UPRS Sodba III U 308/2016-8

Jedro

Registracija obravnavanega uvoza (carinske deklaracije, sestavljene po modelu EUL) v sistem SICIS je omogočila ustrezno identifikacijo uvoza, zagotovila pravilen retroaktiven izračun razširjene protidampinške dajatve in s tem zadostila zahtevam Osnovne uredbe in Uredbe o preiskavi.

Ugovor tožnic, da bi se morala v obravnavanem postopku po členu 13(1) Osnovne Uredbe izračunati "nova" stopnja protidampinške dajatve je neutemeljen. Ker gre za postopek razširitve (zaradi izogibanja) že obstoječe protidampinške dajatve, je stopnja lahko določena le v višini tiste dajatve, za katero je bilo v postopku preiskave ugotovljeno izogibanje, kot je bilo to v konkretnem primeru.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z uvodoma navedeno odločbo z dne 24. 7. 2015 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) določil dokončno protidampinško dajatev za 800 setov otroških koles, uvrščenih v tarifno oznako 8712 00 30 KN in TARIC kodo 20, poslanih iz Filipinov, sproščenih v prost promet po postopku 4200 (sprostitev blaga v prost promet z davčno oproščeno dobavo v drugo državo članico) z uvozno carinsko deklaracijo MRN št. ... z dne 24. 3. 2015 Oddelka za carinjenje Koper, v višini 24.106,95 EUR, obračunano od osnove 49.705,05 EUR, po stopnji 48,5 % (1. točka izreka). Odločil je, da sta navedeni carinski dolg tožnici dolžni solidarno poravnati v roku 10 dni po vročitvi izpodbijane odločbe, sicer bo za plačilo uveden postopek prisilne izterjave in bodo zaračunane zakonske zamudne obresti (2. točka izreka), da stroški postopka niso bili priglašeni in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3. in 4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ naknadno preverjanje zadevne carinske deklaracije opravil na podlagi določb 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju: CZS). Pri utemeljitvi odločitve se sklicuje še na določbe Uredbe 1225/2009/ES¹ (v nadaljevanju: Osnovna uredba) in Uredbe 938/2014/EU² (v nadaljevanju: Uredba o preiskavi) ter na določbe Uredbe 2015/776/EU³ (v nadaljevanju: Uredba o izogibanju), v skladu s katero (člen 1(1)) se protidampinška dajatev obračuna (tudi) za uvoz dvokoles in drugih podobnih koles (oznaka KN 8712 00 30, kot je tudi zadevno blago), poslanih iz Filipinov, ne glede na to, ali so deklarirani kot izdelek iz Filipinov ali ne, razen tistih, ki so jih proizvedle družbe, navedene v preglednici v členu 1, pri čemer se protidampinška dajatev določi tako, kot je (bila) uvedena z določbo člena 1(2) Uredbe 502/2013/EU⁴ (v nadaljevanju: Izvorna uredba), s katero je bila določena dokončna protidampinška dajatev na uvoz koles s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, to je v višini 48,5 %.

3. Prvostopenjski organ je tako za blago, deklarirano z deklaracijo z dne 24. 3. 2015, za katero je bila registracija opravljena na podlagi Uredbe o preiskavi (člen 2), od carinske osnove v višini 49.705,05 EUR, izračunal protidampinško dajatev v znesku 24.106,95 EUR (po stopnji 48,5 %). Z vsem navedenim je pred izdajo izpodbijane odločbe seznanil tožnici z vročitvijo zapisnika o naknadnem preverjanju carinske deklaracije, št. DT 4248-343/2015-5 z dne 12. 6. 2015. Glede na navedbe v odgovoru na zapisnik, ki jih je podala prva tožnica (deklarant), prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bil predmetni uvoz ustrezno registriran. Iz spletne aplikacije TARIC Evropske komisije na dan vložitve predmetne deklaracije (24. 3. 2015) za blago iz tarifne oznake 8712 00 30 KN in TARIC kodo 20 je razviden ukrep Registracija uvoza – Protidampinška/izravnalna dajatev z oznako TM838 (ukrep registracije uvoza je veljal od 4. 9. 2014 do 19. 5. 2015). Opomba TM838 ima pojasnilo: "Za registrirani uvoz se lahko retroaktivno uvedejo protidampinške dajatve v primeru, da se s preiskavo glede možnega izogibanja določenim obstoječim protidampinškim ukrepom odkrije, da je prišlo do takega izogibanja (več informacij v Uredbi Komisije (EU) št. 938/2014, UL L 263, str. 5)." Obračun dokončne protidampinške dajatve pa je bil izveden na podlagi člena 1(3) Uredbe o izogibanju. Glede na njen 4. člen je navedena uredba začela veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije (začetek veljavnosti 20. 5. 2015) in je v celoti zavezujoča ter se neposredno uporablja v vseh državah članicah. V nadaljevanju obrazložitve se prvostopenjski organ sklicuje še na določbe prvega odstavka 220. člena, 201. člena ter prvega odstavka 214. člena CZS.

