UPRS Sodba I U 1314/2019-7

Jedro

Tožnikove navedbe se nanašajo na problem s strani nedržavnih subjektov preganjanja (neznane kriminalne združbe). Po 24. členu ZMZ-1 se štejejo ti kot subjekti preganjanja ali resne škode, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke in organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem in resno škodo. Tožena stranka ugotavlja, da se v konkretnem primeru osebe, ki ogrožajo tožnika, ne morejo šteti za subjekt preganjanja, saj tožnik ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite. Groženj s strani neznancev, ki naj bi bili kriminalci, ni nikoli prijavil policiji in drugim pristojnim organom. Zato se ne more sklicevati, da policija in drugi pristojni organi niso storili ničesar in mu niso mogli nuditi zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnik povedal pri prvi prošnji ter na prvem razgovoru ter v drugi prošnji in na drugem razgovoru. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljuje s tem, da je imel težave z osebo po imenu A.A., katere osebnih podatkov ne pozna, spoznal pa jo je v taksiju kot stranko in se mu je kasneje po nekaj mesecih ustno predstavila kot policist oziroma obveščevalec v civilu. Tej osebi je povedal svoje mnenje o državi in tako pred njim kritiziral državo in državne organe leta 2013. Ta oseba naj bi mu zaradi tega ustno grozila in ga celo v sodelovanju z mafijo napadla v začetku leta 2016. V drugem postopku je navajal še dogodke, ko naj bi ga dvakrat poskušali izriniti iz ceste leta 2016 in da so mu grozili po telefonu ter da je njegov brat zaradi njihovega psihičnega pritiska sedaj v psihiatrični bolnici. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka med drugim ugotavlja, da so tožnikove izjave glede razlogov zapustitve izvorne države neprepričljive, da pri navajanju razlogov prihaja do razhajanj in da njegove navedbe v tem smislu niso verodostojne. Prvo nasprotje izjav je v tem, kdo točno ga preganja, ali oseba po imenu A.A., ki naj bi bil policist v civilu, ali pa obveščevalec v civilu ali neznana mafija ziroma neznani državni uradniki. Oseba z imenom A.A. mu nič konkretnega ni storila v izvorni državi razen verbalnih groženj. Dejstvo, da mu je grozila mafija, je tožnik pojasnjeval s tem, da jih je prepoznal po izgledu, ko jih je peljal v taksiju kot stranke. Resen dvom v iskrenost njegovih izjav na drugem osebnem razgovoru je tudi v tem, da je trdil, da ga v primeru vrnitve v Alžirijo čaka zapor, ker je govoril o dogodkih, ki so se mu zgodili v Alžiriji v postopku dodelitve mednarodne zaščite v Sloveniji in Nemčiji. Tožena stranka pripominja, da je azilni postopek zaupne narave in da je bil tožnik o tem že predhodno poučen, vse to pa pomeni, da njegova varnost in fizična integriteta zaradi tega ne moreta biti ogrožena. Tožnik ni prepričljivo pojasnil, zakaj je šele v drugem postopku predstavil nove razloge za mednarodno zaščito. Če bi bili ti razlogi resnični, bi jih tožnik zagotovo vsaj omenil že pri podaji prve prošnje. Tožena stranka namreč ne more sprejeti za verjetno, da bi tožnik pozabil omeniti tako resno zadevo, kot je grozeči zapor oziroma dvakratni poizkus zrinjenja s ceste. Poleg tega je tudi navajal, da ga je A.A. želel zapreti, vendar tega ni mogel, ker tožnik ni naredil nič nezakonitega v Alžiriji in tudi zato tožena stranka dvomi, da ga v primeru vrnitve čaka zaporna kazen. Tožena stranka ocenjuje, da tožnikovim navedbam glede dogodka, ki naj bi bili vzrok za njegov odhod iz Alžirije, zaradi nedoslednosti, kontradiktornosti in neprepričljivosti opisanih okoliščin ni mogoče verjeti in zato meni, da v izvorni državi ni bil deležen dejanj preganjanja zaradi svojega javnega kritiziranja oblasti neznani osebi. Po mnenju tožene stranke ni izkazal splošne verodostojnosti. Poleg tega tožena stranka ugotavlja, da tožnik groženj s strani neznane osebe po imenu A.A., ki naj bi bil po njegovi izjavi policist v civilu, ni nikoli prijavil ne na policijo ne drugim državnim nadzornim organom in se na ta način poskušal zaščiti v svoji izvorni državi. Tožnik ni izkazal, da mu v zvezi z zatrjevanimi problemi ni bila na razpolago ustrezna zaščita v državi izvora, saj samovoljnega oziroma nezakonitega ravnanja domnevnega državnega uslužbenca ni mogoče enačiti z državno oblastjo in so za takšne primere predvidena ustrezna pravna sredstva, ki se jih je treba poslužiti. Glede na to, da se tožnikove navedbe nanašajo na problem s strani nedržavnih subjektov preganjanja (neznane kriminalne združbe), tožena stranka ugotavlja, da se po 24. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) štejejo ti kot subjekti preganjanja ali resne škode, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke in organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem in resno škodo. Tožena stranka ugotavlja, da se v konkretnem primeru osebe, ki ogrožajo tožnika, ne morejo šteti za subjekt preganjanja, saj tožnik ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite. Groženj s strani neznancev, ki naj bi bili kriminalci, ni nikoli prijavil policiji in drugim pristojnim organom. Zato se ne more sklicevati, da policija in drugi pristojni organi niso storili ničesar in mu niso mogli nuditi zaščite.

