UPRS Sodba I U 1729/2018-10

Jedro

Glede na enakost 418. člena ZDavP-2 in 71. člena ZDavP-2J to sodišče v tu obravnavani zadevi sodi, da se tudi 71. člen ZDavP-2J nanaša na vse določbe ZDavP-2J, torej postopkovne in materialnopravne, pri čemer določilo 95. člena ZDavP-2, kot je bilo spremenjeno s 14. členom ZDavP-2J, pomeni eno izmed materialnopravnih določb. S tem pa je zakon (tj. ZDavP-2J v tretjem odstavku 71. člena, ki se nanaša tudi na uporabo s 14. členom ZDavP-2J spremenjenega 95. člena ZDavP‑2) določil izjemo od uporabe v davčnih zadevah splošnega pravila, da se uporabi materialni zakon, ki je veljal v času nastanka obveznosti, ki je merodajna tudi za tožnikov primer.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v zadevi ponovnega davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčna obdobja avgust - oktober 2013 tožniku pod točko I.1. odmeril DDV za obračunska obdobja od 1. 8. 2013 do 31. 10. 2013 od davčne osnove 154.800,00 EUR v skupnem znesku 14.706,00 EUR; pod točko I.2. obresti od dodatno obračunanega DDV za posamezno obračunsko obdobje od dneva zapadlosti v plačilo do dneva plačila v skupnem znesku 1.325,57 EUR in obresti od preostanka neplačanega DDV v višini 994,58 EUR za obdobje od 26.2.2015 do izdaje odločbe 3.7.2017 v znesku 163,85 EUR; pod točko II. ugotovil, da je tožnik plačal dodatno obračunani DDV in obresti po prvi odločbi davčnega organa št. DT 0610-2307/2014-16-04-2300-1-10,19 z dne 17. 10. 2014 v skupnem znesku 15.036,99 EUR; pod točko III. pa naložil neplačani davek in obresti v znesku 1.158,43 EUR v plačilo v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka se bo začel postopek davčne izvršbe; tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka; stroški, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ; pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (pod točko IV. in V.).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri tožniku opravljen ponovni postopek davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) DDV za omenjena davčna obdobja, na podlagi napotil drugostopenjskega organa, podanih v odločbi št. DT 499-16-6/2015-2 z dne 9. 11. 2016. Prvostopenjski davčni organ je o svojih ugotovitvah, v skladu s 140. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) sestavil zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe do katerih se je prvostopni organ opredelil v izpodbijani odločbi. Ker tožnik v pripombah ni navedel nobenih dejstev in dokazov, ki bi imela vpliv na ugotovitve prvostopenjskega organa, so bile njegove pripombe zavrnjene kot neutemeljene. Prvostopenjski davčni organ je dopolnil ugotovitveni postopek: 1. z ugotavljanjem indicev, ki kažejo na nepravilnosti, ki bi tožniku morali dati vedeti, da se mora kot preudarni trgovec prepričati o zanesljivosti bolgarskega kupca A.; 2. z ugotavljanjem, ali obstajajo objektivni dejavniki na strani tožnika, iz katerih bi bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da gre v obravnavanem primeru za neverodostojne listine (prevozne dokumente - CMR listine ter da je tožnik vedel, da bolgarski kupec ni odpeljal blaga v drugo državo članico); 3. z analizo okoliščin na strani tožnika, ki so bile v primeru prodaje sladkorja bolgarskemu kupcu A. drugačne, kot pri poslovanju tožnika z drugimi subjekti, na kakšen način je tožnik posloval, kakšno skrbnost je izkazoval v navedenem poslu, kaj je spregledal. Prvostopenjski davčni organ je ugotovil so v primerih tožnikovih prodaj sladkorja bolgarskemu kupcu A. razvidne naslednje okoliščine, ki kažejo na nepravilnosti: (1.) V poslu je na strani kupca A. nastopala fizična oseba B.B., vendar brez pisnega pooblastila oziroma drugega dokumenta, iz katerega bi bil razviden njegov status (zastopnik, predstavnik, kaj tretjega). (2.) Neobičajno je, da bi družba C. d.o.o., katere matična družba je D., ki ima svojo podružnico v Bolgariji, poiskala za bolgarski trg novega dobavitelja - tj. tožnika, ter s tem sama povečala konkurenco lastni družbi. (3.) V pogodbi št. 08/01-2013 z dne 14. 