UPRS Sodba I U 2218/2018-9

Jedro

Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica z zahtevano predložitvijo potrebnih listin, ki pa jih je bilo glede na pogodbeni dogovor dopustno predložiti šele naknadno, izvajala nedopusten vpliv na odločitve potrošnikov po 8. členu ZVPNPP. Iz izreka izpodbijane odločbe pa izhaja, da se tožnici prepove enkrat mesečno zaračunavati pogodbeno kazen v višini 35 EUR, če potrošniki v 14 dneh po sklenitvi pogodbe in odobritvi kredita ne predložijo v skladu s pogodbo potrjene administrativne prepovedi na svoj osebni dohodek oziroma pokojnino ali poroštvene izjave poroka. Po presoji sodišča so citirani razlogi in izrek izpodbijane odločbe v medsebojnem nasprotju, saj splošne prepovedi zahtevati zavarovanja za dana posojila oziroma kredite ni, glede na ugotovitev, da je v obravnavanem primeru v nasprotju z zakonom, da tožnica potrošnikom daje na voljo dodaten rok po sklenitvi pogodb, da predložijo zahtevana zavarovanja šele naknadno, pa bi bilo po presoji sodišča tožnici na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP, kolikor bi bili za to izpolnjeni pogoji, kvečjemu mogoče prepovedati, da potrošnikom daje na voljo takšen dodaten rok, oz. ji zapovedati, da vsa zavarovanja zahteva že vnaprej oz. ob sklenitvi pogodbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Tržnega inšpektorata Republike Slovenije št. 0610-10202/2017-34-28001 z dne 16. 5. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da se zaradi možnosti oškodovanja potrošnikov tožnici prepoveduje uporaba agresivne poslovne prakse, ki jo uporablja, ko potrošnikom enkrat mesečno zaračuna pogodbeno kazen v višini 35 EUR, če v 14 dneh po sklenitvi pogodbe in odobritvi kredita ne predložijo v skladu s pogodbo potrjene administrativne prepovedi na svoj osebni dohodek oziroma pokojnino ali poroštvene izjave poroka, s čimer tožnica z izkoriščanjem premoči in enostranskim postavljanjem pogodbenih pogojev, izpolnitev katerih ni le v domeni potrošnika temveč tudi delodajalca, ZPIZ ali poroka, nedopustno vpliva na povprečnega potrošnika in s tem njegovo sposobnost, da sprejme odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, poleg tega, da se tožnica glede na predhodno opravljeno oceno kreditne sposobnosti zaveda, da gre za finančno ranljivo skupino, ki je v podrejenem položaju in pripravljena pristati na takšne pogoje, ter s tem utegne povzročiti, da potrošniki sprejmejo odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejeli. Za izvršitev je določil osemdnevni rok po prejemu odločbe, pri čemer mora tožnica o izvršitvi obvestiti tržno inšpekcijo. O stroških postopka ni bilo odločeno, saj bo o morebitnih stroških izdan poseben sklep.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri tožnici opravljen nadzor po določilih Zakona o potrošniških kreditih, Zakona o varstvu potrošnikov in Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP). Ugotovljeno je bilo, da ima tožnica dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja. Pred sklenitvijo kreditnih pogodb tožnica potrošnikom zagotovi predhodne informacije, pogodbo, splošne pogoje in cenik storitev ter oceni njihovo kreditno sposobnost, kreditov pa potrošnikom, ki niso zaposleni za nedoločen čas, ne odobrijo. Potrošnikom izroči tipske pogodbe, pogodbe pa sklepa tudi na daljavo. Menice se pošljejo po pošti. Kreditojemalec prav tako vrne podpisano pogodbo in zahtevane listine s priporočeno pošto. Tožnica je od začetka poslovanja 2. 3. 2017 do dneva nadzora 25. 9. 2017 sklenila 414 kreditnih pogodb, pogodbe imajo odplačilno dobo 12 mesecev in gre za do 1000 EUR kredita, ki se vedno zavaruje z menicami, dodatno pa še z upravno izplačilno prepovedjo ali poroki. Če kreditojemalec ne predloži s pogodbo dogovorjenih zavarovanj, se zaračuna pogodbena kazen vsak mesec, dokler potrošnik tega ne stori, pri čemer pogodbena kazen nima zveze z zamudami pri plačilih. Iz pogodb, sklenjenih aprila 2017, in iz listin v zvezi z nekaterimi, naključno izbranimi izmed teh aprila sklenjenih pogodb, izhaja, da je tožnica vsem osebam, ki so v aprilu sklenile kreditne pogodbe, vsak mesec zaračunala