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine. Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ nima diskrecijske pravice glede odločanja ali bo zahteval zavarovanje ali ne, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR, niti mu v tem primeru ni potrebno utemeljevati razlogov v zvezi z oteženo izpolnitvijo plačila davčne obveznosti oziroma onemogočenim plačilom davčne obveznosti, v smislu prvega odstavka 111. člena ZDavP-2. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na nepravilno uporabo materialnega prava in protiustavnost izpodbijanega sklepa. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah tudi spremeniti (120. člen, 122. člen ZDavP-2).

19. Po presoji sodišča tožnik s številnimi tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na obstoj tožnikove obveznosti, v tem postopku ne more biti uspešen, saj je predmet tega postopka zgolj preizkus pravilnosti in zakonitosti sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti in ne sama odmera davka. Glede samega obstoja obveznosti bo tožnik lahko uveljavljal ugovore v pritožbi zoper odločbo, ki sledi opravljenemu nadzoru (84. člen ZDavP-2). V obravnavani zadevi je iz upravnih spisov razvidno, da je bila v zvezi z obstojem obveznosti tožnika že izdana odločba prvostopenjskega organa z dne 15. 2. 2017. Po povedanem sodišče tožnikove navedbe, ki se nanašajo na obstoj davčne obveznosti, zavrača. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč po presoji sodišča v zadostni meri razvidno, iz katerih podatkov je davčni organ izhajal, ko je ugotavljal verjetno davčno obveznost in jo v zadostni meri tudi obrazložil.

20. Po povedanem sodišče zavrača tudi tožnikove dokazne predloge, kot jih je predlagal v tožbi in vlogi z dne 3. 5. 2017, kot tudi predlog za zaslišanje strank upravnega spora, poslovnih partnerjev tožnika in šoferjev tovornih vozil kot nerelevantne, saj kot že povedano ni namen predmetnega postopka ugotavljanje dejanske obveznosti tožnika. Poleg tega sodišče poudarja, da je nujni element postopka zavarovanja presenečenje, ki preprečuje zavezancu, da bi med potekom postopka zavarovanja lahko razpolagal s premoženjem, ki je predmet zavarovanja.⁴ V kolikor bi prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijanega sklepa tožniku dal možnost izjave, bi bil onemogočen ključen namen zavarovanja, saj bi tožnik lahko odtujil sredstva, ki so zavarovana. Sodišče s tem v zvezi zavrača tudi očitane kršitve Ustave RS.

21. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori tožnika v zvezi s stroški postopka. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da bo prvostopenjski organ v zvezi s slednjimi izdal posebni sklep. Skladno z določilom tretjega odstavka 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko organ o stroških postopka odloči tudi v posebnem sklepu, v primeru, da se postopek konča s sklepom. Glede na navedeno bo tožnik morebitne ugovore v zvezi s stroški postopka lahko najprej uveljavljal v pritožbi zoper sklep o stroških. Ne glede na navedeno pa sodišče pripominja, da gredo stroški davčnega postopka v breme davčnega organa, upoštevaje določilo tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2, le v primeru, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek.

22. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

23. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj tožnik navaja zgolj dejstva, ki za predmetni postopek niso relevantna.

24. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 432/2011 z dne 29. 11. 2012.
² Glej str. 4-21 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
³ Glej str.19-34 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁴ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 348/2015 z dne 15. 11. 2017.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1012/2019-12
• UPRS Sodba I U 546/2020-14
• UPRS Sodba I U 411/2020-12