UPRS Sodba in sklep I U 1481/2019-7

Jedro

Ker je bilo o tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite predhodno (4. 4. 2019) že odločeno v Republiki Hrvaški, je bil v obravnavani zadevi glede na podano dejansko stanje sprožen postopek za ponovni sprejem tožnika na podlagi točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ki je bil tudi uporabljen kot podlaga za odločanje tako s strani organov Republike Hrvaške kot tudi s strani tožene stranke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za njeno obravnavo odgovorna Republika Hrvaška.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji vložil 4. 7. 2019. V centralno bazo EURODAC je njegove podatke poslalo več držav, in sicer Avstrija 24. 12. 2015, Republika Hrvaška 27. 5. 2016, Švica 1. 8. 2016, Nemčija 10. 11. 2016 in Republika Hrvaška 1. 6. 2017 ter 14. 3. 2019. Tožena stranka je Republiki Hrvaški 17. 7. 2019 poslala prošnjo za tožnikov ponovni sprejem; 31. 7. 2019 je prejela njen odgovor, da je v skladu s točko (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev; v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Tožena stranka je sprejela stališče, da se informacije o stanju, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, ne nanašajo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Menila je, da je iz njih razvidno predvsem neprimerno ravnanje hrvaške policije z ilegalnimi migranti, ki nezakonito vstopajo v Republiko Hrvaško iz Bosne in Hercegovine ter ne opisujejo stanja na področju postopkov mednarodne zaščite in postopkov po Uredbi Dublin III.

4. Tožena stranka je ob sklicevanju na sodbo v zadevi I U 1848/2017-5 z dne 6. 9. 2017 presodila, da na Hrvaškem ne obstajajo navedene sistemske pomanjkljivosti. Menila je še, da tožnik ni z ničemer potrdil svoje izjave, da ga je hrvaška policija pretepla in mu rekla, naj gre iz države. Navedeno pa tudi sicer ni skladno z uradnim odgovorom hrvaškega pristojnega organa, da je tožnik na Hrvaškem kar trikrat zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka je še pojasnila, da je tudi UNHCR ocenil, da so razmere v zvezi s postopki mednarodne zaščite na Hrvaškem dobre in da ni poročil o sistemskih kršitvah. Ob sklicevanju na občasno podobne razmere v Sloveniji je še menila, da prezasedenost nastanitvenih kapacitet ne pomeni razpada tamkajšnjega azilnega sistema.

5. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga odpravo oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje.

6. V tožbi se sklicuje na izjave v osebnem razgovoru in trdi, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem. Ne strinja se s stališčem tožene stranke o tem, kako bo obravnavan na Hrvaškem, in pojasnjuje, da zadnji podatki iz leta 2019 nakazujejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v tamkajšnjih azilnih postopkih, kar naj bi bilo razvidno tudi iz tožbi priloženih javno dostopnih člankov. Ne strinja se s stališčem, da se v upravnem postopku predloženi članki nanašajo izključno na nezakonite vstope iz Bosne in Hercegovine, in meni, da bi morala tožena stranka glede stanja na Hrvaškem pridobiti novejše podatke. Navaja, da se tožena stranka ni opredelila glede zavrnitve njegove prošnje na Hrvaškem. Ker naj bi bil s tem postopek v tej državi dokončno zaključen, Hrvaška ne more biti odgovorna za obravnavo njegove prošnje z dne 1. 7. 2019. Trdi, da mu je bila kršena pravica do izjave, saj na osebnem razgovoru ni bil seznanjen z dokazno oceno svojih izjav, pred izdajo pa naj mu ne bi bila dana možnost izjasniti se o vseh okoliščinah, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev. Meni, da ne more vzdržati resne presoje stališče tožene stranke, da ni predložil dokumentov o zatrjevanem pretepu in izjavah, naj gre iz Hrvaške. Trdi še, da ni bil seznanjen z vsemi pravicami na osebnem razgovoru, in sicer o možnosti predložitve informacij glede družinskih članov, o možnosti izpodbijanja odločb, o pravici do dostopa do svojih osebnih podatkov in drugih pravicah, ki jih ima v zvezi z osebnimi podatki. Prav tako meni, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj ni uporabila diskrecijske klavzule iz 17. člena Uredbe Dublin III.

