UPRS Sodba I U 1482/2019-7

Jedro

Toženka je, ob tem, ko se je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka skliceval na razloge, ki jih je navedel že ob podaji prvotne prošnje, hkrati pa na razlog, ki ga po svoji krivdi predhodno v prvotnem postopku ni navajal (in ki poleg tega po mnenju sodišča tudi ni pravno relevanten za odločitev o ponovni prošnji za mednarodno zaščito, četudi bi navedeno dejstvo navedel kasneje brez svoje krivde) ter glede na to, da ni predložil nobenih novih dokazov k svoji zahtevi za uvedbo ponovnega postopka, ravnala pravilno, ko je skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 v zvezi s 64. členom ZMZ-1 zavrgla tožnikovo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj tožnik ni uspel izkazati povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ne glede na to, da zatrjuje, da mu grozi maščevanje dekletovega brata. Po mnenju sodišča opisane okoliščine streljanja ne izkazujejo preganjanja na podlagi krvnega maščevanja, zato ne gre za preganjanje tožnika kot pripadnika posebne družbene skupine, temveč je šlo za zasebno zadevo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je toženka zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite zavrgla. V obrazložitvi navaja, da je tožnik v Republiki Sloveniji predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, in sicer 6. 3. 2017. Nato je 3. 4. 2017 samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani in se v roku treh dni ni vrnil. Zato je bil takratni postopek s sklepom z dne 22. 5. 2017 ustavljen. Tožnik je bil 18. 1.2018 s strani avstrijskih varnostnih organov vrnjen v Republiko Slovenijo po Uredbi EU št. 604/2013¹ in je istega dne podal drugo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je toženka z odločbo z dne 13. 2. 2018 zavrnila kot očitno neutemeljeno, 2. 3. 2018 je postala pravnomočna. Tožnik je bil 12. 8. 2019 s strani avstrijskih varnostnih organov ponovno vrnjen v Republiko Slovenijo, 21. 8. 2019 pa je podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Navedel je, da delno podaja iste razloge zapustitve izvorne države, kot jih je uveljavljal že pri vložitvi druge prošnje. V izvorni državi je bil ustreljen s strani soseda zaradi sosedove sestre, ki je bila njegovo dekle. Toženka ugotavlja, da je tožnik pri podaji prve prošnje navedel, da je izvorno državo zapustil, ker je imel prometno nesrečo. Pri podaji druge prošnje je navedel, da je izvorno državo zapustil, ker ga je sosed ustrelil v nogo, ker je imel ljubezensko razmerje z njegovo sestro.

2. Toženka ugotavlja, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z enakimi razlogi, kot jih je podal pri prošnji za mednarodno zaščito, vloženi 18. 1. 2018. Pri vložitvi zahtevka je tako navedel povsem enaka dejstva, ki jih je že v prošnji za mednarodno zaščito in ki so bila znana že pred izdajo odločbe pristojnega organa v postopku priznanja mednarodne zaščite. Tožnik ni navedel nobenih novih okoliščin in tudi ni predložil nobenih novih dokazov. Toženka ugotavlja, da se tožnikove izjave nanašajo na dogodke, ki so se v celoti zgodili v času pred njegovo prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in v ničemer ne gre za dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve oziroma ni navedel upravičenih razlogov, čemu dogodke, ki so se mu zgodili, ni navedel že med svojim prvim postopkom za priznanje mednarodne zaščite.

3. Ker tožnik ni predložil nobenih novih dokazov in ni navajal nobenih novih verodostojnih dejstev, ki bi jih v skladu s 64. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) lahko šteli za nova, saj je sicer uveljavljal samo razloge, ki so obstajali že v času prvega postopka, toženka ugotavlja, da ni izpolnil pogojev iz 64. člena ZMZ-1 in je zato njegovo vlogo zavrgla.

