UPRS Sodba III U 178/2019-6

Jedro

Po presoji sodišča razlogi tožene stranke ne zadoščajo za utemeljitev, da tožnica v postopku upravnega spora ne more uspeti. Tožena stranka je namreč zgolj povzela zaključke FURS in tudi že predpostavila odločitev sodišča v upravnem sporu, ne da bi pojasnila kakšna je tožba in ne da bi ocenila, zakaj so tožbeni ugovori, ki jih uveljavlja tožnica, taki, da nima verjetnih izgledov za uspeh. Predvsem pa tožnica v tožbi utemeljeno opozarja, da je FURS odločitev, ki jo izpodbija v upravnem sporu, oprla na določbo prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki je predmet ustavne presoje pri Ustavnem sodišču RS. To dejstvo pa bi tožena stranka morala upoštevati pri presoji razumnosti tožničine prošnje za dodelitev BPP in verjetnosti za uspeh v upravnem sporu, ne pa izhajati le iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. Bpp 68/2019-16 z dne 30. 5. 2019 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica je dne 3. 10. 2018 pri Upravnem sodišču RS, Službi za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju tožena stranka) vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev dodatnih vlog in za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v upravnem sporu, ki se pred Upravnim sodiščem RS, oddelek v Novi Gorici vodi pod opr. št. III U 246/2018. Tožena stranka je z odločbo, št. Bpp 164/2018-9 z dne 26. 2. 2019, prošnjo tožnice zavrnila, po njeni pritožbi pa je odločitev prvostopenjskega organa tukajšnje sodišče s sodbo, št. III U 96/2019-6 z dne 25. 4. 2019, odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Sodišče je v obrazložitvi svoje odločitve pritrdilo toženi stranki, da lahko dodeljena brezplačna pravna pomoč v skladu z 11. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zajema le tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do tega dneva še niso bila opravljena. Ugotovilo pa je, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na določbo 24. člena ZBPP ter ocenila, da tožnica v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh, vendar pa da razlogi, navedeni v odločbi prvostopenjskega organa, za sprejem take odločitve ne zadoščajo. Poudarilo je, da tožena stranka ni navedla nobenih konkretno ugotovljenih dejanskih ali pravnih okoliščin zadeve, na podlagi katerih bi lahko sprejela tako odločitev, opozorilo pa tudi, da tožena stranka tožnici ni dala možnosti, da bi se o razlogih za nadaljnja dejanja v postopku upravnega spora, za katera zaproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pred izdajo odločbe izjavila. Pojasnilo je še, da napotovanje tožnice, naj vloži novo prošnjo po tem, ko bodo stroški v postopku izkazani, nima podlage, saj tožnica s tako prošnjo, glede na določbo 11. člena ZBPP, ne bi mogla uspeti.

2. Tožena stranka je v ponovljenem postopku tožničino vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči z odločbo, št. Bpp 68/2019-16 z dne 30. 5. 2019 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), ponovno zavrnila. Po tem, ko v obrazložitvi odločbe povzema dosedanji potek postopka in obrazložitev sodbe, št. III U 96/2019-6 z dne 25. 4. 2019, ugotavlja, da je tožnica prejemnica denarne socialne pomoči in zato ob upoštevanju 12. člena ZBPP njenega finančnega stanja ni posebej ugotavljala, pač pa le presojala ali izpolnjuje pogoje iz 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Poudarja, da je po tej določbi treba pri odločanju upoštevati kriterij razumnosti zadeve, saj ni namen brezplačne pravne pomoči, da bi se dodelila v zadevah, ki so očitno nerazumne in nimajo verjetnega izgleda za uspeh. Pri odločanju je upoštevala datum, ko je tožnica vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj se ta lahko odobri le za dejanja, ki so bila v postopku opravljena po tem datumu, ne pa tista, ki so bila opravljena že prej. Prav tako je upoštevala, da tožničini prošnji ni mogoče ugoditi v delu, ki se nanaša na dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje ter oprostitev plačila stroškov postopka pred sodiščem druge stopnje. Taka zahteva je namreč preuranjena, kot je presodilo tudi sodišče s sodbo, št. III U 96/2019-6 z dne 25. 4. 2019.

