UPRS Sodba I U 1527/2019-6

Jedro

Tožnik je predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila pravnomočno zavrnjena, tožnik pa v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel novih razlogov, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen in prav tako ni predložil novih dokazov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek z dne 30. 8. 2019 za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi pojasnjuje potek dosedanjih postopkov, in sicer je tožnik prvo prošnjo vložil dne 16. 9. 2016, a je nato postopek ustavila zaradi tožnikove samovoljne zapustitve azilnega doma. Kot razlog za mednarodno zaščito je takrat navedel grožnje, ki jih je prejemal zaradi prodaje alkoholnih pijač. Po vrnitvi s strani nemških varnostnih organov je tožnik vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito in zatrjeval strah pred življenjem v Alžiriji. Izdano odločbo, s katero je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila, je tožnik neuspešno izpodbijal tudi s tožbo, nato pa ponovno samovoljno zapustil azilni dom.

2. Obravnavani zahtevek za uvedbo ponovnega postopka je tožnik vložil po tem, ko so ga v Slovenijo vrnili švicarski varnostni organi. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožnik kot razlog za mednarodno zaščito tokrat navedel, da potekajo v Alžiriji spopadi med vojsko in ljudstvom, ker nimajo predsednika, kar v Alžiriji povzroča velike probleme. Obenem je navedel še, da je Alžirijo zapustil, ker je želel spremeniti vero.

3. Tožena stranka se sklicuje na določbo prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Ugotavlja, da se tožnikove sicer pavšalne navedbe delno nanašajo na dogodke, ki se dogajajo v času njegove odsotnosti iz Alžirije (nemiri), tožnik pa zanje tudi ni predložil dokazov, s katerimi bi izkazal svojo ogroženost. V zvezi s spremembo vere pa meni, da gre za novo dejstvo, ki pa je obstajalo že v času vložitve prve prošnje za mednarodno zaščito. Tožnikovo pojasnilo, da tega v prvem postopku ni uveljavljal, ker je nameraval v Nemčijo, pa ni mogoče šteti kot opravičljiv razlog. Tožena stranka poudarja, da so v skladu z določili ZMZ-1 glede zahtevka za uvedbo ponovnega postopka uvedeni strožji dokazni standardi, trditveno in dokazno breme pa je v celoti na tožniku. Ker tožnik tega bremena ni zmogel, je tožena stranka njegovo zahtevo zavrgla.

4. Tožnik v tožbi navaja, da se sedaj zaveda, da je naredil napako, ker že v prvi prošnji ni navedel, da je izvorno državo zapustil, ker je želel spremeniti vero. To je nameraval storiti v Nemčiji, bilo ga je namreč strah. Poleg tega toženi stranki očita, da se ni opredelila do njegove navedbe, da so v Alžiriji vsak petek problemi med vojsko in prebivalstvom. Dodaja še, da je v Sloveniji bival dve leti, da si je v tistem času pridobil dovoljenje za delo in ima tudi v prihodnje namen biti aktiven član prebivalstva RS. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu ter ponavlja razloge za svojo odločitev. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže.

8. Ureditev pogojev in postopka za vložitev ponovne prošnje izhaja iz predpostavke, da je bilo o prosilčevi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno (negativno) odločeno, zato lahko oseba, ki želi vložiti ponovno prošnjo, to stori po predhodnem preizkusu, katerega namen je ugotoviti, da v ponovni prošnji ne uveljavlja okoliščin, ki so že bile predmet pravnomočne odločitve. To izhaja tudi, iz 40. člena Procesne direktive II¹.

9. Navedeno izhodišče je podlaga za zakonsko ureditev (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1), ki dokazne standarde zaostruje oziroma trditveno in dokazno breme v zvezi s postopki za zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite prenašajo na vlagatelja. Namen poostrenega dokaznega standarda je v preprečitvi zlorabe ponovnih prošenj z vlaganjem praznih zahtev, ki po svoji vsebini ne prinašajo ničesar novega in ki od organov terjajo ponovno presojo že znanih dejstev in dokazov. Teža novih dokazov ali novih dejstev mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

10. Sodišče se strinja z utemeljitvijo izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zato skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v spodaj navedenem okviru nanje sklicuje. Tožena stranka je namreč pravilno ugotovila, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila pravnomočno zavrnjena, tožnik pa v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel novih razlogov, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen in prav tako ni predložil novih dokazov.

