UPRS Sodba I U 1743/2016-52

Jedro

S tem, ko tožena stranka ni po uradni dolžnosti pridobila navedenih UNHCR in jih ni upoštevala niti v tistem delu, v katerem sta se nanje sklicevala tožnika, je kršila materialno pravo, in sicer tretjo, osmo in deveto alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-126 in b točko tretjega odstavka 10. člena Procesne direktive II.

Tožnica je samska ženska (vdova) brez kakršnekoli podpore ožjega ali širšega sorodstva, torej tudi brez kakršnekoli moške zaščite, ki je glede na smernice UNHCR posebej pomembna; je pripadnica kurdske manjšine; je neizobražena (celo nepismena); s poklicem (frizerka), ki ji v okoliščinah vojne ne omogoča preživetja; ima majhnega otroka z zdravstvenimi težavami in zaostankom v razvoju in je bila prisiljena zapustiti svoje prebivališče, zaradi česar se nima kam vrniti. Vse navedene okoliščine so za obravnavano zadevo bistvenega pomena in po presoji sodišča pomembno povečujejo tožničino ranljivost in ogroženost, še posebej v vojnem stanju, za katerega je tožena stranka sama ugotovila, da za oba tožnika že sama po sebi predstavlja resno in individualno grožnjo za njuno življenje ali osebnost.

Tožnikovo šibko zdravstveno stanje in njegov razvojni zaostanek je pomembna okoliščina, ki tožnika v primerjavi z zdravimi otroki v Siriji postavlja v dodatno ranljiv položaj (posledično tudi tožnico). S tem ko tožena stranka navedenega ni upoštevala, je prekršila točko c tretjega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive II66 in načelo največjih otrokovih koristi.

Sodišče ugotavlja, da dejstvo, da je tožnik mlajši otrok, vse navedene okoliščine (tožnikovo zdravstveno stanje, zaostanek v razvoju in nedostopnost zadostne zdravstvene oskrbe v Siriji, smrt očeta ter s tem povezano zelo oteženo dokazovanje okoliščin, pomembnih za pridobitev državljanstva) skupaj z vsemi ostalimi okoliščinami, za katere je sodišče že ugotovilo, da ogrožajo njegovo mater in hkrati edino skrbnico (samska ženska (vdova) brez kakršnekoli podpore ožjega ali širšega (moškega) sorodstva; pripadnica kurdske manjšine; neizobražena (celo nepismena); brez možnosti preživljanja in brez možnosti vrnitve v svoje prejšnje bivališče; z možnostjo pripisa protivladnega političnega prepričanja zaradi kraja prebivanja in politične pripadnosti pokojnega moža), v zadostni meri utemeljujejo tožnikov strah pred preganjanjem v Siriji zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini, in sicer „otroci v Siriji“.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-746/2016/8 (1312-05) z dne 8. 11. 2016 se odpravi in se prošnjama za priznanje mednarodne zaščite prosilcev: 1) A.A., roj. ... 1990, državljanka Sirske arabske republike, ter 2) mld. B.B., roj. ... 2015, iz Sirije, ugodi ter se jima prizna status begunca od 8. 11. 2016 dalje.

II. Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe tožnikoma velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v prvi točki izreka odločila, da se prošnjama za priznanje mednarodne zaščite ugodi in se tožnikoma prizna status subsidiarne oblike zaščite za obdobje treh let. V drugi točki izreka odločbe je tožena stranka odločila, da ta odločba z dnevom vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let. Najprej je tožena stranka povzela, kaj je tožnica povedala pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru.

2. Tožnica je navedla, da je po narodnosti Kurdinja, da je pred vojno v Siriji delala kot frizerka, da je bila poročena (bila je moževa tretja žena) in da se je od moža in njegovih žena odselila, ker je prihajalo do konfliktov. Preselila se je v hišo svojih pokojnih staršev. Preden je zapustila kraj C. so bombardirali hišo njenega moža, umrli so mož, njegovi ženi in otroci. Smrt moža je zanjo pomenila veliko težje življenje, saj je bila nezaščitena in finančno nepreskrbljena, sama z mladoletnim otrokom. V kraju C. ni vode, ni hrane, bombardiranje in streljanje pa je vsakodnevno. Mesec dni preden je odšla iz kraja C. so v njeno hišo vdrli uporniki in zahtevali, da vsi zapustijo območje, sicer jih bodo ubili. Vsi v naselju so se izselili, sicer pa je živela v naselju, kjer je bilo večinsko kurdsko prebivalstvo zato zaradi svoje kurdske narodnosti ni bila preganjana. Že med nosečnostjo so ugotovili, da z njenim sinom ni vse v redu, po rojstvu pa zanj tudi ni mogla urediti nobenih dokumentov, ker bi morala iti v del mesta, ki je bil pod nadzorom ... vojske, kar je bilo zanjo prenevarno. S pomočjo svaka je zbežala v Turčijo, kamor je vstopila legalno s svojim potnim listom. Na poti iz Grčije v Turčijo je sin padel v vodo, zaradi česar je bil v bolnici štiri tedne. Pot je nadaljevala do Slovenije, kjer je ostala zaradi sinovih zdravstvenih težav.

3. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ocenila, da tožničinih izjav glede njenega odhoda iz države in glede preganjanja zaradi kurdske narodnosti ni mogoče oceniti kot verodostojnih, da pa je mogoče za verodostojne oceniti njene izjave, ki se nanašajo na splošne razmere v Siriji in imajo podlago v proučenih informacijah o izvorni državi.

4. Glede statusa begunca je tožena stranka ugotovila, da je tožnica vložila prošnjo zaradi državljanske vojne in da je šele na osebnem razgovoru navedla, da bi lahko bila ogrožena kot Kurdinja, da v Siriji ni varna, da tam nima več nikogar, da je finančno nepreskrbljena in da sinu tam ne morejo nudi potrebne zdravstvene oskrbe. Kot Kurdinja nikoli ni bila preganjana, ker je živela v predelu, kjer živijo Kurdi, je pa splošno znano, da Kurdi v Siriji niso zaželeni. Tožnica je tudi povedala, da so vsi Kurdi in Arabci morali zapustiti območje, ko je tja vdrla uporniška vojska in grozila, da bo bombardirala celotno naselje. Tožena stranka je ocenila, da je neverjetno, da se tožnici pri podaji prošnje okoliščina, da je Kurdinja, ni zdela pomembna, in da je šele na osebnem razgovoru omenila, da bi lahko bila ogrožena, ker je Kurdinja. Meni, da se je tožnica podučila, kaj mora navajati, da bi lahko pridobila status begunca, da ne more biti vsak prosilec, ki samo omeni, da je Kurd iz Sirije, že upravičen do statusa begunca, in da je tožnica grobo kršila in zlorabila postopek priznanja mednarodne zaščite. Tožnica tudi kljub večkratnim vprašanjem ni pojasnila, s kakšnim konkretnim preganjanjem se je soočila zaradi svoje narodne pripadnosti. Tožena stranka je presodila, da tožnika utemeljenega strahu pred preganjanjem nista izkazala, saj nista navedla nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje iz 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), poleg tega tožnika nista navajala oziroma izkazala razlogov za preganjanje iz 27. člena ZMZ-1. Med preganjanjem tožnice kot Kurdinje in razlogi za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 tudi ne obstaja vzročna zveza. Tožena stranka je na tej podlagi ugotovila, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca.

5. Glede subsidiarne oblike zaščite je tožena stranka presodila, da tožnikoma ne grozi resna škoda v smislu prve ali druge alineje 28. člena ZMZ-1. Mladoletni tožnik sicer zaostaja v razvoju in glede na informacije o državi izvora bi bila njegova medicinska oskrba v Siriji pomanjkljiva oziroma neobstoječa, vendar ne zaradi njega samega, pač pa zaradi vojnih razmer, ko medicinska oskrba ni omogočena nikomur, zato tožniku ne grozi resna škoda v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. V nadaljevanju je tožena stranka analizirala informacije o izvorni državi, s katerimi tožnikov ni posebej seznanjala, češ da je odločila v njuno korist, in presodila, da je treba glede na vojno stanje v Siriji tožnikoma priznati status subsidiarne oblike zaščite za obdobje treh let.

6. Tožnika odločbo izpodbijata v delu, v katerem jima ni bil priznan status begunca. Tožnika navajata, da tožena stranka ni prepoznala apatridnosti mladoletnega tožnika, saj ne drži, da je državljan Sirske arabske republike. Sirski otroci naj bi državljanstvo lahko pridobili samo po očetu, ne pa tudi po materi, tožnica pa naj rojstva sina ne bi mogla registrirati. Iz tega razloga naj očetovstvo za tožnika dejansko ne bi bilo nikjer zabeleženo. Sirska zakonodaja naj bi diskriminirala na podlagi spola, tožnika naj bi bila pripadnika posebne družbene skupine (ženska oziroma otrok brez sirskega očeta, na katerega mati ne more veljavno prenesti svojega državljanstva). Tožnika zatrjujeta, da jima je kršena pravica do zasebnega življenja iz 8. člena in da je prekršena prepoved diskriminacije iz 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter pravica iz 7. člena Konvencije o otrokovih pravicah. Tožnica naj bi uveljavljala tudi preganjanje zaradi svojega političnega prepričanja, saj je navedla, da jo bodo ob vrnitvi obesili in da je predsednik izjavil, da kdor je pobegnil iz države, se nima kaj vračati nazaj, oblast pa bi ji lahko pripisala tudi zahodne civilizacijske vrednote. Območje, kjer je prebivala, je bilo pod nadzorom upornikov, zato bi ji lahko oblast pripisala njej nasprotno politično prepričanje. Lahko bi se ji maščevali tudi uporniki, ki bi njen pobeg tolmačili kot izdajo. Tožena stranka naj tudi ne bi upoštevala smernic Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (v nadaljevanju UNHCR) iz novembra 2015, iz katerih izhaja, da so suniti, samske ženske in otroci še posebej izpostavljeni preganjanju. Tožnika ugovarjata tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker ju tožena stranka ni soočila z informacijami o izvorni državi, saj da je odločila le deloma v njuno korist, ne pa v celoti. Tožnika predlagata, da sodišče tožbi ugodi in jima prizna status begunca, podredno pa, da sodišče odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek glede priznanja statusa begunca.