3. V ponovljenem postopku je torej tožena stranka presojala ali so izpolnjeni pogoji, da bi se tožnici dodelila brezplačna pravna pomoč v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev dodatnih vlog in za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje, in to od vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči dalje. Pojasnjuje, da je predmet upravnega spora št. III U 246/2018, za katerega tožnica zaproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči, odločba Finančnega urada Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), št. DT 4291-6434/2018-3 z dne 4. 5. 2018. S pregledom upravnega spisa je tožena stranka ugotovila, da je tožnica pri FURS vložila pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi in vlogo za odpis davčnega dolga po tem sklepu. FURS je s sklepom, ki ga tožnica izpodbija v upravnem sporu, odločila le o njeni vlogi za odpis davčnega dolga, in sicer jo je zavrgla, saj je ugotovila, da takega davčnega dolga tožnica nima. Dolg je namreč dolg njene matere, ki se od tožnice izterjuje na podlagi 148. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer na podlagi inštituta poroštva, saj gre za povezani osebi. Tožena stranka v nadaljevanju povzema vsebino odločitve Ministrstva za finance, ki je odločalo o tožničini pritožbi zoper sklep FURS. Navaja, da je odpis davčnega dolga urejen v prvem in drugem odstavku 101. člena ZDavP-2. Iz te določbe izhaja, da je do odpisa davčnega dolga upravičen le davčni zavezanec, ne pa tudi drugi zavezanci za davek, ki so določeni v 12. členu ZDavP-2. V nadaljevanju citira določbe 12., 101. in 148. člena ZDavP-2 ter zaključuje, da tožnica po sklepu o davčni izvršbi ni davčna zavezanka, pač pa plačnica davka in zato tudi ne more biti predlagateljica odpisa tega dolga. Dolg se od nje izterjuje zato, ker ga ni bilo mogoče izterjati od njene mame kot davčne zavezanke, tožnica pa je z njo povezana oseba.

4. Tožena stranka izpodbijano odločbo sklene z ugotovitvijo, da je FURS s sklepom utemeljeno zavrgla tožničino vlogo za odpis davčnega dolga, prav tako ocenjuje, da v postopku izdaje te odločitve niso bila kršena pravila postopka, kar bi terjalo njegovo odpravo. Vse to vodi do zaključka, da tožnica v upravnem sporu nima izgledov za uspeh in je zato njeno vlogo zavrnila.

5. Tožnica zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo. Navaja, da je tožena stranka ob ponovnem odločanju o njeni prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ponovila odklonilno stališče iz prve odločbe, ki jo je sodišče s sodbo odpravilo, njena odločitev pa je v nasprotju s stališči sodišča. Tožbo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov in se sklicuje na vse navedbe v prvi tožbi. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi najprej opredeljevala glede njene zahteve za dodelitev brezplačne pravne pomoči za postopek na prvi in drugi stopnji ter se sklicevala na določbo drugega odstavka 11. člena ZBPP, četudi se je do vseh teh vprašanj opredelilo že sodišče v prvi sodbi. Ni pa upoštevala pravnega mnenja sodišča, zlasti ne pojasnil v 20. in 21. točki sodbe, kjer jo je sodišče poučilo, da v primeru, če prosilec v prošnji ne navede določene oblike pravne pomoči, odloči o tem pristojni organ sam v skladu z drugim odstavkom 26. člena ZBPP in to po preučitvi zadeve in po lastnem preudarku. Sodišče je izrecno opozorilo, da tožena stranka tožnici ni dala možnosti, da bi se izjavila in pojasnila zakaj potrebuje brezplačno pravno pomoč za nadaljnji postopek. Tako ravnanje je procesna kršitev in tudi v nasprotju s pravnim mnenjem in stališčem sodišča, torej je bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je v sodbi tudi opozorilo, da so navedbe tožene stranke, s katerimi je tožnico napotovala na vložitev nove prošnje šele po tem, ko ji bodo stroški nastali, nerazumljive. Taka razlaga, po kateri je nekaj obenem preuranjeno in prepozno, je nesmiselna, kaže pa, da po presoji tožene stranke tožnica v nobenem primeru ne more prejeti brezplačne pravne pomoči.