2. Tožena stranka je tudi preučila informacije o izvorni državi tožnika in na podlagi preučenih poročil in člankov ugotovila, da se njegove izjave ne skladajo s pridobljenimi informacijami. Iz poročil namreč izhaja, da v Alžiriji na splošno in redno ni preganjanja, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ni ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada in je zato Alžirija uvrščena na seznam varnih držav. Aprila 2019 so se v Alžiriji zgodile korenite politične spremembe, saj so na protestih zahtevali odhod predsednika B.B. in so njegov odstop tudi dosegli. Alžirska policija je aretirala C.C., vplivna najmlajšega brata nekdanjega predsednika, ter dva nekdanja poveljnika alžirskih obveščevalnih služb. Njihova aretacija predstavlja vrhunec v procesu rušenja B.B. režima. Č.Č., ki je postal začasni predsednik, je pred poslanci obljubil, da bo v skladu z ustavo delal v interesu ljudi. Ker se je v Alžiriji zamenjala oblast, tožnik zagotovo ne bo imel težav zaradi javnega kritiziranja oblasti iz leta 2013. Glede na navedeno bo tožnik lahko dobil zaščito znotraj izvorne države. Celo sam tožnik je izjavil, da se v njegovi izvorni državi trenutno dogajajo preobrati. Celo po njegovem mnenju je veliko somišljenikov, kot je on. Iz tega razloga ni jasno, zakaj bi prav njega, taksista, tako ogrožali neznani ljudje, če pa je le v taksiju povedal svoje mnenje in se na javnem mestu ni nikoli izpostavljal pred večjo množico ljudi. Svojih izjav ni podkrepil z nobenim dokaznim gradivom, še več, svoje izjave je spreminjal in dodajal dogodke, ki naj bi se mu zgodili. Tožena stranka je prejela komentar tožnikovih pooblaščencev na posredovane informacije. Ti so priložili tudi svoje informacije o primerih iz leta 2016 in 2017. Vsi ti članki pa so zastareli, saj se v letošnjem letu dogajajo korenite spremembe v državi, saj je odstopil predsednik B.B..

3. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve odločbe pojasnjuje tudi, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tožnik ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi. Tožena stranka ugotavlja, da tudi ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj mu oseba, ki ga hoče zapreti, tega ni mogla storiti niti leta 2016, saj po besedah tožnika ni delal nič nezakonitega. Nobene podlage ni, da bi imel utemeljen strah pred vrnitvijo v izvorno državo. Na podlagi proučenih informacij o izvorni državi pa tožena stranka tudi ugotavlja, da tam ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost tožnika.

4. Tožnik v tožbi navaja, da v Alžiriji potekajo množični protesti in se dogajajo korenite spremembe. Že samo to dejstvo priča o tem, da so razmere dramatične in vlada kaos. Tožnik je imel zaradi kritiziranja oblasti težave v času, ko je zapustil državo. Sedanji negotovi dogodki pa potrjujejo, da predstavlja vrnitev nevarnost za tožnika v smislu Ženevske konvencije ter Direktive 2013/32 EU in Direktive 2011/95 EU. Teh direktiv tožena stranka ni presojala. Tožniku so v izvorni državi večkrat grozili, ker je kritiziral oblast in ga tudi fizično napadli. Poškodovali so mu ramo, obveščevalci pa so mu grozili s smrtjo. Povedal je še, da ga čaka zapor, če bi se vrnil v Alžir. Direktiva 2013/32 EU Evropskega parlamenta in Sveta govori o tem, da bi morale države članice pri presoji, ali so v izvorni državi prosilca razmere negotove, pridobiti točne in ažurne informacije iz ustreznih virov, kot so EASO, UNHCR, Svet Evrope in druge ustrezne mednarodne organizacije, navedena direktiva pa tudi dodatno pojasnjuje, da označitev tretje države za varno izvorno državo za namene te direktive ne more predstavljati absolutnega zagotovila za varnost državljanov te države. 2. člen točka f Direktive 2011/95 EU Evropskega parlamenta in Sveta pa določa, da oseba, upravičena do subsidiarne zaščite, pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za begunca in je bilo v zvezi z njo izkazano, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se zadevna oseba, če bi se vrnila v izvorno državo, soočila z utemeljenim tveganjem da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v členu 15 in za katero se člen 17 (1) in (2) ne uporablja in ki ne more ali zaradi tega tveganja noče izkoristiti zaščite te države. Tožena stranka ni pridobila vseh merodajnih poročil pri presoji tega vprašanja. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more sprejeti tožbenih argumentov, v celoti se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in uveljavljeno sodno prakso in meni, da je odločba zakonita in pravno pravilna, zato pri njej vztraja. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke.