8. 2013, ki jo je tožnik sklenil s kupcem A., ni naveden zakoniti zastopnik oz. podpis pogodbe na strani kupca A. niti ni naveden posrednik oz. zastopnik B.B., niso navedene številke faksov, kamor naj bi poslali sporočila v primerih višjih sil. V pogodbi ni navedeno, kam naj bi bolgarski kupec odpeljal sladkor. Na pogodbi je pri podpisu pogodbene stranke A. poleg štampiljke, nečitljiv podpis, tako, da ni razvidno, katera oseba je na strani kupca podpisala pogodbo. (4.) Tožnik nima pisne izjave kupca, kam naj bi le ta odpeljal kupljeni sladkor. (5.) Računov, ki jih je izdal tožnik bolgarskemu kupcu A., ni plačal kupec preko svojega bančnega računa, pač pa so bila izvedena tako, da so razne fizične osebe iz Slovenije v Sloveniji nakazale gotovino na tožnikov TRR. (6.) Tožnik je prejel CMR-je, s katerimi dokazuje, da je kupec prejel blago v Bolgariji, šele po končani zadnji dobavi (zadnji izdani račun št. 130557 je bil datiran na 16. 10. 2013), čeprav je bila prva prodaja že v avgustu 2013 (izdani račun 130360 z dne 22. 8. 2013). To, da je tožnik prejel CMR-je, ki naj bi dokazovali, da je bolgarski kupec prejel sladkor v Bolgariji, šele po izdanem zadnjem računu bolgarskemu kupcu, sta potrdila tožnik in B.B.. Tožnik je že v pripombah na prvi zapisnik davčnega organa v letu 2014 navedel, da je B.B. osebno dostavil tožniku potrjene CMR obrazce po izdobavi celotne pogodbene količine sladkorja. B.B. je dne 15. 2. 2017 pojasnil, da mu je CMR-je po končanem poslu izročil bolgarski direktor, nato pa jih je odnesel g. E. v F. d.o.o., pri tem je navedel, da ne ve kako je Bolgar prišel do navedenih CMR-jev, ter da njemu (B.B.) prevozniki niso dali nobenega CMR-ja. Temu tožnik v času ustne obravnave ni oporekal. Glede vprašanja, kako je možno, da so navedeni CMR-ji podpisani in ožigosani s štampiljko tožnika, glede na to, da je B.B. izjavil, da mu je CMR-je po končanem poslu izročil bolgarski direktor, nakar jih je B.B. odnesel g. E., je tožnik naknadno še navedel, da je verjetno B.B. prinesel CMR-je po končanem poslu na sedež tožnika, kjer jih je ožigosal in podpisal (pokojni) G.G., ki je bil pri tožniku odgovoren za celotno dokumentacijo do predaje računovodstvu, vendar pa tega ni preverjal. (7.) Tožnik ni preveril CMR-jev, s katerimi dokazuje, da je kupec prejel blago v Bolgariji. Za prevoz sladkorja dne 10. 9. 2013 ima zavezanec med svojo dokumentacijo pri računu, prejetem od svojega prodajalca (H. d.o.o., št. 3824/1/1 z dne 10. 9. 2013), arhiviran CMR št. 130194 z dne 10. 9. 2013, na katerem je naveden pošiljatelj (pod rubriko 1 in 22): H. d.o.o., Osijek; prejemnik (pod rubriko 2): F.; prevoznik (pod rubriko 16): ... ...; I. d.o.o.; pošiljateljeva navodila (pod rubriko 13): J.; žig in podpis prevoznika (pod rubriko 23): žig I. d.o.o. in nečitljiv podpis, ni pa izpolnjeno polje prejemnik blaga (pod rubriko 24). Vendar pa so na CMR-ju št. 2238498 z dne 10. 9. 2013, s katerim tožnik dokazuje, da je bolgarski kupec prevzel sladkor v Bolgariji, navedeni za isto vožnjo iz H. drugačni podatki, in sicer: pošiljatelj F. d.o.o., prevoznik: J.J. s.p. in prejemnik A., pri čemer so odtisnjene tudi njihove štampiljke in podpisi. Po CMR-ju št. 2238498 z dne 10. 9. 