UPRS Sodba I U 1843/2017-11

Jedro

Tožničin odhod iz RS pred njenim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ni mogel bil posledica tega izbrisa, ali izbrisa njene hčere, saj je zanj izvedela šele, ko je z družino že živela v Republiki Makedoniji; zato tudi ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca (1. točka izreka) in ugotovil, da v postopku ni bilo stroškov (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnica v Republiki Sloveniji (RS) živela do konca leta 1992, ko jo je skupaj z družino prostovoljno (preden je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva) zapustila, saj sta z možem ostala brez zaposlitve in sredstev za preživljanje. Organ prve stopnje je ugotovil, da je tožnica za svoj izbris (izbrisana je bila 9. 9. 1993) in za izbris ostalih družinskih članov, tudi hčere A.A. (izbrisana je bila 26. 2. 1992), izvedela, ko je že prebivala v Republiki Makedoniji. Tožnica se v RS ni poskušala vrniti, saj se je njen mož v Republiki Makedoniji zaposlil v vojski. Od takrat dalje živi v Skopju v lastnem stanovanju. Zato je organ prve stopnje presodil, da je središče njenih življenjskih interesov Republika Makedonija. Glede na navedeno vzrok za tožničino zapustitev RS ni bil v njenem ali hčerinem izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. V upravnem postopku tožnica tudi ni navedla nobenih dejstev, iz katerih bi bilo razvidno, da ji je izbris preprečil uveljavljanje osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih dejanskih in trajnih vezi z RS. Zato je organ prve stopnje presodil, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje, saj ne izpolnjuje pogojev za upravičeno petletno odsotnost iz razlogov v tretjem odstavku 1č. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (v nadaljevanju ZUSDDD). V obdobju nadaljnjih petih let se tudi ni poskušala vrniti in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

3. Organ druge stopnje je pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil. Pritrdil je presoji, da tožničina odsotnost iz RS ni posledica razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožnica je RS namreč zapustila, preden je zvedela, da je bila njena hči A.A. izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, in sicer zato, ker sta z možem ostala brez zaposlitve, zaradi slabega finančnega stanja in ker je mož dobil službo v vojski Republike Makedonije.

4. Tožnica je zoper odločbo organa prve stopnje vložila tožbo, v kateri je ponovila pritožbene navedbe (pod točko "A. Besedilo pritožbe z dne 7. 5. 2017"). Navaja, da je z družino začasno zapustila RS, z upanjem na vrnitev po ureditvi razmer. Zato bi bilo treba šteti, da je dokončna zapustitev nastopila šele po njenem in moževem izbrisu (kljub temu, da je bila takrat že v Republiki Makedoniji), do katerega je prišlo dva meseca po zavrnitvi vloge za državljanstvo. V zvezi z napačno interpretacijo pojma "zapustitve države zaradi posledic izbrisa" se sklicuje tudi na argumentacijo v reviziji, ki jo je vložil njen mož v podobni zadevi. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

5. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve izpodbijane odločbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

8. ZUSDDD¹ v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje tudi v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

9. Glede na drugi odstavek 1č. člena ZUSDDD se šteje, da je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot 1 leto, ne glede na razlog odsotnosti. Tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD pa določa razloge upravičene odsotnosti prvih 5 let, ki so na kratko povzeto naslednji: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavržena, zavrnjena ali je bil postopek ustavljen, če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na točno določenih pravnih podlagah.

10. V upravnem postopku je bilo sicer ugotovljeno, da tožnica spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 imeli v RS prijavljeno stalno prebivališče. Vendar pa je sporno, ali je v tožničinem primeru izpolnjen pogoj dejanskega bivanja, saj po presoji tožene stranke niso izpolnjeni niti pogoji upravičene odsotnosti v prvem petletnem obdobju (glej citirani tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD). Tožnica je RS namreč prostovoljno zapustila konec leta 1992, torej pred izbrisom, njena odsotnost pa je trajala več kot leto dni. Navedeno po presoji tožene stranke pomeni, da tožničin odhod iz RS ni bil posledica njenega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

11. Tožnica navaja, da je treba razlog za njeno odsotnost ugotavljati šele po nezakonitem izbrisu, saj naj bi RS zapustila le začasno, z upanjem na vrnitev po ureditvi razmer. Glede na navedeno naj ne bi bilo pomembno, da je tožnica Slovenijo zapustila že pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

12. Tožbeni ugovor ni utemeljen. Določba prve alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD, iz katere je razvidno, da je pogoj dejanskega življenja v RS, če je odsotnost trajala več kot leto dni, izpolnjen tudi, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je namreč jasna in ne potrebuje dodatne razlage.² To po presoji sodišča logično pomeni, da tožničin odhod iz RS pred njenim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ni mogel bil posledica tega izbrisa, ali izbrisa njene hčere, saj je zanj izvedela šele, ko je z družino že živela v Republiki Makedoniji; zato tudi ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS³. Določba 1č. člena ZUSDDD namreč taksativno določa primere upravičene odsotnosti, med katerimi ni odhoda iz RS pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

13. Glede na navedeno so neutemeljene tudi sicer splošne in hipotetične tožbene navedbe, da je tožnica Slovenijo zapustila le začasno, z upanjem na vrnitev po ureditvi razmer.

14. Ker tožnica ni izkazala upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije za prvih pet let po odhodu iz te države, niso utemeljene niti smiselne tožbene navedbe (pod točko II. A 1.) v zvezi z zakonsko ureditvijo upravičene odsotnosti v nadaljnjem obdobju petih let⁴. Ravnanja osebe v drugem petletnem obdobju so namreč relevantna le v primeru, če je bil predhodno podan kateri izmed razlogov za upravičeno odsotnost za prvo petletno obdobje. Sicer pa je po presoji Vrhovnega sodišča zakonska določitev pogoja dejanskega življenja iz četrtega odstavka 1č. člena ZUSDDD dopustna⁵, pri čemer je tudi Ustavno sodišče ugotovilo, da se je zakonodajalec s sprejetjem ZUSDDD-B ustavno skladno odzval na protiustavno stanje, s čimer je bilo vzpostavljeno moralno zadoščanje kot posebna oblika odprave posledic kršitev človekovih pravic, nastalih zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.⁶

15. Glede na navedena stališča tožba po presoji sodišča ni utemeljena, zaradi česar jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Odločilo je brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženo stranko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ ZUSDDD ureja poseben pravni položaj določene skupine tujcev kot lex specialis v razmerju do Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki na sistemski ravni ureja pravni položaj tujcev. Gre za posebno ureditev, ki omogoča pridobitev dovoljenja za prebivanje pod ugodnejšimi pogoji, kot to velja za ostale tujce po ZTuj-2.
² Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu X Ips 224/2017 (11. točka obrazložitve).
³ Dejansko življenje v Republiki Sloveniji po ZUSDDD pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 1č. člena).
⁴ Četrti odstavek 1č. člena ZUSDDD se namreč glasi: „Če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.“
⁵ Zadeva X Ips 3/2017 z dne 25. 1. 2017.
⁶ Glej 9. točko obrazložitve Ustavne odločbe U-I-48/13 z dne 8. 1. 2015.

Datum zadnje spremembe:

27.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2051/2017-10
• UPRS Sodba III U 229/2017-8
• UPRS Sodba I U 1505/2018-13