4. Drugostopenjski organ je pritožbi tožnic zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Iz njegove obrazložitve izhaja, da se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, dodaja pa še, da je bistveno, da je Uredba o preiskavi začela veljati 4. 9. 2014, torej pred izvedbo predmetnega uvoza dne 24. 3. 2015. V zvezi s pritožbenim ugovorom glede (ne)ustreznosti registracije uvoza drugostopenjski organ pojasni, da niti v Osnovni uredbi niti v Uredbi o preiskavi niso bili opredeljeni pogoji, pod katerimi morajo države članice opraviti registracijo, zato države članice podrobna pravila določijo tako, da se pravilno zagotovi retroaktivno obračunavanje razširjenih protidampinških dajatev. V konkretnem primeru slovenski carinski organi niso sprejeli posebnih ukrepov za registracijo uvoza iz Filipinov, pač pa so uporabili običajni postopek za registracijo carinske deklaracije v slovenski carinski informacijski sistem (SICIS). Takšna registracija izpolnjuje zahteve, saj ne dopušča dvoma glede identifikacije uvoza zadevnega blaga in omogoča zbiranje vseh relevantnih informacij, zato je skladna z določbo člena 14(5) Osnovne uredbe. Pri tem se drugostopenjski organ sklicuje na sodbo Sodišča EU v zadevi C-667/11 ter pojasnjuje, da je prva tožnica, ko je v elektronski obliki vložila carinsko deklaracijo, imela možnost v TARIC-u videti opozorilo, ki ga je prvostopenjski organ opredelil v izpodbijani odločbi, in se tako ustrezno zavarovati pred morebitno naknadno izterjavo. V zvezi s pritožbenim ugovorom glede višine protidampinške dajatve pa drugostopenjski organ odgovarja, da izpodbijana odločba temelji na veljavnih uredbah, ki so v celoti zavezujoče in se neposredno uporabljajo v vseh državah članicah ter predpisujejo, za katero blago je treba obračunati protidampinške dajatve, katere družbe so izvzete glede obračuna in v kakšni višini naj se dajatve obračunajo za "druge družbe". Pravilnost ugotovitev, na temelju katerih so bile uredbe sprejete, tako ne more biti predmet obravnave v tem postopku.

5. Tožnici se z izpodbijano odločbo ne strinjata, zato vlagata tožbo v upravnem sporu. Kot navajata, tožbo vlagata iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi.

