UPRS Sodba I U 2811/2017-28

Jedro

Tožnik je zlorabil predpise z namenom pridobitve davčne ugodnosti, kar pomeni tveganje za izgubo davčnih prihodkov. Tožnik in B. d.o.o. sta sklepala posle, ki niso sledili nobenemu samostojnemu gospodarskemu cilju, razen pridobitvi davčne ugodnosti, ki je sicer ne bi bilo mogoče doseči, kar je v nasprotju z namenom davčnih predpisov. Zato tožniku ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV. Tožnik ima sklenjeno najemno pogodbo, ki pa se ne plačuje, kljub nerazumno nizki najemnini v primerjavi z obroki lizinga, a je ni prekinil, terjatve po njej pa tudi niso zavarovane. Najemna pogodba je bila sklenjena zgolj zaradi dokazovanja, da bo tožnik stiskalnico uporabil za namene z DDV obdavčene dejavnosti v smislu gospodarske dejavnosti za doseganje dobička ter posledično ustreznega razmerja med vstopnim in izstopnim DDV. Četudi doseganje dobička ni pogoj za odbitek vstopnega DDV, tožnik z objektivnimi dokazi ni dokazal, da bo blago, od katerega je uveljavil odbitek vstopnega DDV, uporabljeno za namene njegove z DDV obdavčene dejavnosti, temveč je najemno pogodbo sklenil zgolj za potrebe iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v zadevi ponovnega davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost za obdobje leta 2015 z izpodbijano odločbo tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od davčne osnove 6.671.506,00 EUR po stopnji 22% v višini 1.467.731,32 EUR s pripadajočimi obrestmi od 28. 2. 2015 do plačila v znesku 300,38 EUR. Nadalje je ugotovil, da je tožnik svojo obveznost, kot je bila ugotovljena v prvotnem postopku, že poravnal, zato mora v postavljenem roku plačati le še razliko v višini 292,19 EUR. Tožnik stroškov postopka ni priglasil.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je v prvotnem davčnem inšpekcijskem nadzoru prvostopenjski davčni organ tožniku odmeril enak znesek DDV, kot z izpodbijano odločbo, in sicer iz razloga, ker tožnik ni izkazal pogojev za odbitek vstopnega DDV po računu št. 15010001736 z dne 14. 1. 2015, ki ga je v znesku 6.671.506,00 EUR z dodatkom 22% DDV v znesku 1.467.731,32 EUR tožniku izdala družba A. d.o.o. Ta račun je tožnik vključil v svoj obračun DDV‑O in posledično v njem izkazal presežek DDV v višini 1.461.441,00 EUR. Ker po presoji davčnega organa na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin, ki jih sodišče na tem mestu ne ponavlja, tožnik ni dokazal uporabe zaračunane stiskalnice za opravljanje z DDV obdavčene dejavnosti v smislu doseganja dobička in ustreznega razmerja med vstopnim in naprej zaračunanim DDV, tožnik ni izpolnil pogojev za odbitek vstopnega DDV po računu št. 15010001736. Poleg tega je sklenjena lizing pogodba navidezna v smislu tretjega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Drugostopenjski davčni organ je tožnikovi pritožbi zoper prvotno odmerno odločbo ugodil, odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek in odločanje, saj je presodil, da je očitek o navideznosti lizing pogodbe preuranjen, ker tožniku ni mogoče očitati, da ni imel namena skleniti takšne pogodbe, saj iz nobene ugotovitve ne izhaja, da med strankama ni bilo soglasja volj za sklenitev točno takšne pogodbe. Ni pa prvostopenjski davčni organ ugotavljal morebitne zlorabe lizing pogodbe oziroma predpisov v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2; mogoče je sicer razbrati indice o tem (da tožnik v letih 2013 in 2014 ne izkazuje nobenih prihodkov, da se financira s posojili lastnikov, da bi v primeru neplačevanja lizing obrokov lahko prišlo do prekinitve lizing pogodbe, tožnik pa popravka vstopnega DDV ne bi mogel plačati), vendar pa je o tem treba dejstva in okoliščine ugotoviti z izpeljavo dokazne ocene do takšne mere, da bi pokazala s potrebno stopnjo prepričanja, ali je tožnik s sklenitvijo lizing pogodbe umetno ustvaril pogoje za vračilo DDV kot davčno ugodnost (na eni strani pridobiti pravico do vračila DDV, na drugi strani pa tega DDV ne plačati). Preuranjen pa je bil po presoji drugostopenjskega davčnega organa tudi zaključek, da tožniku ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV, ker nadaljnja oddaja stiskalnice, ki jo je tožnik vzel na lizing za 130.992,63 EUR po obroku, za najemnino 31.500,00 EUR ne predstavlja njene uporabe za namene tožnikove z DDV obdavčene dejavnosti. S tem so bili tožniku po presoji drugostopenjskega davčnega organa naloženi za odbitek strožji pogoji od zakonskih po prvem odstavku 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), po katerih doseganje dobička samo po sebi ni pogoj za priznanje odbitka vstopnega DDV. Davčni zavezanec mora z objektivnimi dokazi dokazati le, da bo blago uporabljeno za namene njegove dejavnosti, od katere se plačuje DDV, oziroma izkazati neposredno in takojšnjo povezavo z izstopnimi gospodarskimi transakcijami.

3. Prvostopenjski davčni organ je zato vsled napotkov drugostopenjskega davčnega organa izvedel ponovni postopek in ugotovil¹:

- Tožnik je z družbo A. d.o.o. kot lizingodajalko dne 5. 9. 2014 sklenil lizing pogodbo št. 2112213544 za finančni lizing kontinuirane stiskalnice Metso za izdelavo ivernih plošč po nabavni vrednosti 8.139.237,32 EUR. Iz te pogodbe izhaja, da bi tožnik dne 5. 9. 2014 moral plačati DDV v višini 1.467.731,32 EUR in polog v višini 589.967,95 EUR ter stroške v višini 1.830,00 EUR. Prvi obrok po anuitetnem načrtu zapade dne 27. 10. 2014, predzadnji v višini 130.992,63 EUR dne 28. 8. 2017, zadnji (odkupni) v višini 1.999.997,41 EUR pa dne 29. 8. 2017. V zavarovanje se je tožnik zavezal predložiti pet bianko menic ter napraviti trajno asignacijo z družbo B. d.o.o. Namesto dogovorjene bančne garancije sta se tožnik in lizingodajalka sporazumela o zastavi depozita, vsled česar je tožnik pri izbrani notarki na fiduciarni račun deponiral 2.000.000,00 EUR po notarskem zapisu SV 20/15 notarke C.C..