7. V odgovoru na tožbo tožena stranka na očitke tožnikov, da je njuni prošnji ugodila le deloma, odgovarja, da gre za enotni postopek oziroma eno pravico do mednarodne zaščite, ki se prizna v eni od dveh zakonsko ponujenih oblik. Tožnica je ob vložitvi prošnje za oba navedla, da sta sirska državljana, in nikoli ni izpostavila, da bi bil tožnik brez državljanstva. Tožnik je bil rojen na ozemlju Sirije, sirskima državljanoma, z njegovim očetom je bila tožnica poročena, kar pomeni, da se očetovstvo otroka avtomatično vpiše v rojstni list. Tožnica med postopkom tudi ni navedla oziroma uveljavljala, da ji grozi preganjanje kot samski ženski. Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe.

8. V pripravljalni vlogi z dne 27. 12. 2016 tožnika oporekata stališču tožene stranke, da lahko tožnik pridobi državljanstvo oziroma, da je sirski državljan. Navajata, da ne velja avtomatično, da se otroci spočeti in rojeni v zakonski zvezi štejejo za potomce pokojnega moža in da se to avtomatično ne vpiše v rojstni list. Izpostavljata, da informacijam, ki sta jih v zvezi s tem predložila, tožena stranka očitno ne oporeka. V nadaljnji pripravljalni vlogi sta tožnika, sklicujoč se na sodbo Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-662/17, uveljavljala, da je izrek izpodbijane odločbe nezakonit, ker tožena stranka v njem ni posebej zavrnila prošenj tožnikov za priznanje statusa begunca.

9. V pripravljalni vlogi z dne 21. 11. 2018 je tožena stranka sodišče obvestila, da je dne 20. 11. 2018 prejela "take back" zahtevek nemških organov, ker sta tožnika tam dne 6. 11. 2018 zaprosila za mednarodno zaščito. Ker sta tožnika zapustila Slovenijo, je tožena stranka predlagala zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa. V odgovoru z dne 17. 12. 2018 sta tožnika temu nasprotovala, češ da imata kot upravičenca do statusa subsidiarne oblike zaščite pravico do potovanja izven Republike Slovenije in da je Republika Slovenija trenutno edina država članica, ki je pristojna za obravnavo njunih prošenj. Izpostavljata, da imata v Republiki Sloveniji še vedno prijavljeno prebivališče. V odgovoru je tožena stranka poudarila, da tožnika sicer lahko potujeta izven Republike Slovenije, vendar je pri tem bistveno, da sta tožnika v Zvezni republiki Nemčiji zaprosila za mednarodno zaščito, zaradi česar nista več zainteresirana za nadaljevanje postopka mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

10. Sodišče najprej pojasnjuje, da je v tem upravnem sporu s sklepom I U 1743/2016-9 z dne 20. 12. 2017 prekinilo postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti določil druge in tretje alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. Ustavno sodišče RS je s sklepom U-I-13/18-5 z dne 15. 3. 2018 zahtevo za oceno ustavnosti zavrglo, zato je sodišče postopek nadaljevalo.

11. Na poziv sodišča je tožena stranka z vlogo z dne 26. 6. 2019 sodišču dostavila informacije o izvorni državi, ki jih je pridobila po uradni dolžnosti in uporabila pri izdaji izpodbijane odločbe, in ki jih je sodišče nato posredovalo tožnikoma v izjavo.

12. V pripravljalni vlogi z dne 1. 7. 2019 sta tožnika sodišču predložila dodatne informacije o izvorni državi, z vlogo z dne 16. 7. 2019 pa še zdravstveno dokumentacijo za mladoletnega tožnika. Navedla sta, da zdravstvene dokumentacije nista predložila prej, ker se tožnica ni zavedala, da gre za relevantna dejstva, poleg tega pa z dokumentacijo takrat še ni razpolagala. Tožnika uveljavljata, da je treba tožnika šteti za ranljivo osebo s posebnimi potrebami v smislu 22. točke prvega odstavka 2. člena ZMZ-1.

13. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo dne 23. 8. 2019 in na njej zaslišalo tožnico.

14. Tožba je utemeljena.

15. Uvodoma sodišče ugotavlja, da tožnika izkazujeta pravni interes za tožbo v konkretnem primeru. Iz sodbe SEU C-662/17, E.G. proti Sloveniji z dne 18. 10. 2018 ter iz kasneje izdanih sklepov Vrhovnega sodišča I Up 224/2017 z dne 28. 11. 2018 ter I Up 234/2017 z dne 9. 1. 2018 je namreč razvidno, da je treba tudi prosilcem za mednarodno zaščito, ki jim je bila priznana subsidiarna oblika zaščite, ne pa tudi status begunca, priznati pravni interes za izpodbijanje odločbe v upravnem sporu.

16. Sodišče tudi ni imelo podlage, da bi med postopkom zavrglo tožbo tožnikov, ker naj bi dne 6. 11. 2018 zaprosila za mednarodno zaščito v Zvezni republiki Nemčiji. Po mnenju tožene stranke naj tožnika ne bi več izkazovala pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora. Sodišče glede tega poudarja, da je bil tožnikoma z izpodbijano odločbo priznan status subsidiarne oblike zaščite, in da skladno s tretjim odstavkom 90. člena ZMZ-1¹ oseba pridobi vse pravice, ki iz statusa izhajajo, že z dnem vročitve upravne odločbe o priznanju statusa. Da oseba s priznano subsidiarno obliko zaščite navedeni status izgubi, če sodišče odločbo, s katero ji je bil status priznan, v upravnem sporu odpravi, je razvidno tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 (13. točka obrazložitve). Iz navedenega torej izhaja, da imata tožnika v Republiki Sloveniji vse od izdaje izpodbijane odločbe priznan status subsidiarne oblike zaščite, kar med strankama tudi ni sporno. Ta status ni odvisen od dejstva, da sta tožnika zapustila Republiko Slovenijo in v Zvezni republiki Nemčiji zaprosila za mednarodno zaščito, kakor tudi ne od dejstva, da izpodbijana odločba o priznanju statusa subsidiarne oblike zaščite še ni pravnomočna. Posledično torej tožnika nista v enakem položaju kakor prosilci za mednarodno zaščito, za katere po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega² in Ustavnega sodišča³ velja, da s samovoljno zapustitvijo azilnega doma oziroma njegove izpostave kršijo svoje obveznosti po ZMZ-1⁴ in očitno izkazujejo, da nimajo (več) namena počakati na pravnomočni zaključek postopka mednarodne zaščite. Tožena stranka kot razlog za zavrženje poudarja le dejstvo, da sta tožnika v Zvezni republiki Nemčiji zaprosila za mednarodno zaščito, zgolj ta okoliščina pa glede na vse navedeno ne daje podlage, da bi sodišče v konkretnem primeru ugotovilo, da tožnika ne izkazujeta več pravnega interesa za vodenje postopka. Poleg tega sta se tožnika med trajanjem upravnega spora v Republiko Slovenijo vrnila, saj se je tožnica udeležila naroka za glavno obravnavo.⁵

17. Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor o zmotnem razumevanju tožene stranke, da ker je po njenem mnenju odločila v korist tožnikov, slednjih ni bila dolžna seznanjati s po uradni dolžnosti pridobljenimi in v odločbi uporabljenimi informacijami o izvorni državi. Vrhovno sodišče je glede enakega dejanja tožene stranke v sklepu I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 (19. točka obrazložitve) navedlo, da če bi tožena stranka tožnika seznanila z uporabljenimi informacijami, bi njena odločitev lahko bila drugačna, upravni spor pa nepotreben. Tožnika imata torej pravico, da se že v upravnem postopku izjavita o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev (načelo zaslišanja stranke, prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)), zato bi morala tožena stranka tožnikoma pred odločitvijo predočiti zbrane informacije in jima omogočiti, da se do njih opredelita. Tako od nje zahtevata 9. člen ZUP in 22. člen ZMZ-1,⁶ nespoštovanje teh določb pa pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

18. Navedeno kršitev je sodišče odpravilo tako, da je tožnikoma z dopisom I U 1743/2016-46 z dne 1. 7. 2019, ki ga je njuna pooblaščenka prejela dne 2. 7. 2019, v izjavo poslalo omenjene informacije o izvorni državi, prebrale pa so se te listine tudi na naroku za glavno obravnavo dne 23. 8. 2019.⁷

19. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v upravnem postopku napačno uporabila materialno pravo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)), posledica česar je bilo napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Sodišče je opravilo glavno obravnavo (drugi odstavek 71. člena ZMZ-1), na kateri je ugotovilo drugačno dejansko stanje, in v skladu s primarnim zahtevkom tožnikov odločilo v sporu polne jurisdikcije.

20. Kršitev materialnega prava tožene stranke se nanaša na pravilnost ugotavljanja ugotovitve, ali tožnika izpolnjujeta pogoje za priznanje statusa begunca. Sodišče se bo v nadaljevanju najprej opredelilo do razlogov za priznanje statusa begunca za tožnico, nato pa še za tožnika.

Presoja izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca za tožnico

21. Iz dela odločbe, kjer tožena stranka presoja pogoje za priznanje statusa begunca za tožnico, je razvidno, da naj bi tožnica v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustila izvorno državo, "navajala zgolj vojno stanje"⁸; da je z navedbo na osebnem razgovoru, da bi lahko bila ogrožena, ker je Kurdinja, zlorabila postopek mednarodne zaščite in da ni pojasnila, s kakšnim konkretno preganjanjem se je soočila zaradi svoje narodnostne pripadnost.

