UPRS Sodba I U 2265/2018-19

Jedro

V 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP so primeri nedovoljenih ravnanj našteti primeroma in ne na izčrpen način. Zato sodišče ne sledi tožniku, temveč potrjuje razloge izpodbijane odločbe, da posredovanje neresničnih podatkov o pridobljeni izobrazbi predstavlja zavajanje državnega organa, ki se uvršča med „druga nedovoljena dejanja“ po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP in je s tem lahko razlog za izrek odločbe za ničnost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da se za nično izreče odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 352-08-228/2005-1 z dne 23. 11. 2005 (v nadaljevanju licenca) ter da je tožnik v postavljenem roku dolžan deponirati izkaznico nepremičninskega posrednika pri navedenem ministrstvu. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik pri Ministrstvu za okolje in prostor kot organu prve stopnje vložil vlogo za izdajo licence za opravljanje poslov nepremičninskega posredovanja in vpis v imenik nepremičninskih posrednikov, in sicer v letu 2005, vsled česar je organ prve stopnje tožniku izdal licenco. Organ prve stopnje je leta 2011 prejel anonimno prijavo glede verodostojnosti izdane listine, o čemer je obvestil policijo, tožnika pa leta 2014 pozval, da se zglasi na vabilo. Tožnik je predlagal preložitev ustne obravnave, čemur je organ ugodil, vendar nato obravnave ni bilo moč uspešno izvesti. Zato je organ prve stopnje v letu 2018 opravil poizvedbo pri šoli A. in izvedel, da tožnik tja ni bil vpisan in tam ni zaključil nobenega izobraževanja. V tej zvezi je organ tožnika pozval k podaji pojasnila v zvezo z novo pridobljenimi dokazi, na kar pa se tožnik ni odzval in ni podal izjave oziroma predlagal dokazil. Tako je organ prve stopnje zaključil, da gre v konkretni zadevi za nedovoljeno dejanje tožnika. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v 11. členu določa, da morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, v primeru zlorabe pravic z namernim zavajanjem uradne osebe pa gre za nedovoljeno dejanje, ki je po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP razlog za ničnost odločbe. S tem, ko je tožnik upravnemu organu posredoval neresnične podatke o pridobljeni izobrazbi, je namerno zavedel upravni organ, da mu je ta izdal licenco. Da je tožnik upravnemu organu dejansko dal neresnične podatke, pa je bilo v dokaznem postopku nedvomno ugotovljeno z dopisom šole A.. Glede na navedeno se licenca izreče za nično, tožnik pa je dolžan tudi vrniti izdano izkaznico nepremičninskega posrednika, saj se z njo več ni mogoče identificirati.

2. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in uveljavlja njeno delno ničnost, v preostalem pa jo izpodbija. V tožbi povzema izrek izpodbijane odločbe ter navaja, da predmetno tožbo vlaga zoper izpodbijano odločbo, ki jo izpodbija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju. V dokaz svojih navedb v tem delu se sklicuje na izpodbijano odločbo in svoje zaslišanje. V pravnem pouku izpodbijane odločbe je navedeno, da zoper njo ni pritožbe, kar je v nasprotju s 13. členom ZUP, saj je samo z zakonom mogoče predpisati, da v posameznih upravnih zadevah pritožba ni dovoljena, gre pa tudi za kršitev ustavne pravice do pritožbe. Izpodbijana odločba je nezakonita že zato, ker ne navaja, zakaj pritožba ni dovoljena. Nadalje je izpodbijana odločba v II. točki izreka neizvršljiva in zato nična. Ne določa namreč, kdo je dolžan deponirati izkaznico, izkaznica pa tudi ni določno opredeljena (denimo s številko, datumom izdaje). ZUP med razlogi za ničnost odločbe ne navaja zavajanja, ki ga tožniku očita upravni organ, zato je bila določba 279. člena uporabljena nezakonito. Poleg tega ima tožnik spričevalo, da je zaključil šolanje na šoli A.. Spričevalo je javna listina, nikoli pa ni bilo razveljavljeno ali izrečeno za nično, enako pa velja za licenco, ki je bila izdana na njegovi osnovi, in je izpodbijana odločba tudi zato nezakonita. V dokaz se tožnik sklicuje na spričevalo in licenco, z dostavkom „kot doslej“. Dodaja, da dopisi šole A., ki so bili izdani dvajset let po spričevalu, ne morejo ovreči vsebine spričevala kot javne listine in njegove dokazne vrednosti. V dokaz svojih navedb se sklicuje „kot doslej“. Predlaga, da se izpodbijana odločba v celoti odpravi in razveljavi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov sodnega postopka s pripadki.