- V zvezi s to lizing pogodbo je lizingodajalka tožniku izdala več računov, med drugim tudi račun št. 15010001736 z dne 14. 1. 2015 v znesku 6.671.506,00 EUR z dodatkom 22% DDV v znesku 1.467.731,32 EUR. Tudi ta račun je tožnik vključil v svoj DDV-O obrazec za mesec januar 2015, na podlagi katerega je izkazal presežek DDV v znesku 1.461.441,00 EUR.

- Predmetna stiskalnica je bila prej, preden jo je na lizing vzel tožnik, v lizingu s strani iste lizingodajalke pri drugem lizingojemalcu, družbi B. d.o.o. Ta lizing pogodba je dne 5. 9. 2014 sporazumno prenehala. B. d.o.o. je po razvezi popravila vstopni DDV, ta popravek v obračunu za januar 2015 izkazala v znesku 583.767,00 EUR in to tudi v naslednjem mesecu poravnala. V sporazumu o razvezi je bilo navedeno tudi priporočilo dotedanjega lizingojemalca in tudi poroka, družbe D. d.o.o., naj lizingodajalka stiskalnico proda ali da v lizing tretjemu za dogovorjeni znesek, pri čemer je bil ta znesek v sporazumu o razvezi dogovorjen na 6.671.506,00 EUR neto, in sicer glede na odziv trga, o katerem se je predhodno pozanimal dotedanji lizingojemalec, lizingodajalka in porok pa sta se s tem strinjala. Cenitveno poročilo o oceni vrednosti stiskalnice, ki je bilo narejeno na datum 1. 11. 2012, in ki ga je prvostopenjski davčni organ pridobil pri lizingodajalki, pa je kazala na tržno vrednost v delujočem podjetju konec leta 2012 pri 8 mio EUR, prodajno vrednost iztržljive vrednosti 5,36 mio EUR, likvidacijsko vrednost (z upoštevanjem stroškov prodaje in časa likvidacije) 4,6 mio EUR in likvidacijsko vrednost 3,7 mio EUR. Iz spremenjenga načrta finančnega prestrukturiranja družbe B. d.o.o. iz novembra 2012 je tudi izhajalo, da naj bi ta družba do konca leta 2012 oziroma v začetku leta 2013 stiskalnico po dogovoru z lizingodajalko prodala tretji osebi, in sicer po predvideni prodajni ceni 7 mio EUR, od česar terjatve izločitvenega upnika znašajo 6,095 mio EUR.

- B. d.o.o. je po navedbah tožnika povezana s tožnikom. Sprva je bilo ob finančnih težavah družbe B. d.o.o. (finančno prestrukturiranje) mišljeno, da bi stiskalnico od lizingodajalke odkupil interesent, češka družba E., ki je za ta namen, ker naj sama kot tuja družba po mnenju lizingodajalke ne bi bila ustrezen kupec, ustanovila tožnika kot slovensko gospodarsko družbo, ki naj bi stiskalnico odkupila, a se to ni uresničilo. E. namreč družbi B. d.o.o. ni zagotovil dogovorjenega posojila, s katerim bi le-ta lahko odplačala lizing za stiskalnico in na njej pridobila lastninsko pravico. Zato sta tožnik in lizingodajalka sklenila lizing pogodbo, s čimer je bila družba B. d.o.o. prosta obveznosti po svoji prvotni lizing pogodbi, tožnik pa bi po odplačilu obveznosti po tej novi lizing pogodbi postal lastnik stiskalnice. Lizingodajalka je tudi dovolila, da se stiskalnica odda v najem družbi B. d.o.o., vsled česar sta dne 3. 11. 2014 tožnik in najemnica sklenila dolgoročno najemno pogodbo, najemnino pa se je najemnica na podlagi trajne asignacije zavezala plačevati neposredno lizingodajalki, s čimer bi se zmanjševali obroki lizinške obveznosti tožnika napram lizingodajalki. Sama stiskalnica se je pri B. d.o.o. nahajala ves čas, tj. po sklenitvi tožnikove lizing pogodbe ni prišlo do premika stiskalnice k novemu lizingojemalcu. Naknadno, dne 17. 12. 2014 je družba E. poslovni delež v kapitalu tožnika odsvojila ruski družbi F..

- Tožnik je lizingodajalki plačal dne 5. 1. 2015 znesek 2.059.529,27 EUR, dne 6. 1. 2015 tri obroke lizinga po 130.992,63 EUR, dne 15. 1. 2015 pa še račun v znesku 1.830,00 EUR za stroške odobritve posla. Družba B. d.o.o. je lizingodajalki plačala dva zneska za najemnino, in sicer za januar in februar 2015 v višini po 31.500,00 EUR. Dne 19. 3. 2015 je bil nakazan še znesek 667,72 EUR, nato pa do 11. 4. 2016 niti tožnik oziroma od februarja 2015 niti družba B. d.o.o. nista plačala več nobenega obroka lizinga oziroma nobene najemnine. Razen obveznosti, ki so bile pogoj za sklenitev lizing pogodbe (polog, DDV, stroški odobritve, trije obroki lizinga, skupaj 2.452.507,16 EUR), tožnik torej ni plačal nobenih drugih obveznosti. Tudi družba B. d.o.o. najemnine, razen dveh obrokov januarja in februarja 2015, ki sta bila po dogovoru plačana neposredno lizingodajalki, ni plačevala, pri čemer sta bili ti najemnini edina prihodka tožnika v letu 2015, tožnik pa najemnin ni niti terjal niti ni najemne pogodbe odpovedal, temveč je le-ta prenehala šele vsled stečaja družbe B. d.o.o., ko jo je prekinil njen stečajni upravitelj. Lizingodajalka je zato tožniku podala več opominov o zapadlih obveznostih, ki so vsebovali tudi opozorila glede možnosti odstopa od lizing pogodbe. Lizingodajalka je skušala tudi unovčiti prejete bianko menice, ki pa niso imele kritja, je pa uspela unovčiti pri notarki C.C. na fiduciarnem računu deponirana denarna sredstva v višini 2.000.000,00 EUR. Lizingodajalka je od lizing pogodbe dne 24. 3. 2016 odstopila s takojšnjim učinkom. Odstopu je priložila obračun terjatev po lizing pogodbi, iz katerega izhaja, da so zapadle terjatve znašale skupaj 1.893.113,62 EUR in nezapadle 4.212.400,36 EUR, z upoštevanjem pripadkov vse skupaj 6.011.089,97 EUR. Vsled prenehanja lizing pogodbe je lizingodajalka tožniku izdala dobropis za 4.931.716,04 EUR, od tega 889.325,84 EUR DDV, s katerim je tožnika na podlagi 39. člena ZDDV-1 tudi opozorila, da nima pravice do odbitka DDV oziroma da mora popraviti odbitek DDV, za katerega je predhodno izvršil odbitek. Svoj dolg po tem dobropisu v višini 889.325,84 EUR je lizingodajalka kompenzirala s svojo terjatvijo do tožnika na podlagi pogodbe v tej isti višini.

