UPRS Sodba I U 1214/2019-7

Jedro

Za dodelitev izredne denarne socialne pomoči mora prosilec izkazovati predpisane pogoje, prav tako je izredna denarna socialna pomoč omejena tako po višini kot tudi časovno. Kot izhaja iz samega 33. člena ZSVarPre, je izredna denarna socialna pomoč namenjena kritju izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje in jih z lastnim dohodkom ni mogoče pokriti. Tožnik želi izredno denarno pomoč za stroške telefoniranja, dopisovanja, kopiranja in tiskanja, ti stroški pa tudi po mnenju sodišča niso povezani z osnovnim preživljanjem. Navedeni stroški tudi ne predstavljajo dobrin, ki bi jih tožnik nujno potreboval za preživetje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo prosilca (v nadaljevanju tudi tožnik) za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za vložitev pritožbe zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani V Ps 1367/2018 z dne 29. 5. 2019. Z navedeno sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo prosilčev zahtevek za priznanje izredne denarne socialne pomoči za stroške telefoniranja, dopisovanja, kopiranja in tiskanja. Ugotovilo je, da navedeni stroški niso izredni stroški povezani s preživljanjem, še zlasti, ker se prosilec nahaja v zavodu za prestajanje kazni zapora, kjer je v celoti poskrbljeno za njegovo preživljanje. Po 33. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) se lahko dodeli izredna denarna socialna pomoč v primeru, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti, oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje. Navedeno pomeni, da se izredna denarna socialna pomoč dodeli osebi samo v zares izrednih okoliščinah materialne ogroženosti. Prosilec je v zaporu, kjer je poskrbljeno za njegove osnovne življenjske potrebe, v konkretni situaciji se je znašel iz razlogov, na katere bi lahko vplival, stroški fotokopiranja in dopisovanja pa ne sodijo med izredne stroške vezane na preživljanje. Glede na navedeno je toženka ocenila, da prosilec ne izkazuje pogojev za priznanje izredne denarne socialne pomoči in zadeva, za katero prosi za BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh, zato je prošnjo prosilca zavrnilo na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju BPP).

2. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. Pojasnjuje, da 24. člen ZBPP organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec nima možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne. Pri tem gre predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, v omejenem obsegu pa organ opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti. To pomeni, da organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo sodbe. Toženka pa je posegla v vsebino sodnega varstva, ko se je poglobila v vsebino sodbe prvostopenjskega sodišča ter razsodila namesto Višjega delovnega in socialnega sodišča, brez da bi v odločbi navedla argumente tožnika, kateri so razlogi za pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. Toženka ni obrazložila oziroma zakonsko utemeljila stroškov, ki so vezani na preživljanje oziroma ni obrazložila, da stroški fotokopiranja in dopisovanja ne sodijo med izredne stroške vezane na preživljanje. Ne bi se smela površno sklicevati na 33. člen ZSVarPre, brez da bi podala obrazložitev konkretno za tožnikov primer. Prav tako toženka ni ugotovila, da za te stroške v zaporu ni poskrbljeno. V izpodbijani odločbi ni povzela sodbe prvostopenjskega sodišča, iz česar bi bili razvidni razlogi za pritožbo, zato se odločbe ne da preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, zato želi tožnik vložiti pritožbo. Sodišče je ugotavljalo dejstva, ki sploh niso bila predmet tožbe in o katerih toženka v izpodbijanem aktu sploh ni odločala. V sodbi tudi ni zakonsko utemeljeno in obrazloženo, zakaj stroškov telefoniranja, znamk, pisem in fotokopiranja ni mogoče šteti za izredne denarne stroške. Tožnik dodaja, da nikjer ni določeno, kako naj si posameznik zagotovi potrebna sredstva za uveljavljanje pravnih sredstev. Po njegovem mnenju je edini način za zagotovitev navedenih sredstev odobritev izredne denarne socialne pomoči. Ker v zaporu ni poskrbljeno za sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva in uveljavljanje pravice do pravnega sredstva, izredna denarna socialna pomoč pa se mu ne dodeli, se mu kršita ti pravici, kakor tudi 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, zato predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi in mu dodeli BPP oziroma podredno, da zadevo vrne pristojnemu organu v ponovni postopek.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravne spise.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP na podlagi 24. člena ZBPP. V skladu z navedeno določbo je pri dodelitvi BPP kot pogoj treba upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma če ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je med drugim pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Po določbah ZBPP se torej kot pogoj za odobritev BPP zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet BPP, imelo končni uspeh. Pri navedenem pogoju gre torej za presojo smiselnosti oziroma ekonomičnosti BPP, to je uresničevanja pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti.

6. Po podatkih spisa je tožnik zaprosil za dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani V Ps 1367/2018 z dne 29. 5. 2019, s katero je sodišče zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za priznanje izredne denarne socialne pomoči za stroške telefoniranja, dopisovanja, kopiranja in tiskanja. Štelo je, da navedeni stroški niso izredni stroški povezani s preživljanjem.

7. Na podlagi 33. člena ZSVarPre se kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali z lastnim dohodkom družine, ne more pokriti. Izredna denarna socialna pomoč, torej predstavlja posebno obliko denarne socialne pomoči, ki je namenjena pokrivanju izrednih primerov oziroma razlogov, zaradi katerih se posameznik ali družina znajde v položaju materialne ogroženosti, na te razloge pa ne more vplivati. Obstajati mora nek poseben, izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika ali družine ogroženo. V vlogi za izredno denarno socialno pomoč mora vlagatelj natančno navesti za kakšen namen potrebuje pomoč in opredeliti višino sredstev, ki jih potrebuje (prvi odstavek 34. člena ZSVarPre).

8. Po presoji sodišča je odločitev toženke, da tožnik ni izkazal objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP, pravilna. Za dodelitev izredne denarne socialne pomoči mora prosilec izkazovati predpisane pogoje, prav tako je izredna denarna socialna pomoč omejena tako po višini kot tudi časovno. Kot izhaja iz samega 33. člena ZSVarPre, je izredna denarna socialna pomoč namenjena kritju izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje in jih z lastnim dohodkom ni mogoče pokriti. Tožnik želi izredno denarno pomoč za stroške telefoniranja, dopisovanja, kopiranja in tiskanja, ti stroški pa tudi po mnenju sodišča niso povezani z osnovnim preživljanjem. Navedeni stroški tudi ne predstavljajo dobrin, ki bi jih tožnik nujno potreboval za preživetje. Prav tako tožnik ni izkazal okoliščin, da se je znašel v položaju materialne ogroženosti iz razlogov, na katere ni mogel vplivati. Tožnik je zaradi prestajanja zaporne kazni v zaporu, kjer je poskrbljeno za njegove osnovne življenjske potrebe. Glede na navedeno pritožba zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča tudi po mnenju sodišča ne bi imela izgledov za uspeh, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP.

9. Izpodbijana odločba je torej pravilna in zakonita, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Sodišče je o tožbi lahko odločilo na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov, saj tožnik v tožbi ni predlagal novih dokazov oziroma navajal novih okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev o zadevi. Zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2030/2019-7
• UPRS Sodba II U 116/2020-6
• UPRS Sodba II U 520/2017-9