22. Sodišče najprej ugotavlja, da ne drži, da bi tožnica navajala zgolj vojno stanje, saj je, pa čeprav v zvezi z vojnim stanjem, navedla tudi druge okoliščine, povezane z zapustitvijo države, ki so relevantne za presojo izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca. To velja predvsem za okoliščino, da gre za samsko žensko – vdovo, ki ima majhnega otroka z zdravstvenimi težavami od rojstva, in ki zaostaja v razvoju (kar med strankama ni sporno),⁹ in ki je ostala brez sredstev za preživljanje ter brez kakršnekoli moške oziroma družinske zaščite. Te okoliščine je tožnica izrecno navedla tako pri vložitvi prošnje kot na osebnem razgovoru. Pri vložitvi prošnje je navedla, da je v hiši svojih pokojnih staršev živela sama, da je njen mož umrl pred dvema mesecema, da ima njen sin zdravstvene težave in da so ji v Siriji rekli, da ima sin srčno napako, da v kraju C. ni življenja, da je vse drago, da ni vode in elektrike, da je bombardiranje vsakodnevno, da je morala zapustiti svoj dom, ker so vdrli uporniki in bi jo sicer ubili, da je sama in da nima nikogar. Na osebnem razgovoru dne 1. 8. 2016 je tožnica na vprašanje tožene stranke, zakaj je zapustila Sirijo v trenutku, kot jo je, odgovorila, da je bila ogrožena in to tudi zaradi smrti njenega moža, da je bilo njeno življenje zaradi tega težje in da je bila od moža finančno odvisna. Na posebno vprašanje, naj navede razloge, zaradi katerih je zapustila Sirijo in zakaj zaproša za mednarodno zaščito, je kot glavni razlog navedla vojno, in dodala, da je uporniška vojska vdrla v njeno stanovanja in da „po vrhu“ nima nobenega v Siriji. Na vprašanje, ali bi se vrnila v Sirijo, če bi se razmere uredile, je odgovorila, da tudi če bi se, nima nobenega in da ne ve, kam bi se vrnila.

23. Iz zgoraj povzetih navedb je razvidno, da je tožnica jasno navedla in se tudi sklicevala na dejstvo, da je ostala sama in da se je življenjska situacija zanjo in za njenega sina še dodatno poslabšala po smrti njenega moža oziroma sinovega očeta. Navedene okoliščine, za katere iz izpodbijane odločbe in vlog tožene stranke ne izhaja, da bi bile med strankama sporne,¹⁰ bi tožena stranka morala upoštevati v povezavi z dne 1. 8. 2016 predloženimi informacijami o izvorni državi. Takšen je tudi tožbeni ugovor tožnice.¹¹

24. Informacije so bile dane deloma v angleškem deloma v slovenskem jeziku, pri čemer tožena stranka tožnikov ni pozivala, da predloženo dokumentacijo v angleščini prevedejo, v izpodbijani odločbi pa je celo navedla, da je te informacije "skrbno preučila"¹² in upoštevala,¹³ četudi iz izpodbijane odločbe ni razvidno v kakšnem smislu jih je upoštevala.

25. Bistveno je, da sta se tožnika v omenjeni vlogi z dne 1. 8. 2016 sklicevala tudi na smernice UNHCR glede obravnavanja prosilcev za mednarodno zaščito iz Sirije iz novembra 2015,¹⁴ kjer so med profili oseb, ki so v poročilu posebej izpostavljene in ki po presoji UNHCR verjetno (ang. likely) potrebujejo mednarodno zaščito v smislu Ženevske konvencije,¹⁵ navedene tudi ženske (in otroci, kakor bo sodišče obrazložilo v nadaljevanju). V vlogi z dne 1. 8. 2016 sicer ni prevedenega za obravnavani primer ključnega nadaljevanja tega dela poročila, ki posebej izpostavlja „ženske brez moške zaščite“,¹⁶ prav tako v vlogi ni najti 18. točke poročila, kjer je glede žensk navedeno, da na njihov položaj izredno vpliva trajajoči konflikt, saj so na podlagi svojega spola vse bolj izpostavljene številnim kršitvam različnih strani v konfliktu. Tisoče žensk naj bi bilo ubitih zaradi bombardiranja na civilnih območjih in zaradi ostrostrelcev med napadi in pokoli. Druge so pridržane, vzete za talke, podvržene mučenju in spolnemu ali drugemu nasilju, uporabljene kot človeški ščit ali podvržene ostrim razlagam šeriatskega prava. Vse več žensk in deklet postaja primarni ali edini skrbniki svojih družin zaradi poškodbe ali invalidnosti moških članov družin, njihovega pridržanja, izginotja, smrti, udeležbe v konfliktu ali zaradi omejenega gibanja zaradi strahu pred aretacijo, pridržanjem ali usmrtitvam na kontrolnih točkah. Te ženske in dekleta se soočajo s posebnimi težavami v življenju in skrbi za svoje družine in v okoliščinah povečanega tveganja za zlorabe in izkoriščanja.¹⁷ Navedene dele smernic UNHCR glede obravnavanja prosilcev za mednarodno zaščito iz Sirije iz novembra 2015 je sodišče pridobilo in prevedlo po uradni dolžnosti,¹⁸ s prevodi seznanilo stranki, ki glede samega prevoda in vsebine nista imeli pripomb, ter navedeni dokaz izvedlo na glavni obravnavi dne 23. 8. 2019.¹⁹

26. Glede na poseben položaj, ki ga daje Ženevska konvencija²⁰ in slovenska ter evropska azilna zakonodaja²¹ UNHCR, so njegova poročila in smernice, ki jih izdaja za najbolj ogrožena območja, pri presoji pogojev za priznanje statusa begunca posebej relevantna (39.²² in 46.²³ uvodna izjava in b točka tretjega odstavka 10. člena²⁴ Procesne Direktive II²⁵) in bi jih zato tožena stranka mogla in morala pridobiti že po uradni dolžnosti in jih v postopku tudi upoštevati. V izpodbijani odločbi je sicer tožena stranka navedla, da je s strani tožnikov predložene informacije upoštevala pri odločanju, vendar iz odločbe to ni razvidno. S tem, ko tožena stranka ni po uradni dolžnosti pridobila navedenih UNHCR in jih ni upoštevala niti v tistem delu, v katerem sta se nanje sklicevala tožnika, je kršila materialno pravo, in sicer tretjo, osmo in deveto alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1²⁶ in b točko tretjega odstavka 10. člena Procesne direktive II.

27. Enako velja tudi glede preostalih informacij o izvorni državi, ki sta jih tožnika predložila dne 1. 8. 2016. Zbir informacij se je namreč celo pričel z naslovom „Prilagamo informacije o ogroženosti žensk v Siriji“, iz česar je prav tako razvidna posebna ogroženost žensk v Siriji. Iz omenjenih informacij, ki jim tožena stranka niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni kakorkoli oporekala, izhaja, da so ženske v Siriji žrtve spolnega nasilja; da so tako vladne kot nevladne oborožene sile zagrešile sistematična posilstva in dejanja spolnega nasilja tekom konflikta; da je bilo to pravzaprav vojno orožje (ang. weapon of war); da jih oblast pri tem ni zaščitila in kasneje tudi ni nudila nikakršne pomoči ter da so vladne sile v priporih skupinsko in posamično posiljevale ženske, za katere so menile, da sodelujejo z opozicijo. Nadalje informacije navajajo, da so žrtve spolnega nasilja lahko tudi moški, vendar da so ženske bolj ogrožene kot moški, še posebej zaradi prisilne razselitve, ločitve od družine, odsotnosti osnovne strukturne in družbene zaščite ter omejenega varnega dostopa do raznih storitev, prav ženske pa se še posebej bojijo razkriti spolno nasilje zaradi kulturnih, družbenih in verskih prepričanj povezanih s poroko in spolnostjo. Ženske so lahko tudi žrtve ugrabitev v zameno za pridobivanje informacij ali za pogajanja za izpustitev pripornikov.

28. Citirane informacije skupaj z navedbami tožnice in omenjenimi smernicami UNHCR predstavljajo zadostno trditveno podlago, da bi tožena stranka mogla in morala prepoznati in presojati tudi ta razlog za preganjanje. Ni namreč na prosilcu za mednarodno zaščito, da uveljavlja zvezo med dejanji preganjanja in eno ali več podlagami za preganjanje iz Ženevske konvencije, ker "je dolžnost tožene stranke, da vzpostavi materialnopravno pravilno povezavo med preganjanjem in razlogi za preganjanje", pri čemer od prosilca tudi ni pričakovati, da bo vedel za takšen obstoj povezave.²⁷,²⁸ To velja še toliko bolj v okoliščinah konkretnega primera, ko gre za neizobraženo tožnico (ki ni niti pismena), od katere se ne more pričakovati, da bo materialnopravno opredelila preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini po Ženevski konvenciji, njeni pooblaščenci pa so se na posebno ogroženost žensk v vlogi z dne 1. 8. 2016 in v njej predloženih informacijah o izvorni državi celo izrecno sklicevali. Poleg tega, kot že omenjeno, tožena stranka v nobenem primeru ne bi smela spregledati smernic UNHCR glede obravnavanja prosilcev za mednarodno zaščito iz Sirije, kjer so ženske prav tako posebej izpostavljene. Glede na vse navedeno je tožena stranka s tem, ko tožničinih razlogov za preganjanje ni upoštevala v okviru pripadnosti določeni družbeni skupini oziroma s tem, ko ni napravila pravilne povezave med preganjanjem in razlogi za preganjanje, napačno uporabila materialno pravo (kršitev četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 v zvezi s 26. členom ZMZ-1).

29. Tožena stranka bi namreč morala prepoznati tožnico kot pripadnico posebne družbene skupine, in sicer "ženske v Siriji", kar je razlog za preganjanje v smislu četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Kvalifikacijska direktiva II²⁹ v d točki 10. člena in ZMZ-1 v petem odstavku 27. člena določata, da se kot določena družbena skupina šteje zlasti (torej ne izključno) skupina, katere članom je skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se oseba ne sme prisiliti, naj se mu odreče, in, ki ima v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno. Sodišče ugotavlja, da je v mednarodni sodni praksi³⁰ prevladujoče stališče, da so ženske lahko pripadnice določene družbene skupine v skladu z Ženevsko konvencijo. Biti ženska je prirojena lastnost, ki se ji oseba ne more odreči, prav tako pa jo preostanek družbe, torej moški, nedvomno dojemajo kot sebi različno. Vse to po presoji sodišča velja tudi za ženske v Siriji, še toliko bolj v okoliščinah oboroženega spopada, saj so zaradi prevladovanja moških v oboroženih silah, kot civilistke še toliko bolj izpostavljene. Kot navajajo smernice UNHCR so, med drugim, še posebej ranljive ženske brez moške zaščite.³¹ Sodišče pri tem poudarja, da za opredelitev določene družbene skupine, ni nujno, da ima vsaka oseba iz te skupine utemeljen strah pred preganjanjem,³² niti sama opredelitev neke skupine ljudi za določeno družbeno skupino še ne pomeni, da ima vsaka oseba iz te skupine utemeljen strah pred preganjanjem. To je namreč odvisno od okoliščin vsakega posameznega primera.