pogodbeno kazen zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti v fiksnem znesku, neodvisnem od višine kredita, in sicer 35 EUR; da je znesek siceršnjega obroka znašal med 28,2 EUR in 56,4 EUR; da so vsi kreditojemalci kredite odplačevali; da so bile menice podpisane in s strani kreditojemalcev predane istega dne, kot kreditna pogodba; da je bila vrednost aprilskih kreditov skupaj 17.600 EUR, v zvezi z njimi pa je bilo zaračunanih za 6.055 EUR pogodbenih kazni. Iz pojasnil sedmih delodajalcev, pri katerih so zaposleni kreditojemalci iz tega aprilskega „svežnja“, izhaja, da trije sploh ne potrjujejo administrativnih prepovedi ali pa navedejo, da obrokov od plače ne odtegujejo, dva sta navedla, da sicer administrativne prepovedi potrjujeta, vendar nanje navedeta tudi druge že obstoječe prepovedi in sodne izvršbe, posledično pa se kredit pri kreditodajalcu ne odobri ali pa se obroki ne plačujejo preko delodajalca. Ostala dva pa administrativne prepovedi načeloma potrjujeta. Iz primeroma izbranega primera ene od kreditojemalk, ki je pogodbo sklenila 7. 4. 2017, izhaja, da je bila vrednost kredita 500 EUR, v roku leta dni bi kreditojemalka skupno morala vrniti 563,96 EUR, tožnica pa ji je v šestih mesecih dodatno zaračunala še šestkrat po 35 EUR, skupaj torej 210 EUR pogodbene kazni zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti; kreditojemalka je v istem obdobju odplačala 409,98 EUR z mesečnimi nakazili po 82 EUR, mesečni obrok brez pogodbene kazni je zanašal 47 EUR, kar pomeni, da je na mesec pogodbena kazen znašala več kot 74 % višine mesečnega obroka kredita. Kreditojemalka je sicer imela dohodek, obremenjen že s tremi krediti z mesečnim skupnim odtegljajem v višini 513 EUR, kar znaša v njenem primeru 47,37 % neto dohodka, njen delodajalec pa ne potrjuje administrativnih prepovedi. Iz pogodb za gotovinske kredite tožnice, 2. člen, izhaja zaveza kreditojemalca, da bo v dogovorjenem roku po sklenitvi pogodbe predložil dogovorjena (tj. označena s kljukico) zavarovanja. Pogodbeno kazen za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti tožnica zaračunava enkrat mesečno, kar ima navedeno na mesečnem računu, ki ga pošlje kreditojemalcu, prav tako pa je omenjeni strošek naveden v ceniku in v pogodbi. V izpodbijani odločbi so citirana določila Zakona o izvršbi in zavarovanju (135. člen, ki določa, da mora pri realizaciji po upravni izplačilni prepovedi dolžniku ostati najmanj znesek 76% minimalne plače), ZVPNPP (3., 4., 8. in 12. člen), Zakon o splošnem upravnem postopku in Zakon o inšpekcijskem nadzorstvu. Ugotavlja se, da tožnica izvaja nepošteno poslovno prakso, ker gre za potrošnike, ki so v večini primerov že obremenjeni s krediti (kar tožnica zaradi predhodne ocene kreditne sposobnosti o njih ve) in so zato v podrejenem položaju in zaradi svoje finančne ranljivosti pripravljeni pristati na vsakršne pogoje. Tožnica je v obdobju od aprila do 9. 10. 2017 uporabljala agresivno poslovno prakso mesečnega zaračunavanja pogodbene kazni zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti v višini 35 EUR. Gre za nedopustno vplivanje, tožnica pa bi lahko že pred sklenitvijo pogodbe pridobila potrjeno upravno izplačilno prepoved ali poroštveno izjavo, če bi ocenila, da jo nujno potrebuje za zavarovanje kredita. Izpolnitev pogodbenih obveznosti tako ni odvisna le od potrošnika, temveč tudi od delodajalcev, ZPIZ oz. porokov. Praksa, da je tožnica prav vsem kreditojemalcem, ki so kreditne pogodbe sklenili aprila 2017, zaračunala pogodbene kazni, kaže, da je tožnica seznanjena s tem, da kreditojemalci ne morejo pridobiti potrjenih prepovedi ali poroštev, s tem pa izkorišča svojo premoč in se na ta način dolg kreditojemalcem povečuje. Tožnica tudi že ob podpisu pogodb dobi 13 podpisanih menic (kar predstavlja nesorazmerno višje zavarovanje od vrednosti kredita) in ima s tem zavarovanje ter ji samo zato, ker kreditojemalec ne dostavi ostalih zavarovanj, ne nastaja škoda. Tožnica tako izvaja nedopusten vpliv na potrošnikovo odločitev o poslu in izkorišča slab materialni položaj potrošnikov. Velika verjetnost je, da potrošniki pogodbe sklepajo