6. Tožnica navaja, da je sodišče v sodbi pojasnilo pravni pomen besednih zvez "očitno nerazumne" zadeve in "verjetnost izgledov za uspeh" in se na to stališče tudi sklicuje. Kljub temu pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni sledila stališčem sodišča, pač pa le obširno opisala vse poizvedbe in pridobljene podatke ter povzela stališča davčnih organov. Tem odločitvam davčnih organov, ki jih v postopku upravnega spora izpodbija, je pritrdila ter na tej podlagi zaključila, da je prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči očitno nerazumna in da v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh. Stališča tožnice do teh vprašanj so različna od stališč davčnih organov, sodišče pa je ob prvem odločanju v sodbi povedalo, da mora tožena stranka ugotoviti dejansko stanje, navesti vsebino in bistvene elemente spornih zadev, tožnici pa dati možnost, da navede svoje razloge. Namesto tega pa je tožena stranka z izpodbijano odločbo prejudicirala odločitev davčnih organov.

7. Tožnica še poudarja, da je glede veljavnosti 148. člena ZDavP-2 več mnenj. Vrhovno sodišče je zato pri Ustavnem sodišču RS sprožilo ustavni spor glede ustavnosti te določbe, po kateri se sicer od tožnice terja dolg davčne zavezanke. Pričakovanja tožnice torej niso neizgledna, še manj nerazumna. Mnenje najvišje pravne sodne inštitucije kaže, da gre najmanj za negotov izid spora, ne pa za zahtevek, ki bi bil nerazumen. Z odločitvijo tožene stranke je torej tožnica neutemeljeno prikrajšana pri pravici do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Ker je odločitev zanjo škodljiva, sodišču predlaga, naj odloči v sporu polne jurisdikcije, in sicer naj izpodbijano odločbo odpravi ter prošnji tožnice v celoti ugodi. Tožena stranka je namreč v ponovljenem postopku odločila v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, pri tem pa išče razloge, da bi dosegla, da tožnica ne bi bila prejemnica brezplačne pravne pomoči. Iz tega razloga zato ne gre pričakovati, da bi v primeru odprave odločbe in vrnitve v ponovno odločanje sprejela kakšno drugačno odločitev. Podredno pa tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijani akt odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

K točki I izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Tožnica v tožbi vztraja pri prošnji, s katero je zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev dodatnih vlog in za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v upravnem sporu, ki se pred Upravnim sodiščem RS, oddelek v Novi Gorici vodi pod opr. št. III U 246/2018 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

10. Sodišče se uvodoma pridružuje zaključkom v 19. točki obrazložitve sodbe, št. III U 96/2019-6 z dne 25. 4. 2019, ki potrjujejo stališče tožene stranke, da lahko v skladu z 11. členom ZBPP dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema le tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje, to je v konkretnem primeru do dne 3. 10. 2018, še niso bila opravljena. Tožnici torej ni mogoče priznati brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi s tožbo ter njeno sestavo, saj je bila ta vložena že dne 27. 9. 2018, torej prej, preden je tožnica zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Sodišče se strinja tudi z odločitvijo tožene stranke, ki je kot preuranjeno zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje ter kot oprostitev plačila stroškov postopka pred sodiščem druge stopnje (10. točka izpodbijane odločbe). Glede na to, da o tožničini tožbi še ni bilo odločeno, ni mogoče vnaprej predvideti, ali bo tožnica brezplačno pravno pomoč za postopek pred sodiščem druge stopnje sploh potrebovala, torej oceniti ali bo v postopku na prvi stopnji uspela ali ne. To pomeni, da je v tem obsegu njena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči preuranjena. Hipotetično, kolikor tožnica v postopku na prvi stopnji ne bi uspela in bi se odločila še za uporabo z zakonom predvidenih pravnih sredstev zoper tako odločitev, bi lahko šele takrat (ponovno) zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s postopkom na drugi stopnji.

11. Sodišče je, glede na opisane zaključke, torej presojalo odločitev tožene stranke, da tožnica ni upravičena do brezplačne pravne pomoči v postopku, ki bo na prvi stopnji potekal od vložitve njene prošnje za dodelitev te pomoči dalje, ker v postopku upravnega spora nima verjetnega izgleda za uspeh in s tem ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 24. členu ZBPP.