30. V konkretnem primeru je treba v skladu s c točko tretjega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive II³³ upoštevati vse okoliščine, ki še dodatno povečujejo tožničino ranljivost in ki še dodatno objektivno kažejo na njen utemeljen strah pred dejanji preganjanja. Tožnica je namreč samska ženska (vdova) brez kakršnekoli podpore ožjega ali širšega sorodstva, torej tudi brez kakršnekoli moške zaščite, ki je glede na smernice UNHCR posebej pomembna; je pripadnica kurdske manjšine; je neizobražena (celo nepismena); s poklicem (frizerka), ki ji v okoliščinah vojne ne omogoča preživetja;³⁴ ima majhnega otroka z zdravstvenimi težavami in zaostankom v razvoju in je bila prisiljena zapustiti svoje prebivališče, zaradi česar se nima kam vrniti. Vse navedene okoliščine so za obravnavano zadevo bistvenega pomena in po presoji sodišča pomembno povečujejo tožničino ranljivost in ogroženost, še posebej v vojnem stanju, za katerega je tožena stranka sama ugotovila, da za oba tožnika že sama po sebi predstavlja resno in individualno grožnjo za njuno življenje ali osebnost.

31. Iz zgoraj povzetih informacij o izvorni državi je razvidno, da so dejanja, ki grozijo ženskam v Siriji, dejanja fizičnega in spolnega nasilja (prva alineja drugega odstavka 27. člena ZMZ-1) in so povezana s spolom (šesta alineja drugega odstavka 27. člena ZMZ-1). Po svoji intenziteti so dejanja, kot so usmrtitve, pridržanje, mučenje, posilstvo, spolno in drugo nasilje, razne zlorabe in izkoriščanja, v vojnih razmerah in s strani oboroženih sil, po presoji sodišča dovolj resne narave, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena³⁵ EKČP ni mogoče omejiti (prva alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1). V konkretnem primeru so to npr. pravica do življenja iz 2. člena³⁶ EKČP in 2. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)³⁷,³⁸ in prepoved mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja iz 3. člena EKČP³⁹ in 4. člena Listine⁴⁰, ki sta glede na drugi odstavek 15. člena EKČP absolutni pravici. Po presoji sodišča imajo torej navedena dejanja lastnosti, ki jih za dejanja preganjanja zahtevata 27. člen ZMZ-1 in 9. člen Kvalifikacijske direktive II. Med navedenimi dejanji preganjanja in razlogom za preganjanje obstaja tudi vzročna zveza (tretji odstavek 9. člena Kvalifikacijske direktive II in osmi odstavek 27. člena ZMZ-1), saj že iz vseh citiranih informacij o izvorni državi predvsem pa iz smernic UNHCR izhaja, da so ženske v nevarnosti zaradi navedenih dejanj prav zaradi tega, ker so ženske.

32. Glede na informacije o izvorni državi so subjekti preganjanja v tožničinem primeru tako država (poročila namreč kažejo, da so izvajalci nasilja tudi vladne oborožene sile) kakor nedržavni subjekti - nevladne oborožene sile in drugi (prva in tretja alineja 24. člena ZMZ-1). Glede slednjih iz informacij izhaja, da država žrtev ne zaščiti niti jim po storjenih dejanjih ne nudi pomoči, torej so izpolnjeni tudi pogoji, ki jih glede subjektov preganjanja in zaščite zahtevata 24.⁴¹ in 25.⁴² člen ZMZ-1. Prav tako iz informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi bila mogoča kakršnakoli notranja zaščita (29. člen ZMZ-1⁴³). Glede na določbo 27. uvodne izjave Kvalifikacijske direktive II, iz katere je razvidno, da bi bilo treba domnevati, da prosilcu, če so subjekti preganjanja ali resne škode država ali njeni predstavniki, dejanska zaščita ni na voljo, in glede na ugotovitev v izpodbijani odločbi, da v primeru tožnikov ni mogoče uporabiti instituta notranje zaščite zaradi nepredvidljive varnostne situacije v celotni državi, zaradi česar od tožnikov ni razumno pričakovati, da bi se naselila kje drugje (druga alineja prvega odstavka 29. člena ZMZ-1), sodišče presoja, da notranja zaščita za tožnika ne obstaja.

33. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi do enakih ugotovitev za izdajo pravilne in zakonite odločbe morala priti tožena stranka že v času izdaje izpodbijanega akta, tj. 8. 11. 2016. S tem je sodišče opravilo presojo zakonitosti upravnega akta v trenutku njegove izdaje v skladu s stališči Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (15. točka obrazložitve). Sodišče pa je na podlagi tretjega odstavka 46. člena Procesne direktive II⁴⁴ opravilo tudi glavno obravnavo in izvedlo ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj.

34. V tem okviru sodišče ugotavlja, da novejše informacije o izvorni državi, ki sta jih v upravnem sporu predložila tožnika, potrjujejo ogroženost žensk v času izdaje izpodbijane odločbe in se nanašajo tudi na čas po njeni izdaji. Tako iz zadnjih posodobljenih smernic UNHCR⁴⁵ glede obravnavanja prosilcev za mednarodno zaščito iz Sirije iz novembra 2017 izhaja, da je položaj žensk še vedno močno prizadet zaradi spopadov in da so zaradi svojega spola vedno bolj izpostavljene številnim kršitvam človekovih pravic s strani različnih strani v sporu. Grozijo jim npr. samovoljne aretacije, pridržanja v izolaciji, ugrabitve, mučenja, spolno nasilje in usmrtitve, in sicer zaradi njihove resnične ali domnevne podpore ali povezanosti s stranmi v konfliktu, tudi zaradi njihovih lastnih političnih stališč ali dejavnosti, njihovih družinskih vezi, verske ali etnične identitete ali njihovega prebivališča ali kraja izvora. Ženske so uporabljene kot pogajalsko sredstvo za izmenjavo talcev ter se soočajo s posebnimi oblikami in manifestacijami preganjanja. Spolno nasilje je sistematično uporabljeno kot vojno orožje. Druge oblike nasilja na podlagi spola, vključno z nasiljem v družini, zločini iz časti, zgodnje in prisilne poroke in trgovina z ljudmi z namenom spolnega izkoriščanja in prostitucije so zelo razširjene in so se po več letih konfliktov celo „normalizirale“. Ločene ženske in vdove naj bi se soočale z družbeno stigmatizacijo in pravno diskriminacijo. Vse več žensk postaja primarni ali edini skrbnik svojih družin zaradi, med drugim, smrti moških. Te ženske se soočajo s posebnimi težavami pri preživljanju in skrbi za svoje družine ob povečanem tveganju tako splošnega nediskriminatornega nasilja kot specifično usmerjenega nasilja, zlorab, izkoriščanja in pravne diskriminacije. Ženske se prav tako soočajo z velikim tveganjem spolnega nasilja in izkoriščanja v taboriščih za notranje razseljene osebe. V smernicah UNHCR je navedeno, da, med drugim, ženske brez prave družinske podpore (na drugem mestu smernice omenjajo ženske brez moške zaščite),⁴⁶ vključno z vdovami in ločenimi osebami, verjetno (ang. likely⁴⁷) potrebujejo mednarodno zaščito na podlagi njihove pripadnosti določeni družbeni skupini, ki je opredeljena kot "ženske v Siriji", njihove vere, političnega mnenja ali pripisanega političnega mnenja ali kombinacije teh in drugih ustreznih razlogov, odvisno od posameznih okoliščin primera.

35. Navedene informacije torej še dodatno potrjujejo dejanja preganjanja, ki grozijo ženskam, zgolj zato, ker so ženske v Siriji, oziroma zaradi kombinacije različnih razlogov. Še posebej smernice poudarjajo ranljivost žensk, ki so ostale brez moške in družinske zaščite, in navajajo, da se te ženske soočajo s posebnimi težavami pri preživljanju in skrbi za svoje družine ob povečanem tveganju tako splošnega nediskriminatornega nasilja kot specifično usmerjenega nasilja, zlorab, izkoriščanja in pravne diskriminacije. Tudi sicer so različne oblike nasilja na podlagi spola zelo razširjene in so se po več letih konfliktov celo "normalizirale". Glede na to, da je tožnica navedla, da se nima kam vrniti in da je dejansko ostala brez kakršnekoli družinske zaščite, so relevantne smernice tudi v delu, ki govori o velikem tveganju spolnega nasilja in izkoriščanja v taboriščih za notranje razseljene osebe.

36. Sodišče poudarja, da s strani tožnikov v upravnem sporu predloženim informacijam o izvorni državi tožena stranka ni v ničemer oporekala in tudi ni predložila svojih informacij o izvorni državi, ki bi navedenim informacijam morebiti nasprotovale.⁴⁸ Na podlagi informacij iz upravnega postopka, informacij, ki sta jih tožnika predložila v upravnem sporu, in na podlagi s strani sodišča po uradni dolžnosti pridobljenih informacij (prilogi C1 in C2), sodišče presoja, da ima tožnica še vedno utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini (ženske v Siriji). Poleg tega se še vedno nahaja zunaj države, katere državljanka je, še vedno ne more uživati varstva te države, ne obstajajo pa niti izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega ZMZ-1, s čimer so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje statusa begunca v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1.⁴⁹

37. Ne glede na slednje, tj., da je treba tožnici priznati status begunca že zaradi tega, ker je ženska v Siriji, brez moške in družinske zaščite, ter tudi zaradi vseh dodatnih okoliščin, ki verjetnost preganjanja le še povečujejo (je neizobražena (celo nepismena); nezmožna preživljanja; ima majhnega otroka z zdravstvenimi težavami in zaostankom v razvoju, kar ji prav tako onemogoča zaposlitev,⁵⁰ in je bila prisiljena zapustiti svoje prebivališče), sodišče ugotavlja, da so pri tožnici podani tudi drugi razlogi po Ženevski konvenciji, ki dodatno utemeljujejo njen strah pred preganjanjem, še posebej v medsebojni kombinaciji in v povezanosti z drugimi omenjenimi osebnimi okoliščinami tožnice in tožnika.

