UPRS Sodba I U 1165/2019-10

Jedro

Tožnik je pri podaji prošnje sam izpostavil, da v Bosni in Hercegovini ni imel težav, in da je razlog, da so z družino odšli iz izvorne države, zdravljenje njegove hčerke in posledično boljši življenjski pogoji za celotno družino, na osebnem razgovoru pa je dodal, da je bil napaden leta 2009 in da ga je zaradi tega strah pred vrnitvijo, saj ga v izvorni državi celo čaka usmrtitev, saj se v Bosni in Hercegovini ubijajo že celo za 50 EUR, še posebej pa so izpostavljeni Romi. Tožnik je dogodek iz leta 2009 na kratko opisal šele na osebnem razgovoru, pri podaji prošnje pa ga niti ni omenil in je celo trdil, da v Bosni in Hercegovini ni bil nikoli ogrožen, da se je ta enkratni dogodek zgodil leta 2009, torej dve leti pred tem, preden je tožnik zapustil izvorno državo, da se mu tisti dve leti v njegovi državi ni nič več zgodilo, da se ni zatekel po pomoč k policiji in se na tak način poskušal zaščititi. Prvo tožnik v konkretnem primeru ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma mu zaščite nočejo nuditi, ter da se dogodek iz leta 2009 ne more šteti za dejanje preteklega preganjanja, pa čeprav naj bi se zgodil v povezavi z njegovo narodnostjo, saj gre za dogodek, ki očitno ni imel pomembnejšega vpliva na njegovo življenje, saj je prvo tožnik po tem dogodku še dve leti nadaljeval z življenjem v Bosni in Hercegovini, kar pa ne dosega intenzivnosti standarda preganjanja, kot ga določata Ženevska konvencija in ZMZ-1. V Bosni in Hercegovini se nedvomno dogajajo premiki na bolje glede romske populacije, prav tako tožnika tudi ne izpolnjujeta pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

Otrok skladno s 6. členom Zakona o državljanstvu Bosne in Hercegovine pridobi državljanstvo BiH na podlagi porekla, katerega oba starša sta bila državljana BiH v času rojstva otroka, ne glede na kraj njegovega rojstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je združila upravni zadevi prvo tožnika in drugo tožnika s sklepom v en postopek in nato z izpodbijano odločbo obe prošnji za priznanje mednarodne zaščite zavrnila. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prvo tožnik ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je iz izvorne države Bosne in Hercegovine odšel že leta 2011 in potoval do Francije, kjer je istega leta zaprosil za mednarodno zaščito. Dobil je negativno odločitev. Kasneje je Francijo samovoljno zapustil, ker je izvenzakonska partnerka že prej odšla nazaj v Bosno. Ko se je iz Francije vračal v Bosno in Hercegovino, je prispel do Slovenije skupaj s svojim sinom A.A. - v tem upravnem sporu drugo tožnikom. Tožnik je imel pri sebi neveljaven potni list. Slovenski policisti so mu zavrnili izstop iz države, ker je bil potni list pretečen. Odšel je na bosansko ambasado v Ljubljano, da bi si uredil nov potni list, vendar mu ga niso želeli izdati. Drugič, ko je bil na bosanski ambasadi, so prišli policisti in ga odpeljali v Center za tujce v Postojno. Tam je zaprosil za mednarodno zaščito. Na ambasadi so mu rekli, da ne more dobiti potnega lista zato, ker mu ne morejo zagotoviti, da je njegov pretečeni potni list pristen oziroma originalen in mu zato niso izdali novega. V Centru za tujce ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker se ni želel vrniti nazaj v Francijo. S sinom ni mogel več čakati v zaprtem prostoru, zato se je odločil, da prosi za azil in gre v Azilni dom. Bosno in Hercegovino je zapustil, ker je želel svoji hčerki izboljšati zdravstveno stanje. Hčerka ima namreč opekline po telesu. Odšel je tudi zato, ker je v Bosni težko življenje. Preden pa bi morala hčerka imeti v Franciji operacijo, je izvenzakonska partnerka s tremi hčerkami samovoljno zapustila Francijo in odšla v Bosno, on pa je ostal sam s sinom. V Bosni in Hercegovini ni bil ogrožen ali preganjan. V Francijo je odšel, da bi otrokom izboljšal življenjski standard in da bi se lahko šolali in ne tako kot on, ki je nepismena oseba. Nazaj v Bosno pa se je želel vrniti zato, ker je hotel otroka vpisati v matično knjigo, da bi lahko dobil potni list in bi se potem vrnil v Francijo. Želel je iti tudi po izvenzakonsko partnerko, da bi se vsi skupaj vrnili nazaj v Francijo. Njegova partnerica je odšla iz Francije zato, da bi videla svojo sestro, ki je ni videla že pet let. Sam je z njo v kontaktih. Če bi se vrnil v Bosno in Hercegovino, ne bi dolgo živel, ker tam ni osnovnih življenjskih pogojev. Ni mogoče dobiti zaposlitve in ni mogoče preživljati otrok.