11. Tožnik nima prav, ko trdi, da se tožena stranka ni opredelila do njegove navedbe, da so v Alžiriji vsak petek problemi med vojsko in prebivalstvom. Na zapisnik o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka dne 6. 9. 2019 je tožnik v zvezi s tem povedal, da so imeli v letu 1990 dogodek „Črni deseti“, kjer so ljudi obtožili uporništva ali jih ubili. Sedaj ponovno vsak petek prihaja do spopadov med vojsko in ljudmi v Alžiriji. Že tri mesece so brez predsednika, na oblasti pa je vojska. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, se tožnikove navedbe sicer nanašajo na dogodke, ki so nastali po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar pa so skope in pavšalne, zanje pa tožnik tudi sicer ni predložil nikakršnih dokazov, s čimer se sodišče strinja. Tudi po presoji sodišča so te tožnikove navedbe premalo konkretizirane in ne morejo predstavljati novega razloga njegove ogroženosti oziroma pomembno povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Tožnik s temi navedbami torej ni uspel izkazati verjetnost preganjanja oziroma utemeljenega razloga, da bi ob vrnitvi v izvorno državo lahko utrpel resno škodo po 28. členu ZMZ-1.

12. Prav tako se je tožena stranka pravilno opredelila do drugega tožnikovega razloga, to je do spremembe vere. Kot izhaja iz že citirane zakonske določbe 64. člena ZMZ-1, mora oseba v primeru, ko uveljavlja nove dokaze ali dejstva, ki so obstajali že v času prvega postopka, izkazati, da jih brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Sprememba vere je sicer novo dejstvo, ki pa je obstajalo še v času tožnikovega bivanja v izvorni državi. Na vprašanje, kdaj je želel spremeniti vero, in če je to razlog za odhod iz Alžirije, je tožnik namreč odgovoril pritrdilno (2. stran zapisnika z dne 6. 9. 2019). Na nadaljnje vprašanje, zakaj tega razloga ni navedel že prej, pa, da je želel iti do Nemčije. Tožnik v tožbi takšno svoje ravnanje opravičuje in pojasnjuje, da je naredil napako, saj ga je bilo strah.

13. Navedbe v zvezi s spremembo vere so po presoji sodišča nedopustna novota, saj tožnik s tako pavšalnim zatrjevanjem, „da se na to ni skliceval, ker ga je bilo strah“, ni izkazal, da jih ni mogel uveljavljati že v času prvega postopka (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Sodišče zgolj pripominja, da je bil tožnik tako v postopku prve kot druge prošnje in zahtevka za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite in tam opravljenih razgovorih, vsakokrat zastopan po svetovalcu za begunce² ob sodelovanju tolmača. Prav tako ga je organ opozoril in primerno poučil o njegovih pravicah in dolžnostih, med drugim, da so vsi podatki in izjave, ki bi jih dal, varovani v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, še zlasti pred organi njegove izvorne države in predvsem, da je dolžan navesti vsa dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.

14. Ker je odločitev tožene stranke pravilna je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

15. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na seji v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi namreč ni upoštevalo novo navedenih dejstev (sprememba vere), ker je ta dejstva štelo kot nedopustno novoto, saj tožnik ni izkazal, kot že pojasnjeno v 13. točki te obrazložitve, da jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno uveljavljati.

-------------------------------
¹ Direktiva 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.
² Pomen in vloga svetovalca za begunce, kot poznavalca pravnega področja podeljevanja mednarodne zaščite, ne sme biti zgolj pasivno opazovanje izvedbe procesnega dejanja, pač pa aktivnost v postopku razgovora z namenom celovite predstavitve prosilčevih razlogov (Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019, 19. točka obrazložitve).

Datum zadnje spremembe:

28.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 376/2020-7
• UPRS sodba I U 1005/2013
• UPRS Sodba I U 525/2022-14