- Tožnik je po prenehanju lizing pogodbe sicer sprva v DDV-O obračunu za mesec maj 2016 izkazal obveznost iz naslova s strani lizingodajalke prejetega dobropisa, vendar pa je v julijskem obračunu to obveznost samovoljno in brez pravne podlage storniral, vsled česar bi lahko prišlo do oškodovanja državnih prihodkov iz naslova davka.

- Preden je lizingodajalka odpovedala pogodbo je tožnik sicer od nje želel stiskalnico odkupiti za kupnino v višini 3,5 mio EUR, vendar pa lizingodajalka te tožnikove ponudbe ni sprejela zaradi prenizke cene, saj je ocenila, da bi z odvzemom stiskalnice kot predmeta lizinga tožniku in njeno prodajo tretji osebi lahko iztržila več.

- Tožnik v letih 2013 in 2014 ne izkazuje prihodkov, v letu 2015 pa le prihodke iz najemnin družbe B. d.o.o. Tožnik je sicer v letu 2014 prejel za skupaj 6.575.000,00 EUR posojil od svojih matičnih družb, in sicer v nadaljevanju omenjenih 1.050.000,00 EUR od družbe E., nato pa še 25.000,00 EUR od iste družbe, naknadno pa od nove družbe mame ''F.'' še nezavarovanih 5.500.000,00 EUR, namenjenih financiranju odkupa stiskalnice. V letu 2014 tožnik izkazuje več stroškov (najemnine, stroški plačilnega prometa in bančnih storitev, intelektualne in osebne storitve, računovodstvo, odvetniške storitve idr.), enakovrstne odhodke pa je imel tudi v letih 2015 in 2016. V letu 2015 je bila razlika med prihodki in odhodki še večja zaradi stroškov amortizacije in odhodkov financiranja. Tožnik od svoje ustanovitve dalje ne opravlja nobene dejavnosti. Je pa tožnik družbi B. d.o.o. kljub njenim likvidnostnim težavam, ki so bile javno znane glede na javno dostopne dokumente na spletni strani AJPES, posodil 2,05 mio EUR, in sicer 1.050.000,00 EUR iz naslova are (ki je bila po navedbi tožnika plačana s strani družbe E. za račun tožnika neposredno družbi B. d.o.o. po sklenjeni predpogodbi, po kateri naj bi, skladno s prvotnimi načrti tožnik stiskalnico kupil od B. d.o.o., ker pa do tega ni prišlo, se je B. d.o.o. zavezala ta znesek vrniti) ter 1.000.000,00 EUR (ki ga je po navedbah tožnika dal družbi B. d.o.o. kot posojilo na podlagi dogovora med družbo mamo B. d.o.o. in družbo mamo tožnika), česar ni dobil vrnjenega, ravno tako pa najemnica ni plačevala dogovorjenih najemnin. Tožnik naj bi kljub temu tej družbi poslal le en opomin za plačilo najemnin, dokazila o pošiljanju le-tega pa ni predložil.

- B. d.o.o. in tožnik sta za odvetniške storitve v zvezi s pogodbami (pregled pogodb o finančnem lizingu, sporazuma o razvezi pogodbe o finančnem lizingu, najemne pogodbe) koristila storitve iste odvetniške pisarne, prav tako pa sta obe družbi naročali storitve iste prevajalke. Tožnik je leta 2016 spremenil poslovni naslov (G.), kjer po preveritvi prvostopenjskega davčnega organa koncem leta 2016 nima označb na pročelju stavbe in tudi ne na zvoncih, osebe, ki so se ob tej priliki nahajale v stavbi, pa za tožnika niso slišale.

4. Na podlagi teh ugotovitev je prvostopenjski davčni organ ugotovil nerazumno in negospodarno ravnanje ter delovanje tožnika v slabi veri:

- Tožnik bi moral vedeti, da ne bo sposoben plačevati obrokov lizinga, saj ni opravljal dejavnosti in je obenem imel velike posojilne obveznosti, in da B. d.o.o. ne bo sposobna plačevati najemnine, saj je bila njena likvidnostna slika slaba. Najemna pogodba z B. d.o.o. je bila sklenjena z namenom, da bi tožnik izkazoval opravljanje gospodarske dejavnosti, posojilne in najemna pogodba pa niso bile zavarovane. Te okoliščine kažejo na povezave, ki diktirajo takšna poslovno neobičajna ravnanja. Med tožnikom in B. d.o.o. obstajajo še druge posredne povezave (odvetniške in prevajalske storitve), tudi sam tožnik pa je to povezanost izrecno deklariral.

- Očiten je namen, da se pogodbe sklene za pridobitev davčne ugodnosti na podlagi čim višje davčne osnove, čeprav je ta vrednost (glede na cenitev in glede na načrt finančnega prestrukturiranja) previsoka, in posledično čim višjega vstopnega DDV in pridobitve pravice do njegovega vračila, saj sicer ni razloga, zakaj ni bil izpeljan prvotno nameravani scenarij, da bi B. d.o.o. stiskalnico odkupila od lizingodajalke na podlagi posojila od svojega bodočega kupca, kar bi bilo bistveno ceneje od novega tožnikovega lizinga, saj bi odpadel DDV, ki je znašal spornih 1,4 mio EUR. Nerazumljiv pa je tožnikov lizing tudi z vidika s strani matične družbe posojenih sredstev za nakup stiskalnice in glede na to, da lizingodajalka drugih ponudb ni imela, glede na to, da je s tožnikovo inkorporacijo odpadel lizingodajalkin zadržek glede prodaje tujemu interesentu. Da je bila čim višja vrednost stiskalnice kot predmeta lizinga pri tem v interesu lizingodajalke, je razumljivo, ni pa to stališče v normalnih okoliščinah razumljivo na strani lizingojemalca, vprašljivo pa je tudi z vidika družbe B. d.o.o. Zato prvostopenjski davčni organ sklene, da je bil razlog za to v vračilu vstopnega DDV s strani države ob prejemu lizingodajalkinega računa in v izogibanju plačila DDV iz dobropisa ob prenehanju lizing pogodbe.