7. Tožnik je na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteval tudi izdajo začasne odredbe in predlagal, da sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Pojasnjuje, da bo brez začasne odredbe predan Hrvaški, zaradi česar bi mu nastala težko popravljiva škoda.

8. Tožena stranka je odgovorila le na tožbo. Navaja, da je iz člankov, ki jih je predložil tožnik v zvezi s stanjem na Hrvaškem, razvidno neprimerno ravnanje hrvaških organov, predvsem policije, z migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško iz Bosne in Hercegovine. Informacije pa ne kažejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev.

K prvi točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

11. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

12. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je bil tožnik na Hrvaškem, preden je dne 4. 7. 2019 vložil prošnjo v Republiki Sloveniji. Po izvedenem postopku v skladu z Uredbo Dublin III je tožena stranka prošnjo za sprejem prosilca posredovala Republiki Hrvaški, ki je 31. 7. 2019 odgovorila, da je za to odgovorna država članica. S tožnikom je bil 13. 8. 2019 opravljen osebni razgovor v skladu s 5. členom Uredbe Dublin III.

13. Tožnik trdi, da Hrvaška ni odgovorna za vsebinsko obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito že zato, ker je z odločbo, ki je postala dokončna 4. 4. 2019, zavrnila prejšnjo prošnjo.

14. Tožbeni ugovor ni utemeljen. Ravno zato, ker je bilo o tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite predhodno (4. 4. 2019) že odločeno v Republiki Hrvaški, je bil v obravnavani zadevi glede na podano dejansko stanje sprožen postopek za ponovni sprejem tožnika na podlagi točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III¹, ki je bil tudi uporabljen kot podlaga za odločanje tako s strani organov Republike Hrvaške kot tudi s strani tožene stranke. Zato je tožena stranka po presoji sodišča navedla pravilno pravno podlago za izpodbijano odločitev.

15. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti),² država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

16. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,³ ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil⁴ in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,⁵ ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče⁶ oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.⁷

17. Tožnik je 13. 8. 2019 na osebnem razgovoru v skladu s 5. členom Uredbe Dublin III, pri katerem je bila navzoča tudi njegova pooblaščenka, v zvezi s predajo izjavil, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker je tam dobil negativno odločitev. Hrvaška policija naj bi ga po zaključku postopka pretepla in rekla, naj gre iz države. Pojasnjuje, da je bil na Hrvaškem dve leti in dobil negativno odločitev, po vložitvi pritožbe pa ga je klical odvetnik in mu sporočil, da so zmagali. Kasneje, po štirih mesecih, pa naj bi mu rekli, da je dobil ponovno negativno odločitev in da mora zapustiti državo. Imel naj bi občutek, da so se z njim samo igrali. Bival je v azilnem domu v Zagrebu, v sobah je bilo 4 ali 5 oseb, hrano so imeli v jedilnici kot v Sloveniji. Problem naj bi bil v tem, da je bil zajtrk samo med 6 in 7 uro. Odnos ljudi v Zagreb do tujcev je bil slab, v Ljubljani pa tega občutka nima. Živel je v kampu in dobil deset EUR na mesec, dovoljenja za delo ni imel. Policija je bila zelo stroga, včasih so sredi noči brcali v vrata in jih strašili. Velikokrat so jih preklinjali in nadlegovali tudi čez dan ter namigovali, da naj zapustijo državo. Imel je prevajalca pri uradnih postopkih in po potrebi zdravniško oskrbo. Pravna pomoč je bila slabša kot v Sloveniji, odvetnik naj bi mu namreč le na hitro odgovoril „nema problema“, „I will help you“, nič pa naj ne bi naredil.