6. V tožbi navajata, da je nujen pogoj za uvedbo postopka, kot je obravnavani, to, da je uvoz pravilno registriran. Pri tem se sklicujeta na člen 14(5) Osnovne uredbe, 20. točko Uredbe o preiskavi ter na določbo člena 1(3) Uredbe o izogibanju. Ugovarjata, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali je bila registracija uvoza dejansko izvedena. Menita, da je zmotno stališče prvostopenjskega organa, da je pogoju registracije zadoščeno z registracijo ukrepa v TARIC sistemu, saj gre v tem primeru kvečjemu za opozorilo, da do registracije uvoza lahko pride, sama opomba v TARIC sistemu pa še ne pomeni, da je bil posamezni uvoz tudi dejansko registriran. Prvostopenjski organ bi zato moral uvoz registrirati v sistemu in to registracijo v izpodbijani odločbi opredeliti ter tožnici z njo seznaniti. Obveznost registracije uvoza pri retroaktivnem obračunu protidampinških dajatev izhaja tudi iz stališča Sodišča EU v zadevi C-667/11, iz v upravnem postopku predloženega elektronskega sporočila belgijskih carinskih organov z dne 5. 6. 2015, implicitno pa tudi iz sodbe tukajšnjega sodišča v zadevi III U 61/2013. Drugostopenjski organ je dejansko stanje glede registracije uvoza ugotovil drugače in širše kot prvostopenjski. Ugotovil je namreč, da je bila registracija opravljena z vpisom v SICIS, v svoji odločbi pa ni navedel, na podlagi katerega dokaza je prišel do te ugotovitve, zato je bistveno kršil določbe postopka, saj izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti.

7. V nadaljevanju tožbe tožnici ugovarjata uporabljeni stopnji odmere protidampinške dajatve v višini 48,5 %. Menita, da je nerazumno visoka, izpodbijana odločba pa tudi ne vsebuje obrazložitve glede izračuna dejanskega vpliva dampinga in njegove škode na gospodarstvo EU. Da avtomatizem v tovrstnih postopkih ni vselej na mestu, je potrdilo tudi Splošno sodišče EU v zadevah T-412/13 in T-413/13. Ugovor nerazumne višine protidampinške dajatve je prva tožnica (sicer posredno) podala že v pripombah na zapisnik, prvostopenjski organ pa se do njega ni opredelil, saj je navedel le, da je takšen obračun predpisan. Uredba o izogibanju stopnje protidampinške dajatve v višini 48,5 % podrobneje ni utemeljila, Komisija namreč ni opredelila "stopnje dampinga" oziroma "stopnje škode", ki bi jo izračunala. S tem, ko je protidampinško dajatev za izvoznike iz Filipinov določila v višini 48,5 % (torej ob upoštevanju 48,5 % dajatve za uvoz iz Ljudske republike Kitajske), ne da bi tekom preiskave o izogibanju protidampinško dajatev izračunala (na podlagi "stopnje dampinga" oziroma "stopnje škode"), je kršila določbo člena 13(1) Osnovne uredbe (v smislu njenega konteksta in namena). V členu 9(4) Osnovne uredbe je namreč določeno pravilo najnižje možne dajatve (t.i. lesser duty rule), ki zahteva ugotovitev, ali je znesek predvidenih dajatev nujen, da odstrani škodo, ki jo ima industrija skupnosti. Kontekst določbe člena 13(1) Osnovne uredbe nadalje vključuje tudi določbo člena 9(5) iste uredbe, ki predpisuje, da se protidampinška dajatev v vsakem posameznem primeru uvede v ustreznem znesku. Uredba o izogibanju zato krši določbo člena 13(1) Osnovne uredbe, kar terja razveljavitev Uredbe o izogibanju. V nadaljevanju tožbe tožnici navajata podatke o uvoznih cenah predmetnih koles ter maloprodajnih cenah primerljivih koles, ki po njunem mnenju izkazujejo, da je obračun protidampinških dajatev v konkretnem primeru neutemeljen, sploh v višini 48,5 %. Poudarjata, da sta povzete ugovore glede višine protidampinške dajatve podali že v pritožbi, a se drugostopenjski organ do njih ni vsebinsko opredelil.

