UPRS Sodba I U 1176/2019-14

Jedro

Sodišče mora pri odločitvi o stroških postopka upoštevati obseg brezplačne pravne pomoči in stroške le-te odmeriti tako, da jih dobi povrnjene Republika Slovenija in ne nasprotna stranka. Določilo 46. člena ZBPP se ne nanaša na organ za brezplačno pravno pomoč in iz navedenega razloga to določilo ne more biti pravna podlaga za izdajo takega sklepa, kot ga je izdala tožena stranka.

V ZBPP so druge pravne podlage, na podlagi katerih lahko službe za brezplačno pravno pomoč izdajajo akte, ki se nanašajo na povrnitev stroškov brezplačne pravne pomoči, ob izpolnjevanju dodatnih pogojev, ki jih za vsak primer ZBPP posebej določa (gre za situacije iz členov 43, 48 in 49 ZBPP), pri čemer ni nujno, da je za vsako specifično situacijo sploh možno vedno izterjati zneske na način, da se izda upravni akt. V kolikor organ za brezplačno pravno pomoč meni, da gre za neupravičeno obogatitev, pa ni podlage za izdajo upravnega akta, ima po mnenju sodišča možnost izterjati sredstva tudi v civilnem postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se II., III., IV. in V. točka izreka sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 213/2016 z dne 27. 6. 2019 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. V ostalem delu (glede tč. I izreka sklepa) se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 313,50 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo za izločitev uradne osebe A.A. iz postopka št. Bpp 213/2016 (točka I izreka), odredila, da mora tožnica povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči, v znesku 262,75 EUR v 30 dneh po prejemu sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka) ter zavrnila predloge za odmero stroškov v okviru vlog z dne 17. 6. 2019, 22. 5. 2019 in 11. 6. 2019 (točke II, IV in V izreka).

2. Tožena stranka v obrazložitvi sklepa navaja, da je z odločbo št. Bpp 213/2016 z dne 26. 8. 2016 dodelila redno brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v še ne uvedenem izvršilnem postopku pred sodiščem prve stopnje zaradi izterjave preživnine, z odločbo z dne 23. 1. 2017 pa je tožnici dodelila redno brezplačno pravno pomoč še za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji v izvršilnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod št. I 1323/2016. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči je bila določena Odvetniška družba B. o.p., d.o.o. iz Novega mesta, ki je tudi predložila predlog za odmero stroškov. Tožena stranka je predlogu za odmero stroškov delno ugodila in priznala znesek v višini 305,58 EUR. Odvetniška družba se je odpovedala pravici do pravnega sredstva zoper sklep o odmeri stroškov.

3. Nadalje tožena stranka v obrazložitvi sklepa navaja, da je pooblaščenka upravičenke podala zahtevo za izločitev uradne osebe A.A. iz postopka. S tem v zvezi tožena stranka pojasnjuje, da A.A. ne vodi postopka niti v njem ne odloča, ampak je oboje v pristojnosti predsednice sodišča. Po mnenju tožene stranke niso podani razlogi za izločitev iz 35. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ni podan izločitveni razlog iz prvega odstavka 37. člena ZUP, saj bi ta razlog obstajal, če bi bil imenovani do stranke ali do upravne stvari v določenem razmerju. Prav tako pa tudi niso izkazane okoliščine, ki bi vzbujale dvom o njegovi nepristranosti. To bi bilo na primer prijateljstvo ali sovraštvo do stranke, gospodarska odvisnost uradne osebe od stranke... Opredeljeno bi torej moralo biti neko razmerje uradne osebe, ki v postopku opravlja posamezna dejanja, do stranke, tako pa imenovani nima v zadevi nobenega osebnega interesa niti osebnega interesa glede končne odločitve v zadevi.

4. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica dejansko dolžna povrniti del stroškov postopka. Vse utemeljene nagrade in stroški so bili izvajalki brezplačne pravne pomoči izplačani iz proračuna tožene stranke. S tem v zvezi tožena stranka izpostavlja, da tožnica ni izpolnila dolžnosti iz drugega odstavka 38. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), iz katerega izhaja, da če seznanitev sodišča z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči stranki ni možna, ker je bila le-ta dodeljena že pred začetkom postopka, je dolžnost upravičenca, da z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči seznani pristojno sodišče. Seznanitev Okrajnega sodišča v Mariboru z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči nikakor ni bila možna, saj sodišče s podatkom o tem, pred katerim sodiščem bo potekal postopek, ni bilo seznanjeno. Izvršilno sodišče je dolžniku C.C. naložilo, da mora neposredno upnici povrniti 285,58 EUR izvršilnih stroškov. Dolžnik ni mogel vedeti, da je upnica upravičena do brezplačne pravne pomoči. Edino tožnica oziroma izvajalka brezplačne pravne pomoči bi lahko dosegli, da bi se izdal pravilen sklep, v okviru katerega bi Okrajno sodišče v Mariboru sklenilo, da je dolžnik stroške izvršilnega postopka dolžan nakazati v korist proračuna tožene stranke in v tem primeru do predmetne izterjave sploh ne bi prišlo. Dolžnik C.C. je v proračun tožene stranke nakazal znesek 42,84 EUR in znaša razlika, ki je bila izplačana v zadevi Bpp 213/2016, 262,75 EUR. Tožena stranka je dolžnika in njegovo pooblaščenko pozvala, naj ji sporočita, ali je dolžnik stroške poravnal upnici. Odvetnica Č.Č. je poslala dokazilo o plačilu teh zneskov, ki jih je njena stranka poravnala zastopnici tožeče stranke.

5. Tožena stranka se pri svoji odločitvi, da mora tožnica povrniti stroške iz naslova brezplačne pravne pomoči, sklicuje na 46. člen ZBPP. Izvršilni postopek se je končal v korist tožnice, ki ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč. Nesporno je, da so bili stroški in nagrade v zvezi z izvršilnim postopkom iz naslova tožene stranke izvajalki brezplačne pravne pomoči izplačani in je zato v skladu z določbami 46. člena ZBPP terjatev tožnice iz naslova stroškov postopka prešla na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti sklepa o stroških postopka. Pravno nevzdržno je, da je dolžnik stroške tožnici že poravnal, sedaj pa bi ga tožena stranka še enkrat terjala na podlagi 46. člena ZBPP. V tem primeru bi dolžnik izvršilne stroške poravnal dvakrat. Tožnica je na vsak način neupravičeno obogatena za znesek izvršilnih stroškov, saj ji ti stroški niso nastali, pa jih je vseeno sprejela, sedaj pa jih toženi stranki noče povrniti. Tožnica je poleg preživnine prejela še znesek izvršilnih stroškov, čeprav izvršilni stroški niso nastali. Stroške bi morala nasprotna stranka (C.C.) namesto tožnici povrniti v korist proračuna Republike Slovenije. Ker pa je dolžnik stroške povrnil neposredno zakoniti zastopnici tožnice, jih je le-ta dolžna povrniti v korist proračuna Republike Slovenije.

6. Tožena stranka v sklepu tudi pojasnjuje, da je zavrnila priglašene stroške v okviru vlog z dne 22. 5. 2019 in z dne 11. 6. 2019. Pri svoji odločitvi se sklicuje na določbo prvega odstavka 113. člena ZUP, iz katerega izhaja, da stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Predmetni upravni postopek se je začel na zahtevo tožnice in sicer z vložitvijo prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Postopek izterjave namreč ne predstavlja samostojnega postopka. Z enakimi razlogi pojasnjuje tožena stranka tudi zavrnitev priglašenih stroškov v okviru vloge z dne 17. 6. 2019.