2013 je J.J. s.p. prepeljal sladkor iz nakladališča H. d.o.o. prejemniku A., Bolgarija na razkladišče Kyustendil v Bolgarijo. CMR št. 130194 z dne 10. 9. 2013 pa je predložil pri navzkrižni kontroli tudi prevoznik J.J. s.p., pri čemer je na slednjem CMR-ju poleg podatkov, ki so navedeni na arhiviranem CMR-ju pri tožniku, izpolnjeno tudi polje 24 z žigom J.J. s.p. ter podpis in ročno izpisano K.K. (gre za zaposlenca J.J.). (8.) Okoliščine v primeru prodaje sladkorja bolgarskemu kupcu so bile drugačne, kot v primerih tožnikovih prodaj sladkorja drugim kupcem, kljub tem indicem pa tožnik, ni opravil dodatnih poizvedb oziroma preveritev, na podlagi katerih bi lahko ugotovil, da obravnavani sladkor ni bil pripeljan k bolgarskemu kupcu. Glede na navedeno je davčni organ ugotovil, da tožnik v obravnavanem poslu prodaje sladkorja bolgarskemu kupcu ni izpolnil pogojev za davčno oprostitev na podlagi prvega odstavka 46. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) v povezavi z 79. členom Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV-1) ter na podlagi Direktive 2006/112 člen 138 (1), saj je vedel oziroma bi glede na opisane okoliščine moral vedeti, da predloženi CMR-ji niso verodostojni. Dobave blaga znotraj Skupnosti so oproščene plačila DDV, če je bila lastninska pravica na tem blagu prenesena na kupca in če je prodajalec dokazal, da je bilo to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico in da je po odpravi ali prevozu fizično zapustilo ozemlje države članice dobave. Dejstvo, da bolgarski kupec ni sklenil posla s tožnikom in da ni prevzel sladkorja, ki mu ga je zaračunal na izdanih računih tožnik, izhaja tudi iz prejetih informacij od bolgarskega davčnega organa. Glede na navedeno je davčni organ, na podlagi 3. člena ZDDV-1 in drugega odstavka 41. člena ZDDV-1, od prodaje sladkorja, zaračunanega po izdanih računih (devet faktur) tožnika, naslovljenih na bolgarskega kupca A., obračunal DDV po stopnji 9,5%, z obrestmi po 95. členu ZDavP-2, ki se uporablja od 1. 1. 2017 dalje in ki določa, da, kadar davčni organ v postopku davčnega nadzora ugotovi davčno obveznost, se za čas od poteka roka za plačilo davka oziroma od poteka roka za vložitev davčne napovedi oziroma od dneva neupravičeno vrnjenega davka, iz razlogov, ki so na strani zavezanca za davek, do izdaje odločbe obračunajo obresti po obrestni meri 7% letno. Upoštevaje tožnikova plačila po prvotni odločbi št. DT 0610-2307/2014-16-04-2300-1-10,19 z dne 17. 10. 2014 je davčni organ tako obračunal obresti po 7% letni obrestni meri od dodatno obračunanega DDV za posamezno obračunsko obdobje od dneva zapadlosti v plačilo do dneva že izvršenih plačil, pri čemer je upošteval vrstni red plačil, ki ga določa tretji odstavek 93. člen ZDavP-2, od preostanka neplačane dodatno obračunane obveznosti za DDV za oktober 2013 pa je obračunal obresti po enaki obrestni meri za obdobje od naslednjega dne po zadnjem plačilu do izdaje izpodbijane odločbe odločbe 3. 7. 2017.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Navedel je, da so tožnikovi pritožbeni ugovori vsebinsko enaki podanim pripombam na zapisnik, zato se sklicuje na izpodbijano odločitev in njene razloge, ki so pravilni in zakoniti. Zakonit je tudi obračun obresti na podlagi novele ZDavP-2J, ki je spremenila obstoječi sistem obresti. V prvem postopku so bile tožniku obresti obračunane po določbah ZDavP-2, ki so veljale pred cit. novelo J in ki so obrestno mero določale s sklicevanjem na evropsko medbančno obrestno mero. Vendar pa je bila izpodbijana odločba izdana v ponovnem postopku in v času, ko je že veljala in se je že uporabljala novela J. To je po presoji pritožbenega organa pravilno, saj se