38. Poleg tega je treba izpostaviti, da UNHCR smernice iz leta 2015, na katere sta se tožnika sklicevala že v upravnem postopku, že na splošni ravni posebej omenjajo, da bo za veliko civilistov iz Sirije razlog preganjanja iz Ženevske konvencije temeljil v neposredni ali posredni, dejanski ali domnevni povezavi z eno od strani v konfliktu in da so lahko osebe ogrožene zaradi pripisanega političnega prepričanja že zgolj zaradi tega, ker so živele v naselju, ki ga je nadzorovala ena izmed strani, ali pa zato, ker pripadajo verski ali etnični manjšini, ki je povezana, ali pa je dojeta kot da je povezana, z določeno stranjo v sporu.⁵¹ Enako še vedno navajajo tudi zadnje smernice UNHCR iz leta 2017, in sicer da vlada na splošno še vedno obravnava civiliste, ki izvirajo iz krajev, ki so bili (tudi le začasno) pod nadzorom protivladnih oboroženih sil, kot da so bili povezani z oboroženo opozicijo.⁵² Tega razloga za preganjanje tožena stranka ni v zadostni meri presojala, kljub temu, da je tožnica navedla, da je prebivala v delu mesta, ki je bil pod nadzorom upornikov. Na glavni obravnavi je na novo navedla tudi, da je njen mož celo sodeloval z osvobodilno fronto (torej protivladnim režimom) in da je bila zaradi tega tudi sama ogrožena.⁵³ Navedeno dejstvo je sicer tožnica navedla precej pozno v postopku, vendar ker je samoiniciativno pojasnila, da se je pred tem to bala povedati, sodišče pa ob neposrednem zaslišanju tudi ni zaznalo, da tožnica glede tega ne bi bila dovolj prepričljiva, sodišče sprejema to dejstvo za dovolj verjetno izkazano. Še posebej, ker je tožnica že na osebnem razgovoru dne 1. 8. 2016 samoiniciativno vprašala uradno osebo, ali bodo za ta razgovor vedeli v Siriji, in hkrati dodala in da se v Sirijo ne sme vrniti.⁵⁴ Takšna izjava po presoji sodišča ne kaže, da bi tožnica bežala izključno pred vojno, saj ni jasno, zakaj bi jo sicer skrbelo, ali bodo za vsebino razgovora izvedeli v Siriji. Tudi izjava, da se „ne sme“ vrniti nazaj v Sirijo, po presoji sodišča kaže na poseben strah pred vrnitvijo.

39. Glede na navedene okoliščine in glede na sedanje dejansko stanje, da je kraj C. pod nadzorom vladnih sil,⁵⁵ torej ni mogoče izključiti, da ne bi bila tožnika v nevarnosti tudi zaradi pripisanega protivladnega prepričanja, kar tožnika kot posebej ranljivo žensko in otroka postavlja v še slabši položaj. Enako je mogoče ugotoviti glede nespornega dejstva, da sta tožnika po narodnosti Kurda. Sodišče sicer presoja, da so bile tožničine navedbe o slabšem položaju Kurdov v Siriji premalo konkretizirane,⁵⁶ informacije o izvorni državi ne dovolj specifične za njuno situacijo,⁵⁷ tožbene navedbe pa preskope in presplošne,⁵⁸ da bi se lahko na njihovi podlagi ugotovil utemeljen strah pred preganjanjem zgolj zaradi kurdske narodnosti, vendar je treba kljub temu upoštevati, da pripadnost etnični manjšini ranljivosti tožnikov ne zmanjšuje, pač pa zelo verjetno še povečuje.

40. Pri tožnici gre torej za utemeljen strah pred preganjanjem zaradi kombinacije različnih razlogov po Ženevski konvenciji, od katerih za priznanje statusa begunca zadošča že pripadnost določeni družbeni skupini, tj. ženske v Siriji, v povezavi z njenimi osebnimi okoliščinami, ki še povečujejo njeno ranljivost in utemeljujejo njen strah pred preganjanjem.

Presoja izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca za mladoletnega tožnika

41. Podobno je mogoče ugotoviti tudi glede tožnika. Tudi v tem delu je odločitev tožene stranke zaradi napačne uporabe materialnega prava nezakonita in nepravilna, saj se tožena stranka z obravnavanjem pogojev za priznanje statusa begunca tožniku sploh ni ukvarjala, pač pa v enem stavku nepravilno zaključila, da se zaradi njegove mladoletnosti tožničina ravnanja štejejo kot njegova ravnanja in da zato pogoji za priznanje statusa begunca niso izpolnjeni niti glede njega.⁵⁹

42. Ponovno tožena stranka ne bi smela spregledati, da že smernice UNHCR iz leta 2015 otroke v Siriji obravnavajo kot enega izmed rizičnih profilov, ki verjetno (ang. likely) potrebujejo mednarodno zaščito v smislu Ženevske konvencije. Prevod navedenih smernic sta tožnika predložila že v vlogi z dne 1. 8. 2016, njihovo neupoštevanje pa uveljavljata v tožbi.⁶⁰

43. Navedene smernice UNHCR navajajo, da so poleg splošne skupine otrok še posebej v nevarnosti otroci, ki jim grozi odvzem prostosti ali pa jim je bila v preteklosti odvzeta prostost, otroci, ki so bili žrtve ali jim grozi prisilno novačenje, spolno in družinsko nasilje, otroško delo, trgovina z ljudmi in sistematična zavrnitev dostopa do izobraževanja.⁶¹ Zadnje smernice UNHCR iz leta 2017 med profili oseb, ki verjetno (ang. likely) potrebujejo mednarodno zaščito, navajajo otroke določenih profilov ali v posebnih okoliščinah, zlasti otroke, ki so žrtve ali za katere obstaja visoko tveganje, da bodo postali žrtve prisilnega novačenja mladoletnih, spolnega in družinskega nasilja, dela otrok, trgovine z ljudmi in sistematičnega zavračanja dostopa do izobraževanja.⁶² Iste smernice navajajo, da lahko otroci spadajo med številne druge profile tveganja, ki jih vsebujejo te smernice, da po poročilih predvsem vlada in pro-vladne sile izvajajo nasilje nad otroki, vključno z mučenjem, zaradi njihove (pripisane) povezanosti s stranmi v konfliktu, lahko tudi zgolj na podlagi povezanosti z družinskimi člani, ki nasprotujejo vladi. Nekaterim otrokom je bila odvzeta svoboda s strani protivladnih oboroženih skupin in ISIS zaradi njihove povezanosti z drugimi stranmi v konfliktu. Te skupine otroke uporabljajo tudi za izvrševanje vojnih zločinov ter jih indoktrinirajo. Otroci so tudi žrtve za otroke specifičnih oblik in manifestacij preganjanja, vključno s prisilnim novačenjem mladoletnih, spolnim nasiljem, prisilnimi ali otroškimi porokami, nasiljem v družini, otroškim delom, trgovino z ljudmi in sistematičnem preprečevanjem izobraževanja. UNHCR meni, da otroci, ki spadajo v naslednje kategorije, verjetno (ang. likely) potrebujejo mednarodno zaščito zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini, vključno s posebno družbeno skupino „otroci v Siriji“, in/ali na podlagi drugih ustreznih razlogov, odvisno od posameznih okoliščin primera: 1) preživeli otroci in otroci, ki jim grozi prisilno novačenje ali novačenje mladoletnih, 2) preživeli otroci ali otroci, ki jim grozi spolno nasilje, nasilje v družini, prisilne in/ali zgodnje poroke ali zločini iz časti, 3) šoloobvezni otroci, za katere obstaja tveganje, da jim bo zaradi njihove vere, etnične pripadnosti ali (pripisanega) političnega mnenja sistematično preprečen dostop do izobraževanja.

44. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v času odločanja sodišča star približno štiri leta in pol. Tako izhaja tudi iz Odpustnega pisma z dne 17. 3. 2016 (priloga A11).⁶³ V vsakem primeru je iz njegove prošnje z dne 17. 3. 2016, kjer je tudi njegova slika, razvidno, da je bil v tistem času star vsaj nekaj mesecev. Med strankama že v času izdaje izpodbijane odločbe ni bilo sporno, da tožnik zaostaja v razvoju in ima težave z zdravjem.⁶⁴ Prav tako tožena stranka ni v ničemer oporekala zdravstveni dokumentaciji, ki sta jo tožnika predložila z vlogo z dne 16. 7. 2019, in iz katere izhaja, da ima tožnik blago cerebralno paralizo z izrazito distrofijo in zaostaja v razvoju. Tožnika sta sicer predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke za ugotovitev, ali gre za osebo s posebnimi potrebami, ter preverjanje informacij o otrocih s posebnimi potrebami v Siriji, vendar je sodišče dokazna predloga zavrnilo, ker samo zdravstveno stanje tožnika med strankama ni sporno, prav tako ne dejstvo, da za tožnika v Siriji res ne bi moglo biti v zadostni meri oziroma sploh poskrbljeno,⁶⁵ tožnika pa tudi ne zatrjujeta, da bi tožniku že zgolj zaradi morebitnega statusa osebe s posebnimi potrebami (kot pripadnika določene družbene skupine) grozilo preganjanje. Iz teh razlogov izvedba dokazov za odločitev ni bila potrebna.