7. Tožnica v tožbi pojasnjuje, da je tožena stranka odločala v zadevi v ponovljenem postopku, potem ko je Upravno sodišče RS s sodbo št. I U 245/2019 z dne 12. 3. 2019 zadevo že vrnilo v ponovno odločanje. Tožena stranka je tokrat morala navesti pravno podlago za odločitev, ker je pri prvem odločanju izostala. Tokrat pa je pravna podlaga napačno uporabljena. Tožena stranka se sklicuje na 46. člen ZBPP, ki govori o odločanju pristojnega sodišča, kar pa tožena stranka ni. Pristojno sodišče bi bilo Okrajno sodišče v Mariboru. Nepravilni so tudi očitki na račun tožnice, češ da ni izvršilnega sodišča seznanila o vloženi prošnji za brezplačno pravno pomoč. Pravilneje bi bilo postopanje, da bi tožena stranka pred odločitvijo preverila, ali je zaprošeno dejanje že storjeno in odločila glede na ugotovljeno dejansko stanje. Tokrat je tožena stranka tožnici sicer dala možnost izjasnitve pred izdajo izpodbijanega sklepa, vendar zgolj formalno. Tožena stranka se do navedb tožnice ni opredelila vsebinsko. Prav tako v pozivih ni razkrila tožnici, na kateri procesni podlagi vodi postopek in kaj je materialni predpis, ki je podlaga za odločanje. Šele v sklepu je tožnica prvič seznanjena, da tožena stranka kot podlago za vračilo šteje 46. člen ZBPP. Tožnica tudi meni, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti glede obrazložitve, ki se nanaša na izločitev uradne osebe. Vztraja pri tem, da je pri odločanju in vodenju sodeloval A.A., saj je edini podpisnik na pozivu z dne 28. 5. 2019. Po mnenju tožnice je poziv pisan poniževalno, v sovražnem duhu in z že oblikovanim končnim stališčem glede rešitve spora. Glede zavrnitve stroškovnega zahtevka pa se tožnica tudi ne strinja, da se je upravni postopek vodil na zahtevo stranke, saj se je vodil po uradni dolžnosti. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim izraža nestrinjanje s tem, da bi bilo pravilneje in zakonito postopanje, če bi tožena stranka pred odločitvijo preverila, ali je zaprošeno dejanje že storjeno. Vztraja pri tem, da je pravna podlaga za izterjavo 46. člen ZBPP. O višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka 46. člena ZBPP odloči pristojno sodišče, to pa je Okrajno sodišče v Mariboru, ki je dolžniku naložilo, da neposredno tožnici povrne izvršilne stroške. Drži, da iz zakonske določbe izhaja, da pristojno sodišče odloči o višini in obsegu stroškov, vendar pa je jasno, da do pravilne naložitve stroškov ni prišlo v celoti in zgolj zaradi razlogov na strani upnice. Upoštevajoč specifiko predmetne situacije je potrebno določbe glede vračila stroškov sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči uporabiti smiselno in razumsko in pri tem upoštevati, da je tožnica prejela sredstva, ki ji nikakor ne morejo pripadati. Zakonodajalec ni mogel vsake posamezne specifične situacije v okviru zakona predvideti. Nobenega razloga ni, da se zakonske določbe ne bi interpretiralo v skladu z njegovimi nameni in cilji. Tožena stranka tudi podrobneje pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke pri načinu pozivanja tožnici, naj se izjasni o ugotovitvah službe za brezplačno pravno pomoč pred izdajo sklepa. Tožena stranka tudi vztraja pri tem, da mag. A.A. ni sodeloval pri odločanju niti pri vodenju postopka, ampak je opravil zgolj določene poizvedbe in pripravil osnutke nekaterih sodnih pisanj. Tožena stranka pa je tudi pojasnila, da ni ugotovila, da bi bile podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom o njegovi nepristranosti. Glede dela sklepa, ki se nanaša na zavrnitev priglašenih stroškov, pa tožena stranka navaja, da četudi bi se izhajalo iz stališča, da se je postopek vodil po uradni dolžnosti, bi prišlo do enake odločitve, saj se je postopek končal za stranko neugodno in bi morala tako po drugem odstavku 113. člena ZUP trpeti stroške postopka. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožnici pa naloži stroške postopka, ki so nastali toženi stranki.

9. Obe stranki v pripravljalnih vlogah še dodatno pojasnjujeta svoja stališča iz tožbe oziroma odgovora nanjo.

K točki I izreka:

10. Tožba je v delu, ki se nanaša na II., III., IV. in V. točko izreka sklepa utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je tožena stranka kot pravno podlago za odločitev uporabila 46. člen ZBPP. Navedeno določilo v prvem odstavku določa, da so stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena tega zakona med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca po šestem odstavku 30. člena tega zakona, stroški sodnega postopka. V drugem odstavku citiranega člena je določeno, da ne glede na določbe procesnega zakona o priglasitvi stroškov pristojno sodišče pri odločanju o stroških postopka po uradni dolžnosti upošteva stroške iz prejšnjega odstavka, ki jih je med sodnim postopkom založila Republika Slovenija, tudi če jih stranka, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, sama ne priglasi. Obseg stroškov sodišče ugotovi z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Nadalje je v tretjem odstavku 46. člena ZBPP določeno, da o višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvah stroškov postopka, medtem ko je v četrtem odstavku citiranega člena določeno, da izterjavo teh stroškov, če niso poravnani prostovoljno, izvrši pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Iz vsebine citiranega člena po mnenju sodišča nedvomno izhaja, da se ta člen nanaša na tisto sodišče, ki vodi določen postopek, za katerega je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, in se ne nanaša na organ brezplačne pravne pomoči. Navedeni člen torej zavezuje sodišče, ki odloča v konkretnem postopku, da mora pri odločitvi o stroških postopka upoštevati obseg brezplačne pravne pomoči in stroške le-te odmeriti tako, da jih dobi povrnjene Republika Slovenija in ne nasprotna stranka. Torej se to določilo ne nanaša na organ za brezplačno pravno pomoč in iz navedenega razloga to določilo ne more biti pravna podlaga za izdajo takega sklepa, kot ga je izdala tožena stranka.

