UPRS Sodba I U 95/2018-7

Jedro

70. člen SPZ res ureja delitev solastnine na stvari, pri čemer je stvar opredeljena kot samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje (prvi odstavek 15. člena SPZ). Vendar pa ni ovir, da se po tem členu delitev premoženja v solastnini opravi tako, da se namesto da se deli vsaka posamezna stvar, vsakemu od udeležencev dodeli določena stvar ali skupina stvari, v sorazmerju s solastniškimi deleži, upoštevajoč upravičen interes solastnikov na posameznih stvareh. Tudi v primerih, ko gre za delitev solastnine na več nepremičninah, gre za ureditev solastniških razmerij oziroma za ukinitev solastninske skupnosti in ne za prodajo oziroma zamenjavo nepremičnin.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4236-36855/2016-3 (06-130-04) z dne 15. 11. 2016 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ v postopku odmere davka na promet nepremičnin tožniku odmeril in naložil v plačilo davek na promet nepremičnin po stopnji 2,00 % od davčne osnove 58.213,90 EUR v znesku 1.164,28 EUR.

2. Davek je odmerjen na podlagi dne 26. 9. 2016 predložene davčne napovedi in pogodbe o prenosu lastninske pravice ob razdelitvi solastnine z dne 20. 9. 2016, s katero je tožnik prenesel lastninsko pravico na zemljiščih k. o. ..., parc. št. 5398/1 in parc. št. 5398/2, v znesku 9.402,00 EUR, in sicer od tistega dela nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega solastnika in ga je posamezni solastnik dobil plačanega. Odmera je utemeljena z določbami 1. in 3. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2), ki določata obveznost plačila davka na promet nepremičnin (v nadaljevanju DPN) pri odplačnem prenosu lastninske pravice na nepremičnini in s 5. členom istega zakona, po katerem je zavezanec za DPN prenositelj lastninske pravice na nepremičnini. Davčna osnova je ugotovljena v skladu s 8. členom ZDPN-2. Tožnik je na podlagi Delilne pogodbe odsvojil delež 1/3-ine parc. št. 5398/1 in 5398/2 drugima solastnikoma in od njiju prejel delež 2/3-in parc. št. 5398/3, vse k.o. .... Glede na navedeno gre za odplačni prenos lastninske pravice. Delež 1/3-ine parcel znaša v površini 897,67 m2. Pogodbena cena znaša 6,89 EUR/m2 in po ugotovitvi davčnega organa ne ustreza ceni nepremičnine, ki bi se dala doseči v prostem prometu. Ugotovljena povprečna cena primerljivih stavbnih zemljišč znaša 64,85 EUR/m2, v postopku ugotovljena davčna osnova pa 58.213,90 EUR. Z zapisnikom z dne 12. 10. 2016 je bil tožnik seznanjen z ugotovljeno davčno osnovo. Tožnik je na zapisnik podal pripombe, v katerih se ne strinja z odmero davka in vztraja pri pogodbeni ceni. Ker tožnik na poziv davčnega organa ni predložil dokazil o (drugačni) vrednosti predmetnih nepremičnin od ugotovljene, mu je od ugotovljene davčne osnove odmerjen DPN, ki izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo DT 499-18-10/2017-2 z dne 28. 11. 2017 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V 5. alinei tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, na katero se sklicuje (pri)tožnik, so predvideni primeri, ko se solastnina razdeli na način, da se solastniki dogovorijo za izplačilo lastniških deležev na posameznih nepremičninah. V smislu 70. člena Stvarnopravnega zakonika gre za delitev stvari v solastnini, ki je lahko nepremičnina ali delež na tej nepremičnini. ZDPN-2 ureja obdavčitev prometa z nepremičninani (deleži), kar pomeni, da so predmet obdavčitve prenosi posameznih nepremičnin ali deležev na teh nepremičninah. V konkretnem primeru gre za izplačilo solastniških deležev na nepremičninah, pri čemer gre deloma za menjavo solastniških deležev na drugih nepremičninah in deloma za izplačilo denarja. Po določbi 5. alinee tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 se za obdavčljiv prenos nepremičnin šteje tudi prenos lastninske pravice ob razdelitvi solastnine, in sicer tistega dela nepremičnine (ne nepremičnega premoženja), ki presega lastniški delež posameznega solasnika in ga je posamezni solastnik dobil plačanega. V konkretni zadevi gre za odplačen prenos nepremičnega premoženja in ne za razdelitev solastnine v smislu določbe 70. člena Stvarnopravnega zakonika, ki bi posledično vodila v obdavčitev, ki jo uveljavlja tožnik, saj je šlo za menjavo lastniških deležev na več nepremičninah ob sočasnem doplačilu glede na razliko v vrednosti nepremičnega premoženja.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, s predlogom, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu, toženi stranki pa naloži, da mu povrne plačano sodno takso. Po navedbah tožbe so pogodbene stranke A.A., B.B. in tožnik C.C. dne 20. 9. 2016 sklenile delilno pogodbo opr. št. SV 890/16, v kateri so razdružile solastnino na treh nepremičninah, na katerih so bili zemljiškoknjižni solastniki vsak do deleža 1/3-ine od celote. Pogodbene stranke so leta 2002 kupile parc. št. 5398 k. o. ..., vsaka do 1/3-ine, in leta 2008 naročile parcelacijo navedene nepremičnine, tako, da so nastale tri nove nepremičnine in sicer parc. št. 5398/1, 5398/2 in 5398/3, vse k. o. ..., z namenom, da solastno premoženje razdelijo v naravi v skladu z določili 70. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), kar so storile z navedeno delilno pogodbo. Z njo je: A.A. pridobil v last solastniški delež 2/3-in od tožnika in B.B. in sicer od vsakega delež do 1/3-ine in tako postal lastnik parc. št. 5398/1 do celote (upoštevaje tudi dosedanje lastništvo); B.B. pridobil v last solastniški delež 2/3-in od tožnika in A.A. in sicer od vsakega delež do 1/3-ine in tako postal lastnik parc. št. 5398/2 do celote (upoštevaje tudi dosedanje lastništvo); - C.C. (tožnik) pridobil v last solastniški delež 2/3-in od A.A. in B.B. in sicer od vsakega delež do 1/3-ine in tako postal lastnik parc. št. 5398/3 do celote (upoštevaje tudi dosedanje lastništvo). Pogodbene stranke so ocenile vrednost nepremičnin. Na račun dogovorjene razdružitve solastnine sta tožnik in B.B. A.A. izplačala znesek v skupni višini 177,00 EUR in sicer B.B. znesek v višini 78,00 EUR in tožnik znesek v višini 99,00 EUR.