v težki življenjski situaciji, ki bistveno vpliva na njihovo razsodnost in se v trenutku sklenitve kreditne pogodbe dejansko ne zavedajo posledic, ki jih prinaša. Prav možnost naknadne predložitve ostalih zavarovanj zmanjša potrošnikovo sposobnost presoje, saj nujno potrebuje kredit, zato pristane na vsakršne pogoje, česar se tožnica zaveda in to izkoristi. Potrošnik ob sklenitvi pogodbe najbrž ne ve, da ne bo mogel izpolniti pogodbenih določil in pridobiti zahtevanih zavarovanj. Tožnica to, katera zavarovanja so zahtevana, določi sama, gre za enostransko določeni pogodbeni pogoj, ki je bistven in povzroča znatno neravnovesje v pogodbenih pravicah in obveznostih. Takšna praksa je nepoštena in agresivna. Obstaja tudi možnost oškodovanja potrošnikov, saj ti plačujejo 35 EUR mesečno za pogodbeno kazen, kljub temu, da plačujejo obroke po pogodbi. Glede na navedeno je bil tožnici odrejen ukrep za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti.

3. Tožnica se je zoper izpodbijano odločbo pritožila, drugostopenjski upravni organ pa je njeno pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Iz obrazložitve drugostopenjske upravne odločbe izhaja, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi elementi definicije agresivne poslovne prakse iz 8. člena ZVPNPP. Tožnica je potrošnikom v podpis ponudila kreditno pogodbo s pogodbenim določilom, po katerem so se kreditojemalci zavezali predložiti listine o zavarovanju kredita (upravno izplačilna prepoved ali poroštvena izjava) v roku 14 dni po sklenitvi pogodbe, četudi bi tožnici moralo biti v skladu z njeno poklicno skrbnostjo znano, da teh listin najverjetneje ne bodo uspeli pridobiti (gre za potrošnike, ki so že močno zadolženi), tožnica pa jim je mesečno zaračunala 35 EUR zaradi nepredložitve teh listin. To več kot očitno kaže na izkoriščanje stiske in težkega položaja potrošnikov, ki se jim je, kljub rednemu odplačevanju kredita, mesečna obveznost zaradi tega dodatnega stroška lahko bistveno povečala. Tožnica je samo s pogodbenimi kaznimi aprila 2017 zaslužila 6.055 EUR. Prvostopenjski organ je upošteval ob tem več vidikov (slabše finančno stanje, preseganje zneska minimalne plače, odobravanje kreditov le tistim z zaposlitvijo za nedoločen čas, zahtevanje dodatnih zavarovanj poleg menic, četudi je očitno, da jih potrošniki ne bodo dobili) in s tem tudi določbo 9. člena ZVPNPP, četudi je ni izrecno citiral. Ni dvoma, da je tožnica potrošnikom predložila splošne pogoje in kreditno pogodbo ter da jim je ustno razložila postopek poslovanja, vendar bi se morala zavedati, da za potrošnike v trenutku sklepanja pogodb niti ni pomembno, pod kakšnimi pogoji jim bo tožnica omogočila priti do teh sredstev, oz. se ne zavedajo posledic, ki jih sklenitev takšne pogodbe lahko prinese in da določenih listin najverjetneje sploh ne bodo mogli pridobiti, zato pristanejo na tožničine pogoje. Potrošniki, ki so pripravljeni redno odplačevati kredit, dodatnih stroškov ne pričakujejo, o dejanski vsebini podpisane pogodbe pa se najverjetneje začno spraševati šele, ko jim tožnica začne zaračunavati pogodbeno kazen in se njihov dolg znatno povečuje. Po 4. členu ZVPNPP morata biti za opredelitev nepoštene poslovne prakse opredeljena dva pogoja: (i) da poslovna praksa nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in (ii) da bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika. Navedbam tožnice ni mogoče slediti, saj se običajno kreditojemalcem listine za zavarovanje predložijo pred podpisom pogodbe, kar potrošniki tudi upravičeno pričakujejo, tožnica pa je to zahtevala šele v roku 14 dni po sklenitvi pogodbe. Od potrošnikov, ki so pogodbe sklenili in kredite že črpali, pa ni mogoče pričakovati, da bodo odstopili od pogodbe, ko ugotovijo, da zavarovanj ne morejo zagotoviti. Zavarovanja, ki jih tožnica zahteva, so tudi nesorazmerna z zneskom kreditov. Tožnica z odobritvijo kredita in zahtevano naknadno predložitvijo potrebnih listin izvaja nedopusten vpliv na potrošnikovo odločitev o poslu. Pridobljeno dovoljenje za opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja na odločitev v tem postopku ne vpliva.

4. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano določbo, in sicer iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS‑1). Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in ustavitev postopka oz. podredno vrnitev zadeve v ponovni postopek pred prvostopenjski upravni organ, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da njene poslovne prakse ni mogoče opredeliti za agresivno, kot želi prikazati prvostopenjski organ. Poudarja, da ima za svoje poslovanje dovoljenje Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo ter pri svojem delu v celoti upošteva veljavno zakonodajo. Potrošniku pred sklenitvijo pogodbe zagotovi predhodne informacije o kreditu, pogodbo, splošne pogoje in cenik storitev. Navaja, da ima vsaka stranka tudi možnost, da v 14-ih dneh od sklenitve pogodbe odstopi brez navedbe razloga, s tem tudi nima nobenih stroškov (plača le znesek črpanja brez dodatnih stroškov ali obresti). Pojasni, da se ob sklenitvi pogodbe stranki razloži, kakšne so posledice, če določb ne spoštuje. Stranki se predloži tudi vzorec plačilnega naloga, na katerem je napisano, da naj v izogib strošku neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, zagotovi zavarovanje v skladu s kreditno pogodbo. Zgolj pavšalna ugotovitev prvostopenjskega organa, da kreditojemalec takšnega zavarovanja ni zmožen zagotoviti, ne more zdržati presoje. Strošek 35 EUR je neprimerljivo nižji, kot bi bile finančne posledice, v kolikor bi tožnica odstopila od pogodbe. Pred sklenitvijo kreditne pogodbe izdela kreditno oceno potrošnika, s katero določi njegovo plačilno sposobnost, kar tudi podrobneje pojasni. Pogodbe sklepa z osebami, ki so kreditno sposobne in ne gre za finančno ranljivo skupino, kot to v izreku izpodbijane odločbe navaja prvostopenjski organ. Obstoječa zakonodaja potrošniku daje vrsto pravic in pravnih možnosti, da učinkovito ščiti svoje pravice in interese, po drugi strani pa navedeni predpisi podjetjem v razmerju do potrošnikov nalagajo vrsto obveznosti. Navaja, da mora kreditodajalec za varovalke, s katerimi si zagotovi plačilo, poskrbeti sam. V Sloveniji je običajna in splošno uveljavljena praksa, da se lahko terjatve upnikov zavarujejo v obliki potrjene administrativne prepovedi ali poroštvene izjave, kar sta tudi najenostavnejši in najcenejši obliki zavarovanja. Če se kreditojemalec, preden prejme kreditodajalčev denar, zaveže, da bo zagotovil katero od omenjenih zavarovanj, je tudi edino pravilno, da nato svojo obveznost izpolni. Pri pogodbenih obveznostih, kot je pogodbena kazen, mora imeti vkalkuliran riziko nevračila kredita s strani kreditojemalcev, ki se ne držijo pogodbenih določil. Pogodbena določila imajo torej dovoljen namen. Pogodbena kazen v tej zadevi je primerna tudi glede višine škode, ki bi jo v tem primeru utrpela tožnica, če kreditojemalec svojih pogodbenih obveznosti ne bi izpolnil. Tožnica ima lahko velike stroške z izterjavo dolga preko sodišča. Če kreditojemalec ne zagotovi poroka, se kreditodajalcu precej zmanjšajo možnosti, da bo kredit vrnjen. Kreditodajalec ima zaradi nevračila tudi dodatno administrativno delo, saj se mora ukvarjati s tem, kako denar dobiti nazaj - tj. pregledovati podatke, terjati dolžnika, ukvarjati se z evidencami. Z izterjavo kredita lahko nastanejo tako visoki stroški, da celo presegajo znesek kredita. Tožnica ima torej upravičen interes, da kreditojemalec za svoj dolg zagotovi potrjeno administrativno prepoved, s katero se bistveno poenostavi in poceni postopek poplačila kredita za kreditodajalca. Poleg tega se kreditojemalec na svojo pobudo obrne na kreditodajalca, da bi si od njega sposodil denar. Če kreditojemalcu v primeru neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti ne bi bilo potrebno plačati pogodbene kazni, kreditojemalci ne bi imeli interesa držati se pogodbe. Izpostavlja, da gre za posojanje manjših zneskov, pri izterjavi pa so za kreditodajalca stroški izredno veliki. Tožnica ima interes, da do izterjave ne pride, čemur je namenjena potrjena administrativna prepoved, če pa do izterjave pride, pa mora biti uspešna, čemur je namenjeno poroštvo. V pogodbi torej morajo biti določila, ki spodbujajo k izpolnjevanju pogodbenih obveznosti. Povpraševanje potrošnikov po manjših zneskih kredita je veliko. Kreditojemalcem, ki spoštujejo pogodbena določila, ni potrebno plačati pogodbene kazni. S prvostopenjsko odločbo se zato neupravičeno poskuša zaščititi tiste pogodbene stranke, ki bi kršile pogodbo. To pa ni namen ZVPNPP in tudi ne sme biti cilj prvostopenjskega organa. Glede na navedeno meni, da je bilo v postopku zmotno ugotovljeno dejansko stanje. V tožbi definira elemente iz generalne klavzule nepoštene poslovne prakse, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, in sicer navaja: a) ravnanje, b) nesvoboda izbire ali ravnanja, c) možnost sprejetja drugačne ekonomske odločitve, pri tem pa vsako podrobneje opredeli. Po mnenju tožnice ugotovitve prvostopenjskega organa ne dokazujejo niti posameznih elementov generalne klavzule, kaj šele kumulativno uporabo le-teh. Citira še 9. člen ZVPNPP in navaja, da noben od kriterijev iz tega člena ni izpolnjen. Poudarja, da potrošniki praviloma nikjer ne morejo vplivati na splošne pogoje in tipske pogodbe, ampak gredo drugam, če z njimi niso zadovoljni. Navaja, da ni jasno, kako naj bi z določbo glede pogodbene kazni v škodo potrošnikov zmanjšala svobodo izbire v zvezi z 8. členom ZVPNPP. Meni, da očitek prvostopenjskega organa nima nobene zveze z omenjenim členom, saj potrošnik lahko še kasneje, brez obveznosti, od pogodbe odstopi. Nedopustno je, da prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi zgolj ugiba, zakaj naj bi potrošniki sklepali obravnavane pogodbe in o tem odloča zgolj z določeno stopnjo verjetnosti. Opozarja tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. IV Ips 19/2015 z dne 19. 5. 2015 (ravnanja obdolženca ni dopustno domnevati). Pravi, da si je prvostopenjski organ svoje trditve izmislil, saj ni navedel dokazov. Poleg tega zatrjuje, da je izpodbijana odločba tudi neobrazložena. Prvostopenjski organ naj bi tožnico nasproti drugim pravnim osebam postavil v neenakopraven položaj in kršil načelo enakosti pred zakonom. Odgovarja na navedbe prvostopenjskega organa v zvezi s predložitvijo podpisanih menic; sklicevanjem na pogodbo št. 52 z dne 7. 4. 2017; navedbo, da bi lahko že pred sklenitvijo pogodbe pridobila potrjeno izplačilno prepoved ali potrjeno poroštveno izjavo poroka; ter da naj izpolnitev pogodbe ne bi bila odvisna le od potrošnika temveč tudi delodajalca, ZPIZ ali poroka. Tožnica tudi večkrat ponovi, da so pogodbeni pogoji bili vsakemu kreditojemalcu dostopni v presojo in so imeli čas za razmislek glede sklenitve oz. odstopa od pogodbe ter da v odločbi ni konkretizirano, v čem naj bi bilo ogroženo izoblikovanje pravilne in resnične volje za sklenitev pravnega posla in zmanjšana možnost presoje kreditojemalcev za sklenitev kreditne pogodbe ter tudi glede nedopustnega vplivanja. Tožnica poudarja še, da morebitna slaba finančna situacija potrošnikov sama po sebi ne more bistveno vplivati na njihovo razsodnost, da naj se v trenutku sklenitve pogodbe ne bi zavedali posledic, ki jih takšna pogodba prinaša. Pri tem opozarja, da mora v skladu z določbami Obligacijskega zakonika stranka sama uveljavljati napake volje pri sklepanju pogodbe. Enaka stališča naj bi zavzela že sodna praksa (sodba Okrajnega sodišča v Celju št. ZSV 908/2017 z dne 20. 