2. Drugo tožnik, to je prvo tožnikov sin, je bil ob podaji prošnje star pet let in ni podal samostojne izjave o razlogih, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, ampak je svojo prošnjo oprl na iste razloge, kot jih je izpostavil prvo tožnik, njegov oče in zakoniti zastopnik.

3. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da iz policijske depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana izhaja, da so na Veleposlaništvu Bosne in Hercegovine ugotovili, da oni ne morejo izdati dokumentov za tožnika, predvsem se jim poraja dvom, ali je otrok dejansko sin prvo tožnika. Poleg tega je na veleposlaništvu večkrat spreminjal izjavo o tem, kje se nahaja otrokova mati in je nekaj časa celo zatrjeval, da je že pokojna.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podrobno povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru, kjer je med drugim kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel tudi dogodek, ko so ga neznani ljudje v BiH napadli leta 2009 in ga hoteli oropati.

5. Tožena stranka ocenjuje tožnikove navedbe, s katerimi je poskušal pojasniti svojo ogroženost v izvorni državi, kot neprepričljive in kontradiktorne, saj je v postopku svoje izjave spreminjal in jih prilagajal glede na trenutno situacijo v Republiki Sloveniji. Ko je uvidel, da ga v Centru za tujce ne bodo mogli legalno vrniti v Bosno in Hercegovino, je dodal ključni dogodek svoje ogroženosti, ki naj bi se mu v izvorni državi zgodil leta 2009. Najprej je trdil, tako na policiji kot pri podaji prošnje, da v Bosni in Hercegovini ni bil preganjan, da je odšel v Francijo izključno zaradi zdravljenja hčerke ter da ne želi zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, saj se želi vrniti nazaj v izvorno državo in da ima dovolj azila. Ko pa je v Centru za tujce videl, da se je njegov postopek zavlekel, je po dveh mesecih zaprosil za mednarodno zaščito. Pri podaji prošnje ni navajal, da bi bil v Bosni in Hercegovini kadarkoli ogrožen, ampak je kot razlog zapustitve navedel le zdravljenje hčerke in željo po boljšem ekonomskem standardu, kasneje pa je na osebnem razgovoru svoje izjave spremenil in trdil, da ob podaji prošnje ni nikoli izjavil, da v Bosni in Hercegovini ni bil ogrožen. Ko je bil nato soočen z njegovimi kontradiktornimi izjavami, pa je odgovoril, da ogroženosti ni povedal pri prošnji zato, ker je mislil, da ga bodo vrnili v Francijo ter da ni vedel, da bo ostal toliko časa tukaj in da si sedaj želi ostati v Republiki Sloveniji. Ob upoštevanju dejstva, da tožnik dogodka iz leta 2009, ko naj bi ga neznanci pretepli in okradli, ni prijavil na policijo, je po mnenju tožene stranke razumljivo, da ni predložil dokazov za svoje trditve, saj jih tudi ni mogel dobiti. Tožena stranka je v postopku tudi preučila informacije o položaju Romov v Bosni in Hercegovini, ki jih je pridobila od tožnikovih pooblaščencev. Poleg tega je tudi sama podrobno preučila dodatna poročila in druge dostopne informacije, ki jih je sama pridobila. Iz preučenih poročil in informacij izhaja, da se v Bosni in Hercegovini nedvomno dogajajo premiki na bolje glede romske populacije, ki jim skušajo vladne in nevladne inštitucije na vsakem koraku pomagati, da bi si tako izboljšali svoj položaj. Vlada Bosne in Hercegovine stremi k izboljšanju položaja romske skupnosti na vseh področjih od bivanjskih razmer in zdravstva, preko izobraževanja do zaposlovanja. Tožena stranka po proučitvi vseh poročil in pridobitvi izjave pooblaščencev ugotavlja, da je romsko vprašanje kompleksno, kajti tudi Romi imajo povsem različne poglede na svoj položaj. Nekateri si želijo asimilacije, drugi gradijo na svoji kulturni specifičnosti, nekateri pa povzročajo tudi težave. Položaj Romov se je bistveno izboljšal v Bosni in Hercegovini, čeprav z nekaterimi pomanjkljivostmi. Čeprav položaj Romov v BiH še vedno ni tak, kot bi si ga želeli, pa je vendar država v zadnjih letih storila veliko korakov za izboljšanje njihovega položaja, večjo vključenost v družbo in ureditev bivanjskih razmer.

6. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, saj je v postopku podajal izrazito neskladne in celo nasprotujoče si izjave glede temeljnih razlogov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo. Tožnik je pri podaji prošnje sam izpostavil, da v Bosni in Hercegovini ni imel težav, da je zbiral staro železo. Razlog, da so z družino odšli iz izvorne države, je bilo zdravljenje njegove hčerke in posledično boljši življenjski pogoji za celotno družino. Na osebnem razgovoru je svojo izjavo spremenil in dodal, da je bil napaden leta 2009 in da ga je zaradi tega strah pred vrnitvijo, saj ga v izvorni državi celo čaka usmrtitev, saj se v Bosni in Hercegovini ubijajo že celo za 50 EUR, še posebej pa so izpostavljeni Romi. Tožnik je dogodek iz leta 2009 na kratko opisal šele na osebnem razgovoru, pri podaji prošnje pa ga niti ni omenil in je celo trdil, da v Bosni in Hercegovini ni bil nikoli ogrožen. Ta enkratni dogodek se je zgodil leta 2009, torej dve leti pred tem, preden je tožnik zapustil izvorno državo, tisti dve leti pa se mu v njegovi državi ni nič več zgodilo, nikoli se ni zatekel po pomoč k policiji in se na tak način poskušal zaščititi. V konkretnem primeru tožnik ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma mu zaščite nočejo nuditi. Dogodek iz leta 2009 tožena stranka ne more šteti za dejanje preteklega preganjanja, pa čeprav naj bi se zgodil v povezavi z njegovo narodnostjo. Gre za dogodek, ki očitno ni imel pomembnejšega vpliva na njegovo življenje, saj je tožnik po tem dogodku še dve leti nadaljeval z življenjem v Bosni in Hercegovini. To dejanje ne dosega intenzivnosti standarda preganjanja, kot ga določa Ženevska konvencija in Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Zaradi tega dogodka ni mogoče verjeti, da bi se tožnik bal prihodnosti v izvorni državi, v kateri sedaj živi njegova družina in ga vabi, da se jim pridruži v domovini. Njegova izvenzakonska partnerka ga je celo sama prepričala v povratek, vendar pa ni prišel do cilja, ker ga je pri tem zaustavila slovenska policija. Iz preučenih poročil pa tudi izhaja, da se v Bosni in Hercegovini nedvomno dogajajo premiki na bolje glede romske populacije, ki jim skušajo vladne in nevladne inštitucije na vsakem koraku pomagati, da bi si tako izboljšali svoj položaj. Tožniku ne grozi prihodnje preganjanje zaradi romske narodnosti, saj se v zadnjih letih v Bosni in Hercegovini intenzivno izboljšuje romski položaj, še posebej se ukvarjajo z romskimi otroki in njihovim izobraževanjem.

7. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnikoma tudi ni mogoče priznati subsidiarne oblike zaščite. Oba tožnika nista uveljavljala razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi. Izjave prvo tožnika glede dogodka iz leta 2009 pa je tožena stranka presojala že v sklopu presoje za priznanje statusa begunca in ugotovila, da je navajal nasprotujoče si izjave, ki jih ni uspel skladno pojasniti. Tudi če se je leta 2009 res zgodil pretep, tožnik ne ve, kdo so bili napadalci niti kje se sedaj nahajajo in nikoli ni predložil nobene dokumentacije, ki bi potrjevala ta dogodek, ni pa navedel nobenih drugih razlogov, zaradi katerih uveljavlja priznanje mednarodne zaščite. Tožnik pa tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v svoji izvorni državi. Poleg tega je Vlada Republike Slovenije 14. 6. 2019 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, kjer je na seznamu teh držav tudi Bosna in Hercegovina. Pri drugo tožniku, ki je mladoletna oseba, pa je tožena stranka upoštevala, da je iz prošnje mladoletnega prosilca razvidno, da ima v izvorni državi mamo in tri sestre, ki si želijo njegovo vrnitev v domovino. Ob vrnitvi bo imel bivališče pri svoji mami, saj se lahko vrne k njej in sestram, kot tudi možnost šolanja, saj v Občini B., od koder so starši, obstaja tako osnovna kot srednja šola, ki nudi brezplačno izobraževanje in pomoč romskim otrokom.