8. Tožnici zato menita, da je Uredba o izogibanju neveljavna, ker krši določbo člena 13(1) Osnovne uredbe. Dodajata, da je Komisija EU v predmetni zadevi ugotovila, da je dobavitelj izdelal kolesa na Filipinih. Iz Uredbe o izogibanju izhaja, da je bila Komisija EU sposobna izračunati individualno stopnjo za dobavitelja (uvodna izjava 44), izračunala je tudi "stopnjo dampinga" in "stopnjo škode" za Filipine v preiskavi o izogibanju, zato bi morala izračunati stopnjo dajatve, primerno za dobavitelja (člen 13(1) v zvezi s členom 9(5) Osnovne uredbe). Uredba o izogibanju nadalje potrjuje, da je bila "stopnja dampinga", izračunana za dobavitelja, nižja od stopnje dajatev v višini 48,5 %, ki je bila uporabljena za dobaviteljeve izvoze (uvodna izjava 152). S tem, ko je bila določena višja stopnja dajatev od stopnje dampinga, Uredba o izogibanju krši člen 13(1) v zvezi s členom 9(4) Osnovne uredbe. Tožnici zato sodišču predlagata, naj Sodišču EU v reševanje odstopi predhodni vprašanji: 1.) Ali je Uredba o izogibanju neveljavna, kolikor krši določbo člena 13(1), interpretirano v povezavi s členom 9(5) Osnovne uredbe, ker v konkretnem primeru ne uvaja protidampinških dajatev za dobavitelja tožnic v primernem znesku? 2.) Ali je Uredba o izogibanju neveljavna, kolikor krši določbo člena 13(1), interpretirano v povezavi s členom 9(4) Osnovne uredbe, ker uvaja tako stopnjo dajatev za dobavitelja tožnic, ki je višja od stopnje dampinga?

9. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Z izpodbijano odločbo je bila tožnicama v plačilo naložena protidampinška dajatev v višini 24.106,95 EUR za uvoz koles iz Filipinov po carinski deklaraciji z dne 24. 3. 2015 (natančna opredelitev blaga je razvidna iz izreka izpodbijane odločbe). Za plačilo dolga tožnici odgovarjata solidarno.

12. V zadevi je za tožnici sporno dvoje. Prvič ugovarjata, da predmetni uvoz ni bil ustrezno registriran, zaradi česar je obračun protidampinške dajatve neupravičen, drugi tožbeni razlogi pa se nanašajo na stopnjo protidampinške dajatve v višini 48,5 %. Tožnici menita, da je stopnja previsoka in da je Uredba o izogibanju v delu, v katerem določa tolikšno stopnjo, neveljavna.

13. V obravnavanem primeru je bila z Izvorno uredbo (po vmesnem pregledu) določena dokončna protidampinška dajatev na uvoz blaga, kot je zadevno, s poreklom iz Ljudske republike Kitajske. V skladu s členom 13(1) Osnovne uredbe se lahko protidampinške dajatve, ki se uvedejo na podlagi te uredbe, razširijo na uvoz podobnih izdelkov iz tretjih držav ali njihovih delov, kadar pride do izogibanja veljavnim ukrepom. Člen 13(3) Osnovne uredbe določa, da se preiskave začnejo na podlagi uredbe Komisije, ki carinskim organom lahko daje tudi navodila, da uvoz registrirajo v skladu s členom 14(5) Osnovne uredbe. Iz člena 13(3) Osnovne uredbe nadalje izhaja, da ob ugotovljenem izogibanju razširitev že uvedenih dokončnih ukrepov začne veljati z datumom, na katerega je bila uvedena registracija na podlagi člena 14(5) Osnovne uredbe. Slednji določa, da lahko Komisija da navodilo pristojnim nacionalnim organom, da izvedejo ustrezne ukrepe za registriranje uvoza, tako da bi bilo ukrepe, razširjene na zadevne proizvode, pozneje mogoče uporabiti proti temu uvozu od dneva takšne registracije naprej. Registriranje se uvede z uredbo, v kateri je naveden namen te aktivnosti in, če je to primerno, ocenjen znesek možnih bodočih obveznosti. Obvezna registracija uvoza ne sme trajati več kot devet mesecev. Uredba o preiskavi je v skladu s členoma 13(3) in 14(5) Osnovne uredbe s členom 2 uvedla registracijo uvoza zadevnih proizvodov, poslanih iz Filipinov. Uredba o izogibanju pa nadalje določa, da se na podlagi ugotovljenega izogibanja dokončna protidampinška dajatev, uvedena z Izvorno uredbo, razširi na uvoz teh proizvodov, poslanih iz Filipinov, ne glede na to, ali so deklarirani kot izdelek s poreklom iz Filipinov.

