UPRS Sodba III U 199/2019-5

Jedro

Tožnik v tožbi oporeka naloženi obveznosti in smiselno trdi, da tožena stranka s tem, ko od njega zahteva, da s svojega zemljišča odstrani komunalne odpadke, ki pa to niso, posega v njegovo nepremičnino in mu povzroča škodo. Sodišče ugotavlja, da tožnik s takim zatrjevanjem ne oporeka izpodbijanemu sklepu o izvršbi, pač pa izpodbija izvršilni naslov, kar pa po določbi 292. člena ZUP ni dopustno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Občinska inšpekcija Občinskega inšpektorata Mestne občine Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 0611-158/2015-15 z dne 23. 1. 2017, tožniku naložila, da mora v roku 60 dni po prejemu te odločbe iz zemljišča s parc. št. *248 k.o. A. odstraniti odložene komunalne in kosovne odpadke, embalažo raznih oblik in velikosti ter materialov (les, pvc, kovina), odslužene gospodinjske in elektronske aparate, kosovne dele pohištva in druge kosovne predmete ter o odpravljeni nepravilnosti pisno obvestiti toženo stranko. Določila je, da bo, kolikor tožnik te obveznosti ne bo izpolnil, upravno izvršbo opravilo javno podjetje Marjetica Koper. Tožnik je zoper to odločitev vložil pritožbo, ki je bila z odločbo Župana Mestne občine Koper (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavržena kot prepozna, nato pa še tožbo v upravnem sporu, ki pa je bila prav tako prepozna in jo je tukajšnje sodišče s sodbo, opr. št. III U 130/2017-8 z dne 30. 10. 2017, zavrglo. Ker tožnik obveznosti po odločbi z dne 23. 1. 2017 ni izpolnil, je prvostopenjski dne 14. 5. 2018 izdal sklep, št. 0611-158/2015-28 v zvezi s popravnim sklepom, št. 0611-158/2015-29 z dne 18. 5. 2018 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je ugotovil, da je odločba z dne 23. 1. 2017 postala dne 14. 4. 2017 izvršljiva (1. točka izreka). Tožniku je določil 15 dnevni naknadni rok za izpolnitev obveznosti po odločbi (2. točka izreka) in ga opozoril, da bo, kolikor obveznosti ne bo izpolnil sam, to na njegove stroške dne 18. 6. 2018 izvršilo javno podjetje Marjetica Koper (3. točka izreka), o stroških postopka v zvezi z izvršbo pa bo izdan poseben sklep (4. točka izreka). Določil je tudi, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršbe (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi svoje odločitve je prvostopenjski organ opisal potek postopka ter pojasnil, da tožnik obveznosti, ki so mu bile naložene z odločbo z dne 23. 1. 2017, ni izpolnil, četudi je bil opozorjen, da bo na podlagi 282. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v takem primeru dovoljena upravna izvršba na njegove stroške. Prvostopenjski organ je zato na podlagi prvega odstavka 297. člena ZUP dovolil izvršbo po drugi osebi, kolikor tožnik v naknadno določenem roku za izpolnitev obveznosti tega ne bo storil sam. Pojasnil je še, da izrek o stroških temelji na 117. členu ZUP, odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve, pa na podlagi tretjega odstavka 292. člena ZUP.

3. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo in predlog za odlog izvršbe. Župan Mestne občine Koper (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo, št. 0611-158/2015-34 z dne 14. 6. 2018 (v nadaljevanju drugostopenjska odločba), pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil sklep prvostopenjskega organa organa (1. točka izreka). Tožnikovi prošnjo za oprostitev plačila upravne takse je ugodil (2. točka izreka), njegov predlog za odlog izvršbe pa odstopil prvostopenjskemu organu v pristojno reševanje (3. točka izreka), odločil pa še, da v postopku posebni stroški niso nastali (4. točka izreka).

4. V obrazložitvi svoje odločitve drugostopenjski organ opisuje potek postopka ter ugotavlja, da je prvostopenjski organ v postopku razčistil vsa bistvena dejstva in na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter ob pravilni uporabi materialnega in procesnega prava sprejel utemeljeno odločitev. Prvostopenjski organ je pri odločanju izhajal iz določbe 297. člena ZUP, ki ureja izvršbo po drugih osebah. Ugotavlja, da je v izpodbijanem sklepu najprej ugotovljeno, da je odločba z dne 23. 1. 2017 postala izvršljiva dne 14. 4. 2017, tožniku pa je bil dan naknaden rok za izpolnitev obveznosti. Izpodbijani sklep, ki je sklep o dovolitvi izvršbe, je akt, ki temelji na izvršljivi odločbi z dne 23. 1. 2017, predmet pritožbenega postopka pa so lahko le vprašanja, ki se nanašajo na samo izvršbo, medtem ko pravilnosti odločbe, ki se izvršuje, v tem postopku ni mogoče presojati. Drugostopenjski organ še ugotavlja, da je tožnik predlagal tudi zadržanje izvršbe, o čemer pa odloča izvršilni organ po 65. členu ZUP, to je v konkretnem primeru prvostopenjski organ ter mu je bil zato ta tožnikov predlog odstopljen v pristojno reševanje.

5. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu, s katero smiselno predlaga, naj se izpodbijani sklep odpravi. Navaja, da mu izpodbijani sklep ni bil poslan, niti mu ni bil vročen, pač pa puščen na zasebni parceli kot odvržen papir, in to po tem, ko je bilo opravljeno dejanje oškodovanja zasebnih dobrin na zasebnem zemljišču, ne da bi imel možnosti uporabiti pravna sredstva. Oporeka odločitvi tožene stranke, da se odstranijo predmeti, ki imajo vrednost v višini 5 milijonov EUR. Zaradi načina postopanja tožene stranke meni, da bi moral biti v zadevi razpisan narok, da bi se stvari razjasnile. V dopolnitvi tožbe še navaja, da zadeva ni zaključena in da se še vedno obravnava.

6. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi ugovori pa še dodaja:

9. Sodišče uvodoma poudarja, da je predmet tega upravnega postopka presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, torej sklepa, št. 0611-158/2015-28 z dne 14. 5. 2018 v zvezi s popravnim sklepom, št. 0611-158/2015-29 z dne 18. 5. 2018, ki ga je v pritožbenem postopku presojal drugostopenjski organ ter tožnikovo pritožbo z odločbo, št. 0611-158/2015-34 z dne 14. 6. 2018, zavrnil kot neutemeljeno. Tožnik v tožbi navaja, da mu odločba drugostopenjskega organa ni bila vročena, da mu je bila zgolj puščena na njegovi parceli in da postopek pri upravnem organu še ni zaključen, vendar pa sodišče temu ne sledi. Iz vročilnice, ki je v upravnem spisu, namreč izhaja, da je vročevalec skušal drugostopenjsko odločbo tožniku vročiti osebno, vendar pa tožnik pošiljke ni hotel sprejeti niti podpisati vročilnice. Ker ni bilo poštnega nabiralnika, je vročevalec vročitev opravil tako, da je pisemsko pošiljko pustil na vhodnih vratih objekta. Na vročilnici je zabeležil, da je na tak način drugostopenjsko odločbo vročil dne 18. 6. 2018 ob 9.15 uri. Sodišče ugotavlja, da je taka vročitev skladna z določbami ZUP. Odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok (torej tudi odločba drugostopenjskega organa, saj prične od vročitve teči rok za vložitev tožbe v upravnem sporu), se morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni (prvi odstavek 87. člena ZUP). Če pa oseba, ki bi dokument morala sprejeti, tega brez zakonitega razloga noče storiti, pusti vročevalec dokument v stanovanju, kjer taka oseba stanuje, oziroma v prostorih, kjer je zaposlena, ali pa nalepi dokument na vrata stanovanja oziroma prostorov, ali ga pusti v predalčniku, pri tem pa na vročilnici zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je dokument pustil, s tem pa se vročitev šteje za opravljeno (95. člen ZUP). Glede na navedeno zato sodišče ne sledi tožniku, ki navaja, da vročitev drugostopenjske odločbe ni bila opravljena. Nenazadnje tudi sam navaja, da mu je bila pošiljka puščena, očitno pa se je z njo tudi seznanil, saj jo izpodbija s pravočasno predmetno tožbo.

10. Odločba, izdana v upravnem postopku, se izvrši, ko postane izvršljiva (prvi odstavek 282. člena ZUP), izvršba pa se opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost (284. člen ZUP). Odločba prve stopnje postane izvršljiva: ko se vroči stranki, če pritožba ni dovoljenja; ko preteče rok za pritožbo, pa pritožba ni bila vložena; ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve; ko se pravici do pritožbe odpovedo vse stranke; ali ko se stranki vroči odločba organa druge stopnje, s katero se pritožba zavrne, ali sklep, s katerim se pritožba zavrže (drugi odstavek 224. člena ZUP). Upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ (prvi odstavek 289. člena ZUP). Ta organ izda sklep o izvršbi po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca tako, da ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe, zoper tak sklep pa je dopustna pritožba na pristojni organ druge stopnje (prvi odstavek 290. člena ZUP). Dovoljena je le pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP).

11. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov, na podlagi katerega je prvostopenjski organ izdal izpodbijani sklep, odločba prvostopenjskega organa, št. 0611-158/2015-15 z dne 23. 1. 2017, ki je postala izvršljiva dne 14. 4. 2017. Tožnik je zoper to odločbo sicer vložil pritožbo, ki pa je bila zavržena kot prepozna, iz enakega razloga pa zavržena tudi nato vložena tožba v upravnem sporu. S to odločbo je tožena stranka tožniku naložila, naj iz svoje nepremičnine odstrani komunalne odpadke. Ker tega ni storil v roku, določenem z odločbo, mu je izdala izpodbijani sklep, s katerim mu je določila naknadni rok, da to izpolni sam, obenem pa ga opozorila, da bo, če tudi v tako določenem roku obveznosti ne bo izpolnil, to izvršila po drugi osebi, in sicer po javnem podjetju Marjetica Koper na njegove stroške ter da morebitna pritožba zoper to odločitev ne zadrži izvedbe izvršbe. Taka odločitev tožene stranke je skladna z določbo prvega odstavka 297. člena ZUP, ki določa, da se v primeru, če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške, na kar ga je treba prehodno opozoriti, pritožba zoper tako odločitev pa ne zadrži izvedbe izvršbe (tretji odstavek 292. člena ZUP).

12. Tožnik v tožbi oporeka naloženi obveznosti in smiselno trdi, da tožena stranka s tem, ko od njega zahteva, da s svojega zemljišča odstrani komunalne odpadke, ki pa to niso, posega v njegovo nepremičnine in mu povzroča škodo. Sodišče ugotavlja, da tožnik s takim zatrjevanjem ne oporeka izpodbijanemu sklepu, pač pa oporeka odločbi, št. 0611-158/2015-15 z dne 23. 1. 2017, s katero mu je bila obveznost odstranitve komunalnih odpadkov naložena (izvršilni naslov). To pa pomeni, da tožnik ne izpodbija sklepa o izvršbi, pač pa izpodbija izvršilni naslov, kar pa po prej citirani določbi 292. člena ZUP ni dopustno. Tožnikova trditev, da nima na razpolago pravnih sredstev zoper izpodbijani sklep, ne drži. Kot že rečeno, odločbe z dne 23. 1. 2017 sicer ne more več izpodbijati, saj je ta izvršljiva, imel pa je možnost, da s pritožbo izpodbija predmetni sklep o izvršbi, kar je navsezadnje z vložitvijo pritožbe in nato predmetne tožbe tudi izkoristil. Drugostopenjski organ je v svoji odločbi pravilno pojasnil, da tožnik ne more oporekati vsebini odločbe z dne 23. 1. 2017, da pa v pritožbi, razen teh razlogov, ni navedel nobenega od razlogov, zaradi katerih se izvršilni postopek ustavi in so določeni v prvem odstavku 293. člena ZUP (da je obveznost izpolnjena; da izvršba ni dovoljena; da je bila opravljena proti nekomu, ki ni zavezanec; da je upravičenec zahtevo za izvršbo umaknil; da je bil izvršilni naslov odpravljen ali razveljavljen). Odločitev tožene stranke, ki je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnila, je zato po presoji sodišča utemeljena, tožnik pa niti v tožbi ne navaja nobenega od razlogov po 293. členu ZUP, ki bi dopuščal drugačno odločitev od izpodbijane.

13. Po mnenju sodišča je pravilna tudi odločitev drugostopenjskega organa, ki je tožnikov predlog za zadržanje izvršbe odstopil v pristojno reševanje prvostopenjskemu organu. Odložitev izvršbe namreč dovoli organ, ki je izdal sklep, s katerim jo je dovolil (drugi odstavek 293. člena ZUP), to pa je prvostopenjski organ.

14. Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Tožnik je sicer v tožbi navedel, da bi bilo treba za razjasnitev zadeve opraviti narok (kar sodišče razume kot predlog za izvedbo glavne obravnave), vendar pa ni pojasnil, kakšni dokazi naj bi se na taki obravnavi izvajali niti v čem bi tako izvedeni postopek spremenil ugotovljeno dejansko stanje in sprejeto odločitev. Zgolj navedba, da stranka želi obravnavo, ne da bi tak predlog vsebinsko pojasnila, namreč ne pomeni, da je izvedba obravnave tudi potrebna.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 868/2017-6
• UPRS Sodba III U 226/2017-15
• sodba in sklep III U 189/2011