12. Prvi odstavek 24. člena ZBPP določa, da se pri presoji upravičenosti do brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ena izmed teh okoliščin in dejstev, ki so v prvem odstavku 24. člena ZBPP primeroma našteta, je tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. V tretjem odstavku 24. člena ZBPP je pojasnjeno, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Tožena stranka meni, da tožnica v upravnem sporu, ki se vodi pri Upravnem sodišču RS, oddelek v Novi Gorici pod opr. št. III U 246/2018, nima verjetnih izgledov za uspeh in da zato ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kot ga določa 24. člen ZBPP. Iz tega razloga je njeno prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila.

13. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila tako, da je povzela obrazložitev sklepa FURS, ki ga tožnica izpodbija v upravnem sporu ter obrazložitev odločbe Ministrstva za finance, ki je odločalo o njeni pritožbi zoper sklep FURS. Povzela je tudi določbe 12., 101. in 148. člena ZDavP-2. Ocenila je, da je bilo pri izdaji izpodbijanega sklepa materialno pravo pravilno uporabljeno ter da v postopku niso bila kršena pravila postopka, na tej podlagi pa zaključila, da sodišče v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in je odločba pravilna in utemeljena na zakonu.

14. Po presoji sodišča tako navedeni razlogi ne zadoščajo za utemeljitev, da tožnica v postopku upravnega spora ne more uspeti. Tožena stranka je namreč zgolj povzela zaključke FURS in tudi že predpostavila odločitev sodišča v upravnem sporu, ne da bi pojasnila kakšna je tožba, ki jo je vložila tožnica, na kar je sodišče opozorilo že ob prvem odločanju (21. točka obrazložitve sodbe št. III U 96/2019-6) in ne da bi ocenila, zakaj so tožbeni ugovori, ki jih uveljavlja tožnica, taki, da nima verjetnih izgledov za uspeh. Tožena stranka, kljub napotkom sodišča, tožnici v ponovljenem postopku ni dala možnosti, da bi se pred izdajo odločbe izjavila o tem, kakšna nadaljnja dejanja v postopku upravnega spora potrebuje in zakaj bi jih potrebovala. Predvsem pa tožnica v tožbi utemeljeno opozarja, da je FURS odločitev, ki jo izpodbija v upravnem sporu, oprla na določbo prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 ter skladno s tem uporabila institut poroštva za obveznosti davčnega dolžnika, ta določba pa je predmet ustavne presoje pri Ustavnem sodišču RS. Vrhovno sodišče RS je namreč v zadevi št. X Ips 399/2016 s sklepom prekinilo postopek in z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki je po presoji Vrhovnega sodišča v neskladju 22. in 23. členom Ustave RS. Sodišče zato meni, da bi morala to dejstvo tožena stranka upoštevati pri presoji razumnosti tožničine prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in verjetnosti za uspeh v upravnem sporu, ne pa izhajati le iz obrazložitve sklepa FURS in odločbe Ministrstva za finance. V izpodbijani odločbi bi torej morala pojasniti, zakaj, kljub začetemu postopku za oceno ustavnosti prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, tožnica nima izgledov za uspeh in zakaj je njena zahteva za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ob upoštevanju tega postopka, nerazumna.

15. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da izpodbijana odločba ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sodišče je zato izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Odločitev je sodišče sprejelo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranki udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

16. Tožnica je predlagala, naj sodišče v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije, vendar pa sodišče temu predlogu ni sledilo. Po določbi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 lahko sodišče odpravi upravni akt in s sodbo samo odloči o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo ali če pristojni organ izda potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča. Kot je sodišče pojasnilo že v sodbi št. III U 96/2019-6, takšno odločanje pomeni zgolj možnost, izjemo od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov in se uporabi le takrat, ko stranki ne bi bilo mogoče zagotoviti učinkovitega varstva njenih pravic. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer in zato sodišče ne sledi tožničinim navedbam, da bi ji nov postopek prizadejal težko popravljivo škodo, kar tudi ni z ničemer izkazala. Zatrjevanje, da tožena stranka išče razloge, da njeni prošnji ne bi ugodila, je zgolj stališče tožnice, ki ga to, da njeni prošnji tudi v ponovljenem postopku ni bilo ugodeno in s tem odločeno drugače od njenih pričakovanj, še ne more potrjevati.

K točki II izreka:

17. Ker je sodišče tožbi tožnice ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnica po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnice pa ni zastopal odvetnik.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 442/2019-9
• Sodba I Up 418/2005
• sodba II U 282/2010