14. Iz citiranih določb izhaja, da niti v Osnovni uredbi niti v Uredbi o preiskavi niso opredeljeni nobeni pogoji, pod katerimi morajo države članice opraviti registracijo.

15. Tožnici menita, da bi moral prvostopenjski organ na podlagi citiranih določb uvoz (posebej) registrirati tako, da bi registracijo jasno opredelil in z njo tožnici seznanil ob predložitvi deklaracije. Iz stališč, ki jih je Sodišče EU zavzelo v zadevi C-667/11, ob enakem pravnem stanju, kot je v obravnavani zadevi⁵, izhaja, da posebna registracija uvoza v smislu, kot zatrjujeta tožnici, za veljaven obračun protidampinške dajatve ni nujna. Sodišče EU se je namreč v navedeni zadevi, ko bolgarski carinski organi niso sprejeli posebnih ukrepov za registracijo uvoza, izreklo, da običajni postopek za registracijo carinskih deklaracij, pripravljenih po modelu EUL, v bolgarski integrirani informacijski sistem, izpolnjuje zahteve iz člena 14(5) Osnovne uredbe in upoštevnih določb zadevnih uredb, ker ne dopušča dvoma glede identifikacije vseh obdavčljivih uvozov zadevnih proizvodov in omogoča učinkovito zbiranje vseh razpoložljivih informacij, zato da se zahteva pravilno retroaktivno obračunavanje razširjenih protidampinških dajatev. Sodišče EU je pri odločitvi izhajalo iz (edinega) namena uredbe o razširitvi protidampinške dajatve, ki je v zagotovitvi njene učinkovitosti in preprečitvi izogibanja protidampinški dajatvi.

16. V konkretnem primeru je drugostopenjski organ v svoji odločbi navedel, da je bil predmetni uvoz registriran po običajnem postopku, z registracijo carinske deklaracije v slovenski carinski informacijski sistem (v nadaljevanju: SICIS), brez posebnih ukrepov. Povedano je sicer navedel šele drugostopenjski organ, za kar pa je imel podlago v določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, prim. 248. člen in prvi odstavek 251. člena).

17. V obravnavani zadevi je bila nesporno carinska deklaracija vložena v elektronski obliki. Glede na določbo 3. člena Pravilnika o izpolnjevanju enotne upravne listine, elektronskem poslovanju s Carinsko upravo Republike Slovenije in o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskih postopkih, ki je veljal v času vložitve carinske deklaracije in izdaje izpodbijane odločbe (v nadaljevanju: Pravilnik), je predstavljala deklaracija, izdelana z uporabo sistema za računalniško obdelavo podatkov, enotno upravno listino (EUL). V skladu z Navodilom o izvajanju carinjenja blaga v primeru, ko je vložena elektronska deklaracija, št. 2/2008 (v nadaljevanju: Navodilo, v zvezi s tem glej 4. člen Pravilnika), vloži deklarant elektronsko carinsko deklaracijo za kateri koli postopek tako, da pošlje podatke v SICIS (7. točka Navodila). Veljavna carinska deklaracija, poslana v SICIS, je sprejeta takrat, ko sistem po prejetem sporočilu o predložitvi blaga s strani deklaranta dodeli deklaraciji MRN (10. točka Navodila), o čemer je deklarant tudi obveščen (5. točka Navodila).

18. Predmetni carinski deklaraciji je bila v sistemu SICIS določena MRN oznaka ..., ki jo je sistem določil avtomatično po sprejemu deklaracije (10. točka Navodila) in ki je navedena tudi v izreku izpodbijane odločbe. Tožnicama ne more biti neznano, da je na podlagi MRN oznake mogoče identificirati pošiljko v carinskem sistemu. Da je bilo na podlagi registracije predmetne carinske deklaracije v sistem SICIS mogoče učinkovito zbrati vse razpoložljive informacije in zadevni uvoz zanesljivo identificirati, pa kaže tudi sama izdaja izpodbijane odločbe, pri čemer tožnici niti ne ugovarjata, da bi toženka zadevni uvoz kakorkoli napačno identificirala (npr. da pri uvozu ni šlo za zadevno blago, da blago ni bilo poslano iz Filipinov, da uvoz ni bil opravljen v obdobju, za katero je določen retroaktiven obračun), čemur služi registracija, glede na stališče Sodišča EU v zadevi C-667/11.