45. Je pa opisano tožnikovo šibko zdravstveno stanje in njegov razvojni zaostanek pomembna okoliščina, ki tožnika v primerjavi z zdravimi otroki v Siriji postavlja v dodatno ranljiv položaj (posledično tudi tožnico). S tem ko tožena stranka navedenega ni upoštevala, je prekršila točko c tretjega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive II⁶⁶ in načelo največjih otrokovih koristi (15. člen ZMZ-1 in drugi odstavek 24. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Navedeno načelo izvira iz prvega odstavka 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP),⁶⁷ v zvezi s katero je SEU že sprejelo stališče, da je zavezujoča za vse članice EU.⁶⁸ Posebna zaščita otrok je vključena tudi v prvi odstavek 56. člena Ustave, ki ga je po stališču Ustavnega sodišča prav tako treba razlagati v povezavi z načelom največje koristi otroka.⁶⁹ Vrhovno sodišče je tudi že sprejelo stališče, da je starost prosilca za mednarodno zaščito pomembna tako z vidika vodenja postopka (in s tem povezanimi procesnimi garancijami) kot z vidika vsebinske obravnave prošnje za mednarodno zaščito (v povezavi z razlogi in dejanji preganjanja).⁷⁰

46. Naslednja pomembna okoliščina, ki je bila prvič izrecno izpostavljena v tožbi, dejstva v zvezi s tem pa so bila navedena že v upravnem postopku,⁷¹ je vprašanje, ali bi lahko tožnik ob morebitni vrnitvi v Sirijo uradno pridobil sirsko državljanstvo ali pa bi mu bila ta pravica zavrnjena. Na obrazcu prošnje z dne 17. 3. 2016 je za tožnika sicer res navedeno, da je državljan Sirske arabske republike, po drugi strani pa je uradna oseba tožnico že na prošnji sama vprašala, zakaj tožnik nima nobenega dokumenta, na kar je tožnica odgovorila, da zanj ni mogla dobiti niti rojstnega lista, ker je bil rojen med vojno.⁷² Glede na navedeno torej državljanstvo tožnika v upravnem postopku niti ni moglo biti zanesljivo ugotovljeno. Iz upravnega spisa izhaja, da je bilo sprva za toženo stranko sporno dejstvo, ali je bil tožnik rojen v Siriji ali v Turčiji,⁷³ v izpodbijani odločbi se do tega vprašanja ni opredelila, v odgovoru na tožbo pa trdi, da je bil tožnik rojen v Siriji.⁷⁴ Tožnica je do glavne obravnave trdila, da je svojega sina rodila v Siriji, na glavni obravnavi pa, da ga je rodila v Turčiji, in nato kar dvakrat ponovila, da ga je rodila 15. 10. 2016, čeprav je bila soočena z dejstvom, da je že marca 2016 skupaj s sinom v Republiki Sloveniji zaprosila za mednarodno zaščito. Zaradi vseh navedenih nasprotujočih si izjav in pomanjkanja dokazov, sodišče ne more ugotoviti, kje točno je bil tožnik rojen. Ravno to, torej nezmožnost zanesljive ugotovitve tožnikove rojstne države, ki bi lahko bila tudi Turčija, in očitno nelogične izjave tožnice o datumu njegovega rojstva, je tisto, kar bo za tožnika tudi glede na informacije o izvorni državi⁷⁵ najverjetneje predstavljalo oviro pri pridobivanju oziroma dokazovanju sirskega državljanstva. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sicer trdi, da se otroci, rojeni v zakonski zvezi, po sirijskem pravu avtomatično vpisujejo kot potomci (tudi pokojnega) moža, vendar za to ne predloži nobenih dokazov in zato sodišče tej navedbi ne more slediti. Iz informacij o izvorni državi, ki sta jih predložila tožnika in ki jih je po uradni dolžnosti pridobilo sodišče, izhaja tudi, da matere same ne morejo veljavno prenesti državljanstva na svojega otroka, razen, če navedejo, da je oče neznan in ob hkratnem pogoju, če je bil otrok rojen v Siriji.⁷⁶ Glede na okoliščino, da tožnica zaradi vojne (kar sodišče ocenjuje za prepričljivo in življenjsko logično in nepovezano s tem, kje se je tožnik rodil) njegovega rojstva ni mogla niti registrirati, je zelo vprašljivo, ali in kako bi (tožnica) po več kot štirih letih ob morebitnem povratku v Sirijo še lahko dokazala očetovstvo otroka in/ali, da je bil otrok morebiti res rojen v Siriji. Oboje pa je bistvenega pomena za uradno pridobitev sirskega državljanstva.⁷⁷ Tožničina neizobraženost, nepismenost in očitno nelogične izjave glede okoliščin rojstva njenega sina sedaj drugega tožnika, to možnost še dodatno znižujejo. Sodišče torej sprejema za dovolj verjetno, da bi tožnik ob vrnitvi v Sirijo imel težave, morda celo nepremostljive, pri dokazovanju in pridobivanju sirskega državljanstva, kar bi pomembno vplivalo na njegovo ranljivost, saj mu bodo s tem še dodatno okrnjene možnosti za preživljanje, primerno zdravniško oskrbo, razvoj, izobraževanje ipd.

47. Sodišče ugotavlja, da dejstvo, da je tožnik mlajši otrok, vse navedene okoliščine (tožnikovo zdravstveno stanje, zaostanek v razvoju in nedostopnost zadostne zdravstvene oskrbe v Siriji, smrt očeta ter s tem povezano zelo oteženo dokazovanje okoliščin, pomembnih za pridobitev državljanstva) skupaj z vsemi ostalimi okoliščinami, za katere je sodišče že ugotovilo, da ogrožajo njegovo mater in hkrati edino skrbnico (samska ženska (vdova) brez kakršnekoli podpore ožjega ali širšega (moškega) sorodstva; pripadnica kurdske manjšine; neizobražena (celo nepismena); brez možnosti preživljanja in brez možnosti vrnitve v svoje prejšnje bivališče; z možnostjo pripisa protivladnega političnega prepričanja zaradi kraja prebivanja in politične pripadnosti pokojnega moža), v zadostni meri utemeljujejo tožnikov strah pred preganjanjem v Siriji zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini, in sicer „otroci v Siriji“. Kot določeno družbeno skupino jih opredeljujejo tudi že večkrat omenjene smernice UNHCR iz leta 2015 in 2017.

48. Da so otroci na splošno lahko pripadniki določene družbene skupine v skladu z Ženevsko konvencijo izhaja iz Smernice UNHCR za mednarodno zaščito št. 8: Prošnje za azil otrok na podlagi člena 1(A)2 in 1(F) Konvencije o statusu beguncev in Protokola 1967 z dne 22. 12. 2009 (v nadaljevanju Smernice UNHCR glede otrok). Te v 49. odstavku navajajo, da čeprav starost strogo gledano ni prirojena niti trajna, saj se nenehno spreminja, je biti otrok v določenem trenutku nespremenljiva značilnost. Otrok se očitno ne more ločiti od svoje starosti, da se izogne strahu pred preganjanjem. Biti otrok je neposredno povezano z identiteto, tako v očeh družbe kot z vidika posameznega otroka. Otroci imajo tudi številne splošne značilnosti, kot so nedolžnost, relativna nezrelost, večja možnost vplivanja in razvijajoče se sposobnosti. V večini družb so otroci ločeni od odraslih, saj jih ti dojemajo kot, da potrebujejo posebno pozornost ali nego, označujejo pa jih s številnimi posebnimi izrazi, npr. "mladi", "dojenček", "otrok" , "fant" , "deklica" ali "mladostnik". Glede na vse navedeno so torej po presoji sodišča izpolnjeni kriteriji iz točke d 10. člena Kvalifikacijske direktive II in iz petega odstavka 27. člena ZMZ-1 za opredelitev določene družbene skupine.

49. Dejanja preganjanja, ki tožniku kot otroku v Siriji grozijo, so glede na smernice UNHCR iz leta 2015 in 2017 predvsem naslednja: mučenje, odvzem prostosti, prisilno novačenje, spolno in družinsko nasilje, otroško delo, trgovina z ljudmi in sistematična zavrnitev dostopa do izobraževanja. Vsa ta dejanja preganjanja lahko otrokom grozijo tudi zaradi njihove (pripisane) povezanosti s stranmi v konfliktu, lahko tudi zgolj na podlagi povezanosti z družinskimi člani, ki nasprotujejo vladi. Enaki razlogi, ki jih je glede tega ugotovilo sodišče za tožnico, veljajo tudi glede tožnika. Stopnja nevarnosti, da bi se tožniku zgodila navedena dejanja preganjanja, so glede na njihovo naravo sicer lahko odvisna od tožnikove starosti in življenjske situacije, v kateri bi se znašel, vendar ob vseh ugotovljenih dejavnikih tveganja, ki jih je ugotovilo sodišče, to ne more pomeniti, da je verjetnost, da bi se tožniku navedena dejanja zgodila, dovolj nizka, da bi lahko sodišče ocenilo, da tožnik ni upravičen do statusa begunca. Še posebej, ker se tožnika nimata kam vrniti, in bi bila glede na že navedene informacije o izvorni državi kot notranje razseljeni osebi še dodatno ranljiva za izkoriščanja, zlorabe, trgovino z ljudmi, spolno nasilje ipd.

50. Omenjana dejanja preganjanja so predvsem dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; in dejanja usmerjena na otroke (prva in šesta alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1). Po svoji intenziteti so dejanja, kot so mučenje, prisilne rekrutacije, odvzemi prostosti, spolno nasilje, dovolj resne narave, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena EKČP ni mogoče omejiti (prva alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), kakor je sodišče že ocenilo tudi za tožnico. Po presoji sodišča imajo torej navedena dejanja lastnosti, ki jih za dejanja preganjanja zahtevata 26. člen ZMZ-1 in 9. člen Kvalifikacijske direktive II. Med navedenimi dejanji preganjanja in razlogom za preganjanje obstaja tudi vzročna zveza (tretji odstavek 9. člena Kvalifikacijske direktive II in osmi odstavek 27. člena ZMZ-1), saj že iz obeh smernic UNHCR izhaja, da so otroci v Siriji v nevarnosti zaradi navedenih dejanj preganjanja prav zaradi tega, ker so otroci (nekatera dejanja preganjanja se celo specifična za otroke).

51. Glede na informacije o izvorni državi so subjekti preganjanja tako država (poročila namreč kažejo, da so izvajalci nasilja tudi vladne oborožene sile), kakor nedržavni subjekti - nevladne oborožene sile in drugi (prva in tretja alineja 24. člena ZMZ-1). Glede slednjih iz obeh smernic UNHCR implicitno izhaja, da jih država noče ali ne more zaščititi, torej so izpolnjeni tudi pogoji, ki jih glede subjektov preganjanja in zaščite zahtevata 24. in 25. člen ZMZ-1. Prav tako iz informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi bila mogoča kakršnakoli notranja zaščita (29. člen ZMZ-1), zato sodišče iz enakih razlogov, kot glede tožnice, presoja, da notranja zaščita tudi za tožnika ni mogoča.