12. Sodišče se sicer strinja s stališčem tožene stranke, da prosilka ni upravičena do zneska stroškov izvršilnega postopka, v kolikor ji ti stroški niso nastali, vendar pa nikakor ne more biti 46. člen ZBPP pravna podlaga za izdajo takega upravnega akta, kot ga je izdala tožena stranka, in je to razlog, zaradi katerega je sodišče izpodbijani sklep odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Kot je bilo že pojasnjeno, se 46. člen ZBPP na službo za brezplačno pravno pomoč ne nanaša, pač pa so v ZBPP druge pravne podlage, na podlagi katerih lahko službe za brezplačno pravno pomoč izdajajo akte, ki se nanašajo na povrnitev stroškov brezplačne pravne pomoči, ob izpolnjevanju dodatnih pogojev, ki jih za vsak primer ZBPP posebej določa (gre za situacije iz členov 43, 48 in 49 ZBPP), pri čemer ni nujno, da je za vsako specifično situacijo sploh možno vedno izterjati zneske na način, da se izda upravni akt. V kolikor organ za brezplačno pravno pomoč meni, da gre za neupravičeno obogatitev, pa ni podlage za izdajo upravnega akta, ima po mnenju sodišča možnost izterjati sredstva tudi v civilnem postopku. Tako denimo tožena stranka v izpodbijanem sklepu tudi sama ugotavlja, da na primer v konkretnem primeru ne pride v poštev 48. člen ZBPP. V nobenem primeru pa, kot je bilo že pojasnjeno, ne more biti 46. člen ZBPP pravna podlaga za izdajo takega sklepa, kot ga je izdala tožena stranka. Navedenega določila namreč ni mogoče razlagati tako na široko, kot ga razlaga tožena stranka v odgovoru na tožbo. Res je, da je treba zakon uporabljati skladno z duhom in namenom zakona, vendar pa pri tem ni mogoče zaobiti besedne razlage zakona, kjer pa iz navedenega določila jasno izhaja, da se nanaša na sodišče, ki odloča o določeni zadevi in ne na organ za brezplačno pravno pomoč.

13. Ker je bilo potrebno sklep v tč. III izreka odpraviti zaradi napačne uporabe materialnega prava, ga je bilo treba odpraviti tudi glede izreka pod točkami II, IV in V, ki se nanašajo na zavrnitev treh predlogov za odmero stroškov v okviru treh vlog, vloženih s strani tožeče stranke v času trajanja upravnega postopka. Glede tega dela sodišče pojasnjuje, da se ne strinja s toženo stranko, da je šlo za postopek na predlog stranke, ampak je šlo za postopek po uradni dolžnosti. Postopek odločanja o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči in postopek odločanja o povrnitvi stroškov brezplačne pravne pomoči sta dva povsem ločena upravna postopka, od katerih se eden res začne na predlog stranke in se zaključi z izdajo akta o odločitvi o prošnji za brezplačno pravno pomoč. Postopek odločanja o povrnitvi stroškov brezplačne pravne pomoči pa se začne po uradni dolžnosti in se lahko konča na način, da organ za brezplačno pravno pomoč naloži prosilcu, da mora povrniti določen delež sredstev za brezplačno pravno pomoč. Ker gre za postopek po uradni dolžnosti, se pri odmeri stroškov upravnega postopka uporablja drugi odstavek 113. člena ZUP, ki določa, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem, če pa se je končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. V ponovljenem postopku bo zato morala tožena stranka, seveda le v primeru, če bi se postopek ponovno končal z izdajo upravnega akta, upoštevati določilo drugega odstavka 113. člena ZUP in je od izida ponovljenega postopka razvidno, kdo bo trpel priglašene stroške.

14. Sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijani sklep v II., III., IV. in V. točki izreka odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi napačne uporabe materialnega prava ter je v tem delu vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Glede na to, da je bil razlog za ugoditev tožbi v tem delu napačna uporaba materialnega prava, se do vseh navedb strank v postopku sodišče ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15. V navedeni zadevi je sodišče odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker je ocenilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, ampak gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), pa tudi zaradi tega ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

16. Tožba v delu, ki se nanaša na izpodbijanje 1. točke izreka sklepa, ni utemeljena.

17. V 1. točki izreka sklepa je bilo odločeno, da se zahteva za izločitev uradne osebe A.A. zavrne. Razlogi za izločitev uradne osebe v upravnem postopku so navedeni v 35. in 37. členu ZUP. V 35. členu ZUP so navedeni tisti razlogi, kjer je uradna oseba v določenem razmerju bodisi z upravno zadevo ali s stranko, medtem ko je v 37. členu določeno, da lahko stranka zahteva izločitev tudi, kadar obstajajo druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranosti uradne osebe. Iz predloga za izločitev z dne 17. 6. 2019 je razvidno, da zahteva tožeča stranka izločitev uradne osebe, ker naj bi obstajal dvom v njeno nepristranost, torej navaja izločitveni razlog iz 37. člena ZUP. S tem v zvezi se sodišče strinja z razlogi v izpodbijanem sklepu, da dvom v nepristanost uradne osebe ne obstaja. Glede tega se sodišče pridružuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v tem delu ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na obrazložitev v izpodbijanem sklepu tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso izkazane okoliščine, ki bi vzbujale dvom o nepristranosti, saj bi take okoliščine bile na primer prijateljstvo ali sovraštvo do stranke, gospodarska odvisnost uradne osebe od stranke ipd. Pravilno je ugotovila, da bi moralo biti opredeljeno neko razmerje uradne osebe, ki v postopku opravlja posamezna dejanja, do stranke.

18. V tožbi se tožeča stranka sklicuje na dopis uradne osebe z dne 28. 5. 2019, češ da naj bi iz vsebine tega dopisa izhajalo, da ne more reševati te zadeve in da je podan ta izločitveni razlog. Sodišče ob vpogledu v ta dopis ugotavlja, da v njem ni ničesar takega, kar bi vzbujalo dvom v nepristranost uradne osebe. Zato meni, da so tožbene navedbe v tem delu neutemeljene. V skladu z načelom zaslišanja stranke namreč lahko uradna oseba še pred izdajo izpodbijanega akta poda svoja stališča o zadevi, zato da se lahko stranka do njih opredeli pred izdajo akta.

19. Pač pa se sodišče ne strinja s stališčem tožene stranke, da uradna oseba A.A. ni vodil upravnega postopka, saj je podpisan na pozivih tožeči stranki, naj se izjasni o zadevi, to pa je že vodenje upravnega postopka. Vendar je sklep v tem delu potrdilo in tožbo zavrnilo zato, ker je v vsebinskem pogledu, torej glede obrazložitve, da ni razlogov za izločitev, izpodbijani sklep pravilen.

20. Ker je tožba v tem delu neutemeljena, jo je v tem delu sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tudi glede presoje upravnega akta v tem delu ni razloga, da bi sodišče razpisalo glavno obravnavo, saj dejansko stanje glede tega, kaj je uradna oseba napisala v svojih pozivih, ni sporno, pač pa je le sporna uporaba materialnega prava, konkretno 37. člena ZUP, in tudi v tem delu ni razlogov, da bi sodišče odločalo na glavni obravnavi, to pa je razlog za neopravo glavne obravnave iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

K točki III izreka:

21. Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnica zahtevala povrnitev stroškov postopka ter je izpodbijani akt v točkah od II do V odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka tožnici skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Določilo drugega odstavka 3. člena tega pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, 4. člen navedenega pravilnika pa določa, da če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo stroški v višini 10% od zneskov, določenih v prejšnjem členu.

K točki IV izreka:

22. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, saj pripadajo v primeru odprave upravnega akta skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 stroški le tožeči stranki, prisojeni znesek pa plača toženec.

Datum zadnje spremembe:

27.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 225/2014
• UPRS Sodba II U 87/2018-13
• UPRS Sodba I U 623/2019-7