19. Na podlagi obrazloženega in ob upoštevanju opisanih stališč Sodišča EU, tukajšnje sodišče zaključuje, da je registracija predmetnega uvoza (carinske deklaracije, sestavljene po modelu EUL) v sistem SICIS omogočila ustrezno identifikacijo uvoza, zagotovila pravilen retroaktiven izračun razširjene protidampinške dajatve in s tem zadostila zahtevam iz pravne podlage, navedene v 13. točki te obrazložitve. Zaradi vsega navedenega so neutemeljeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na (ne)ustreznost registracije uvoza, in tudi s tem povezani očitki o bistvenih kršitvah določb postopka. Tožnici glede na razloge te sodbe ne moreta uspeti s sklicevanjem na elektronsko sporočilo uslužbenke belgijskih carinskih organov z dne 5. 6. 2015, neutemeljeno pa je tudi njuno sklicevanje, da naj bi tukajšnje sodišče v zadevi III U 61/2013 zavzelo stališče, da je treba tovrstni uvoz posebej registrirati. V sodbi, III U 61/2013 z dne 7. 3. 2014, se je namreč sodišče opredelilo le do dopustnosti retroaktivnega obračuna protidampinških dajatev, ni se pa opredelilo do ustreznosti registracije uvoza, saj je ta tožbeni ugovor štelo za nedovoljeno tožbeno novoto.

20. Toženka je protidampinško dajatev izračunala po 48,5 % stopnji. Člen 1(1) Uredbe o izogibanju je namreč dokončno protidampinško dajatev, ki se uporablja za "vse druge družbe", uvedeno s členom 1(2) Izvorne uredbe, razširil na uvoz zadevnega blaga iz Filipinov. V členu 1(2) Izvorne uredbe je stopnja dokončne protidampinške dajatve za "vse druge družbe" določena v višini 48,5 %. Navedeni uredbi sta splošno veljavni, v celoti zavezujoči in neposredno uporabljivi.

21. Splošno sodišče EU se je že večkrat izreklo, da morajo carinski organi držav članic naložiti plačilo dajatev, naloženih s protidampinško uredbo, ne da bi pri tem imeli kakršno koli polje proste presoje (npr. sodba z dne 10. oktobra 2017 v zadevi T-435/15, 54. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa). Da morajo države članice protidampinške dajatve pobirati po določeni stopnji, izhaja tudi iz določbe člena 14(1) Osnovne uredbe, po kateri začasne ali dokončne protidampinške dajatve uvede uredba, pobirajo pa jih države članice v obliki, po določeni stopnji in v skladu z drugimi kriteriji, določenimi v uredbi, ki uvaja takšne dajatve. Da so carinski organi pri obračunu vezani na stopnjo, kot je določena v uredbi, sta tožnicama pojasnila že oba upravna organa, zato so neutemeljeni tožbeni ugovori o nepravilni uporabi materialnega prava in bistveni kršitvi določb postopka, ker se toženka ni spustila v vsebinsko obravnavo (nadaljnjih) tožbenih ugovorov glede neustreznosti in nepravilnosti stopnje protidampinške dajatve.

22. Tožnici menita, da je Uredba o izogibanju neveljavna, saj pri določitvi stopnje dajatve nista bili upoštevani višina dampinga oziroma višina škode na gospodarstvo EU v smislu določb člena 9(4) in 9(5) Osnovne uredbe, pač pa je bila stopnja dajatve (avtomatično) določena tako, kot je (bila) določena v Izvorni uredbi. Menita, da bi za njunega dobavitelja Komisija EU morala izračunati individualno stopnjo dajatve, saj iz uvodne izjave 44 Uredbe o izogibanju izhaja, da je razpolagala z ustreznimi podatki. Na tej podlagi, ki jo v tožbi dodatno utemeljujeta, tožnici sodišču predlagata, naj Sodišču EU v reševanje odstopi predhodni vprašanji v zvezi z (ne)veljavnostjo Uredbe o izogibanju, navedeni v 8. točki obrazložitve te sodbe.