8. Tožnik v tožbi izpostavlja, da odločba temelji tudi na tožnikovih izjavah na policiji, tožnik pa je nepismen in teh izjav ni mogel prebrati niti mu jih ni prebral kdorkoli drug. Ti dokumenti bi morali biti iz spisa izločeni, ker so bili pridobljeni nezakonito. S tem v zvezi tožnik predlaga, naj se zaslišijo policisti Policijske postaje za izravnalne ukrepe. Razen tega tožena stranka tožnika tudi ni celovito zaslišala o socialno ekonomski diskriminaciji. Tudi okoliščine v zvezi z dogajanjem na Veleposlaništvu Bosne in Hercegovine ni mogoče preizkusiti, ker se tožena stranka s tem vprašanjem ni ukvarjala. Tožnik je zatrjeval, da mu veleposlaništvo pretečenega potnega lista ni želelo podaljšati, ta okoliščina pa, če se izkaže za resnično, dejansko pomeni preganjanje iz 26. člena ZMZ-1. Nobenega razumnega razloga namreč ni, da mu ne bi podaljšalo potnega lista. Poleg tega se tožena stranka tudi ni ukvarjala z apatridnostjo drugo tožnika. V odločbi je celo napisala, da je drugo tožnik državljan Bosne in Hercegovine. Tožena stranka se tudi ni ukvarjala s tem, kam bi tožnika odšla v Bosni in Hercegovini in kje bi živela in kam bi drugo tožnik v Bosni in Hercegovini sploh lahko hodil v osnovno šolo. S tem v zvezi tožnika navajata, da v Bosni in Hercegovini nikoli nista imela lastne hiše ali stanovanja, živeli so v hiši, ki je bila last sestre tožnikove zunajzakonske partnerice. V primeru vrnitve bosta podvržena revščini in življenju na ulici. Nerelevantno je, ali je v kraju B. osnovna šola, ključno je, ali je Romom sploh dovoljeno, da se vanjo vpišejo. Tožena stranka se tudi ni ukvarjala z vprašanjem ekonomsko socialne diskriminacije Romov v BiH. Ne drži tudi trditev, da tožnikova družina oba tožnika vabi, naj se jima pridruži. Tožnik tega ni nikoli izjavil. Razen tega so se okoliščine od leta 2016 v družini bistveno spremenile. Tožnik z zunajzakonsko partnerico ni več v stiku. Od svoje hčerke je prvo tožnik dobil informacijo, da jima mama ne dovoli v šoli ter da beračijo na ulici. Hčerka mu je tudi sporočila, naj se v Bosno in Hercegovino ne vrača, ker ga bodo bratje nekdanje zunajzakonske partnerice ubili. Drugo hčerko pa naj bi celo ugrabili, pri čemer prvo tožnik sumi, da jo je mama prodala. Tožnik v tožbi zatrjuje, da njegova nekdanja zunajzakonska partnerica živi v hiši njene sestre, ki je bila v preteklosti do njegovih hčerk že hudo nasilna. Ona je tista, ki je tožnikovi hčerki povzročila opekline. Odhod v Francijo je bil povezan ravno s tem dejanjem. Poleg tega nihče izmed družinskih članov nikoli ni bil zdravstveno zavarovan. Ob vrnitvi domov bi oba tožnika bila na ulici. Poleg tega prvo tožnik nikoli ni bil redno zaposlen niti ni prejemal nobene socialne pomoči, saj mu le-ta ni bila odobrena. Tožnik tudi trdi, da ne drži, da v BiH nikoli ni bil ogrožen. Ta izjava je iztrgana iz konteksta. Pri podaji prošnje je rekel, da je življenje v BiH zelo težko in da so BiH zapustili, da bi v družini izboljšali življenjski standard. Smiselno gre za zatrjevanje ekonomsko socialne diskriminacije. Ne drži, da naj bi bil ključni dogodek za zapustitev izvorne države iz leta 2009. Gre zgolj za dogodek, ki ga je tožnik opisal kot širši okvir dogajanja v BiH, nikakor pa ni to ključni dogodek. Razlog za zapustitev BiH je, da prvo tožnik ni mogel zagotoviti dostojnega življenja. Tožnikove izjave v zvezi z zunajzakonsko partnerico na policiji tožniku nikoli niso bile prebrane, zato ni možno trditi, da je izjavil, da je ona umrla oziroma da ga je nagovorila, naj se vrne v BiH. Drži sicer, da tožnik pri podaji prošnje ni omenjal dogodka iz leta 2009, nikakor pa ne drži, da gre za ključni dogodek. Tožnik že vseskozi zatrjuje, da je bil v BiH deležen socialno ekonomske diskriminacije. Negativno odločitev glede prošnje za azil v Francija pa je dobila zgolj hči C.C., sam pa te odločitve ni nikoli dobil. Prav tako ne drži, da se je položaj v BiH v zadnjem času