4. Tožnik vlaga zoper izpodbijani sklep tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Izpostavlja, da je navedel, da je bil žrtev krvnega maščevanja - ogroženo je bilo njegovo življenje in telo. Tako je očitno, da beži pred preganjanjem in resno škodo. Torej gre za dejstva, relevantna na podlagi Ženevske konvencije in ni moč preprosto zaključiti, da ne navaja resničnih dejstev, vsaj ne brez izvedenega dokaznega postopka - glede načina nastanka telesnih poškodb, katerih vidne posledice je tožnik pokazal uradni osebi. Je v resnem strahu za svoje življenje. Pokazal je strelne rane, ki jih doslej ni pokazal in brez dvoma gre za nov dokaz. Toženka bi morala in mogla glede izvora ran izvesti postopek dokazovanja s sodnim izvedencem medicinske, balistične ali druge ustrezne stroke, ne more pa sama odločiti o tem, da rane niso posledica streljanja na tožnika, saj za to nima znanja oziroma vedenja. Upravni organ bi moral okoliščine v zvezi z navedbo dejstev dodatno raziskati vsaj s postavljanjem vprašanj, da se zadeva v primeru dvoma razčisti. Ob odsotnosti vsebinske obrazložitve ter ob grozeči škodi za življenje in telo tožnika je navedba ključnih razlogov za neugoditev zahtevi za uvedbo ponovnega postopka nezadostna. Tako odločitve ni moč preizkusiti, kar je absolutno bistvena kršitev pravil postopka. Tožnik je individualno utemeljeval in navajal relevantna dejstva in celo predložil dokaze, ki pa jih upravni organ nepravilno ni upošteval. Šele če bi bilo dokazano, da gre za poškodbe, ki niso posledica streljanja, bi upravni organ lahko štel, da tožnik dokaznega bremena ni zmogel oziroma da njegove navedbe ne držijo. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter s sodbo samo odloči tako, da zahtevi za izvedbo ponovnega postopka ugodi oziroma podredno, da po odpravi izpodbijanega sklepa zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali tudi že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom, če pa ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže.

8. Sodišče sicer ne sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, da tožnik ni navedel novih dejstev, se pa strinja s toženko o tem, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1.

9. Med strankama je nesporno, da je toženka že predhodno zaradi tožnikovega samovoljnega odhoda iz azilnega doma najprej ustavila postopek v zvezi s prošnjo tožnika za mednarodno zaščito, nato pa je toženka drugo tožnikovo prošnjo z odločbo z dne 13. 2. 2018 zavrnila kot očitno neutemeljeno. Odločba je postala pravnomočna 2. 3. 2018.

10. Sodišče drugače kot toženka ugotavlja, da je tožnik v postopku za uvedbo ponovnega postopka podal nova dejstva, ki so sicer obstajala že v času prvotnega postopka, in sicer o tem, da naj bi nanj streljal sosed, ker se je sestajal z njegovo sestro, vendar pa je glede sicer že opisanih okoliščin streljanja podal svoje novo poimenovanje razloga za sosedovo streljanje, in sicer krvno maščevanje, česar prej ni omenjal.

11. Vendar pa sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da navedenega dejstva v prvotnem postopku ne bi mogel brez svoje krivde takrat uveljavljati, skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1. Tožnik je namreč že na zapisniku ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito z dne 18. 1. 2018 povedal, da je zaradi navedenega streljanja zapustil izvorno državo, torej je to dejstvo nastalo pred odločitvijo toženke o njegovi prošnji v prvotnem postopku. Ker pa krvnega maščevanja ni predhodno navedel, čeprav je že omenjal streljanje soseda nanj v navedeni prošnji za mednarodno zaščito, sodišče ne more šteti, da tega dejstva ni navedel brez svoje krivde v prvotnem postopku.

12. Toženka je sicer v izpodbijanem sklepu res navedla, da tožnik ni podal novih dejstev, zaradi katerih zaproša za zaščito. Kot že izhaja iz prejšnjih dveh odstavkov obrazložitve, med strankama ni sporno, da je tožnik na zaslišanju ob zahtevi za uvedbo ponovnega postopka navajal tudi že navedeno dejstvo v zvezi s krvnim maščevanjem soseda. Tako je toženka sicer storila relativno kršitev postopka, ko je navedla, da tožnik v svojem zahtevku ni navajal novih dejstev, ki pa po ugotovitvi sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost njene odločitve.