prehodna določba prvega odstavka 418. člena ZDavP-2J, ki je določila, da se zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po tem zakonu, nanaša na vse določbe zakona, tako postopkovne kot tudi materialnopravne. S tem, je bilo sicer poseženo v tožnikovo pravico glede pričakovane obrestne mere, vendar to ni bilo protiustavno, saj je zvišanje obrestne mere sistemska sprememba, zavezanci pa se ne morejo zanašati na nespremenljivost zakonodaje. V zvezi z vprašanjem oprostitve plačila DDV pritožbeni organ citira določila ZDDV-1 in PZDDV-1, Direktive 2006/112 in sodno prakso Sodišča Evropske Unije (sodbe v nosilnih zadevah Teleos, Twoh, R. in Euro Tyre Holding) ter sklene, da se v obravnavanem primeru tožniku očita, da ni ravnal v dobri veri, saj je vedel oziroma bi moral vedeti, da so CMR-ji, ki jih je predložil kot dokaz za svoje uveljavljanje oprostitve plačila DDV, neverodostojni. Dolžan je bil predložiti verodostojna pisna dokazila, da je bilo blago odpeljano in dobavljeno bolgarskemu kupcu, ni pa davčni organ od njega zahteval, da zagotavlja verodostojnost CMR-jev na način, da sam poskrbi za prevoz do bolgarskega kupca, in s tem prekomerno višal standarda skrbnosti dobrega gospodarja, kot to zatrjuje tožnik. Davčni organ je ugotavljal, ali je tožnik s pisnimi dokazili dokazal, da je dejansko deloval v dobri veri in storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi se prepričal, da so CMR-ji, ki mu jih je dostavil B.B. po končanem poslu (torej po tem, ko je tožnik že izdal vse sporne fakture), dejansko verodostojne listine, in ali je tožnik ob indicih, ki kažejo na nepravilnosti, opravil dodatne preveritve in se prepričal o zanesljivosti bolgarskega kupca in predstavnika B.B., ter ali so bile okoliščine prodaj sladkorja drugim kupcem, drugačne od obravnavanega primera. CMR-ji, ki jih je predložil tožnik, ne izpričujejo povezave z računi, ki jih je svojemu kupcu izdal tožnik, saj ni izpolnjena rubrika št. 5 (priložene spremne listine). Poleg tega pa tožnik ni zahteval od kupca izdaje izjave po drugem dostavku 79. člena PZDDV-1, s katero bi lahko dokazoval izpolnjenost pogojev za oprostitev, temveč je izdal prvi račun s sklicevanjem na oprostitev že avgusta 2013, čeprav tedaj še ni imel spornih CMR-jev, s katerimi je sam hotel dokazovati izpolnjenost pogojev, temveč je le te pridobil šele naknadno (pa še ti so neverodostojni, saj je tožnik rubriko o svojem statusu odpošiljatelja izpolnjeval po lastnih navedbah šele naknadno, rubrika št. 5 ne izpričuje povezave s tožnikovimi izdanimi fakturami, številke CMR-jev si zaporedno sledijo, nenazadnje pa so tudi podprevozniki pri navzkrižnem preverjanju predložili drugačne CMR-je in dokazali, da so na sporne datume opravljali prevoze na relaciji Osijek - Mengeš, ne pa Osijek - Bolgarija). Tako torej obstajajo okoliščine, ki bi jih tožnik ob sklepanju in poteku posla lahko zaznal in ugotovil, da je posel povezan z goljufijo, tožnik pa kljub indicem, ki kažejo na nepravilnosti, ni napravil dodatnih poizvedb oz. preveritev, na podlagi katerih bi lahko ugotovil, da sladkor bolgarskemu kupcu ni bil odpeljan, pri čemer so bile okoliščine obravnavanega posla drugačne od tožnikovih drugih transakcij s sladkorjem, tožnik pa bi na podlagi objektivnih dejavnikov v svoji sferi moral vedeti, da so sporni CMR-ji neverodostojni. Tožnik se je zadovoljil z odgovori B.B., da je predstavnik kupca in da so CMR-ji verodostojni, ni pa predložil nobenega pisnega dokaza o opravljenih preveritvah bolgarskega kupca in B.B. ter da bi mu družba L. priporočila B.B. kot posrednika bolgarskega kupca.