bistveno izboljšal. Tožnikovi pooblaščenci so predložili obširne informacije, iz katerih izhaja, da se Romi v BiH soočajo s socialno izključenostjo. Tožnik še izpostavlja, da nikoli ni hodil v osnovno šolo in da je nepismen in da nikoli ni imel redne zaposlitve, ker v BiH ni dela za Rome in nikoli ni bil zdravstveno zavarovan in ni prejemal socialne pomoči. Nadalje je v tožbi še navedeno, da je drugo tožnik mladoletna oseba in ne poseduje identifikacijskih dokumentov. V odločbi ni razvidno, na kakšen način je tožena stranka upoštevala največje otrokove koristi. Tožnika predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožnikoma prizna status begunca, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je iz policijske dokumentacije razvidno, da je bil vsak dokument tožniku tudi prebran in ker je tožnik nepismena oseba, se je podpisal s križcem. Na vprašanje, ali je bil v izvorni državi kdaj preganjan oziroma je bilo njegovo življenje ogroženo, je pri podaji prošnje odgovoril, da je BiH zapustil, ker je želel svoji hčerki izboljšati zdravstveno stanje in da v BiH ni bil nikoli ogrožen. Na osebnem razgovoru je spremenil svoje izjave in opisal enkratni dogodek, da so ga neznani ljudje v BiH napadli leta 2009 in ga hoteli oropati. Napada ni prijavil ne policiji ne komu drugemu, da bi se tako zaščitil. Nato je v BiH živel mirno še do leta 2011, ko je z družino odšel v Francijo. Dodal je tudi, da je v Francijo odšel izključno zaradi zdravljenja opeklin hčerke in ne zaradi kakršnekoli ogroženosti. Glede dogajanja na veleposlaništvu je na osebnem razgovoru tožnik povedal več variant, od tega, da so mu na veleposlaništvu povedali, da mu ne morejo urediti dokumentov, pa do tega, da ni bosanski državljan, na koncu pa do tega, da bo moral za dokumente plačati. Glede drugo tožnika pa tožena stranka navaja, da po Zakonu o državljanstvu Bosne in Hercegovine otrok pridobi državljanstvo na podlagi porekla, katerega oba starša sta državljana Bosne in Hercegovine v času rojstva otroka ne glede na kraj njegovega rojstva. Prvo tožnikov sin je tako nedvomno državljan Bosne in Hercegovine in ne apatrid. Glede očitka, da se tožena stranka ni ukvarjala z vprašanjem, kam bi tožnika odšla, pa tožena stranka odgovarja, da se je prvo tožnik sprva celo sam nameraval vrniti v izvorno državo in je želel samo prečkati Slovenijo. Večkrat je izpostavljal, da se želi vrniti nazaj v izvorno državo, ker je tam njegova žena in tri hčerke. Velik del postopka se je tožena stranka ukvarjala prav z vprašanjem, kakšno bo njuno življenje v Bosni in Hercegovini v primeru povratka. Iz vseh preučenih poročil izhaja, da se v zadnjih letih v Bosni in Hercegovini dogajajo pomembni premiki na vseh področjih, ko gre za probleme romskega prebivalstva. Z vprašanjem ekonomsko socialne diskriminacije se je tožena stranka ukvarjala in sistematično pridobivala mednarodna poročila o Bosni in Hercegovini ter tako tožnikov postopek za priznanje mednarodne zaščite vodila natančno. Spremenjenih okoliščin glede svoje družine prvo tožnik ni navajal niti v prošnji niti na osebnem razgovoru. To, da ni v stikih s svojo izvenzakonsko partnerico, ne drži, saj je večkrat izjavil, da je z njo v rednih telefonskih stikih. V tožbi šele prvič navaja, da naj bi njegovo hčerko ugrabili in da je v družini nasilje. Če bi bile te navedbe resnične, bi jih tožnik že v postopku navedel. Tako pa je navedel kot edini razlog odhoda v Francijo zdravljenje svoje hčerka in željo, da se hčerke šolajo v Franciji. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da mu ni bil prebran vsak policijski dokument. Navedba, da je tožnik rekel, da v BiH ni bil ogrožen, pa je strgana iz konteksta. Sklicevanje na določbe Zakona o državljanstvu BiH pa predstavlja novote, ki so nedopustne in širijo trditveno podlago. Če bi bilo življenje Romov v BiH bistveno drugačno, se postavlja vprašanje, zakaj tožnik od leta 2011 v BiH več ne živi.

