UPRS Sodba I U 1333/2017-27

Jedro

Tožnik ne izpolnjuje pogojev za podelitev oziroma statusa društva v javnem interesu, saj (1) ni izkazal pomembnejših dosežkov svojega delovanja in (2) da je sredstva zadnji dve leti pretežno uporabljal za opravljanje te dejavnosti ter da je redno izvajal programe, projekte ali druge aktivnosti za uresničevanje namena in ciljev, ki so v javnem interesu.

Tožnik sme zahtevati, da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Gre za adhezijski zahtevek, o katerem lahko sodišče odloči le, če (sàmo) odloči o stvari sami, to je o tožnikovi pravici ali pravni koristi v sporu polne jurisdikcije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožniku odvzame status društva v javnem interesu (1. točka izreka) in ugotovil, da v postopku ni bilo stroškov (2. točka izreka). Presodil je namreč, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz četrte in šeste alineje prvega odstavka 30. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1).

2. Organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo. Strinjal se je s presojo, da tožnik ni izkazal pogojev iz drugega odstavka 30. člena ZDru-1, in sicer, da je sredstva zadnji dve leti pretežno uporabljal za opravljanje svoje dejavnosti (četrta alineja drugega odstavka 30. člena ZDru-1). Meni, da zato ni mogoče ugotoviti, da je tožnik lahko redno izvajal programe, projekte ali druge po zakonu obvezne aktivnosti za uresničevanje namena in ciljev, ki so v javnem interesu. Pojasnjuje še, da tožnik ni predložil niti dosežkov svojega delovanja, kot to določa šesta alineja drugega odstavka 30. člena ZDru-1.

3. Tožnik je zoper navedeno odločbo organa prve stopnje vložil tožbo, v kateri je uvodoma navedel, da zahteva odškodnino zaradi nezakonitih dejanj tožene stranke. Trdi, da odločba organa druge stopnje nima pravilnega pravnega pouka. Navaja, da mu je banka ukinila dva tekoča računa, vendar ni sporočila, kje je denar. Ne strinja se z očitkom, da ni pripravil programa za nadaljnje delo, in pojasnjuje, da je izdelal osnutek predloga zakona o kaznivih dejanjih malega pomena, operativni predlog za reševanje ruševin brez lastnika in program o vzajemni nezgodni neprofitni zavarovalnici. V nadaljevanju navaja, s katerimi dejanji tožene stranke je bil oškodovan. Zato zahteva odškodnino, katere zneska določno ne opredeli, in predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter povrnitev sodnih stroškov.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka povzema ugotovitve izpodbijane odločbe. Meni, da tožbene navedbe vsebinsko niso relevantne. Dela, ki naj bi jih tožnik opravil, po naravi stvari ne predstavljajo dejavnosti in programov, ki so povezani z delovanjem društva in so v javnem interesu. Sicer pa so bile navedene aktivnosti v postopku preverjanja izpolnjevanja pogojev v celoti neizkazane. Meni še, da je bil pravni pouk odločbe organa druge stopnje pravilen, in da tožnik ni izkazal obstoja elementov odškodninske obveznosti, temelja in višine odškodnine, ki je sploh ni opredelil.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

Ugotovljeno dejansko stanje

7. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je bil tožniku z odločbo št. 014-6/2008 z dne 30. 9. 2008 podeljen status društva v javnem interesu. Zato je moral organ prve stopnje v zvezi z obveščanjem upoštevati takrat veljavne določbe ZDru-1. Iz njih pa je razvidno, da mora društvo v javnem interesu pristojnemu ministrstvu predložiti poročilo iz druge alineje drugega odstavka 32. člena¹ za preteklo leto, po poteku starega pa tudi nov program prihodnjega delovanja, vse do 31. marca tekočega leta (prvi odstavek 33. člena ZDru-1). Pristojno ministrstvo si od AJPES po uradni dolžnosti pridobi letno poročilo društva za preteklo leto (drugi odstavek 33. člena ZDru-1).

