UPRS Sodba I U 1280/2019-6

Jedro

Tožnica navaja, da v predmetnem stanovanju, katerega solastnica je, ne more bivati, saj tam prebiva drugi solastnik, sama pa je z mladoletno hčerko prisiljena najemati drugo nepremičnino. Po presoji sodišča je to skladno s prvim odstavkom 18. člena ZUPJS v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP lahko okoliščina, ki je pomembna pri izdaji izpodbijane odločbe, saj lahko predstavlja upravičen razlog, zaradi katerega se to premoženje ne more upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice.

Tožnica navaja še, da ravno v zvezi s to nepremičnino teče sodni postopek in da so sporni deleži na tej nepremičnini, sama pa z njo ne more razpolagati, ker njen delež na nepremičnini ni ugotovljen. Po presoji sodišča je okoliščina v zvezi s sporom glede lastništva stanovanja oz. delitve skupnega premoženja nekdanjih zakoncev lahko relevantna v tej zadevi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1764/2019 z dne 5. 7. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnice (v nadaljevanju tudi prosilka) za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v nepravdnem postopku Okrajnega sodišča v Piranu N 14/2019 zaradi razdružitve skupnega premoženja. V obrazložitvi toženka našteva dokumente, ki jih je pridobila na podlagi 33. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in na podlagi katerih je ugotovila, da premoženje prosilke in njene družine presega višino mejnega zneska 14.042,88 EUR, kar po določbi 27. člena Zakona o socialno varstvenih prispevkih (v nadaljevanju ZSVarPre) izključuje pravico do BPP. Prosilka je solastnica do ½ nepremičnine par. št. 5227/20, št. stavbe 3277, št. dela stavbe 8, k.o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanje v večstanovanjski stavbi ali stanovanjsko poslovni stavbi na naslovu A.. Tržna vrednost deleža lastništva prosilke navedene nepremičnine znaša 72.035,90 EUR. Prosilka in njena hči ne živita na tem naslovu, ampak na naslovu B., saj je nepremičnina v A. obremenjena s kreditom in je predmet tožbe, zato v njej ne more prebivati. V zvezi z navedenim toženka pojasnjuje, da vpisana hipoteka ne pomeni nezmožnosti razpolaganja s tem premoženjem in zato ni mogoče šteti, da se premoženje zaradi te okoliščine izključi iz obsega ugotavljanja finančnega kriterija za dodelitev BPP. Prosilka ima možnost to premoženje unovčiti in si tako zagotoviti lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Ker iz uradnih evidenc in izjave prosilke izhaja, da prosilka in njena hči ne živita v nepremičnini, tudi ne obstaja razlog za izločitev iz premoženja po prvem odstavku 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS), ki v zvezi s stanovanji ali stanovanjskimi hišami določa, da se le-te ne upoštevajo kot premoženje, če oseba v stanovanju ali stanovanjski hiši dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno bivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Prav tako ne gre za izjemo po določbi 27. člena ZSVarPre, saj vrednost nepremičnine presega mejni znesek 50.000,00 EUR. Glede na navedeno je bilo potrebno prošnjo za dodelitev BPP zavrniti.

2. Tožnica se z odločitvijo toženke ne strinja. Toženka ni upoštevala, da je nepremičnina v A. obremenjena z zastavno pravico, zato vrednost polovičnega deleža tožnice ne more biti 72.035,90 EUR, ampak je ta vrednost manjša od 50.000,00 EUR. Poleg tega v zvezi s tem premoženjem teče sodni postopek, v zvezi s katerim je tudi zaprosila za pravno pomoč. Ker njen del na nepremičnini v A. ni ugotovljen zaradi odprtega sodnega postopka, tožnica s svojim zemljiškoknjižnim delom ne more razpolagati in takega premoženja ni mogoče unovčiti, saj nihče ne bi kupil samo polovičnega deleža stanovanja. Tožnica ne more bivati na tem naslovu, saj stanovanje uporablja bivši mož, sama pa je primorana plačevati najemnino, kot porok pa je onemogočena najeti kakršenkoli drug kredit. Glede na navedeno je trditev toženke, da tožnica lahko razpolaga s svojim deležem premoženja, tako očitno napačna, da je samovoljna in predstavlja kršitev pravice do poštenega odločanja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka je sodišču poslala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

4. Tožba je utemeljena.

5. V zadevi je sporno, ali se solastniški delež tožnice na nepremičnini parc. št. 5227/20, št. stavbe 3277, št. dela stavbe 8, k.o. ..., upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice po 14. členu ZBPP.

6. Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni v ZBPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP). ZBPP v 13. členu določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj ali glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Skladno z prvim odstavkom 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Skladno s tretjim odstavkom 14. člena ZBPP pa se ne glede na določbe prvega in drugega odstavka 14. člena ZBPP pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji.