11. Tožba ni utemeljena.

12. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik pri podaji prošnje sam izpostavil, da v Bosni in Hercegovini ni imel težav, in da je razlog, da so z družino odšli iz izvorne države, zdravljenje njegove hčerke in posledično boljši življenjski pogoji za celotno družino, na osebnem razgovoru pa je dodal, da je bil napaden leta 2009 in da ga je zaradi tega strah pred vrnitvijo, saj ga v izvorni državi celo čaka usmrtitev, saj se v Bosni in Hercegovini ubijajo že celo za 50 EUR, še posebej pa so izpostavljeni Romi. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik dogodek iz leta 2009 na kratko opisal šele na osebnem razgovoru, pri podaji prošnje pa ga niti ni omenil in je celo trdil, da v Bosni in Hercegovini ni bil nikoli ogrožen, da se je ta enkratni dogodek zgodil leta 2009, torej dve leti pred tem, preden je tožnik zapustil izvorno državo, da se mu tisti dve leti v njegovi državi ni nič več zgodilo, da se ni zatekel po pomoč k policiji in se na tak način poskušal zaščititi. Pravilno je bilo ugotovljeno, da prvo tožnik v konkretnem primeru ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma mu zaščite nočejo nuditi, ter da se dogodek iz leta 2009 ne more šteti za dejanje preteklega preganjanja, pa čeprav naj bi se zgodil v povezavi z njegovo narodnostjo, saj gre za dogodek, ki očitno ni imel pomembnejšega vpliva na njegovo življenje, saj je prvo tožnik po tem dogodku še dve leti nadaljeval z življenjem v Bosni in Hercegovini, kar pa ne dosega intenzivnosti standarda preganjanja, kot ga določata Ženevska konvencija in ZMZ-1. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da se v Bosni in Hercegovini nedvomno dogajajo premiki na bolje glede romske populacije, pravilno pa je bilo tudi ugotovljeno, da tožnika tudi ne izpolnjujeta pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

13. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da v postopku in tudi pri izdaji odločbe ne bi smele biti uporabljene izjave prvo tožnika na policiji, češ da z vsebino ni mogel biti seznanjen. Ob vpogledu v upravni spis sodišče ugotavlja, da se nahaja v njem uradni zaznamek o razgovoru s prvo tožnikom v Centru za tujce z dne 4. 1. 2017, kjer je na koncu uradnega zaznamka navedeno, da je bil prvo tožniku zapis prebran v njemu razumljivem jeziku in da s svojim podpisom potrjuje resničnost zapisa. Iz opisa kršitev v prekrškovnem postopku je razvidno dejansko stanje, opisano v dokumentu z dne 23. 12. 2016, pod katerim se je tožnik podpisal s križcem, s katerim je po mnenju sodišča prvo tožnik potrdil, da je seznanjen z vsebino. Prav tako je iz odločbe o nastanitvi v Centru za tujce z dne 23. 12. 2016 razvidno, da je bila prvo tožniku predstavljena vsebina, izrek in pravni pouk odločbe v bosanskem jeziku preko uradne osebe, ki aktivno govori jezik prvo tožnika. Prvo tožnikovega podpisa oziroma križca ni le na depeši z dne 23. 12. 2016, kjer pa gre le za povzetek o izvedenih ukrepih in za povzetek opisa vseh dogajanj v zvezi z dogodki, s katerimi pa je tožnik glede na prej navedeno bil seznanjen. Iz navedenega razloga sodišče meni, da ni razloga za izločitev oziroma neuporabo policijske dokumentacije.

14. Sodišče se tudi ne more strinjati s tožbeno trditvijo, da naj bi tožena stranka kršila pravico do izjave, ker naj ne bi tožnika celovito zaslišala o bistvenih vprašanjih, to je socialno ekonomski diskriminaciji v BiH. Pri podaji prošnje je tožnik dobil možnost, da pove o vsem, predvsem kateri so njegovi osebni razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito. Tožniku so bila postavljena tudi dodatna vprašanja, prav tako je imel svojega pooblaščenca in enako velja tudi za osebni razgovor.

15. V zvezi s tožbenimi trditvami, da prvo tožniku Veleposlaništvo BiH ni želelo podaljšati potnega lista in če je to resnično, da to pomeni preganjanje, sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa ni mogoče sklepati, da bi veleposlaništvo brez utemeljenih razlogov zavrnilo prvo tožnikovo urejanje dokumentov. Iz policijske depeše z dne 23. 12. 2016 namreč izhaja, da je do policistov pristopila vodja konzularnega oddelka Veleposlaništva BiH, ki je povedala, da sta želela tožnika pri njih dobiti potovalne dokumente, ki bi jima omogočili vrnitev, po pregledu dokumentacije pa so ugotovili, da jim teh ne morejo izdati. Predvsem se jim poraja dvom, ali je drugo tožnik dejansko sin prvo tožnika. Povedala je tudi, da je prvo tožnik pri oddaji vloge za izdajo dokumentov večkrat spreminjal izjavo o tem, kje se nahaja otrokova mati. Iz navedenega torej izhaja, da veleposlaništvo ni moglo izdati dokumentov, ne pa da tega ne bi hotelo, kar pa je bistvena razlika. Tudi iz dokumenta z naslovom „Opis kršitve za PLN“ izhaja, da mu na veleposlaništvu niso mogli pomagati, ne pa da mu niso hoteli pomagati. Iz navedenega razloga ni mogoče slediti navedbam o morebitnem preganjanju s strani veleposlaništva.

16. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na v tožbi zatrjevano apatridnost drugo tožnika, pa se sodišče strinja s toženo stranko, da otrok skladno s 6. členom Zakona o državljanstvu Bosne in Hercegovine pridobi državljanstvo BiH na podlagi porekla, katerega oba starša sta bila državljana BiH v času rojstva otroka, ne glede na kraj njegovega rojstva (1. točka 6. člena Zakona o državljanstvu Bosne in Hercegovine). Tožnika sta bila z navedenim določilom seznanjena že pred izdajo odločbe, saj jima je bilo to določilo skupaj z ostalimi informacijami o izvorni državi poslano v izjasnitev z dopisom tožene stranke z dne 3. 6. 2019, zaradi česar ne gre za nedovoljeno novoto v upravnem sporu. S tem v zvezi ni mogoče tudi spregledati, da je prvo tožnik potoval iz Francije v izvorno državo prav z namenom, da bi med drugim pridobil tudi potrebne dokumente za svojega sina, to je drugo tožnika. Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno štela drugo tožnika za državljana Bosne in Hercegovine.

17. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da se tožena stranka ni ukvarjala z vprašanjem, kam bi tožnika odšla oziroma kje v BiH bi sploh živela in ali bi drugo tožnik v BiH sploh lahko hodil v osnovno šolo. Glede drugo tožnika je tožena stranka na zadnji strani odločbe navedla, da ima v izvorni državi mamo in tri sestre, ki si želijo njegovo vrnitev v domovino. V izvorni državi bo imel bivališče pri svoji mami in se lahko vrne k njej in sestram ter tudi možnost šolanja, saj je v občini B. tako osnovna kot tudi srednja šola. Glede bivanja obeh tožnikov pa je tožena stranka pridobila zelo veliko poročil o stanju v izvorni državi, kar se tiče položaja Romov, in na podlagi proučenih poročil ugotovila, da se nedvomno dogajalo premiki na bolje glede romske populacije in je to tudi obsežno obrazložila (stran 14 - 17 ter 20 - 21 odločbe). Po mnenju sodišča tudi ni bojazni, da se drugo tožnik v BiH ne bi mogel šolati. Glede na to, da je bil do sedaj v tujini in glede na njegovo starost ni bilo niti možnosti, da bi se lahko vpisal v bosansko šolo, zato ni mogoče že vnaprej sklepati, da bi bil vpis zavrnjen.

18. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da se tožena stranka z vprašanjem ekonomsko socialne diskriminacije Romov podrobneje ni ukvarjala. Pri podaji prošnje tožnik take diskriminacije sploh ni zatrjeval, ampak je na vprašanje, iz katerih razlogov zaproša za mednarodno zaščito, odgovoril, da je želel hčerki izboljšati zdravstveno stanje ter da je v Bosni težko življenje. Na vprašanje, ali je bil kdaj ogrožen ali preganjan, je rekel, da ne. Govoril je tudi o tem, da ni osnovnih življenjskih pogojev. Po mnenju sodišča zgolj zatrjevanje, da gre za težke pogoje in da je težko življenje, še ne pomeni isto kot ekonomsko socialna diskriminacija. O ekonomsko socialni diskriminaciji bi bilo mogoče govoriti, če bi bila nekomu kakšna storitev odklonjena iz razlogov, ker pripada določeni narodnosti. Šele na osebnem razgovoru je tožnik trdil, da njegovi otroci ne hodijo v šolo v BiH, ker so Romi, glede ogroženosti je trdil, da Rome sovražijo tako Srbi kot Muslimani, pri čemer pa je glede lastne ogroženosti navedel dogodek iz leta 2009, za katerega pa celo sam v tožbi trdi, da to ni ključni dogodek, zaradi katerega je zapustil BiH. Razen tega, glede na to, da je šlo za enkraten dogodek in da je tožnik še dve leti po tem živel v BiH in se je iz Francije vračal nazaj v BiH, ni možno sklepati, da bi imel ta dogodek značaj preganjanja, kot je opisan v 26. členu ZMZ-1. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da iz pridobljenih poročil izhaja, da je v preteklem letu bilo zagotavljanje štipendiranja romskih otrok, saj se zavedajo pomembnosti vključevanja romskih otrok v šolski sistem (str. 16 obrazložitve). Iz vseh navedenih razlogov sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da se tožena stranka ni ukvarjala z vprašanjem ekonomsko socialne diskriminacije.

19. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožnik v azilnem postopku ni izjavil, da ga njegova družina vabi, naj se jim pridruži v BiH, ampak je taka izjava zabeležena tekom postopka na policijski postaji, pa je sodišče v tej sodbi že pojasnilo, da ni nobenega razloga, da ne bi bil to tudi veljaven dokaz. Konkretno je bil tožnik pod tem dokumentom, kjer to piše (dokument „Opis kršitve za PLN“) tudi podpisan s križcem.