9. 2017 in sodba Višjega sodišča v Celju št. PRp 117/2017 z dne 9. 1. 2018). To vse so navedbe, ki jih je tožnica podala že v pritožbenem postopku, vendar jih drugostopenjski organ ni upošteval. V zvezi z navedbami organa druge stopnje pa še dodatno pojasnjuje, da zgolj menice niso ustrezno zavarovanje, saj je poplačilo na njihovi podlagi možno le, če ima potrošnik pozitivno stanje na računu. Ne drži, da bi bilo očitno, da posojilojemalci dokazil o zavarovanjih ne bodo mogli pridobiti; njihova predložitev je določena že v kreditni pogodbi, potrošniki pa imajo za to dosti časa (rok je 14 dni, rok za črpanje kredita je 14 mesecev). Ni utemeljeno trditi, da je vsak, ki najema manjši kredit, v finančni stiski, o čemer tožnica prilaga časopisne članke. Inšpektor ni raziskal, zakaj je posamezna oseba najemala kredit pri tožnici (tožnica je te razloge analizirala in se je izkazalo, da so zelo raznovrstni, sredstva pa niso bila porabljena za nujno potrebne življenjske potrebščine, ampak za raznovrstno potrošnjo), prav tako tudi špekulira, da potrošniki ne bi mogli dobiti bančnega financiranja. Neutemeljeno je trditi, da bi tožnica nedopustno vplivala na potrošnike. Potrošniki so imeli možnost, da se seznanijo z vzorcem pogodbe in splošnimi pogoji prek tožničine spletne strani, lahko pa so vzorec pridobili tudi pri sami tožnici. 9. člen ZVPNPP je po obrazložitvi iz komentarja k temu zakonu določba, ki je zgolj procesne narave in ki določa, katere vidike je treba presojati za ugotovitev dejanskega stanja, uporabiti pa jo je treba v vseh primerih, tudi vezano na inšpekcijsko prepoved ravnanja. Inšpektor ni določno ugotovil in pojasnil nobene od okoliščin dejanskega stanja, na podlagi katere bi lahko izrekel izpodbijano odločbo, očitki o kršitvah pa so nekonkretizirani. Tožnica obširno povzema sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi ZSV 2043/2016 z dne 27. 6. 2018 in meni, da so stališča iz sodbe aplikabilna tudi za tožničino zadevo, zato se nanje sklicuje kot na svoje navedbe v tem upravnem sporu. Inšpektor nekonkretizirano in nedokazano zatrjuje, da se potrošniki niso zavedali posledic iz kreditnih pogodb, da pri bankah niso več mogli dobiti kreditov zaradi drugih dolgov, da so pogodbe le hitro prebrali brez spuščanja v vsebino. Ni konkretizirano, na kakšen način naj bi bili potrošniki zavedeni, naj bi tožnica izkoristila svojo premoč in nedopustno vplivala na potrošnike, naj bi potrošniki ne imeli prave in resnične volje za sklenitev posla in naj se ne bi zavedali pogodbenih določil, naj bi bila zmanjšana njihova možnost presoje. Oba organa tudi zgrešeno tolmačita 135. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju. Tožnica se sklicuje še na sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 117/2017 z dne 9. 1. 2018, v kateri je pravilno naveden redosled možnosti, ki jih imajo potrošniki idr. Drugostopenjski upravni organ je pred izdajo dovoljenja tožnici pregledal tudi osnutek kreditnih pogodb in, ker je tožnica dovoljenje dobila, očitno na osnutek ni bilo pripomb. Inšpektor tudi ni ugotavljal, ali so potrošniki od delodajalcev sploh želeli pridobiti upravno izplačilno prepoved oz. si najti poroka. Tožnica predlaga, da sodišče izvede dokaze, ki jih ponuja, in sicer ponavlja dokazne predloge iz svoje pritožbe, dodatno pa podaja še dokazne predloge s štirimi članki in 52 vlogami za odobritev posojil. Sklicuje se tudi na izpodbijano odločbo in drugostopenjsko odločbo, komentar 9. člena ZVPNPP, sodbo ZSV 2043/2016, predlaga pa tudi vpogled v upravni spis.