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo. Navaja, da je davčni organ napačno uporabil materialni predpis, napačno in nepopolno ugotovil dejansko stanje oz. iz ugotovljenih dejstev napravil napačne sklepe, zagrešene pa so bile tudi bistvene kršitve določb postopka. Glede naloženih obresti pravi, da novela ZDavP-2J ne velja za nazaj in ne posega v pridobljene pravice, a jo davčni organ napačno tolmači in uporabi. Tožnik je svoje obveznosti po prvotni odločbi v celoti poravnal, tako glavnico kot obresti, zato je napačna ugotovitev, da je del glavnice ostal neporavnan in da zato tožnik dolguje še dodatne obresti, saj obresti lahko tečejo le od neplačane glavnice. Davčni organ je napačno za nazaj v nasprotju s 93. členom ZDavP-2 določal, kaj je tožnik plačal, in je nezakonito za nazaj obračunal obresti od že plačanega oz. dodatno obračunanega DDV. Tudi za obdavčitev z DDV ni nobene zakonske podlage. V ponovljenem postopku je organ ponovno pregledoval in preverjal dejstva in okoliščine, ki so že bile preverjene, čeprav za to ni bilo podlage v odločbi pritožbenega organa, kar je po prepričanju tožnika predvsem podaljšalo postopek, posledično pa ga tudi podražilo. Po pritožbeni odločbi bi organ moral ugotoviti in konkretno obrazložiti, ali so v zadevi izpolnjeni pogoji za (ne)priznavanje oprostitve DDV. Iz že izpostavljenih sodb Sodišča Evropske Unije (Collee C-146/05, Twoh International C-184/05, Teleos in drugi C-409/04, Euro Trye Holding, C-430/09) je mogoče razbrati, da ima tožnik ves čas prav, ko zatrjuje, da sam ni odgovoren za nastalo situacijo, ko blago v nasprotju s predloženimi CMR dokumenti ni prispelo v Bolgarijo. Ravnanje kupca oz. B.B., ki je po prepričanju tožnika izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije in davčne zatajitve ter ponareditve listin, je izven sfere tožnika. Tožnik sam je storil vse, kar je potrebno za uveljavitev oprostitve plačila DDV. Navedeno oprostitev je tožnik dokazoval z računom in prevozno listino CMR, iz katere je jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa. Tožnik, ki je blago bolgarskemu kupcu prodal s klavzulo »Ex Works« naloženo v H., bi torej po prepričanju finančnega organa moral v nasprotju z dogovorom iz kupoprodajne pogodbe, blago prepeljati v Bolgarijo oziroma poskrbeti, da bo blago dejansko prišlo v namembni kraj, čeprav je bilo v citirani pogodbi dogovorjeno, da bolgarski kupec organizira prevoz (ob prevzemu blaga pa je tudi lastninska pravica prešla na bolgarskega kupca v skladu s klavzulo »Ex works«). S takšnim ravnanjem davčni organ nerazumno in čez vse meje zvišuje standard dobrega gospodarja. Vsak posel na svetu se sklene na zaupanje, če ni zaupanja, do posla ne pride. Samo dejstvo, da je posel sklenjen z bolgarskim kupcem, ki ga je predstavila tožniku družba L. oziroma njen predstavnik, je pri tožniku dejansko vzbudilo vero, da gre za resnega kupca, vendar se tožnik kot dober gospodar ni zadovoljil zgolj s predstavitvijo kupca, ki ga je naredila družba L., ampak je naredil dodatno preverbo bolgarskega kupca na spletni strani VIES. Tožnik dodatno izpostavlja, da četudi bi zagotovil vse ukrepe, ki mu jih nalaga davčni organ, ki naj bi bili v njegovi moči, ne bi mogel preprečiti tega, da je nekdo ponaredil prevozne listine CMR in blago odpeljal drugam, kot izkazujejo prevozne listine CMR, saj je bil tožnik ogoljufan, čemur se ni mogoče izogniti ali zoperstaviti. B.B. se je predstavljal kot predstavnik bolgarskega kupca in ne kot posrednik. Pisno pooblastilo ni običajno v takšnih poslih, kaj šele, da bi ga tožnik moral preveriti kot dober gospodar, preveriti je potrebno kupca - družbo A. iz Bolgarije, kar pa je tožnik storil in