18. Z izjavami o policijskem nasilju in slabimi bivanjskimi razmerami v azilnem domu je tožnik po presoji sodišča zatrjeval obstoj sistemskih pomanjkljivosti, do česar pa se je tožena stranka opredelila in menila, da niso podane. Sklicevala se je na poročilo UNHCR, čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje, da so razmere na Hrvaškem v zvezi s postopki mednarodne zaščite dobre, in da ni poročil o sistemskih kršitvah, ki bi jih Republika Hrvaška morala odpraviti. Presodila je, da sistemske pomanjkljivosti ne izhajajo niti iz člankov, ki jih je predložil tožnik, saj ne opisujejo stanja na področju prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih, ampak je iz njih razvidno le neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško iz Bosne in Hercegovine (in ki še niso prosilci). Po oceni tožene stranke niso izkazane niti tožnikove izjave, da ga je hrvaška policija pretepla in mu rekla, naj gre iz države. To po presoji tožene stranke tudi ne bi bilo skladno z uradnim odgovorom hrvaškega pristojnega organa, da je tožnik na Hrvaškem kar trikrat zaprosil za mednarodno zaščito. V zvezi z bivanjskimi razmerami je tožena stranka sprejela stališče, da prezasedenost nastanitvenih kapacitet v Hrvaški v času masovnega prihoda beguncev še ne pomeni razpada azilnega sistema, saj so tudi v Sloveniji v določenih obdobjih posamezni nastanitveni objekti polno zasedeni.

19. Iz sodb SEU in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je sicer razvidno, da je možno izpodbiti učinke domneve, da vse v Dublinski sistem vključene države članice spoštujejo temeljne pravice. Vendar pa tožnikove izjave tudi po presoji sodišča ne dajejo podlage za izpodbojnost domnevne baze. Tožnik namreč ni določno opredelil (časovnih, krajevnih in situacijskih)⁸ okoliščin policijskega nasilja, ki po presoji sodišča ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR)⁹, ¹⁰ tudi sicer ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev;¹¹ takšno morebitno (splošno uveljavljeno) policijsko nasilje do prosilcev za mednarodno zaščito pa ni razvidno niti iz v upravnem postopku predloženih člankov. Nenazadnje pa tudi ugotovitev tožene stranke, da je tožnik v Republiki Hrvaški pred tem že trikrat zaprosil za mednarodno zaščito, po presoji sodišča ne potrjuje njegovih navedb o tamkajšnjih nevzdržnih razmerah v zvezi z nastanitvijo prosilcev za mednarodno zaščito in kršitvah človekovih pravic, kot jih navaja šele v tožbi; pavšalne tožbene trditve o časovnih okoliščinah zajtrka, nezmožnosti pridobitve dovoljenja za delo in domnevnega slabega odnosa domačinov pa na sistemske pomanjkljivosti niti ne kažejo. Glede na navedeno je tožena stranka ob upoštevanju nekonkretiziranosti tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (o policijskem nasilju, okoliščinah bivanja v azilnem domu, odnosu domačinov in pravni pomoči) svojo odločitev v zadostni meri, razumno in pravilno utemeljila ter pravilno odločila na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in torej ni kršila pravil upravnega postopka. Bolj kot določena dejstva stranka zatrjuje, večja je namreč obveznost organa, da se do njih opredeli in tudi sam ugotavlja s tem povezana dejstva.¹²

20. Tožnik niti s sklicevanjem na članka z naslovoma "UNHCR opozarja na nasilje hrvaške policije nad migranti" in "Švicarsko sodišče zaradi domnevnega mučenja na Hrvaškem zadržalo deportacijo begunca" (priloga A3 spisa) ne more uspešno izpodbiti domneve o neobstoju sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški. Gre namreč za nedovoljeno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1, saj so te informacije obstajale že v času odločanja organa prve stopnje¹³ in bi jih tožnik zato moral uveljavljati v upravnem postopku pred izdajo sklepa tožene stranke z dne 29. 8. 2019.¹⁴ Navedena članka tudi sicer ne opisujeta sistemskih pomanjkljivosti ampak domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije (kar Republika Hrvaška, kot je razvidno iz prvega članka, zavrača) z migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško iz Bosne in Hercegovine (in ki še niso prosilci za mednarodno zaščito). To pomeni, da tudi na tej podlagi ni mogoče sklepati, da Republika Hrvaška ne bo resno obravnavala tožnikove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

21. Iz tožbenih navedb je razvidno, da naj bi bila tožniku kršena pravica do izjave, ker ga tožena stranka ni seznanila z dokazno oceno njegovih izjav in mu ni dala možnosti, da se izjasni o vseh okoliščinah, na katere je oprla svojo odločitev.¹⁵ Tožbeni ugovor ni utemeljen. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat sprejelo stališče (na primer v zadevi I Up 283/2016 z dne 3. 11. 2016), da nedokazanost ni več vsebina prosilčeve pravice, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, in s tem povezane pravice, da predlaga dokaze v svojo korist. Prav tako tožnik ni določno opredelil, v zvezi s katerimi za odločitev pomembnimi okoliščinami ni imel možnosti izjave.