8. V zvezi s tožbenimi navedbami, da v Alžiriji potekajo množični protesti in da že to priča o tem, da so razmere v državi dramatične, sodišče ugotavlja, da se je do teh razmer tožena stranka v odločbi opredelila in ravno v zvezi s protesti ugotovila, da so se stvari spremenile na bolje. Konkretno je na strani 15 odločbe v četrtem odstavku navedeno, da so protestniki zahtevali odhod predsednika B.B. in celotne politične generacije njegovega kroga in da so dosegli njegov odstop, zgodile so se pa tudi aretacije vplivnega najmlajšega brata predsednika ter dveh nekdanjih poveljnikov alžirskih obveščevalnih služb. Začasni predsednik pa je obljubil, da bo v skladu z ustavo delal v interesu ljudi. Iz navedenega razloga zato ni bojazni, da bi negotovi dogodki predstavljali nevarnost v primeru tožnika, če bi se vrnil v Alžirijo, kot se navaja v tožbi.

9. V zvezi s tožbenimi navedbami, da so tožniku v izvorni državi večkrat grozili, ker je kritiziral oblast, in ga fizično napadli, pa je sodišče ocenilo, da se je tožena stranka v obrazložitvi odločbe obsežno opredelila do teh navedb, tako da je odločba v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti. Zelo podrobno in natančno je pojasnila, zakaj tožnikovih navedb ne šteje za verodostojne in posledično temu meni, da ne gre za preganjanje. V zvezi z navedbami o fizičnem napadu se je tudi opredelila do teh navedb v tem smislu, ko je navedla, da je šlo za ogrožanje s strani nedržavnega subjekta, pri čemer pa tožnik dogodkov ni prijavil policiji, zaradi česar se ne more sklicevati na to, da ni bil deležen pomoči in posledično temu niso podani elementi preganjanja po ZMZ-1. Prav tako se je tožena stranka opredelila do navedb o tem, da tožnika čaka zapor, če bi se vrnil v Alžirijo, kar je tudi del tožbenih navedb. S tem v zvezi je navedla, da iz razloga, ker je v azilnem postopku kritiziral alžirski režim, ne bo šel v zapor, ker so azilni postopki zaupne narave, poleg tega je tožena stranka v zvezi s tem še navedla, da je tožnik celo sam rekel, da v Alžiriji ni naredil nič nezakonitega. Iz navedenega razloga je tudi po mnenju sodišča nelogično, da bi mu grozil zapor.

10. V zvezi s tožbenimi navedbami, da bi bilo potrebno dobiti točne in ažurne informacije iz ustreznih virov, kot so EASO, UNHCR, Svet Evrope ipd. pa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v upravnem postopku pridobila informacije o stanju v izvorni državi iz številnih virov. Tako je iz upravnega spisa razvidno, da je tožnikovim pooblaščencem poslala v izjasnitev informacije različnih organizacij, kot so napr. Human Rights Watch, United States Department of State, UNHCR ipd. Torej toženi stranki ni mogoče očitati, da ne bi zbrala informacij iz dovolj relevantnih virov.

11. V zvezi s tožbeno navedbo, da označitev tretje države za varno izvorno državo ne more predstavljati absolutnega zagotovila za varnost državljanov te države, pa sodišče ugotavlja, da tožena stranka svoje odločitve ni oprla zgolj na dejstvu, da je Alžirija uvrščena na seznam varnih izvornih držav, ampak je svojo odločitev oprla na obsežno in natančno oceno verodostojnosti tožnikovih izjav ob upoštevanju zbranih relevantnih informacij o izvorni državi tožnika. Koncept varne izvorne države je bil le eden od kriterijev, ki jih je tožena stranka upoštevala pri svoji odločitvi.

12. Tožeča stranka v tožbi tudi citira, kaj v smislu Direktive 2011/95 EU Evropskega parlamenta in Sveta pomeni subsidiarna zaščita. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je del obrazložitve odločbe namenjen tudi temu, da je tožena stranka natančno pojasnila, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in je vsakega od treh elementov subsidiarne zaščite zelo natančno obrazložila, ter navedla, da v konkretnem primeru ti razlogi pri tožniku niso podani.

13. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji. Tožnik je sicer s predlogom za lastno zaslišanje opravo glavne obravnave smiselno predlagal. Vendar pa je bil po ugotovitvah sodišča tožnik že zaslišan v upravnem postopku dvakrat pri podaji prošnje, to je pri vložitvi prve ter vložitvi druge prošnje, in še dvakrat na obeh osebnih razgovorih, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno, saj je bil, upoštevajoč oba postopka, zaslišan kar štirikrat in je tako na podlagi vsega navedenega odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ki v takih primerih daje sodišču izrecno pooblastilo, da sme odločiti tudi brez glavne obravnave.

14. Sodišče še pojasnjuje, da se v zadevah mednarodne zaščite na podlagi 10. člena Zakona o sodnih taksah sodna taksa ne plača.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 322/2018-16
• UPRS Sodba I U 651/2019-19
• UPRS sodba I U 630/2013