tudi dokazal. Povsem običajno je, da se za posamezen trg, konkretno bolgarski trg, poišče drugega dobavitelja in ne podružnice matične družbe, v konkretnem primeru L. oziroma D.. Pogodba, ki jo je sklenil tožnik z bolgarskim kupcem, je standardizirana in je povsem običajna pri prodaji sladkorja. Dejstvo, da na pogodbi ni številke faksov, da ni naveden direktor družbe ni nič neobičajnega. Pisna izjava kupca, kam bo kupec odpeljal sladkor, ni potrebna, če obstaja CMR listina. Tožnik ni imel nobenega vpliva na način plačila s strani kupca. Prevoz je organiziral kupec in CMR listine je pridobil kupec, ki jih je po končanem poslu, kot je tudi običajno, dostavil tožniku, ki jih je predložil pristojnim inštitucijam zaradi oprostitve DDV. Tožnik glede posredovanih listin ni podvomil, da niso prave oz. ni podvomil v njihovo verodostojnost, saj so bile podpisane in ožigosane tako s strani prevoznikov, kot tudi prejemnika blaga oz. kupca. Da so listine ponarejene je tožnik izvedel šele ob prvem inšpekcijskem nadzoru, vse do takrat pa tega ni vedel, niti, da blago ni prispelo v Bolgarijo, kot so to dokazovale predložene CMR listine. CMR-ja št. 130194 tožnik kot prejemnik blaga ni podpisal in ožigosal, saj je navedena CMR listina napačna. Bodisi prevoznik ali pošiljatelj je pomotoma navedel tožnika kot prejemnika blaga, kljub navedenemu pa je tožnik CMR listino hranil in jo še vedno hrani v svoji dokumentaciji ravno iz razloga morebitne kontrole, kar se je tekom ponovnega inšpekcijskega pregleda v letu 2017 izkazalo kot pravilno, saj je finančni organ pri navzkrižni kontroli pri prevozniku J.J. odkril, da je izpolnjeno tudi polje 24 (prejemnik blaga) in sicer naj bi bil to kar sam prevoznik J.J.. To kaže na ključno vlogo navedenega prevoznika pri tem, da blago ni prispelo v namembni kraj in tudi pri sami ponareditvi CMR listin. Da je pokojni M.M. naveden CMR-ju št. 0004885, je nekaj povsem običajnega, saj je kot predstavnik prodajalca kontaktiral s šoferjem, kar je bilo večkrat pojasnjeno, ravno M.M. je bil tisti, ki je sporočil, da je bilo blago plačano in, da se lahko blago - sladkor nalaga, zaradi navedenega je bil napisan na CMR listini kontakt. Tožnik ni bil seznanjen z objavo za javnost, kako postopati v primeru poslovanja z neplačujočimi subjekti, poleg tega pa je to objavo finančni organ prvič omenil v izpodbijani odločbi. Sicer pa je tožnik izvedel vse tam omenjene ukrepe, razen obiska poslovnih prostorov oziroma sedeža bolgarskega kupca. Ugotovitev, da tožnik ni ravnal dovolj skrbno - kot dober gospodar, ker ni preveril in poizvedel glede bolgarskega kupca in njegovega predstavnika B.B., ter njunega načina poslovanja s tožnikom, v zadnjem zapisniku ni, zato se do njih tožnik ni mogel opredeliti v pripombah, s tem pa mu je bila tudi kršena možnost sodelovanja v postopku, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka. Nepravilna je ugotovitev finančnega organa, da bi tožnik moral vedeti, da so CMR listine ponarejene zato, ker jih je na koncu podpisal in ožigosal G.G., zaposlen pri tožniku. Običajno je, da se, če prodajalec ne organizira prevoza, izpolnijo in žigosajo CMR listine na koncu. Predlaga izvedbo javne glavne obravnave in da se pregleda celoten davčni spis, podaja pa tudi dokazne predloge za zaslišanje prokurista tožnika, E.E., in B.B. ter za postavitev izvedenca forenzične stroke, grafologa, ki bo lahko potrdil ali ovrgel, da so CMR‑ji, ki jih je tožnik predložil davčnemu organu, ponarejeni. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo in odločbo drugostopenjskega davčnega organa odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka s pripadki.

5. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri dejanskem stanju, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, in razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, saj tožnik tudi v tožbi ne navaja dejstev, ki bi imela vpliv na drugačno odločitev, temveč zgolj ponavlja pritožbene navedbe, na katere pa je bilo že odgovorjeno. V zvezi z obrestno mero, ki je bila uporabljena v obravnavani zadevi, dodatno izpostavi razloge, zakaj je uporaba 7% letne obrestne mere pravno pravilna ter opozori na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 42/2010, v kateri je sodišče pritrdilo, da se prehodna določba ZDavP-2 iz leta 2006 (za vse zadeve, ki so bile ob začetku uporabe zakona v teku, se uporabi noveliran zakon) uporabi tudi v primeru, ko je bila zahteva za vračilo preveč plačanih davčnih obveznosti in plačilo zamudnih obresti vložena pred zadevno novelo, saj se je po presoji sodišča ta prehodna določba nanašala na vsa določila, ne le postopkovna. Enako pa velja v obravnavanem primeru, saj je bilo v 71. členu novele ZDavP-2J določeno, da se zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe novele v teku, končajo po tem zakonu. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, kolikor se v sodbi ne ugotavlja drugače, in tudi razlogi odločbe o pritožbi. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje.

8. Sklicevanje na razloge izpodbijane odločbe in drugostopenjske odločbe iz prejšnjega odstavka je v obravnavanem primeru še posebej na mestu, upoštevaje identičnost navedb tožbe v predmetnem upravnem sporu in navedb, ki jih je tožnik v upravnem postopku podal v svoji pritožbi. Že na tožnikove pripombe je bilo po presoji sodišča z izpodbijano odločbo ustrezno in konkretno odgovorjeno, še toliko bolj pa to velja za drugostopenjsko davčno odločbo, s katero je bilo izčrpno odgovorjeno na vse pritožbene argumente, čemur pa tožnik s tožbo konkretizirano ne nasprotuje, temveč svoje argumente le ponavlja. Dejstvo je, da je glavna vsebina tožbe enaka vsebini pritožbe, tožnik pa je v svoji tožbi dodal le še opis dotedanjega teka upravnega postopka ter dokazne predloge, pri čemer pa gre pri slednjih po presoji sodišča za nedopustne tožbene novote po 52. členu ZUS-1 in jih sodišče kot takšne zavrača.