7. Tožnica v tožbi navaja, da je sporna nepremičnina obremenjena s hipoteko in zato z njo ne more razpolagati. V zvezi z navedenim sodišče pritrjuje toženki, da je treba po ustaljeni upravnosodni praksi pravni standard „možnost razpolaganja“ razumeti kot upravičenost do razpolaganja, ki imetniku premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni ali se ji odpove. Hipoteka sama po sebi razpolaganja ne preprečuje.

8. Tožnica v tožbi tudi navaja, da v predmetnem stanovanju, katerega solastnica je, ne more bivati, saj tam prebiva drugi solastnik, sama pa je z mladoletno hčerko prisiljena najemati drugo nepremičnino. Po presoji sodišča je to skladno s prvim odstavkom 18. člena ZUPJS v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP lahko okoliščina, ki je pomembna pri izdaji izpodbijane odločbe, saj lahko predstavlja upravičen razlog, zaradi katerega se to premoženje ne more upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice. Nasprotno tolmačenje bi namreč pomenilo kršitev enakosti pred zakonom iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, saj bi bil v takem primeru solastnik, ki biva v stanovanju, ki je predmet spora, v primeru dodeljevanja BPP (ob upoštevanju, da izpolnjuje vse druge pogoje iz zakona), v ugodnejšem položaju kot solastnik, ki zaradi zasedenosti istega stanovanja v njem ne more bivati in je tudi zaradi tega podal predlog za razdelitev skupnega premoženja. Ali tožnica v stanovanju res ne more prebivati in kateri so razlogi za to, toženka ni raziskala, kljub temu, da jo je na to tožnica opozorila že v prošnji za dodelitev BPP.

9. Tožnica navaja še, da ravno v zvezi s to nepremičnino teče sodni postopek in da so sporni deleži na tej nepremičnini, sama pa z njo ne more razpolagati, ker njen delež na nepremičnini ni ugotovljen. Po presoji sodišča je okoliščina v zvezi s sporom glede lastništva stanovanja oz. delitve skupnega premoženja nekdanjih zakoncev lahko relevantna v tej zadevi. V tretjem odstavku 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SZ) je določeno, da lahko solastnik razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov in da imajo drugi solastniki pri nepremičnini, ki je predmet prodaje le predkupno pravico. To pa seveda samo v primeru, da so podani objektivni pogoji za prosto razpolaganje s solastniškim deležem. Glede na to, da je, kot to navaja tožnica, predmet postopka ravno uveljavljanje "razdružitve stanovanja", in to z namenom, da bi se omogočilo njeno razpolaganje s tem premoženjem, sodišče meni, da to lahko predstavlja upravičen razlog, da tega stanovanja tudi iz tega razloga na podlagi tretjega odstavka 14. člena ZBPP ni mogoče upoštevati kot premoženja tožnice pri ugotavljanju njenega materialnega položaja. Ali tožnica s svojim deležem ne more razpolagati in kateri so razlogi za to, toženka ni raziskala, kljub temu, da jo je na spor tožnica opozorila že v prošnji za dodelitev BPP.

10. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tako izhaja, da se je toženka pri odločitvi, da tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, ker je solastnica stanovanja, v katerem ne živi in katerega vrednost presega premoženjski cenzus, oprla zgolj na podatke, ki jih je pridobila po uradni dolžnosti. Pri tem pa, kot že zgoraj navedeno, ni raziskala navedb tožnice v prošnji za dodelitev BPP, zakaj v spornem stanovanju ne more prebivati in zakaj tožnica s svojim deležem ne more razpolagati. Kot je sodišče že poudarilo v primerljivih zadevah1, bi morala toženka pred izdajo odločbe na podlagi prvega odstavka 9. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUP) dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Organ, ki v zadevi odloča, namreč svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka pa se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Tožnica tako ni imela možnosti, da natančneje pojasni dejstva v zvezi z nemožnostjo bivanja v stanovanju in delitvijo skupnega premoženja ter predloži dokazila o tem, da je solastniški delež na stanovanju predmet spora.

11. Namen organa za BPP mora biti ugotovitev resničnega dejanskega stanja prosilcev BPP in ugotovitev, ali so dejansko upravičeni do BPP. Tožnica je v prošnji za dodelitev BPP zatrjevala okoliščine, ki bi bile glede na citirana določila lahko pomembne za odločitev. Odločitve toženke pa zaradi kršitev pravil postopka ni mogoče preveriti. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe glede na predhodno navedeno namreč niso bila upoštevana relevantna pravila postopka. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku mora toženka ob upoštevanju določil 8. in 9. člena ZUP popolno ugotoviti materialni položaj tožnice, ki se upošteva pri ugotavljanju izpolnjevanja finančnega kriterija.

12. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

-------------------------------
1 Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije IV U 102/2018 z dne 3. 7. 2018 in I U 405/2017 z dne 5. 4. 2017.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 951/2018-10
• UPRS sodba IV U 152/2016
• UPRS Sodba II U 469/2019-12