8. Tožnik organu prve stopnje do izteka navedenega roka v letu 2016 ni predložil zahtevanega poročila; iz letnega poročila, po uradni dolžnosti pridobljenega od AJPES, pa ni bilo razvidno izvajanje programov, projektov in drugih aktivnosti, ki bi jih tožnik izvajal v javnem interesu (iz navedenega poročila je razvidno tudi, da tožnik v letih 2014 in 2015 ni imel veljavnega transakcijskega računa). Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnika z dopisom z dne 4. 9. 2016 pozvala na predložitev poročila o delu in novega programa prihodnjega delovanja. Tožnik je v zvezi s pozivom sicer predložil letni program delovanja in poročilo za leti 2015 in 2014, vendar predložene listine po oceni tožene stranke niso ustrezale navedenim zakonskim zahtevam. Posredovano letno poročilo je bilo namreč identično poročilom iz preteklih let, saj je vsebovalo le posplošene navedbe prizadevanj in aktivnosti, brez navedbe konkretnih dejavnosti in programov, ki jih je za uresničevanje namena in ciljev, ki so v javnem interesu, tožnik izvedel v preteklem letu.

9. Na navedene pomanjkljivosti in posledice, če jih ne bo odpravil (odvzem statusa društva v javnem interesu), je bil tožnik opozorjen z dopisom z dne 6. 12. 2016. Po prejemu njegovih pojasnil z dne 20. 12. 2016 (izčrpno so navedene na tretji strani izpodbijane odločbe v prilogi A8 spisa), je tožena stranka presodila, da predložene listine, in sicer program prihodnjega delovanja za leto 2016, poročilo o delu za obdobje 2014 in 2015, ob upoštevanju poročila AJPES,² ne izkazujejo opravljanja dejavnosti v javnem interesu. Ponovno je namreč sprejela stališče o posplošenosti poročila in programa ter menila, da je poročilo za preteklo leto (2015) enako prejšnjim poročilom, brez navedbe pomembnih dosežkov in izvedenih aktivnosti v navedenem časovnem obdobju, kar po presoji tožene stranke velja tudi za program prihodnjega delovanja. Tožnik je v Programu dolgoročnega delovanja, ki ga je priložil vlogi z dne 20. 12. 2016, sicer opisal, kakšno vsebino naj bi imel Zakon o kaznivih dejanjih majhnega pomena, navedel razloge, zaradi katerih Soška fronta še dolgo ne bo zaključena, in povzel program Vzajemne neprofitne nezgodne zavarovalnice, vendar je omenjeno po presoji tožene stranke predložil že v vlogi za podelitev statusa društva v javnem interesu.

10. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podelitev oziroma statusa društva v javnem interesu, saj (1) ni izkazal pomembnejših dosežkov svojega delovanja (šesta alineja prvega odstavka 30. člena ZDru-1) in (2) da je sredstva zadnji dve leti pretežno uporabljal za opravljanje te dejavnosti ter da je redno izvajal programe, projekte ali druge aktivnosti za uresničevanje namena in ciljev, ki so v javnem interesu (četrta alineja prvega odstavka 30. člena ZDru-1).

Presoja obravnavane zadeve

11. Ob upoštevanju navedenega dejanskega stanja po presoji sodišča ni utemeljen tožnikov pavšalen (in neizkazan) tožbeni ugovor, "da mu je banka ukinila dva tekoča računa, vendar ni sporočila, kje je denar." Tako splošne in neizkazane tožbene navedbe same po sebi še ne utemeljujejo očitkov, "da navedeno ravnanje banke toženi stranki ni bilo tuje", kar bi po smiselnem tožnikovem stališču utegnilo pomeniti nezakonitost (tudi) na citirani četrti alineji prvega odstavka 30. člena ZDru-1 temelječe izpodbijane odločbe.

12. Prav tako ni utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, s katerim izpodbija ugotovitve tožene stranke, da ni pripravil programa za nadaljnje delo (in izkazal pomembnejših dosežkov svojega delovanja). Enake navedbe v zvezi z izdelavo osnutka zakona o kaznivih dejanjih malega pomena in programa vzajemne nezgodne neprofitne zavarovalnice, s katerimi tožnik smiselno utemeljuje program prihodnjega delovanja za leto 2016 in izkazuje pomembnejše dosežke svojega delovanja, je namreč presojala že tožena stranka in ugotovila, da je tožnik s tem povezano dokumentacijo predložil že v vlogi za podelitev statusa društva v javnem interesu, česar tožnik s tožbo ne izpodbija. Pavšalne in neizkazane pa so tudi tožbene navedbe v zvezi z operativnim predlogom za reševanje ruševin brez lastnika, saj se ne nanašajo na dejansko in dokazno podlago, na kateri temelji izpodbijani upravni akt, pri čemer tožnik niti ne pojasni, na katero časovno obdobje se ta predlog nanaša (to ne izhaja niti iz listin v prilogi A10 spisa - na to nanašajoč se tekst, iz katerega ni razvidno, komu je bil poslan in zakaj je bil sestavljen, utegne biti razviden iz prvega lista te priloge, česar tožnik sicer ne substancira). Zato po presoji sodišča takšno (pavšalno) in nesubstancirano nestrinjanje z ugotovitvijo tožene stranke o neizkazanosti pomembnejših dosežkov (ki bi sicer upravičevali obstoj statusa društva v javnem interesu), ne more utemeljevati smiselno uveljavljanega očitka o nezakonitosti (tudi) na citirani šesti alineji prvega odstavka 30. člena ZDru-1 temelječe izpodbijane odločbe.