5. Toženka je na tožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene in ponovi argumente iz upravnega postopka. Dodaja, da v kreditni pogodbi, ki jo je tožnica predložila drugostopenjskemu upravnemu organu v okviru postopka pridobivanja dovoljenja za potrošniško kreditiranje, ni navedeno, da bodo morali kreditojemalci poleg obrokov odplačila kredita in obresti plačevati pogodbeno kazen v višini 35 EUR, ki se zaračuna vsak mesec, če ne predložijo dogovorjenih zavarovanj. Drži, da kreditojemalec lahko vnaprej pregleda pogodbo, vendar to v pogodbi ni navedeno. Takšna pogodbena kazen poleg agresivne poslovne prakse lahko pomeni tudi nepošten pogodbeni pogoj, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank po 24. členu Zakon o varstvu potrošnikov. Stališča iz sodne prakse, ki jih citira toženka v tožbi, se nanašajo na prekrškovno področje, ne pa na upravni postopek, kakršen je tudi tu obravnavani. S tem, ko je tožnica dobila menice, je imela kredit že zavarovan, in to nesorazmerno višje od vrednosti kredita, zato ji z nepredložitvijo ostalih zavarovanj ne nastaja škoda.

6. Tožba je utemeljena.

7. Izpodbijane odločbe se po presoji sodišča ne da preizkusiti, ker njen izrek nasprotuje njenim razlogom. Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica z zahtevano predložitvijo potrebnih listin, ki pa jih je bilo glede na pogodbeni dogovor dopustno predložiti šele naknadno, izvajala nedopusten vpliv na odločitve potrošnikov po 8. členu ZVPNPP. Iz izreka izpodbijane odločbe pa izhaja, da se tožnici prepove enkrat mesečno zaračunavati pogodbeno kazen v višini 35 EUR, če potrošniki v 14 dneh po sklenitvi pogodbe in odobritvi kredita ne predložijo v skladu s pogodbo potrjene administrativne prepovedi na svoj osebni dohodek oziroma pokojnino ali poroštvene izjave poroka. Po presoji sodišča so citirani razlogi in izrek izpodbijane odločbe v medsebojnem nasprotju, saj splošne prepovedi zahtevati zavarovanja za dana posojila oziroma kredite ni, glede na ugotovitev, da je v obravnavanem primeru v nasprotju z zakonom, da tožnica potrošnikom daje na voljo dodaten rok po sklenitvi pogodb, da predložijo zahtevana zavarovanja šele naknadno, pa bi bilo po presoji sodišča tožnici na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP, kolikor bi bili za to izpolnjeni pogoji, kvečjemu mogoče prepovedati, da potrošnikom daje na voljo takšen dodaten rok, oz. ji zapovedati, da vsa zavarovanja zahteva že vnaprej oz. ob sklenitvi pogodbe.