9. Ugovori, ki se nanašajo na obresti od dodatno obračunanega DDV in obresti od preostanka neplačanega DDV, ki so bile tožniku odmerjene v točki I.2. izreka izpodbijane odločbe in nato, upoštevaje že izvršena plačila, v preostanku naložene v plačilo v točki III. izreka izpodbijane odločbe, so po presoji sodišča neutemeljeni. Pri odmeri pripadajočih obresti je v izpodbijani odločbi pravilno uporabljena 7% letna obrestna mera. ZDavP-2J je v tretjem odstavku 71. člena določil, da se postopek v zadevah, v katerih je bilo že vloženo pravno sredstvo in je bila že prej izdana odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek ob začetku uporabe novele ZDavP-2J, nadaljuje po noveli ZDavP-2J. Enako je v prvem odstavku cit. člena določil za zadeve, glede katerih je ob začetku uporabe tega zakona postopek v teku. Nasprotno pa je v drugem odstavku za zadeve, glede katerih je bilo ob začetku uporabe ZDavP-2J že vloženo pravno sredstvo, določil, da se končajo po določilih ZDavP-2, ki so veljala pred novelo ZDavP-2J. Istovrstno prehodno določbo je v 418. členu vseboval že ZDavP-2 ob prehodu iz dotedaj veljavnega ZDavP-1; glede tega določila pa se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kot to izpostavlja tudi toženka, že izreklo, in sicer večkrat. Največ odločitev je revizijsko sodišče sprejelo v zvezi z obrestovanjem vračil preveč plačanih davkov, nekaj pa jih je bilo tudi z drugih področij, denimo z vprašanjem zastaranja. V teh odločitvah je revizijsko sodišče konsistentno zavzelo stališče, da se tako prvi kot tudi tretji odstavek cit. prehodne določbe 418. člena ZDavP-2 nanašata na vse določbe zakona, torej in postopkovne in materialnopravne. Glede na enakost 418. člena ZDavP-2 in 71. člena ZDavP-2J to sodišče v tu obravnavani zadevi sodi, da se tudi 71. člen ZDavP-2J nanaša na vse določbe ZDavP-2J, torej postopkovne in materialnopravne, pri čemer določilo 95. člena ZDavP-2, kot je bilo spremenjeno s 14. členom ZDavP-2J, pomeni eno izmed materialnopravnih določb. S tem pa je zakon (tj. ZDavP-2J v tretjem odstavku 71. člena, ki se nanaša tudi na uporabo s 14. členom ZDavP-2J spremenjenega 95. člena ZDavP‑2) določil izjemo od uporabe v davčnih zadevah splošnega pravila, da se uporabi materialni zakon, ki je veljal v času nastanka obveznosti, ki je merodajna tudi za tožnikov primer. Z odpravo prve odločbe št. DT 0610-2307/2014-16-04-2300-1-10,19 z dne 17. 10. 2014 so bile odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, pri čemer odprava učinkuje za nazaj. S tem pa je davčni organ ob izdaji izpodbijane odločbe moral postopati po ZDavP-2J in pripadajoče obresti obračunati po 7% letni obrestni meri, čeprav so višje od sprva obračunanih. Sodišče je v tej zvezi preverilo tudi način pokrivanja tožnikovega dolga, ki izhaja iz preglednice na strani 31 izpodbijane odločbe, in ni ugotovilo odstopanj od 93. člena ZDavP-2. Zakonito po višji obrestni meri obračunane obresti pa so seveda ob upoštevanju vrstnega reda pokrivanja dolga ob delnih plačilih vodile do tega, da je na koncu ostal neplačan rezidual dodatno obračunanega DDV kot del glavnice, ki ga je bilo treba obrestovati do izdaje izpodbijane odločbe, in sicer ravno tako po določilu 95. člena ZDavP-2.

10. Ker tožnik v vsebinskem smislu, razen ponavljanja pritožbenih navedb in neupoštevnih (kot obrazloženo zgoraj) dokaznih predlogov, ne pove ničesar, se sodišče, kot rečeno, sklicuje na obe davčni odločbi in glede na njuno izčrpnost (tako v pogledu navedenih pravnih podlag in judikature Sodišča Evropske Unije kot tudi glede ugotovljenega dejanskega stanja ter aplikacije pravnih pravil na tako ugotovljeno dejansko stanje in v posledici sprejeto odločitev) v zadevi pa, razen zgoraj navedenega glede pripadajočih obresti, ne dodaja ničesar drugega. Sodišče nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

12. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili pravnoupoštevni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku, izvedbo dokazov, ki jih tožnik predlaga v upravnem sporu, pa je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo (2. alinea drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

20.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep X Ips 86/2020-24
• sodba U 680/2003
• Sodba X Ips 929/2005