- Nezavarovane terjatve tožnika po posojilnih in najemni pogodbi kažejo na njegovo neskrbnost, upoštevaje visoke zneske pa tudi, da je vedel oziroma da bi moral vedeti, da sodeluje v davčni utaji, kar pojasnjuje tudi ugotovljeno ekonomsko nelogičnost najemne in lizing pogodbe (prva se ne realizira in je vrednostno ne dosega niti četrtine lizinga, druga pa se prav tako ne realizira in je njena vrednost nesorazmerno visoka), na kar še dodatno kažejo poprejšnje finančne težave najemnice in odsotnost siceršnje tožnikove gospodarske dejavnosti. Tožnik je skušal preslepiti davčni organ, da bo s strani lizingodajalke prejeti račun, po katerem si je tožnik odbil sporni vstopni DDV, tesno povezan z njegovo dejavnostjo oddajanja stiskalnice v najem.

5. Glede na navedeno je tožnik zlorabil predpise z namenom pridobitve davčne ugodnosti, kar pomeni tveganje za izgubo davčnih prihodkov. Tožnik in B. d.o.o. sta sklepala posle, ki niso sledili nobenemu samostojnemu gospodarskemu cilju, razen pridobitvi davčne ugodnosti, ki je sicer ne bi bilo mogoče doseči, kar je v nasprotju z namenom davčnih predpisov. Zato tožniku ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV. Tožnik ima sklenjeno najemno pogodbo, ki pa se ne plačuje, kljub nerazumno nizki najemnini v primerjavi z obroki lizinga, a je ni prekinil, terjatve po njej pa tudi niso zavarovane. Najemna pogodba je bila sklenjena zgolj zaradi dokazovanja, da bo tožnik stiskalnico uporabil za namene z DDV obdavčene dejavnosti v smislu gospodarske dejavnosti za doseganje dobička ter posledično ustreznega razmerja med vstopnim in izstopnim DDV. Četudi doseganje dobička ni pogoj za odbitek vstopnega DDV, pa tožnik z objektivnimi dokazi ni dokazal, da bo blago, od katerega je uveljavil odbitek vstopnega DDV, uporabljeno za namene njegove z DDV obdavčene dejavnosti, temveč je najemno pogodbo sklenil zgolj za potrebe iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1. Najemno razmerje med tožnikom in B. d.o.o. ni ekonomsko pogojeno, saj tožnik ne dosega prihodkov niti za poplačilo lizing obrokov, kaj šele za ustvarjanje dobička. Upoštevaje še neplačevanje najemnin, tesno povezanost obeh družb, nezavarovana posojila, visoko vrednost lizinga brez podlage, isto odvetniško družbo, ki je sestavljala dokumentacijo, nepojasnjen odstop tožnika od prvotnega koncepta odkupa stiskalnice, idr., kažejo na to, da sta bila lizing in najemna pogodba sklenjena zgolj z namenom pridobitve davčne ugodnosti. Listine, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal odbitek vstopnega DDV, niso verodostojno izkazale resničnosti opravljenih storitev za tožnika oz. najemna in lizing pogodba ne izkazujeta dejanskega pravnega posla. Zato gre za zlorabo in se takšni posli za potrebe obdavčitve ne upoštevajo. Tožniku se zato na podlagi 3. alinee prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 v povezavi s četrtim odstavkom 74. člena ZDavP-2 ne prizna odbitek vstopnega DDV, ki znaša 1.467.731,32 EUR.

6. Prvostopenjski davčni organ je tožnikove pripombe na zapisnik v izpodbijani odločbi argumentirano zavrnil, in sicer v celoti (str. 29-40). Tožnik povrnitve stroškov ni zahteval.

7. Prvostopenjski davčni organ je izpodbijano odločbo naknadno popravil s sklepom, in sicer tako, da je popravil znesek drugega s strani tožnika izvedenega plačila v II. točki izreka, namreč da dne 3. 11. 2015 plačani znesek znaša 6.307,09 EUR (ne pa 6.299,00 EUR, kot sprva navedeno v izpodbijani odločbi), pri čemer pa to na izračun z izpodbijano odločbo odmerjenega davka ne vpliva.

8. Drugostopenjski davčni organ tožnikove pritožbe ni rešil v roku, zato je tožnik na sodišče naslovil tožbo zaradi molka drugostopenjskega davčnega organa. Vendar pa je tekom postopka drugostopenjski davčni organ tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Tožniku je bila v celoti in skladno z določbami zakona omogočena udeležba v postopku, seznanitev z ugotovitvami in izjava o njih. Postopek prav tako ni potekal v neskladju z napotki drugostopenjskega davčnega organa iz prvotnega pritožbenega postopka. Izpodbijana odločba tudi ni prepozna, saj je 30-dnevni rok iz tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) instrukcijski. Sicer pa sta bili tudi po presoji drugostopenjskega davčnega organa najemna in lizing pogodba, glede na ugotovljene okoliščine posla, sklenjeni z namenom zlorabe predpisov na način, da bi tožnik pridobil davčno ugodnost v obliki odbitka vstopnega DDV, do katerega sicer ne bi bil upravičen. V primeru najemne in lizing pogodbe je prišlo do zlorabe predpisov, ki sicer omogočajo njihovo sklepanje, v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Tožnik je v sodelovanju z B. d.o.o. ustvaril zunanjo poslovno podlago, ki je predstavljala temelj za odbitek vstopnega DDV, okoliščine pa kažejo na usklajeno in neobičajno poslovanje, ki se ga nepovezane osebe, ki na trgu samostojno delujejo z namenom opravljanja gospodarske dejavnosti, ne bi poslužile. Tako pa je tudi sklenjena lizing pogodba nerazumna in negospodarna, saj tožnik ni dokazal, da bo stiskalnico uporabljal za namene svoje z DDV obdavčene dejavnosti. Zato tožniku odbitek utemeljeno ni bil priznan. Prvostopenjski davčni organ je tako sledil napotkom in usmeritvam pritožbenega organa, pri tem pa ni kršil načel materialne resnice in kontradiktornosti. Ni mogoče verjeti, da tožnik ni vedel za finančne težave B. d.o.o. Vedel pa je tudi, da sam lizing obrokov ne bo mogel poravnavati.