23. Sodišče navedenemu predlogu ni sledilo, saj meni, da so razlogi, ki jih za neveljavnost Uredbe o izogibanju navajata tožnici, neutemeljeni in da je Uredba o izogibanju za tožnici v celoti veljavna, torej tudi v delu določitve stopnje protidampinške dajatve.

24. Uredba o izogibanju je bila izdana po tem, ko je bil ugotovljen obstoj izogibanja že obstoječi protidampinški dajatvi, ki je bila določena za uvoz zadevnega blaga iz Ljudske republike Kitajske z Izvorno uredbo. Pogoji za to, da se lahko že obstoječa protidampinška dajatev razširi, so določeni v členu 13(1) Osnovne uredbe ter se razlikujejo od pogojev za ukrepe v skladu s členom 5 Osnovne uredbe, v zvezi s katerimi sta upoštevni določbi člena 9(4) in 9(5) Osnovne uredbe, na kateri se sklicujeta tožnici.

25. Splošno sodišče EU se je že izreklo o tem, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da je v skladu s členom 13(1) Osnovne uredbe izkazan obstoj izogibanja protidampinškim ukrepom, med drugim v sodbi z dne 19. aprila 2018 v zadevi T-462/15, v kateri je presojalo prav veljavnost Uredbe o izogibanju, kateri veljavnost oporekata tožnici. V 53. točki obrazložitve navedene sodbe je Splošno sodišče EU navedlo, da je v skladu s členom 13(1) Osnovne uredbe obstoj izogibanja protidampinškim ukrepom izkazan, če so izpolnjeni štirje pogoji. Prvič, iti mora za spremembo v trgovinskih vzorcih med tretjo državo in Unijo ali med posameznimi družbami v državi, v kateri veljajo ukrepi, in Unijo. Drugič, do te spremembe mora priti zaradi prakse, postopka ali dejavnosti, za katere razen uvedbe dajatve ni zadostnega vzroka ali niso gospodarsko upravičeni. Tretjič, obstajati morajo dokazi, da je industriji Unije nastala škoda ali so bili oslabljeni popravljalni učinki protidampinških dajatev. Četrtič, obstajati morajo dokazi o obstoju dampinga. Iz uvodnih izjav Uredbe o izogibanju izhaja, da je Komisija glede Filipinov obrazložila obstoj vseh navedenih štirih pogojev, čemur tožnici niti ne ugovarjata. Stališče tožnic, da bi morala Komisija pri razširitvi protidampiške dajatve upoštevati tudi druge pogoje (iz člena 9(4) in 9(5) Osnovne uredbe, kot zatrjujeta tožnici) in na tej podlagi njunemu dobavitelju izračunati nižjo stopnjo dajatve, pa nima podlage v določbi člena 13(1) Osnovne uredbe, niti v drugih določbah Osnovne uredbe, niti v namenu razširitve (že obstoječe) protidampinške dajatve, niti v sodni praksi Splošnega sodišča EU, vključno s sodbama Splošnega sodišča EU z dne 19. marca 2015 v zadevah T-412/13 in T-413/13, na kateri se sklicujeta tožnici. V sodbi T-412/13 je Splošno sodišče EU v zvezi z uporabo podatkov tudi jasno izpostavilo razlikovanje med uredbami, ki se nanašajo na postopke proti izogibanju, in uredbami, ki se nanašajo na uvedbo dokončne protidampinške dajatve, preglede zaradi izteka ukrepov oziroma na vmesni pregled (158. točka obrazložitve). Tukajšnje sodišče tako zgolj še pripominja, da iz uvodne izjave 152 Uredbe o izogibanju izhaja, da je po razkritju že dobavitelj tožnic⁶ podal trditev, da je bila stopnja dampinga nižja kot stopnja dajatev obstoječih ukrepov in da zato razširitev ukrepov ni bila upravičena; Komisija je to trditev zavrnila z utemeljitvijo, da so izpolnjeni pogoji za uporabo ukrepov v skladu s členom 13 Osnovne uredbe, ki se razlikujejo od ukrepov v skladu s členom 5 Osnovne uredbe.