13. Ponovni postopek se namreč uvede pod izrecno navedenimi pogoji iz 64. člena ZMZ-1, med drugim tudi, če tožnik navede v zahtevku nova dejstva oz. predloži nove dokaze, ki pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.² Tega pa tožnik ni izpolnil, saj v navedenem postopku novih dokazov ni podal; novo dejstvo, ki pa ga je podal, pa bi lahko uveljavljal v prvotnem postopku, zato se s tem ne bi pomembno povečala verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kar pa je osnovna predpostavka za ugoditev predlogu za uvedbo ponovnega zahtevka (64. člen ZMZ-1).

14. Tožnik sicer navaja, da je v konkretnem postopku predlagal tudi nov dokaz, in sicer, da je pokazal rane po telesu, kjer naj bi bil ustreljen. Sodišče temu ne sledi, saj je tožnik že na zapisnik ob sprejemu njegove prošnje za mednarodno zaščito z dne 18. 1. 2018 predlagal, da pokaže rano na telesu, nastalo, ko ga je sosed ustrelil v nogo, saj je bil zaljubljen v njegovo sestro. Če pa tožnik meni, da gre za nov dokaz v tem, ker je najprej predlagal vpogled le ene strelne rane, ne pa večih, sodišče pripominja, da bi lahko tožnik dokaz z vpogledom v več strelnih ran uveljavljal v prvotnem postopku mednarodne zaščite, saj naj bi bil ustreljen s strani soseda v izvorni državi že pred odločitvijo toženke o njegovi prošnji v prvotnem postopku. Ker pa dokaza z vpogledom v več telesnih ran (in ne le ene) ni predhodno predlagal, sodišče ne more šteti, da tega dokaza ni navedel brez svoje krivde v prvotnem postopku.

15. Sodišče zato ugotavlja, da je toženka, ob tem, ko se je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka skliceval na razloge, ki jih je navedel že ob podaji prvotne prošnje, hkrati pa na razlog, ki ga po svoji krivdi predhodno v prvotnem postopku ni navajal (in ki poleg tega po mnenju sodišča tudi ni pravno relevanten za odločitev o ponovni prošnji za mednarodno zaščito, četudi bi navedeno dejstvo navedel kasneje brez svoje krivde) ter glede na to, da ni predložil nobenih novih dokazov k svoji zahtevi za uvedbo ponovnega postopka, ravnala pravilno, ko je skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 v zvezi s 64. členom ZMZ-1 zavrgla tožnikovo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj tožnik ni uspel izkazati povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ne glede na to, da zatrjuje, da mu grozi maščevanje dekletovega brata. Po mnenju sodišča opisane okoliščine streljanja ne izkazujejo preganjanja na podlagi krvnega maščevanja. Slednje se po ustaljeni upravnosodni praksi v azilnih zadevah povezuje s pripadnostjo določeni družbeni skupini kot podlagi za preganjanje iz 4. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ-1 v zvezi s petim odstavkom 27. člena ZMZ-1, česar pa tožnik ni zatrjeval. Pri zatrjevanem streljanju je tako po mnenju sodišča šlo za zasebno zadevo, ne pa za preganjanje tožnika kot pripadnika posebne družbene skupine.³

16. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave, kjer bi zaslišalo tožnika in postavilo izvedenca medicinske, balistične ali druge ustrezne stroke, saj glede na podane pravno nerelevantne trditve tožnika izvedba navedenih dokazov ni potrebna, saj ne bi pripeljala do drugačne odločitve sodišča. Kot že navedeno, tožnik ni navedel dejstev in ne podal dokazov, ki bi se štela za nova v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, zato tudi izvedba vseh dokazov, predlaganih v zvezi s tem, ni potrebna. Zato je sodišče v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

-------------------------------
¹ Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v nadaljevanju Uredba Dublin III.
² Nova so tista dejstva oz. dokazi, ki so nastali po izdaji predhodne odločitve oz. ki so obstajali že prej, pa jih stranka brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).
³ Glej npr. odločbi Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 158/2013 z dne 24. 4. 2013 ter I U 1389/2013 z dne 25. 9. 2013.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 720/2018-5
• UPRS Sodba I U 1269/2018-7
• UPRS Sodba I U 676/2019-6