9. Tožnik po prejemu odločbe drugostopenjskega davčnega organa o vloženi pritožbi pri tožbi vztraja, pri čemer se sklicuje na prvotno vloženo tožbo. Uveljavlja kršitve pravil postopka. Prvostopenjski davčni organ v ponovljenem postopku ni sledil napotkom pritožbenega organa, v izpodbijani odločbi pa navaja povsem druge očitke, kot sprva, čeprav mu pritožbeni organ ni dal napotka za spremembo pravne podlage. S sklepom je prvostopenjski davčni organ od tožnika zahteval predložitev listin, ki so se nanašale na njegovo poslovanje po 1. 1. 2015 do 6. 6. 2016, in torej tudi po obdobju, v katerem je uveljavljal odbitek vstopnega DDV. To je bilo nejasno, glede na to, da je bilo predmet zadeve odločanje o odbitku vstopnega DDV januarja 2015. Tako so bila tožnikova pravica do odbitka presojena v luči dogodkov, ki so se zgodili po vložitvi zahteve za priznanje odbitka in ki jih tožnik ni mogel predvideti niti nanje vplivati. Po tem, ko je dokumente predložil, pa tožnik ni bil več obveščen o poteku postopka vse do vročitve pisne seznanitve in zapisnika, ko se je lahko seznanil, da je davčni organ zbiral podatke, na katere se je oprl, ne da bi tožnika o tem obvestil. Izpodbijana odločba je bila izdana po roku iz tretjega odstavka 251. člena ZUP, poleg tega pa ne ustreza zahtevam 214. člena ZUP glede obrazložitve, saj je le lepljenka ugotovitev pritožbenega organa, tožnikovih navedb in odgovorov na njegove pripombe. Tožniku očitani goljufivi namen ne izhaja iz nobenega dokaza, ravno tako ne očitano oškodovanje državnega proračuna. Okoliščine glede tožnikovih pooblaščencev (odvetnikov) in njihove družinske povezave nimajo mesta v izpodbijani odločbi. Tožnik je obtožen zlorabe predpisov, ni pa pojasnjeno, katere predpise naj bi zlorabil oz. se jim izognil. Tudi ni obrazloženo, kakšno davčno ugodnost naj bi tožnik pridobil, pri čemer je ob sklenitvi lizing pogodbe tožnik plačal lizingodajalki celoten DDV, v primeru predčasnega prenehanja pa ta preveč plačani DDV sploh ne pride nazaj k tožniku, ampak ga lizingodajalka zadrži, tožnik pa torej nima nobene ugodnosti, ampak ima škodo, kar se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo. Tožniku se ne očita, da je bil oškodovan državni proračun, ampak le tveganje, da do tega pride, pri čemer pa ni opredeljena stopnja tega tveganja niti pravna podlaga za zavrnitev odbitka vstopnega DDV v primeru takšnega tveganja. Na tožnikove pripombe je prvostopenjski davčni organ odgovoril šele v izpodbijani odločbi, a kljub njihovi obširnosti ni upošteval nobene, kar pomeni kršitev načela iskanja materialne resnice in kontradiktornosti, zato tožnik pri njih vztraja. Razen obveznosti predložitve listin in enkratnega zaslišanja tožnik v postopku takorekoč ni sodeloval in ni bil obveščen o pridobivanju dokazov, dokazi pa so bili interpretirani izključno v njegovo škodo. Tožnikova izjava o povezanosti z družbo B. d.o.o. je iztrgana iz konteksta, družbi sta res povezani, in sicer ker B. d.o.o. brez stiskalnice, ki predstavlja njeno osnovno sredstvo, ni mogla opravljati dejavnosti, tožnik pa brez opravljanja dejavnosti B. d.o.o. ne bi mogel opravljati svoje dejavnosti, saj v Sloveniji ni drugega proizvajalca ivernih plošč, ki bi stiskalnico lahko uporabljal, glede česar je tožnik v upravnem postopku predlagal postavitev izvedenca lesne stroke, čemur pa organ ni sledil in ni ugotovil resničnega dejanskega stanja. Davčni organ tudi ni izvedel predlaganega dokaza s pridobitvijo dokumentov pri lizingodajalki glede prvotnega lizinga družbe B. d.o.o., in sicer lizing pogodbe in podatkov o dolgu družbe B. d.o.o. do lizingodajalke v času sklenitve tožnikove lizing pogodbe, s čimer bi se lahko ugotovilo vrednost posla med B. d.o.o. in lizingodajalko. Glede likvidnostnih težav B. d.o.o. je tožnik dokazal, da je bila prisilna poravnava nad to družbo potrjena in da je družba svoje obveznosti po prisilni poravnavi poravnavala in opravljala svojo dejavnost; zakaj ni verjetno, da bi se ta družba izkopala iz težav in ustvarjala prihodke ter plačevala najemnino za stiskalnico, pa davčni organ ne pojasni. Tožnik je pozval davčni organ, naj pridobi podatke o poslovanju B. d.o.o. od njene sklenitve lizing pogodbe z lizingodajalko, a tega ni storil. Davčni organ ni upošteval, da je ustanovitelj tožnika družba E. iz Češke, ki je svetovno znan graditelj visokih objektov, zato so bila pričakovanja o ustvarjanju dobička realna. Tožnik je šele z vročitvijo zapisnika izvedel, da je organ pridobival podatke pri lizingodajalki. Šele po očitku kršitve kontradiktornosti mu je bil omogočen vpogled v spis. Lizingodajalka je sama določila ceno stiskalnice, brez sodelovanja tožnika. Najemnini B. d.o.o. za januar in februar 2015 nista bili edina prihodka tožnika v letu 2015, iz njegovih računovodskih izkazov, ki so javno objavljeni, je vidno, da je teh bilo za 378.000,00 EUR. Organ tudi ni pojasnil, zakaj je pomembno, da tožnik v letih 2013 in 2014 ni imel prihodkov. So pa bili vseeno v teh letih poslovni dogodki: z lizingodajalko se je pogajal že leta 2013, februarja 2014 je dobil ponudbo za financiranje, pri čemer je bila kasneje sklenjena lizing pogodba za ca. 200.000,00 EUR ugodnejša od prvotnih zahtev lizingodajalke. Tožniku torej ni mogoče očitati, da se ni pogajal o vrednosti posla. Lizingodajalka je kljub dolgim pogajanjem za sklenitev pogodbe v zadnjem trenutku odstopila od koncepta in dosegla sklenitev obravnavanega posla. Četudi je lizing pogodba datirana na dan 5. 9. 2014, je do njenega podpisa dejansko prišlo kasneje, po 10. 9. 