52. Glede na vse navedeno sodišče presoja, da je tudi tožnik upravičen do priznanja statusa begunca. Ne glede na to sodišče pripominja, da bi bil tožnik, tudi če sam zase ne bi izpolnjeval pogojev za priznanje statusa begunca, do slednjega upravičen na podlagi četrtega odstavka 49. člena ZMZ-1.⁷⁸

53. Sodišče je tako tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo skladno z 2., 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in samo odločilo o stvari na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 65. člena in prvim odstavkom 7. člena ZUS-1, tako, da jima je priznalo status begunca in sicer od dne izdaje izpodbijane odločbe, kot je to razvidno iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (19. odstavek). To stališče ima podlago tudi v 21. uvodni izjavi Kvalifikacijske direktive II, kjer je določeno, da je priznanje statusa begunca ugotovitveni akt. O tem se je izreklo tudi Sodišče EU v zadevah C-373/13, H.T., 24. 6. 2015 (63. odstavek) in v zadevi C-550/16, A.S., 12. 4. 2018 (53. odstavek). Sodišče se do preostalih tožbenih ugovorov ni dodatno še posebej opredeljevalo, ker je tožbi ugodilo in tožnikoma priznalo status begunca od 8. 11. 2016 dalje.

K II. točki izreka:

54. Odločitev v II. točki izreka temelji na določilu prvega odstavka 92. člena ZMZ-1, ki določa, da osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določilu tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

