UPRS Sodba I U 791/2019-9

Jedro

V obravnavani zadevi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik, ki zatrjuje, da je mladoleten in prihaja iz Maroka, izvorno državo zapustil zaradi družinskih težav. Glede na zatrjevano mladoletnost mu je bila v postopku postavljena zakonita zastopnica.

3. V nadaljevanju toženka povzema, kaj je tožnik povedal pri podaji prošnje in kaj na osebnem razgovoru. Po navedbah tožnika v izvorni državi živijo še njegov oče, mama in tri sestre, brat pa je odšel na pot skupaj z njim. Povedal je, da sta se v letu 2015 njegova starša ločila. Oče se je vrnil v puščavo, mama pa je ostala v mestu in se znova poročila. Sestre so ostale pri mami, on pa je z bratom odšel živet k očetu, vendar mu v puščavi ni bilo všeč. Pri mami ni mogel živeti, kar si je sicer želel, ker to ni dovolil njen novi partner. Maroko je zapustil, ker ni mogel živeti pri nobenem od staršev. Sicer pa v Maroku nikoli ni bil fizično ogrožen. V izvorni državi je končal osem razredov osnovne šole. Šolanje je zaključil leta 2012 zaradi svojih težav. Potem je opravljal razna priložnostna dela. Tudi po tem, ko je odšel živet v puščavo z očetom, se je včasih vrnil nazaj v mesto, in, kot je povedal, živel med puščavo in mestom. Kadar je bil v mestu, je prespal pri prijateljih ali pri teti. V puščavi mu ni bilo všeč, ker tam ni bilo šol, bolnišnic, vse je bilo oddaljeno. V hiši, kjer so živeli, niso imeli tekoče vode. Po vodo so morali do vodnjakov, ki so bili oddaljeni. Včasih jim lastnik vodnjaka ni dovolil vzeti vode. Tudi ko je bil v puščavi, je včasih hodil v šolo, vendar je ta oddaljena 15 km v eno smer. Zato je nazadnje Maroko zapustil, ker ni mogel nadaljevati šolanja in delati. Pri zbiranju denarja za zapustitev izvorne države so mu pomagali družina in prijatelji. Če bi se moral vrniti v Maroko, bi postal brezdomec, ker se nima kam vrniti. Država otrokom po 12 letu ne pomaga več. Otroci, ki živijo na ulici, morajo sodelovati z mafijo. V puščavo se ne bi vrnil, ker tam ni ničesar, in so tudi sosedje oddaljeni. V puščavi ga je strah škorpijonov in kač, do bolnišnice pa je daleč, 50 ali 55 km.

4. Toženka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da je imel v izvorni državi po ločitvi staršev ekonomske težave, saj je navajal, da je bilo življenje v puščavi slabo, v mestu pa ni mogel živeti, ker so najemnine drage. Poleg tega tožnik prihaja iz varne izvorne države. Tožnik ni navedel, da bi bil v Maroku na kakršenkoli način ogrožen. Maroko je zapustil izključno zato, ker sta se starša ločila, on pa je moral živeti v puščavi z očetom, kar mu ni bilo všeč. V mestu ni mogel živeti. Pri mami ni smel zaradi njenega novega partnerja, denarja za najem stanovanja pa ni imel. Nadaljevati je želel šolanje, kar pa ni mogel. Hotel se je zaposliti, zato sta z bratom zapustila Maroko. Toženka ugotavlja, da v tožnikovih navedbah ni tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko, upoštevaje njegove posebne okoliščine, zanj ni varen. Okoliščine, ki jih je tožnik navedel niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite po 20. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik po smislu svojih navedb kot razlog za zaščito navaja družinske in ekonomske razloge, saj v Maroku ni imel zaposlitve in posledično je imel slabo prihodnost. Ugotavlja, da iz tožnikovih izjav izhaja, da je šolanje opustil leta 2012, medtem ko sta se starša ločila leta 2015. Ločitev torej ne more biti razlog za opustitev šolanja. Njegova navedba, da se je šolal tudi v puščavi, se po ugotovitvah toženke ne sklada s preostalimi njegovimi navedbami, da je odšel v puščavo šele po ločitvi staršev leta 2015. Toženka meni, da bi tožnik lahko ostal pri očetu, vendar to ni želel. Ugotavlja, da pri tožniku ne gre za preganjanje iz razlogov določenih v Ženevski konvenciji. Tožnik je povedal, da v Maroku nikoli ni bil ogrožen, pa tudi šolanja ni zapustil zaradi družinskih razlogov. Očitno je, da tožnik ne beži pred preganjanjem ali resno škodo, saj je na izrecno vprašanje odgovoril, da v Maroku nikoli ni bil preganjan ali ogrožen, kar nedvomno dokazuje, da je Maroko zanj varna izvorna država. V zvezi s preostalimi tožnikovimi navedbami, in sicer, da ga je strah, da bi v Maroku postal brezdomec ali da bi moral krasti in prodajati mamila, pa toženka meni, da jih tožnik ni podkrepil s konkretnimi primeri, in gre zgolj za njegova predvidevanja, ki so, upoštevaje navedeno, za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite, nebistvena. Glede na navedeno je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1 v zvezi z 61. členom ZMZ-1. Ugotavlja, da zaradi vseh navedenih razlogov ni mogoče zaključiti, da bi prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve, morata biti individualno utemeljena, česar pa ni mogoče sklepati iz izjav tožnika. V izvorni državi tožniku ni grozila smrtna kazen ali usmrtitev, pa tudi ne mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen. Splošno znano tudi je, da v Maroku ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada. Glede na tožnikovo mladoletnost je upoštevala tako določbo petega odstavka 16. člena ZMZ-1 kot Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah, po katerih so otrokove koristi glavno vodilo. V izvorni državi ima tožnik še mamo, očeta in tri brate (pravilno sestre), s katerimi ni imel nobenih težav. Starša sta za njegov odhod vedela in mu celo dala nekaj denarja. Do odhoda iz države je živel v varnem okolju pri svojem očetu in tam imel urejeno bivališče, kamor se lahko vrne. Na podlagi tega toženka sklepa, da bi bil za tožnika ob vrnitvi v izvorno državo zagotovljen primeren sprejem in nega.