5. Tožnik je za navedeno delilno pogodbo vložil napoved za odmero DPN in sicer od tistega dela nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega solastnika in ga je posamezni solastnik dobil plačanega, torej je šlo za napoved za odmero davka v smislu prenosa nepremičnin po 5. alineji tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2. Finančni organ je v postopku odmere DPN ugotovil, da pogodbena vrednost ne ustreza ceni stavbnega zemljišča v prostem prometu in je zato določil davčno osnovo v znesku 58.213,90 EUR. Z navedeno davčno osnovo se solastniki nepremičnin niso strinjali, saj so na zapisnik o ugotovljeni vrednosti podali pripombe, da je ocenjena vrednost previsoka, glede na to, da gre sicer za stavbno zemljišče, vendar v območju zelenih površin, kjer gradnja ni možna. Finančni organ tako ni sprejel za davčno osnovo vrednosti nepremičnin, kot je bila določena v delilni pogodbi, čemur tožnik oporeka. Poleg tega je finančni organ odmeril DPN na podlagi določbe 8. člena ZDPN-2, kar je v nasprotju s priglasitvijo in v nasprotju z določbo 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2. Ta namreč določa, da se DPN pri prenosu lastninske pravice ob razdelitvi plača le od tistega dela nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega solastnika in ga je posamezni lastnik dobil plačanega. Davčni organ zmotno meni, da gre v primeru razdelitve solastnine za prodajno ali neke vrste menjalno pogodbo in je zato zmotno obračunan DPN po 8. členu ZDPN-2. V konkretnem primeru gre za pogodbo o razdelitvi solastnine, ki je sklenjena z namenom sporazumne delitve solastne stvari ter je posebej urejena v 70. členu SPZ, ta pa se po stališču tožbe nanaša tudi na delitev solastnine na več stvareh (nepremičninah). Osnovo za odmero davka po delilni pogodbi zato predstavlja delež na nepremičnini, ki ga je tožnik pridobil in to v delu, ki presega 1/3-ino nepremičnin, ki jih je imel v lasti ob sklenitvi delilne pogodbe.

6. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

7. Tožba je utemeljena.

8. Skladno s stališčem, ki ga je v sodbi X Ips 54/2017 z dne 16. 5. 2018 zavzelo revizijsko sodišče, je za odločitev v zadevi ključna kavza obravnavane delilne podgodbe in torej vprašanje, ali je temelj (glavni namen oziroma razlog) pogodbe razdelitev solastnine (5. alinea tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2) ali pa dvakraten odplačen prenos lastninske pravice (1. alinea tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2), ki se ob zavzetem pravnem stališču v obravnavani zadevi ni ugotavljala.V prvem primeru posel, razen v morebitnem presežku, ni podvržen plačilu DPN.

9. Pritožbeni organ uporabo 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 zavrne na podlagi stališča, da je prenos lastninske pravice na nepremičnini neobdavčen samo, če gre za delitev posamezne stvari (nepremičnine), ki je v solastnini. Navedenemu materialnopravnemu stališču (ki je bilo sprejeto tudi v dosedanji praksi tega sodišča), tožnik utemeljeno ugovarja. Kot v navedeni sodbi ugotavlja revizijsko sodišče, 70. člen SPZ sicer res ureja delitev solastnine na stvari, pri čemer je stvar opredeljena kot samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje (prvi odstavek 15. člena SPZ). Vendar pa ni ovir, da se po tem členu delitev premoženja v solastnini opravi tako, da se namesto da se deli vsaka posamezna stvar, vsakemu od udeležencev dodeli določena stvar ali skupina stvari, v sorazmerju s solastniškimi deleži, upoštevajoč upravičen interes solastnikov na posameznih stvareh. Takšne delitve zakon izrecno ne predvideva, vendar ni z njim v nasprotju in jo sodna praksa na predlog udeležencev dopušča (enako npr. sodba VSL II Cp 3025/2013 z dne 18. 9. 2013, I Cp 804/2013, I Cp 3741/2010 in druge). Poleg tega je treba tudi za davčne namene zakonske določbe razlagati v skladu s pravnimi načeli. Načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije pa zahteva, da je treba bistveno enaka dejanska stanja obravnavati enako. Izpodbijana razlaga tožene stranke pa v nasprotju z navedenim brez razumnega razloga postavlja v neenak položaj davčne zavezance, ki delijo solastno premoženje na zaključeni celoti več nepremičnin, in tiste davčne zavezance, ki delijo solastno premoženje le na eni nepremičnini. Tudi v primerih, ko gre za delitev solastnine na več nepremičninah, gre za ureditev solastniških razmerij oziroma za ukinitev solastninske skupnosti in ne za prodajo oziroma zamenjavo nepremičnin.

10. Ker izpodbijana odločba po navedenem temelji na napačni uporabi materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijani upravni akt in zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moral glede na pravilno razlago materialnega prava ugotoviti pravno relevantno dejansko stanje in ponovno odločiti v zadevi.

11. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in podatkov upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

12. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

Datum zadnje spremembe:

20.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2860/2017-11
• UPRS Sodba I U 83/2018-7
• UPRS sodba I U 184/2016, enako tudi I U 181/2016, I U 182/2016