-------------------------------
¹ Ta člen določa: Oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita, ima pravico do: pridobitve informacij o statusu, pravicah in dolžnostih oseb z mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, prebivanja v Republiki Sloveniji, denarnega nadomestila za zasebno nastanitev, zdravstvenega varstva, socialnega varstva, izobraževanja, zaposlitve in dela, pomoči pri vključevanju v okolje (prvi odstavek). Pravice iz prvega odstavka tega člena oseba pridobi z dnem vročitve odločbe iz prve oziroma druge alineje prvega odstavka 49. člena tega zakona. Pravice prenehajo s pravnomočnostjo odločbe iz sedmega odstavka 66. člena tega zakona, v skladu s petim odstavkom 67. člena tega zakona ter s pravnomočnostjo odločbe, izdane na podlagi sedmega odstavka 69. člena tega zakona in šestega odstavka 67. člena tega zakona (tretji odstavek).
² Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017.
³ Odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012, 7. točka obrazložitve, Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, Up-805/08 z dne 5. 3. 2009 in Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008.
⁴ Na podlagi 80. člena ZMZ-1 Vlada Republike Slovenije organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom oziroma njegovo izpostavo, v katerem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito.
⁵ Pravni interes za ustavno pritožbo pritožnikom, ki so se med postopkom vrnili na ozemlje Republike Slovenije, je priznalo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi Up-1136/11-24 z dne 15. 3. 2012, sedma točka obrazložitve.
⁶ Ta določa: V postopku pristojni organ preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona. Z informacijami iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona se prosilca pred izdajo odločbe seznani pisno ali ustno. Prosilec se lahko pisno ali ustno izjavi glede predloženih informacij.
⁷ Zapisnik o glavni obravnavi z dne 23. 8. 2019, druga stran.
⁸ Osma in deveta stran izpodbijane odločbe.
⁹ Izpodbijana odločba, 10. stran.
¹⁰ Tožena stranka je namreč izrecno navedla, da je zasledila le nekonsistentnosti v tožničinih izjavah glede načina odhoda iz Sirije in preganjanja zaradi kurdske narodnosti (sedma stran izpodbijane odločbe).
¹¹ Tožba, 12. stran.
¹² Izpodbijana odločba, tretja stran.
¹³ Ibidem, 15. stran.
¹⁴ UNHCR: International Protection Considerations with regard to people fleeing the Syrian Arab Republic, Update IV, Nov 2015.
¹⁵ Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60, Uradni list SFRJ, MP, 15/67, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92.
¹⁶ Poročilo UNHCR: International Protection Considerations with regard to people fleeing the Syrian Arab Republic, Update IV, 23. stran.
¹⁷ Smernice UNHCR: International Protection Considerations with regard to people fleeing the Syrian Arab Republic, Update IV, Nov 2015, 23. stran in 18. odstavek.
¹⁸ Priloga C2.
¹⁹ Zapisnik o glavni obravnavi z dne 23. 8. 2019, šesta stran.
²⁰ Konvencija o statusu beguncev (Ženevske konvencije), 35. člen in Protokol o statusu beguncev, 2. člen.
²¹ Točka b tretjega odstavka 10. člena, 12., 29. in 37. člena Procesne direktive II in 4., 7., 37. in 75. člen ZMZ-1.
²² Ta določa: Pri presoji, ali so v izvorni državi prosilca razmere negotove, bi morale države članice poskrbeti, da pridobijo točne in ažurne informacije iz ustreznih virov, kot so EASO, UNHCR, Svet Evrope in druge ustrezne mednarodne organizacije. Države članice bi morale zagotoviti, da je vsaka odložitev končanja postopka povsem v skladu z njihovimi obveznostmi iz Direktive 2011/95/EU ter členom 41 Listine, brez poseganja v učinkovitost in pravičnost postopkov iz te direktive.
²³ Ta določa: Kadar se države članice o uporabi konceptov varne države odločajo v vsakem primeru posebej ali če s seznami določijo države, ki jih označijo za varne, bi morale pri tem med drugim upoštevati smernice in operativne priročnike ter informacije o državah izvora in dejavnostih,vključno z metodologijo poročila EASO o informacijah o državah izvora, iz Uredbe (EU) št. 439/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada, ter ustrezne smernice UNHCR.
²⁴ Ta določa: Države članice zagotovijo, da organ za presojo izdaja odločbe v zvezi s prošnjami za mednarodno zaščito na podlagi ustreznega obravnavanja. Države članice zato zagotovijo, da: /.../ (b) se iz različnih virov, kot so to EASO in UNHCR ter ustrezne mednarodne organizacije za človekove pravice, pridobijo točne in ažurne informacije o splošnih razmerah, ki vladajo v izvornih državah prosilcev in po potrebi v državah, skozi katere so potovali, ter da so te informacije dostopne osebju, odgovornemu za obravnavanje prošenj in odločanje; /.../.
²⁵ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), Ur. l. L 180/60 z dne 29. 6. 2013.
²⁶ Prvi odstavek 23. člena ZMZ-1: Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem: - podatke iz prošnje; - informacije, pridobljene v osebnem razgovoru; - dokaze, ki jih predloži prosilec; - dokumentacijo, ki jo predloži prosilec, zlasti glede svoje starosti, spola, porekla, vključno s poreklom sorodnikov, istovetnosti, državljanstva, krajev, kjer se je pred tem nahajal in kraja običajnega prebivališča, prejšnjih prošenj, prepotovanih poti, potovalnih dokumentov in razlogov za vložitev prošnje; - dokaze, ki jih pridobi pristojni organ; - uradne podatke, s katerimi razpolaga pristojni organ; - dokumentacijo, pridobljeno pred vložitvijo prošnje; - splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-političnem položaju in sprejeti zakonodaji; - specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države; - ali so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito, da se oceni, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v to državo zaradi teh dejavnosti izpostavljen preganjanju ali resni škodi; - ali se od prosilca lahko utemeljeno pričakuje, da bo izkoristil zaščito druge države, kjer lahko uveljavlja državljanstvo.
²⁷ Sodba Vrhovnega sodišča I Up 171/2012 z dne 18. 4. 2012, 9. točka: "Res je, da tožnik ni izrecno navedel, da je bil preganjan zaradi ene izmed lastnosti, ki so navedene v Ženevski konvenciji. Toda tudi po presoji pritožbenega sodišča je dolžnost tožene stranke, da vzpostavi materialnopravno pravilno povezavo med preganjanjem in razlogi za preganjanje. Ni mogoče pričakovati, da bo mladoletni prosilec sam navajal, da se čuti preganjan zaradi pripisanega političnega prepričanja ali iz kakšnega drugega razloga, navedenega v Ženevski konvenciji, niti ni mogoče pričakovati, da bo vedel za morebitni obstoj povezave med dejanjem preganjanja in njegovo pripadnostjo hazarski etnični manjšini. Ker je mladoletni tožnik trdil, da je pripadnik etnične manjšine Hazarov, je to dovolj da bi tožena stranka to ustrezno obravnavala in ni treba, da bi tožnik v upravnem postopku sam navajal, da je kot pripadnik Hazarov bolj podvržen preganjanju kot drugi mladoletniki." Tudi Sodišče EU v zadevi H.N. (C-604/12) z dne 8. 5. 2014 v 34. točki navaja, da glede na to, da ni nujno, da prosilec za mednarodno zaščito lahko oceni, na katero vrsto zaščite se navezuje njegova prošnja, in da poleg tega status begunca zagotavlja širšo zaščito od tiste, ki jo daje subsidiarna zaščita, mora načeloma pristojni organ ugotoviti najprimernejši status glede na položaj tega prosilca. To stališče izpostavlja tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016.
²⁸ Tudi smernice UNHCR: Guidelines on International Protection No. 1: Gender-Related Persecution Within the Context of Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or its 1967 Protocol Relating to the Status of Refugees, 7 May 2002, ki se nanašajo posebej na preganjanje na podlagi spola, navajajo, da prosilec/ka ni dolžan/a pravilno identificirati razloga, zakaj ima utemeljen strah pred preganjanjem (23. odstavek).
²⁹ Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev), Ur. l. L 337/9 z dne 20.12.2011.
³⁰ Publikacija UNHCR: Legal and Protection Policy Research Series: The 'Ground with the Least Clarity': A Comparative Study of Jurisprudential Developments relating to 'Membership of a Particular Social Group', avtorica Michelle Foster, August 2012, str. 40 in 48; smernice UNHCR: Guidelines on International Protection No. 1: Gender-Related Persecution Within the Context of Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or its 1967 Protocol Relating to the Status of Refugees, 7 May 2002, 9. in 30. odstavek.
³¹ Poročilo UNHCR: International Protection Considerations with regard to people fleeing the Syrian Arab Republic, Update IV, 23. stran.
³² Guidelines on International Protection No. 1: Gender-Related Persecution Within the Context of Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or its 1967 Protocol Relating to the Status of Refugees, 7 May 2002, 31. odstavek.
³³ Kvalifikacijska direktiva II v c točki tretjega odstavka 4. člena določa, da se obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito izvede v vsakem „posameznem primeru posebej“ in vključuje upoštevanje individualnega položaja in osebnih okoliščin prosilca, vključno z dejavniki, kot so poreklo, spol in starost, za oceno dejstva, ali bi na podlagi prosilčevih osebnih okoliščin dejanja, ki jim je bil prosilec izpostavljen ali bi jim bil lahko izpostavljen, pomenila preganjanje ali resno škodo.
³⁴ Sedma stran prošnje z dne 17. 3. 2016.
³⁵ Ta določa: (Začasna omejitev pravic v primeru izrednega stanja): (1) Med vojno ali ob kaki drugi splošni nevarnosti, ki ogroža življenje naroda, sme vsaka visoka pogodbena stranka sprejeti ukrepe, s katerimi razveljavi svoje obveznosti iz te Konvencije v strogo omejenem obsegu, ki ga terjajo kritične razmere, ob pogoju, da ti ukrepi niso v nasprotju z njenimi drugimi obveznostmi po mednarodnem pravu (prvi odstavek). Na podlagi te določbe ni mogoče razveljaviti 2. člena, razen v primerih smrti, ki so posledica zakonitih vojnih dejanj, kakor tudi ne 3. in 4. (prvi odstavek) ter 7. člena (drugi odstavek).
³⁶ V zvezi s Protokolom 6 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki zadeva odpravo smrtne kazni in Protokolom 13 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede odprave smrtne kazni v vseh okoliščinah.
³⁷ Ur. l. EU C 326/391 z dne 26. 10. 2012.
³⁸ Ta določa: Vsakdo ima pravico do življenja (prvi odstavek). Nihče ne sme biti obsojen na smrtno kazen ali usmrčen (drugi odstavek).
³⁹ Ta določa: (Prepoved mučenja): Nikogar se ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njih ravnati ali ga kaznovati.
⁴⁰ Ta določa: Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.
⁴¹ Ta določa: Subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu tega zakona, so: - država; - politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; - nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona.
⁴² Ta določa: Zaščito pred preganjanjem ali resno škodo lahko daje: - država ali - politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, če so pripravljene in sposobne zagotavljati zaščito v skladu z drugim odstavkom tega člena (prvi odstavek). Zaščita pred preganjanjem ali resno škodo mora biti dejanska in ne zgolj začasne narave. Šteje se, da je zaščita ustrezna takrat, ko subjekti iz prejšnjega odstavka sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite (drugi odstavek).
⁴³ Ta določa: V okviru obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito pristojni organ prošnjo v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 49. člena tega zakona zavrne kot neutemeljeno, če prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, ker v delu izvorne države: - ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje da utrpi resno škodo, ali - ima dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo pri subjektih zaščite, na način, določen v 25. členu tega zakona, in če v ta del države lahko varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil (prvi odstavek). Pri ugotavljanju možnosti notranje zaščite pristojni organ upošteva splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca (drugi odstavek).
⁴⁴ Ta določa: Države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU.
⁴⁵ UNHCR International Protection Considerations with regard to people fleeing the Syrian Arab Republic, Update V, November 2017, priloga A8.
⁴⁶ Prim. 34. stran (10. točka) UNHCR International Protection Considerations with regard to people fleeing the Syrian Arab Republic, Update V, November 2017 oziroma priloga A8, četrta stran, ter 63. stran UNHCR International Protection Considerations with regard to people fleeing the Syrian Arab Republic, Update V, November 2017 oziroma priloga A8, 14. stran.
⁴⁷ UNHCR v smernicah iz novembra 2017 za različne kategorije oseb uporablja različna izraza, in sicer da nekatere kategorije "verjetno" (ang. likely) potrebujejo mednarodno zaščito, nekatere pa le "lahko" (ang. may) potrebujejo mednarodno zaščito, iz česar izhaja, da slednje kategorije manj verjetno potrebujejo mednarodno zaščito kot prve. Ženske spadajo v prvo kategorijo ("likely").
⁴⁸ K predložitvi aktualnih informacij o izvorni državi jo je sodišče posebej pozvalo v vabilu na glavno obravnavo I U 1743/2016-41 z dne 20. 6. 2019.
⁴⁹ Ta določa: Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.
⁵⁰ Zapisnik o glavni obravnavi z dne 23. 8. 2019, tretja stran.
⁵¹ UNHCR: International Protection Considerations with regard to people fleeing the Syrian Arab Republic, Update IV, Nov 2015, vloga tožnikov v upravnem postopku z dne 1. 8. 2016.
⁵² Priloga A8, tretja in peta stran.
⁵³ Zapisnik o glavni obravnavi dne 23. 8. 2019, peta stran.
⁵⁴ Zapisnik z dne 1. 8. 2016, deveta stran.
⁵⁵ Pripravljalna vloga tožnikov z dne 1. 7. 2019, šesta stran.
⁵⁶ Tožnica je glede tega navedla le, da kot Kurdinja ni bila ogrožena, ker je živela v predelu, kjer živijo Kurdi (sedma stran prošnje), na osebnem razgovoru pa, da je bila delno ogrožena, ker je bila Kurdinja (peta stran zapisnika z dne 1. 8. 2016) in na splošno navedla, da Arabci ne marajo Kurdov, da so v Siriji nezaželeni in osovraženi, da so včasih Arabci ubijali moške Kurde, da v Siriji Kurdi ne dobijo osebne izkaznice in da so ravno pred vojno spremenili zakon, da lahko tudi Kurdi zapišejo identiteto na osebno izkaznico (šesta stran zapisnika z dne 1. 8. 2016). Nadalje je navedla še, da je uporniška vojska želela, da zapustijo to območje in da je bilo večinsko prebivalstvo tam kurdsko, ne pa izključno kurdsko in da so zaradi groženj končno vsi zapustili to območje šesta in osma stran zapisnika z dne 1. 8. 2016).
⁵⁷ Informacije sicer poročajo o smrtnih žrtvah med Kurdi zaradi vojne, vendar iz njih ni mogoče razbrati v kolikšni meri so žrtve posledica nediskriminatornega nasilja in v kolikšni meri morebitnega ciljanega napada posebej na Kurde (vloga z dne 1. 8. 2016, šesta do deveta stran). Iz smernic UNHCR iz leta 2017 pa izhaja, da so dejanjem preganjanja izpostavljeni predvsem kurdski aktivisti (priloga A9, druga stran).
⁵⁸ Tožba se zgolj na splošno sklicuje na diskriminacijo Kurdov in na smernice UNHCR iz leta 2015 (tretja stran).
⁵⁹ Deveta stran izpodbijane odločbe.
⁶⁰ Tožba, 12. stran.
⁶¹ Vloga z dne 1. 8. 2016, 12. stran.
⁶² Priloga A8, četrta stran.
⁶³ Na drugi strani spodaj zdravnik zaprosi za oceno kostne starosti, za katero nato izvid navaja, da ustreza kostni starosti 14 mesecev.
⁶⁴ Izpodbijana odločba, 10. stran.
⁶⁵ Ibidem.
⁶⁶ Ta določa, da se obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito izvede v vsakem „posameznem primeru posebej“ in vključuje upoštevanje individualnega položaja in osebnih okoliščin prosilca, vključno z dejavniki, kot so poreklo, spol in starost, za oceno dejstva, ali bi na podlagi prosilčevih osebnih okoliščin dejanja, ki jim je bil prosilec izpostavljen ali bi jim bil lahko izpostavljen, pomenila preganjanje ali resno škodo.
⁶⁷ KOP je začela veljati 2. 9. 1990 (Ur. l. SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 15/90). V pravni red Republike Slovenije je bila sprejeta z Aktom o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, objavljen v Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe, št. 9/92, 3/93, 9/93, 5/99, 9/08, 13/11 in 9/13.
⁶⁸ Sodbi SEU v zadevah Evropski parlament proti Svetu Evropske unije, C-540/03, z dne 27. 6. 2006, 37. točka, in Dynamic Medien Vertriebs GmbH, C-244/06, z dne 27. 6. 2006, 39. točka.
⁶⁹ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-118/09 z dne 10. 6. 2010, 10. točka.
⁷⁰ Zadevi I Up 283/2016 (11. točka) in I Up 173/2018 (14. točka)
⁷¹ Sodišče ugotavlja, da so navedena dejstva obstajala že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta. Ob upoštevanju dejanske in materialnopravne zahtevnosti vprašanja registracije rojstva in pridobitve državljanstva, pa sodišče presoja, da jih tožnica, kot neizobražena in nepismena, upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).
⁷² Sedma stran prošnje z dne 17. 3. 2016.
⁷³ Sedma stran zapisnika z dne 1. 8. 2019.
⁷⁴ Peta stran odgovora na tožbo.
⁷⁵ Iz informacij o izvorni državi, ki sta jih predložila tožnika (tožba in priloga A9) in ki jih je pridobilo sodišče po uradni dolžnosti (UNHCR: Good Practices Paper - Action 7: Ensuring birth registration for the prevention of statelessness, November 2017, 16. stran, 3. in 4. odstavek, priloga C1), skladno izhaja, da imajo otroci, rojeni v ali izven Sirije, katerih rojstvo ni moglo biti dokumentirano, pogoste težave pri pridobivanju državljanstva in da mati ne more prenesti državljanstva na otroka rojenega izven Sirije, na otroka rojenega v Siriji pa le, če očetovstvo ni znano (kar je lahko povezano z družbeno stigmatizacijo matere).
⁷⁶ Ibidem.
⁷⁷ Ibidem.
⁷⁸ Ta določa: Pristojni organ družinskemu članu prosilca iz 25. točke 2. člena tega zakona, ki sam ne izpolnjuje pogojev za tako zaščito in pri katerem niso podani izključitveni razlogi iz prvega, drugega ali četrtega odstavka 31. člena tega zakona, prizna enak status kot družinskemu članu, ki izpolnjuje pogoje za priznanje statusa

Datum zadnje spremembe:

28.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 615/2019-21
• UPRS sodba I U 1351/2013
• UPRS sodba I U 1050/2016