8. Poleg navedenega je bilo po presoji sodišča v zadevi tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Namreč, upravna organa kot eno ključnih okoliščin ugotavljata, da naj se potrošniki dejansko naj ne bi zavedali posledic, ki jih prinašajo sklenjene kreditne pogodbe. O vprašanju zavesti in zavedanja potrošnikov pa ni bil voden nikakršen ugotovitveni postopek in v tej zvezi niso bili izvedeni nobeni neposredni dokazi, temveč sta upravna organa ugotovila le, da gre povečini za že predhodno zadolžene posameznike, zaradi česar sta sama, tj. brez dokazov v tej smeri, sklenila, da ti potrošniki pogodbe s tožnico sklepajo „v težki življenjski situaciji, ki bistveno vpliva na njihovo razsodnost“. Po presoji sodišča sta upravna organa pri tem izhajala iz nedopustno pokroviteljske predispozicije, da (i) gre za zadolžene posameznike v težki življenjski situaciji, in to celo do te mere, da (ii) je okrnjena njihova razsodnost. Za tako težak in resen odstop od osnovne premise, da so pravni subjekti polno razsodni in poslovno sposobni, ki je nujna za delovanje kateregakoli pravnega sistema, po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni podlage. Upoštevati je treba, da 8. člen ZVPNPP izhaja iz standarda povprečnega potrošnika, ki ga upravna organa v obravnavani zadevi sploh nista napolnila, poleg tega pa po presoji sodišča nikakor ni mogoče reči, da so povprečni potrošniki, ki so zadolženi, nerazsodni. Ti isti ljudje se v vsakodnevnem življenju udeležujejo volitev, so subjekti javnopravnih razmerij ter denimo uveljavljajo socialne pravice in izpolnjujejo davčnopravne obveznosti, nenazadnje pa vstopajo tudi v druga civilnopravna razmerja in odgovarjajo za svoja dejanja tudi po kaznovalnem pravu. Upravna organa tudi nista ugotavljala pravno pomembnega dejstva, ali bi potrošniki, ki so s tožnico sklenili kreditne pogodbe aprila 2017, lahko pridobili in predložili dogovorjena zavarovanja pred ali ob sklenitvi kreditne pogodbe. O (ne)možnosti pridobitve in predložitve poroštev pa sploh ni bilo nobenega konkretnega ugotovitvenega postopka.

9. Upravna organa sta predložitev dogovorjenih zavarovanj označila za obveznost, ki jo je takorekoč nemogoče izpolniti, kar po presoji sodišča predstavlja napačen sklep glede dejanskega stanja. Na vzorcu sedmih delodajalcev je bilo namreč ugotovljeno, da štirje delodajalci upravne administrativne prepovedi potrjujejo (od česar dva nanje navedeta tudi druge obstoječe prepovedi in sodne izvršbe), le trije jih ne potrjujejo. Na podlagi takšnih dejstev po presoji sodišča ni mogoče skleniti, da je tožnica seznanjena s tem, da kreditojemalci ne morejo pridobiti potrjenih prepovedi. Upravna organa sta tudi ugotovila, da obstaja možnost oškodovanja potrošnikov, saj ti plačujejo 35 EUR mesečno za pogodbeno kazen, kljub temu, da plačujejo obroke po pogodbi. Tudi v tem pogledu je bil po presoji sodišča napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, saj civilno pravo konceptualno izhaja iz načela volenti non fit iniuria, potrošniki pa imajo na voljo celo vrsto institutov, s katerimi bi se lahko takšnemu plačilu, kolikor so za to izpolnjeni pogoji izognili, denimo, uveljavljanje napak volje ali celo poslovne nesposobnosti, nemožnosti izpolnitve ali čezmernega prikrajšanja, konvalidacije nične oderuške pogodbe, ničnosti tozadevnih določil splošnih pogojev, zmanjšanja pogodbene kazni, idr. Kolikor bi torej potrošniki lahko resnično bili oškodovani, po presoji sodišča tega ne bi bilo mogoče pripisati (zgolj) tožnici.

10. Zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je bilo v zadevi posledično tudi materialno pravo nepravilno uporabljeno. Upravna organa standarda agresivne poslovne prakse iz 8. člena ZVPNPP po presoji sodišča nista napolnila, saj nista opredelila, (i) kako naj bi tožnica nedopustno vplivala na potrošnike - po presoji sodišča namreč, kot že obrazloženo, splošne prepovedi zahtevati zavarovanja za dana posojila oziroma kredite ni, ravno tako pa v civilnopravni sferi ni prepovedan dogovor o pogodbenih kaznih za primer kršitve nedenarnih pogodbenih obveznosti, in (ii) kako bi ravnal oziroma izbiral povprečen potrošnik - po presoji sodišča namreč ni mogoče izhajati iz apriorne predpostavke, da naj se (povprečni) potrošniki dejansko naj ne bi zavedali posledic in obveznosti, ki jih zanje prinašajo sklenjene pogodbe.

11. Ker so bila v obravnavanem primeru pri odločanju bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; 2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1) ter ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju (3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), posledično pa je bilo tudi materialno pravo nepravilno uporabljeno, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj toženka, ob upoštevanju stališč sodišča o zadevi ponovno odloči.

12. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na podlagi Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

13. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in listin iz upravnega spisa razvidno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, zato ni bilo treba na glavni obravnavi izvajati dokazov, ki jih je predlagala tožnica.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 876/2017-20
• UPRS sodba II U 141/2016
• UPRS Sodba IV U 176/2016-12