3. Toženka je odgovorila na tožbo. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je pouk o pravnem sredstvu v izpodbijani odločbi skladen z 11. členom Zakona o nepremičninskem posredovanju, ki določa, da odloča v zadevah pristojno ministrstvo z odločbo, zoper katero je dovoljena tožba v upravnem sporu, skladno s čimer je bil tudi zapisan sporni pravni pouk. Točka II. izreka izpodbijane odločbe ni neizvršljiva, saj je formulirana skladno 213. členom ZUP, izrek pa je kratek in določen. Izpodbijana odločba je bila izdana le tožniku, gre pa za osebo, ki je navedena v uvodu in obrazložitvi izpodbijane odločbe, v postopku pa je bila tožniku izdana zgolj ena izkaznica nepremičninskega posrednika, ki jo tožnik tudi prilaga svoji tožbi. Glede uporabe 279. člena ZUP dodaja, da gre v primeru zlorabe pravic z namernim zavajanjem uradne osebe za nedovoljeno dejanje, ki je razlog za ničnost po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 179/2003. Glede spričevala pa dodaja, da je šola A. z dopisom pojasnila, da tožnik tja ni bil vpisan niti pri njej ni zaključil kakšnega izobraževalnega programa, glede česar se tožnik ni izjasnil niti ni predložil nobenih dokazil. Konkretno spričevalo pa tudi ne izpolnjuje pogojev za javno listino, saj je bilo v postopku dokazano, da listine ni izdal pristojni organ (šola A.), zato predloženega spričevala ni mogoče šteti za javno listino.

4. Tožnik je vložil še pripravljalno vlogo, v kateri se sklicuje, da je mogoče le z zakonom predpisati, da v posameznih upravnih zadevah ni dovoljena pritožba, česar pa 11. člen Zakona o nepremičninskem posredovanju ne predvideva. Ponovi tudi svoje navedbe glede neizvršljivosti izpodbijane odločbe ter doda, da nikoli ni nikogar zavajal ali zavedel, da je spričevalo nedvomno javna listina, toženka pa ni predložila dokazil, da temu ne bi bilo tako. Šola A. ni izjavila, da sama ni izdala spričevala, temveč le, da naj tožnik pri njej ne bi bil vpisan in da naj ne bi zaključil izobraževanja pri njej. Šola A. ima težave z lastnimi evidencami in podatki, tožnik pa je opravil šolanje pri njej in pridobil zaključno spričevalo. V dokaz vseh svojih navedb navaja „kot doslej“.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje.

7. Izpodbijano odločbo je izdalo Ministrstva za okolje in prostor, torej je v zadevi skladno s tretjim odstavkom 13. člena ZUP in 11. členom Zakona o nepremičninskem posredovanju za odločanje na prvi stopnji pristojno ministrstvo, zato je pritožba dovoljena samo v primeru, da tako določa zakon, ki pa v obravnavanem primeru določa, da je pravno sredstvo zoper odločbo tožba na upravno sodišče in ne pritožba. Tožbeni razlog kršitve procesnih določil zaradi zatrjevanih napak pravnega pouka tako ni utemeljen.

8. Sodišče tudi ne sledi tožbeni navedbi o neizvršljivosti II. točke izreka izpodbijane odločbe, temveč ima tozadevno prav toženka in je tudi po presoji sodišča ta del izreka izpodbijane odločbe ustrezno določen, namreč jasno je, da je „nepremičninski posrednik“ v obravnavani zadevi ravno tožnik in da je „izkaznica nepremičninskega posrednika“ tista izkaznica nepremičninskega posrednika, ki je bila izdana tožniku.