26. Iz vsega navedenega izhaja, da je neutemeljen ugovor tožnic, da bi se morala v postopku po členu 13(1) Osnovne Uredbe izračunati "nova" stopnja protidampinške dajatve. Ker gre za postopek razširitve (zaradi izogibanja) že obstoječe protidampinške dajatve, je stopnja lahko določena le v višini tiste dajatve, za katero je bilo v postopku preiskave ugotovljeno izogibanje, kot je bilo to v konkretnem primeru.

27. V ostalem se sodišče glede razlogov odločitve sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, dopolnjene z razlogi drugostopenjske odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1).

28. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da tožbeni ugovori niso utemeljeni. Izpodbijana odločba je pravilna in utemeljena na določbah uredb, na katere se sklicuje; v postopku, v katerem je bila izdana, pa tudi ni bilo kršitev pravil postopka, ki bi dajale podlago za njeno odpravo. Sodišče je zato tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

29. Tožnici v tožbi nista navajali novih dejstev ali dokazov, ki bi glede na zavzeta pravna stališča sodišča bili pomembni za odločitev. V tožbi sta smiselno predlagali preverjanje pri trgovcih v zvezi z maržami trgovcev pri prodaji primerljivih koles, s čimer želita dokazovati, da maloprodajna cena primerljivih koles ne dopušča obračuna protidampinške dajatve v višini 48,5 %. Glede na obrazložena stališča v zvezi s stopnjo protidampinške dajatve, dejstva, ki jih želita tožnici tako dokazovati, niso pomembna za odločitev. Sodišče je zato na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločitev sprejelo na seji.

-------------------------------
¹ Uredba Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti
² Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 938/2014 z dne 2. septembra 2014 o začetku preiskave glede morebitnega izogibanja protidampinškim ukrepom, uvedenim z Uredbo Sveta (EU) št. 502/2013 na uvoz koles s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, z uvozom koles, poslanim iz Kambodže, Pakistana in Filipinov, ne glede na to, ali je deklariran kot s poreklom iz Kambodže, Pakistana in Filipinov ali ne, in o registraciji takšnega uvoza
³ Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 2015/776 z dne 18. maja 2015 o razširitvi protidampinške dajatve, uvedene z Uredbo Sveta (EU) št. 502/2013 na uvoz koles s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, na uvoz koles, poslanih iz Kambodže in Pakistana ter Filipinov, ne glede na to, ali so deklarirana kot izdelki s poreklom iz Kambodže ali Pakistana ali s Filipinov ali ne
⁴ Uredba Sveta (EU) št. 502/2013 z dne 29. maja 2013 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 990/2011 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz koles s poreklom iz Ljudske republike Kitajske po vmesnem pregledu v skladu s členom 11(3) Uredbe (ES) št. 1225/2009
⁵ Primerjaj člen 2(1) Uredbe o preiskavi ter člen 2(1) Uredbe Komisije (EU) št. 966/2010 z dne 27. oktobra 2010 o začetku preiskave glede možnega izogibanja protidampinškim ukrepom, uvedenim z Uredbo Sveta (ES) št. 91/2009 za uvoz nekaterih pritrdilnih elementov iz železa in jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske pri uvozu nekaterih pritrdilnih elementov iz železa in jekla, poslanih iz Malezije, ne glede na to, ali so deklarirani kot izdelek s poreklom iz Malezije ali ne, in o registraciji takšnega uvoza, ki je bil pravna podlaga odločitve v zadevi C-667/11.
⁶ V postopku preiskave je bilo ugotovljeno, da sta v obdobju poročanja na Filipinih kolesa proizvajali dve družbi, pri čemer je bila ena družba izvzeta iz razširitve protidampinške dajatve (uvodna izjava 23 in člen 1(1) Uredbe o izogibanju).

Datum zadnje spremembe:

20.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 61/2013
• Sodba U 693/93
• Sodba I Up 803/2003