22. Tožnik s tožbenimi navedbami, da na osebnem razgovoru ni bil seznanjen s svojimi pravicami, in sicer o možnosti predložitve informacij glede družinskih članov, o možnosti izpodbijanja odločb, o pravici do dostopa do svojih osebnih podatkov in drugih pravic, ki jih ima v zvezi z osebnimi podatki, le pavšalno uveljavlja kršitev pravice do obveščenosti iz 4. člena Uredbe Dublin III. Že iz tega razloga tožbeni ugovor ni utemeljen. Kršitve navedene pravice do obveščenosti in zahtev za osebni razgovor iz 5. člena Uredbe Dublin III namreč ni mogoče utemeljiti s tako posplošenim zatrjevanjem ("da z navedeno pravico ni bil seznanjen"). Sicer pa je iz zapisnika osebnega razgovora razvidno, da je bilo tožniku, ki je imel zagotovljeno pravno pomoč,¹⁶ pojasnjeno, da je treba v postopku preveriti, ali bi bil v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ogrožen, oziroma ali misli, da v tej državi obstajajo take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko pomenile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja.

23. Utemeljen ni niti tožbeni ugovor, nanašajoč se na kršitev 17. člena Uredbe Dublin III, ki ureja diskrecijsko klavzulo. Vrhovno sodišče je že presodilo, da iz smisla navedene določbe ne more izhajati obveznost njene uporabe, še manj pa pravica prosilca, da se nanjo sklicuje oziroma zahteva njeno uporabo. Gre namreč za pravico države, ki temelji na njeni suverenosti, da se odloči za obravnavo prosilca, tudi če to ni njena obveznost glede na določbe Uredbe Dublin III.¹⁷ To pomeni, da stvarne pristojnosti za odločitev v upravnem postopku, ki bi se nanašala zgolj na uporabo diskrecijske klavzule, ZMZ-1 in Uredba Dublin III toženi stranki ne dajeta.¹⁸

24. Upoštevajoč tako ugotovljeno dejansko stanje v Republiki Hrvaški torej ni uradno ugotovljenih sistemskih pomanjkljivosti, tožnik pa ni niti zatrjeval niti izkazal, da bi postopek predaje zanj pomenil nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.¹⁹

25. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

26. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena, saj sodišče ni upoštevalo novih dokazov (glej zgoraj; druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K drugi točki izreka:

27. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

28. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.

-------------------------------
¹ Ta se med drugim glasi: "Odgovorna država članica po Uredbi Dublin III je zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države, katerega prošnjo je zavrnila in ki je podal prošnjo v drugi državi članici."
² Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.
³ V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011, tč. 85.
⁴ Recepcijska direktiva.
⁵ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
⁶ C-411/10, tč. 88.
⁷ Ibid., tč. 94.
⁸ V kakšnih okoliščinah je bil pretepen in kdo je to storil.
⁹ Vrhovno sodišče je že poudarilo (glej na primer sodbo v zadevi I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov.
¹⁰ Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen.
¹¹ Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, četudi se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve).
¹² Glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča I Up 121/2013 z dne 4. 4. 2013.
¹³ Prvi članek je izšel 5. 9. 2018, drugi pa 27. 8. 2019, oba torej pred izdajo izpodbijanega sklepa.
¹⁴ Tako npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 163/2012 z dne 4. 4. 2012, I Up 297/2010 z dne 18. 11. 2010 in I Up 58/2016 z dne 30. 3. 2016.
¹⁵ Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da pravica iz 22. člena Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice med drugim izhaja pravica do izjave, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici (primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-936/16-29 z dne 2. 3. 2017)
¹⁶ Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da tudi njegov prosilec, zlasti pa njegov pooblaščenec, delita breme za izvedbo procesno pravilnega postopka (I Up 90/2019, 19. točka obrazložitve).
¹⁷ Glej sodbi Vrhovnega sodišča I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017 (32. točka obrazložitve) in I Up 101/2018 z dne 4. 7. 2018 (18. točka obrazložitve).
¹⁸ Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 101/2018 z dne 4. 7. 2018 (18. točka obrazložitve).
¹⁹ V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1282/2019-7
• UPRS Sodba in sklep I U 318/2019-6
• VSRS Sodba in sklep I Up 210/2023