9. V 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP so primeri nedovoljenih ravnanj našteti primeroma in ne na izčrpen način, kot to v tožbi skuša predstaviti tožnik. Zato sodišče ne sledi tožniku, temveč potrjuje razloge izpodbijane odločbe, da posredovanje neresničnih podatkov o pridobljeni izobrazbi predstavlja zavajanje državnega organa, ki se uvršča med „druga nedovoljena dejanja“ po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP in je s tem lahko razlog za izrek odločbe za ničnost. Toženka v tej zvezi tudi izpostavlja merodajno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS.

10. Sodišče se tudi strinja s toženko, da spričevalo, kopija katerega se nahaja v upravnem spisu zadeve in ki ga je tožnik predložil pri podaji vloge za izdajo licence, priložil pa jo je tudi svoji tožbi v tem upravnem sporu, ne predstavlja javne listine, saj ga ni izdal pristojni organ. Navedba tožnika, da iz dopisa šole A. izhaja le, da tožnik nanjo ni bil vpisan in da na njej ni zaključil nobenega izobraževanja, ne pa da ta šola predmetnega spričevala ni izdala, je po presoji sodišča sprenevedava. Če tožnik te šole ni obiskoval in pri njej ni zaključil izobraževanja, mu seveda tudi ni moglo biti izdano spričevalo. V tej zvezi sodišče tudi sledi toženki, ki je izpostavila, da se tožnik v upravnem postopku, kljub pisnemu pozivu, o tem ni izjasnil in ni niti zanikal niti tega, da naj na to šolo ne bi bil vpisan, niti tega, da naj na tej šoli ne bi zaključil izobraževanja, oziroma, povedano drugače, ni zatrjeval, da je na to šolo bil vpisan in da je na njej zaključil izobraževanje, in tega ni dokazal.

11. Tožnik se v dokaz svojih navedb sklicuje na svoje zaslišanje pri točki I. svoje tožbe. Pod to točko tožbe ni nobenih tožbenih navedb, ki bi terjale izvedbo tega ali drugih dokazov, zato sodišče ta dokazni predlog zavrača kot nerelevanten. Tožnik se v dokaz svojih navedb sklicuje tudi na licenco in izpodbijano odločbo ter spričevalo; licenca sama po sebi v tem postopku ni v ničemer sporna, zato je ta dokazni predlog nepotreben, izpodbijana odločba pa ni „pravi“ dokazni predlog, temveč gre za prilogo k tožbi po prvem odstavku 30. člena ZUS-1. Spričevalo je dokazna listina, ki je že bila obravnava in po presoji sodišča pravilno presojena v upravnem postopku, tožnik pa ni konkretizirano navedel, ali in v čem naj bi bila njegova dokazna presoja s strani toženke napačna, zato sodišče ne dvomi v pravilnost presoje tega dokaza s strani toženke, vsled česar ta dokazni predlog tožnika zavrača kot nepomemben za odločitev v zadevi¹. Razen prej navedenih dokazov pa tožnik pod rubriko „dokaz“ v tožbi in pripravljalni vlogi navrže še dostavek „kot doslej“, česar pa ni mogoče razlagati tako, da je tožnik s tem morebiti zahteval izvedbo v točki I. tožbe predlaganega zaslišanja tudi za dokazovanje drugih zatrjevanih dejstev. Dostavek "kot doslej” namreč sodišča ne zavezuje k izvedbi nobenega dokaza, saj ni navedeno, katero pravno relevantno dejstvo naj bi se dokazovalo z izvedbo katerega dokaza.²

12. Ker je tožba po navedenem neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost), je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

13. Vsled zavrnitve tožbe vsaka stranka trpi svoje stroške postopka skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Tožnik je sicer podal nekatere dokazne predloge, vendar pa jih je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo in jih torej ne more upoštevati oz. niso pomembni za odločitev, zato je sodišče na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 o zadevi odločilo na seji senata.

-------------------------------
¹ Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 304, opomba 295.
² Prim. denimo sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 140/2014 z dne 24.07.2014.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep I U 2265/2018-6
• UPRS sodba III U 388/2013
• VSL Sklep I Cpg 225/2023