13. Iz drugega odstavka 7. člena ZUS-1 je med drugim razvidno, da sme tožnik zahtevati, da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Gre za adhezijski zahtevek, o katerem lahko sodišče odloči le, če (sàmo) odloči o stvari sami, to je o tožnikovi pravici ali pravni koristi v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 67. člena ZUS-1). Sodišče v obravnavani zadevi ni sàmo odločalo; zato tudi ni odločalo o odškodninskem zahtevku, ki ga tožnik niti ni določno opredelil po višini, pa tudi sicer se njegova vsebina (tožbene navedbe na četrti in peti strani tožbe) ne nanaša na škodo, ki bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta.

14. Če tožnik smiselno predlaga ugoditev tožbi v skladu s 66. členom ZUS-1, sodišče zgolj pojasnjuje naslednje. V 66. členu ZUS-1 je urejeno odločanje sodišča o tožbi iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, to je o tožbi zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Take tožbe pa tožnik glede na tožbeno vsebino (tretji odstavek 30. člena ZUS-1) ni vložil, v obravnavani zadevi pa tudi ne bi bila dopustna, saj ima zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, to je izpodbojno tožbo zoper odločbo tožene stranke.

15. Sodišče še pojasnjuje, da je bil tožnik z odločbo organa druge stopnje obveščen o možnosti vložitve tožbe (glej prilogo A9 spisa), ki je sodišče ni zavrglo po 36. členu ZUS-1, ampak jo je vsebinsko obravnavalo. Zato tožbene navedbe o (ne)pravilnosti pravnega pouka v odločbi organa druge stopnje niso pravno pomembne.

16. Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je tožnik glede na obrazloženo uveljavljal le nepomembna dejstva (glej obrazložitev v 12. in 13. točki in obrazložitev v zvezi z v upravnem postopku ugotovljenim dejanskim stanjem) in dokaze (listine v prilogah A1 do A9 spisa se nanašajo na procesna dejanja v tej zadevi in ne na dokazno gradivo, prilogi A10 in A11 spisa vsebujeta različna besedila neznanega izvora in se ne nanašata na dejansko in dokazno podlago, na kateri temelji izpodbijani upravni akt, priloga A12 spisa se nanaša na procesno dejanje v tej zadevi in ne na dokazno gradivo, dokazni predlogi, nanašajoči se na listine v prilogah A13 do A19 spisa pa niso substancirani, saj tožnik ni jasno navedel, katera dejstva želi z njimi dokazovati³).

K II. točki izreka:

18. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Ta se je glasil: "Vlogi za podelitev statusa društva v javnem interesu je treba priložiti poročilo o delu, iz katerega mora biti razvidno izvajanje programov, projektov in drugih aktivnosti, ki jih je društvo izvajalo v javnem interesu v zadnjih dveh letih, in o porabi sredstev za njihovo doseganje."
² Tožena stranka je ob sklicevanju na poročilo AJPES presodila, da tožnik, ki za svoje delovanje v bilanci nima izkazanih nobenih sredstev, in nima odprtega transakcijskega računa, ne more ohraniti statusa društva v javnem interesu. S tem po oceni tožene stranke ni izkazano, da je tožnik sredstva v dveletnem obdobju pretežno uporabljal za opravljanje dejavnosti v javnem interesu.
³ Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da sodišče takih dokaznih predlogov ni dolžno izvesti (glej na primer sodbo X Ips 321/2016 z dne 12. 9. 2018, 25. točka obrazložitve).

Datum zadnje spremembe:

27.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 882/2022-6
• VDSS Sodba X Pdp 33/2018
• VDSS Sklep X Pdp 397/2017