2014. Tožnik ni mogel predvideti poslovanja B. d.o.o., nanj ni imel vpliva niti ne vpogleda v njene knjige. B. d.o.o. je ves čas do začetka svojega stečaja stiskalnico dejansko uporabljala. Ni res, da bi bil nakup stiskalnice cenejši, v takem primeru sploh ne bi prišlo do plačila DDV in s tem do prihodka na strani države. Očitek o visoki vrednosti po lizing pogodbi je neosnovan, saj davčni organ nima znanja za ocenjevanje vrednosti, moral bi pridobiti prvotno lizing pogodbo družbe B. d.o.o. in šele tedaj bi lahko ocenjeval vrednost. Tudi ne drži, da na to kaj vpliva odsotnost drugih ponudb. Ni nelogično, da B. d.o.o. ni sama kupila stiskalnice, saj ji njeno finančno stanje tega ni dopuščalo. Tožnik ji je dal posojila, da je lahko delno poplačala svoje obveznosti po prisilni poravnavi, ne pa posojila, da bi lahko razmišljala o odkupu stiskalnice. Očitki tožniku, da ni pojasnil, zakaj je spremenil poslovno odločitev, da B. d.o.o. posodi denar za odkup stiskalnice, pa pomenijo poseg v svobodno gospodarsko pobudo in načelo enakosti. Poslovanje tožnika na naslovu G. je bilo s strani davčnega organa neprepričljivo preverjano, saj nihče od tam delujočih ni vedel o opravljanju kakšnih poizvedb s strani davčnega organa; tožniku tudi še nihče ni očital, da ne bi prejemal pošte ali podobno; tožnik je delujoča gospodarska družba. Davčni organ je kršil načeli materialne resnice in kontradiktornosti. V dokaz navedenega se tožnik sklicuje na pisanja in vloge iz prvotnega in tu obravnavanega postopka davčnega inšpekcijskega nadzora. Tožnik nadalje očita napačno uporabo materialnega prava. Trdi, da lizing pogodba in najemna pogodba nista bili sklenjeni z namenom pridobitve davčnih ugodnosti, ampak v okviru njegove gospodarske dejavnosti. Njegov cilj je bila pridobitev lastninske pravice na stiskalnici, ki je unikatna in najbolj zmogljiva v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Po izpolnitvi začetnih obveznosti po lizing pogodbi in njenem prevzemu je postal njen ekonomski lastnik. Nato jo je oddal v najem, sama stiskalnica pa je ostala nameščena v obratu B. d.o.o. V času trajanja lizing pogodbe je tožnik opravljal ekonomsko dejavnost. Davčni organ je smotrnost tega presojal brez ustreznih znanj in analiz, le kratkoročno; moral bi pa izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke. Če bi bilo ustvarjanje dobička glavni namen vsake novoustanovljene družbe, bi bilo poslovanje zelo oteženo oziroma onemogočeno. Jasno je, da imajo družbe sprva izgubo. Zato nepriznanje odbitka iz teh razlogov pomeni strožje kriterije kot jih določa Direktiva 2006/112/EC. Tožnik iz previdnosti vseeno dokazuje svoj namen doseganja prihodkov in dobička. Če ne bi prišlo do prekinitve pogodb, bi tožnik ustvarjal dobiček že v tretjem letu (2017), v šestem letu (2019) bi pokril vso preneseno izgubi in začel ustvarjati bilančni dobiček. Življenjska doba stiskalnice je 40 let, o čemer naj se zasliši priče (H.H., I.I., predstavniki proizvajalca). Do konca amortizacijske dobe stiskalnice 2034 (po tem pa bi bila stiskalnica uporabna še skoraj 10 let) bi tožnik dosegel prek 6 milijonov dobička. Tožnik sam pa je imel zadosti sredstev za plačilo vseh zapadlih lizing obveznosti, lahko pa bi zagotovil tudi zadostna sredstva za plačilo vseh obveznosti, če bi pravočasno dobil vračilo spornega DDV in če ne bi prišlo do nepričakovanega stečaja B. d.o.o. Tožnikove likvidnostne težave so bile torej posledica dogodkov, na katere ni imel vpliva, k njim pa je bistveno pripomoglo zadrževanje vračila spornega DDV. Ne drži torej, da bi tožnik že vnaprej moral vedeti, da ne bo mogel plačevati svojih lizing obveznosti. Tožnik, lizingodajalka in B. d.o.o. so se dogovorili za ceno stiskalnice, za katero so smatrali, da jo je mogoče na trgu iztržiti, hkrati pa so bili po tej ceni stiskalnico tudi pripravljeni prodati. Ceno stiskalnice je določila lizingodajalka, ki je bila pripravljena skleniti novo lizing pogodbo le po vrednosti, ki bi pomenila celotno poplačilo obveznosti po prvi pogodbi oz. ne po nižji vrednosti od tega, kar je tedaj dolgovala B. d.o.o. Tožnik je prepoznal poslovno priložnost in na to pristal oz. izpogajal nekoliko nižjo vrednost. Tožnikov namen je bil pridobiti lastninsko pravico na stiskalnici; zato ugotovitev davčnega organa, da bi bilo bolj smotrno, če bi tožnik dal B. d.o.o. posojilo, kažejo na njegovo nerazumevanja namena lizing pogodbe. Posojilo družbe „F.“ je bilo kot posojilo družbe mame zavarovano s premoženjem tožnika preko poslovnega deleža, zato dodatno zavarovanje ne bi imelo pomena, poleg tega pa je bila itak predvidena konverzija terjatve v poslovni delež. Tožnik je lizingodajalki DDV plačal, ta pa ga je po njegovem prepričanju plačala državi, torej proračun ni bil oškodovan. Oškodovan je bil tožnik, ki mu ni bil priznan odbitek. Tožnikove transakcije tudi niso bile del goljufije, saj je bil DDV državi, kot rečeno, po prepričanju tožnika plačan. Tožnik je predložil vso dokumentacijo za namen objektivnih dokazov o svojem namenu opravljanja ekonomske dejavnosti, davčni organ pa je napravil tudi navzkrižni nadzor pri lizingodajalki; ni pa davčni organ pridobival dokumentov pri B. d.o.o., čeprav bi to moral storiti z namenom ugotovitve pravilnega dejanskega stanja. Glede napačne uporabe materialnega prava tožnik ne daje posebnih dokaznih predlogov. Končno tožnik očita še nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja in pravi, da je davčni organ v posledici opisanih kršitev procesnih pravil nepopolno in napačno ugotovil dejansko stanje, posledično pa tudi napačno uporabil materialne predpise. V dokaz tega pa tožnik na str. 28-30 tožbe podaja številne dokazne predloge, tako glede listinskih kot tudi glede personalnih idr. dokazov. Sklepno tožnik osporava še ravnanje davčnega organa v postopku davčne izvršbe št. DT 4934-106294/2016, ki da je po njegovem mnenju neločljivo povezan z davčnim inšpekcijskim nadzorom, saj se nanaša na popolnoma isto dejansko stanje, zato je tožniku nerazumljivo, zakaj postopka nista združena. Vsled tožnikovih pravnih sredstev je bil sklep o davčni izvršbi razveljavljen, zato pa je tožnik dobropis lizingodajalke umaknil iz sistema DDV za čas, dokler ne bi bilo odločeno o njegovi pravici do vračila presežka DDV. Sicer bi prišlo do nedopustne dodatne obdavčitve, ko je tožnik po lizingodajalkinem računu že plačal celotni DDV, odbitek katerega mu ni bil priznan in mu presežek ni bil vrnjen, sedaj pa se terja za ponovno plačilo DDV iz istega naslova. Tožnik je po začetem postopku ponovno vključil dobropis v sistem DDV, čemur je sledila nova davčna izvršba, najprej na denarna sredstva, nato pa še na premičnine. Tožnik je predlagal združitev teh postopkov s tu obravnavanim postopkom davčnega inšpekcijskega nadzora, a o tem še ni bilo odločeno. Zaradi ravnanja davčnega organa ima tožnik blokirane vse transakcijske račune in mu je onemogočeno poslovanje. O tem tožnik podaja dokazne predloge s sklicevanjem na pisanja in vloge iz postopkov davčnih izvršb. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, potrjene z odločbo drugostopenjskega davčnega organa, in popravnega sklepa ter ustavitev postopka. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

10. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri dejanskem stanju, kot izhaja iz obrazložitev upravnih odločb, saj tožnik tudi v tožbi ne navaja dejstev, ki bi imela vpliv na drugačno odločitev. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, kolikor se v sodbi ne ugotavlja drugače, pa tudi razlogi odločbe o pritožbi. Zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje.

13. Sklicevanje sodišča na razloge izpodbijane odločbe in drugostopenjske odločbe je v obravnavanem primeru še posebej na mestu, upoštevaje identičnost navedb tožbe v predmetnem upravnem sporu in ugovorov, ki jih je tožnik podal v svoji pritožbi zoper izpodbijano odločbo, v tč. III. tožbe v razdelku „očitane kršitve postopka“ pa so tožbene navedbe poleg tega po vsebini tudi enake pripombam na zapisnik, ki jih je tožnik podal v upravnem postopku, le da jih je tožnik v pritožbi (posledično pa tudi v tožbi) nekoliko preformuliral in razširil. Na tožnikove pripombe je bilo po presoji sodišča z izpodbijano odločbo ustrezno in konkretno odgovorjeno, tožnik pa s tožbo tem odgovorom konkretizirano ne nasprotuje, temveč le ponavlja pritožbene argumente. Dejstvo je, da je vsebina tožbe v vsem enaka vsebini pritožbe, v precejšnji meri pa tudi vsebini pripomb na zapisnik, tožnik pa je v svoji tožbi dodal le troje: opis dotedanjega teka upravnega postopka in opis posledic, ki jih trpi tožnik (strani 2-5 tožbe), opis teka naknadnega izvršilnega postopka (str. 32 in ena alinea na str. 33 tožbe) ter obsežne dokazne predloge, ki jih tožnik našteva v rubriki „dokaz“ pri posameznih točkah tožbe. Oba opisa potekov upravnih postopkov, odmernega in izvršilnega, sta sama po sebi za odločitev nerelevantna, saj gre po vsebini zgolj za opisa poteka postopkov, ki sta v zadevi nesporna in na katera se tožbeni očitki ne nanašajo. Takšna opisa sta tudi nepotrebna: tek davčnega postopka do izdaje izpodbijane odločbe je razviden iz upravnega spisa in obeh upravnih odločb, tek izvršilnega postopka pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Posledično so tudi dokazni predlogi, ki jih tožnik v tej zvezi podaja na str. 2-5 tožbe in na str. 32-33 tožbe, nerelevantni, saj tožnik z njimi dokazuje dejstva, ki v tem upravnem sporu niso sporna oz. niso pravno odločilna, in jih sodišče kot takšne zavrača.

14. Glede dokaznih predlogov, ki jih je tožnik podal na str. 6-31 tožbe ob navajanju zatrjevanih kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče dokazne predloge pod tč. III. tožbe, podane glede očitanih kršitev pravil postopka in navedene na str. 18 tožbe, zavrača kot nepotrebne, ker gre za listine iz upravnega spisa (vloge in upravna pisanja) in torej ne gre za prave dokazne predloge, temveč za listine, ki jih sodišče a priori upošteva v postopku presoje zakonitosti izpodbijanega akta upoštevaje stanje predloženega upravnega spisa, in vsebina katerih med strankami tudi ni sporna. Glede ostalih dokaznih predlogov pod tč. III tožbe pa je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva in pripravljalnega postopka po ZUS-1 tožnika pozvalo k odpravi določenih pomanjkljivosti:

- Najprej je sodišče pozvalo tožnika k substanciranju dokaznih predlogov, podanih na str. 28-30 tožbe, saj tožnik v tožbi po presoji sodišča za posamezen dokazni predlog ni navedel, katera sporna dejstva naj se s posameznim dokazom dokazujejo; tožnik je na poziv sodišča odgovoril z vlogo, ki jo je sodišče prejelo dne 19. 3. 2019 in v kateri je nasprotoval stališču sodišča o nesubstanciranosti, rekoč, da z dokaznimi predlogi na str. 28-30 tožbe dokazuje vsa pravnorelevantna dejstva iz tč. III tožbe, izrecno pa je substanciral naslednjih 14 dokaznih predlogov: 1. pogodbo o finančnem lizingu premičnin št. 2112213544 z anuitetnim načrtom; 2. obvestilo za plačilo po pogodbi št. 2112213544 z dne 8. 9. 2014; 3. pogodbo o najemu kontinuirane stiskalnice z dne 3. 11. 2014; 4. soglasje za oddajo premičnin v (pod)najem z dne 23. 9. 2014; 5. sporazum o zastavi depozita v notarskem zapisu SV 20/15 z dne 7. 1. 2015; 6.-9. obvestila o prometu na transakcijskem računu J. z dne 2., 5., 6. in 8. 1. 2015; 10. posojilno pogodbo z dne 5. 1. 2015; 11.-12. pregleda prometa B. z dne 27. 1. 2015 in 27. 2. 2015; ter 13.-14. zaslišanji prič H.H. in I.I.. Teh 14 dokaznih predlogov po tožnikovi konkretizaciji sodišče šteje za substancirane, ostale dokazne predloge, navedene na str. 28-30 tožbe, pa je tožnik po presoji sodišča utemeljil le pavšalno in ni zadostil kriteriju substanciranosti, saj skladno z določili 180. in 236. člena ZPP v zvezi z 22. čl. ZUS‑1 za posamezen dokazni predlog ni navedel, katera sporna dejstva naj se s posameznim dokazom dokazujejo (vezanost trditvenega in dokaznega bremena iz 180. člen ZPP), za predstavnike proizvajalca stiskalnice Metso pa niti njihovih imen niti naslova za vabljenje (236. člen ZPP). Sodišče zato dokazne predloge, navedene na str. 28-30 tožbe, razen zgoraj naštetih 14 dokaznih predlogov, ki jih je tožnik substanciral, zavrača kot nesubstancirane.

- V nadaljevanju pa je sodišče tožnika pozvalo še, naj glede dokaznih predlogov, ki jih je podal v besedilu tč. III. svoje tožbe in glede katerih očita neutemeljeno neizvedbo v upravnem postopku, tj. glede postavitve izvedenca s področja lesarstva (str. 12 tožbe), pridobitve prvotne lizing pogodbe med družbama B. d.o.o. in K.K. (str. 12 in 16 tožbe), pridobitve podatkov o poslovanju družbe B. d.o.o. od sklenitve pogodbe o finančnem lizingu s K.K. (str. 13 tožbe), pridobitve cenitev od K.K. (str. 14 tožbe) in postavitve izvedenca finančne stroke (str. 19 tožbe) navede, kdaj (datum) in v kateri vlogi oz. s katerim procesnim dejanjem je te dokazne predloge podal v upravnem postopku; glede zgoraj naštetih 14 dokaznih predlogov, ki jih je tožnik substanciral, pa naj skladno z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 opredeli, v čem bi bilo treba tiste, ki so bili v upravnem postopku že presojeni, presoditi drugače oz. kateri od njih naj bi bili v upravnem postopku neutemeljeno neizvedeni. Tožnik je na poziv sodišča z vlogo, ki jo je sodišče prejelo dne 5. 4. 2019, odgovoril, da ne razpolaga s podatkom, kdaj v upravnem postopku je podal katere dokazne predloge, da pa ugotavlja, da je bila večina njih povzeta v pripombah na zapisnik, v nadaljevanju svojega odgovora pa je to enako izrecno navedel še za predlagano postavitev izvedenca s področja lesarstva, pridobitev prvotne lizing pogodbe in cenitev, ki jih je pribavila lizingodajalka. Glede na to, da ZDavP-2 v drugem odstavku 140. člena določa, da zavezanec za davek lahko v pripombah k zapisniku predlaga nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že pred izdajo zapisnika, nova dejstva in dokazi pa se upoštevajo le, če so obstajali pred izdajo zapisnika in jih zavezanec za davek upravičeno ni mogel navesti ter predložiti pred izdajo zapisnika, bi se prvostopenjski davčni organ moral v izpodbijani odločbi o navedenih dokaznih predlogih izreči in jih zavrniti kot prepozne. Iz odgovora na pripombe, ki je vsebovan v izpodbijani odločbi, takšna zavrnitev ne izhaja, zato na tem mestu sodišče na podlagi 3. alinee drugega odstavka 63. člena ZUS-1 dopolnjuje razloge izpodbijane odločbe z izrecno zavrnitvijo teh petih dokaznih predlogov kot prepoznih. Posledično pa tudi sodišče te dokazne predloge, ki so podani tudi v tožbi v tem upravnem sporu oziroma, bolje rečeno, zgolj ponovljeni ob prepisu pritožbenih navedb, zavrača iz enakega razloga.

- Glede 14 dokaznih predlogov, ki jih je tožnik na poziv sodišča substanciral, pa je tožnik v vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 5. 4. 2019, navedel, da že iz trditev in predlaganih dokazov izhaja povezanost predlaganih dokazov s podanimi trditvami v tožbi, kakor tudi kakšne zaključke je FURS sprejel kljub drugačnim trditvam in dokazom tožnika in s katerimi se tožnik zato ne strinja. Po presoji sodišča tožnik torej po drugem odstavku 51. člena ZUS-1 zatrjuje, da gre za dokaze, ki so sicer bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe, vendar pa jih je treba drugače presoditi. Ob golem ponavljanju pritožbenih navedb z zgolj dodanim naštevanjem dokaznih predlogov na str. 28-30 tožbe in ob zgolj pavšalni obrazložitvi tožnika v vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 5. 4. 2019, kljub izrecnemu poprejšnjemu pozivu sodišča za konkretizacijo, sodišče teh 14 dokaznih predlogov zavrača kot nepotrebne. Dokazi so bili, kot že navedeno, v davčnem postopku izvedeni, tožnik pa se očitno ne strinja le z dokazno oceno, ne da bi za to navedel konkretne razloge, in dokaze v tožbi le ponovi, s tem pa sodišču ne vzbudi nikakršnega dvoma o neustreznosti rezultata v upravnem postopku izvedenega dokaznega postopka, ki bi narekoval ponovno izvedbo že izvedenih in presojenih dokazov.

15. Ker tožnik v vsebinskem smislu, razen ponavljanja nerelevantnih pritožbenih navedb in neupoštevnih (kot obrazloženo zgoraj) dokaznih predlogov, ne pove ničesar, se sodišče, kot rečeno, sklicuje na obe davčni odločbi in glede na njuno izčrpnost v zadevi ne dodaja ničesar. Sodišče samo nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

17. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili pravnoupoštevni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku, izvedbo dokazov, ki jih tožnik predlaga v upravnem sporu, pa je sodišče iz že navedenih razlogov zavrnilo (2. alinea drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Op.: povzeto s strani sodišča, pri čemer zaradi preglednosti povzetek ne sledi nujno vrstnemu redu ugotovitev v izpodbijani odločbi.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2020

Podobni dokumenti:

• sodba U 2562/2008
• sodba I U 1113/2010
• UPRS Sodba I U 251/2017-11