20. V tožbi so tudi navedbe o tem, da bodo tožnika bratje njegove zunajzakonske partnerske partnerice ubili, da je bila njegova hčerka celo ugrabljena, da prvo tožnik sumi, da jo je mama prodala, da je življenje njegove družine v hiši od sestre izvenzakonske partnerke nasilno in da je prav ta sestra povzročila njegovi hčerki poškodbo. Ob tem je navedeno tudi to (vse na strani 9 tožbe), da tožnik nikoli ni bil zdravstveno zavarovan, da otroci živijo v nasilnem okolju, da niso zdravstveno zavarovani in da nikoli ni prejemal socialne pomoči. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da to niso bili razlogi, zaradi katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, tožena stranka pa je pri odločanju vezana na razloge, ki jih prosilec navaja v svoji prošnji in na osebnem razgovoru. Tožnik do izdaje odločbe teh okoliščin ni navajal, zato gre tudi za nedopustne tožbene novote, ki jih skladno z 52. členom ZUS-1 ni mogoče upoštevati, saj je imel v upravnem postopku pravno pomoč in zato ni opravičljivega razloga, zakaj tega ni navajal že prej. Zgolj navedba, da težko razume, kaj je postopek po ZMZ-1, ni opravičljiv razlog glede na to, da je imel v upravnem postopku pravno pomoč. Do tistega, kar je tožnik navajal v svoji prošnji in na osebnem razgovoru, pa se je tožena stranka v odločbi opredelila. S tem v zvezi se sodišče tudi ne strinja, da ne drži, da je tožnik pri podaji prošnje navajal, da v BiH ni bil ogrožen. Tožnik je na vprašanje, ali je bil v Bosni ogrožen ali preganjan, izrecno izjavil da ne (stran 7 prošnje). Navedba, da je življenje v BiH težko, pa ne pomeni isto, kot ima pomen pojma „ekonomsko socialna diskriminacija“. Kot je bilo že pojasnjeno, pomeni ekonomsko socialna diskriminacija to, da se nekomu kršijo ekonomsko socialne pravice iz razloga, ki je povezan z njegovimi osebnimi lastnostmi (raso, vero, narodnost, …), medtem ko pojem težkega življenja pomeni, da je na splošno slaba ekonomska situacija.

21. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno trditvijo, da ne drži, da se je položaj Romov v BiH v zadnjem času bistveno izboljšal. Tožena stranka je namreč te zaključke sprejela na podlagi številnih poročil o informacijah o izvorni državi, ki jih je tudi sama pridobila. To svoje stališče je obsežno obrazložila v odločbi na straneh 15 do 16 ter 20 do 21. Svoje stališče je oprla na kar 16 informacij, ki se nanašajo na stanje v izvorni državi, ki jih je sama pridobila, s tem da so bile poleg teh priložene tudi informacije s strani tožnikovih pooblaščencev.

22. Tožbene navedbe v zvezi s tem, ali je negativno odločitev glede prošnje za azil v Franciji dobila zgolj hči C.C. ali pa tudi tožnik, pa sodišče za presojo v tem sporu ne šteje za relevantne, saj je pri tej zadevi bistvenega pomena vprašanje, ali dogodki, kot jih opisuje prvo tožnik, kar posledično velja tudi za drugo tožnika, ustrezajo pojmu preganjanja v smislu ZMZ-1.

23. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji. Prvo tožnik je bil že zaslišan v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot tudi na osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno, saj je obe zaslišanji ocenilo kot dovolj popolni in temeljiti. Tožnika sta v tožbi predlagala tudi zaslišanje policistov Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana v zvezi z izjavami, ki jih je tožnik dal na policiji. Sodišče je v tej sodbi že pojasnilo, zakaj meni, da te izjave lahko služijo kot dokaz in da ni nobenega razloga za njihovo izločitev, saj je bil prvo tožnik z njihovo vsebino seznanjen, zato zaslišanje predlaganih prič iz tega razloga ni potrebno. Nadalje je prvo tožnik predlagal zaslišanje veleposlanika BiH v Sloveniji v zvezi s pridobivanjem potovalnih dokumentov za oba tožnika in zaslišanje uradne osebe, ki je vodila postopek v zvezi s pridobivanjem dokumentov. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da morajo biti podatki in izjave v postopku mednarodne zaščite še posebej skrbno varovani pred organi izvorne države, na kar je bil prvo tožnik tudi izrecno opozorjen v prošnji (1. stran prošnje), zato ne bi bilo primerno, da bi sodišče zasliševalo uradne predstavnike izvorne države tožnikov, za katero prvo tožnik trdi, da je v njej preganjan. Torej v konkretni zadevi obstajajo razlogi, zaradi katerih sodišču ni potrebno odločati na glavni obravnavi, ker predlagani dokazi niso pomembni odločitev ali pa jih ni mogoče izvesti (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

28.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1863/2019-13
• UPRS Sodba I U 1558/2019-7
• UPRS Sodba I U 2328/2018-14