5. Tožnik vlaga tožbo zoper izdano odločbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek, podredno pa, da tožniku prizna status begunca oziroma pravico do subsidiarne zaščite. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. V tožbi tožnik poudarja, da prihaja iz neurejene družine in da po ločitvi staršev ni imel kje prebivati. Medtem, ko se je mama znova poročila, očim pa ga zavrača, je oče odšel živet v puščavo, kjer mu ne more nuditi osnovnih pogojev za življenje. Toženki očita, da se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na vsebino policijske depeše in na uradni zaznamek o podani izjavi oseb o nedovoljenem vstopu v Slovenijo, kjer pa so bile izjave tožnika zapisane brez sodelovanja zakonite zastopnice mladoletnega tožnika, zato se odločba nanje ne bi smela opreti. S tem v zvezi je podana kršitev 9. in 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (nadaljevanju ZUP), saj je na podlagi navedenega toženka štela, da je tožnik ekonomski migrant. Toženka v izpodbijani odločbi napačno ugotavlja, da tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo ne grozi resna škoda, saj naj bi imel v Maroku urejeno bivališče. V izpodbijani odločbi ni obrazložila, na podlagi česa sklepa, da se tožnik lahko vrne v kraj zadnjega bivališča. Tožnik je tekom upravnega postopka zatrjeval, da je v Maroku živel pri očetu v puščavi, občasno pa tudi pri prijateljih ali teti v mestu, vendar nikjer ni mogel ostati za stalno. Iz odločbe tudi ni razvidno, na podlagi česa toženka sklepa, da bo tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo zagotovljen primeren sprejem in nega. Okolje, v katerem živi tožnikov oče, ni primerno okolje za tožnika, tam se ne more izobraževati in nima možnosti za zadovoljevanje temeljnih človeških potreb (dostop do zdravstvene oskrbe, vode, hrane), kar v skladu s sodno prakso ESČP lahko predstavlja kršitev 3. člena EKČP (sodbe v zadevah Larioshima proti Rusiji z dne 23. 4. 2002, Budina proti Rusiji z dne 18. 6. 2009, M.S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011, Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji z dne 23. 2. 2012). Ugotovitev toženke, da se bo tožnik lahko nastanil pri starših, je napačna, saj je tožnik večkrat zatrdil, da to ni mogoče. Toženki očita kršitev materialnega prava zaradi neupoštevanja UNHCR-ovih smernic o otroških prošnjah za azil iz leta 2009, po katerih lahko tudi otroci ali manjša skupina otrok tvori določeno družbeno skupino, ki ima podlago za priznanje statusa begunca. Poleg navedenega toženka ni pridobila aktualnih informacij o stanju v izvorni državi, ki zadevajo posebnosti mladoletnikov kot prosilcev za azil, ki zatrjujejo, da se nimajo kam vrniti. Zaradi očitanih kršitev je dejansko stanje nepopolno oz. nepravilno ugotovila. Poudarja, da v tovrstnih postopkih za ugotavljanje dejstev zadošča že standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja lahko prišlo.

7. V odgovoru na tožbo se toženka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika. Tožnik je imel dovolj možnosti, da tekom upravnega postopka poda vse trditve v zvezi z razlogi, zakaj je zapustil izvorno državo in zakaj se vanjo ne more vrniti. Stvar dokazne presoje toženke pa je, ali je tožnik to tudi uspel izkazati. Pri svojem odločanju je toženka dolžna uporabiti podzakonski predpis, in sicer Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, ki ga je sprejela Vlada RS, in v kolikor prosilec ne uspe izkazati, da njegova izvorna država zanj ni varna, je potrebno prošnjo prosilca zavrniti kot očitno neutemeljeno, ne glede na to, kaj ima prosilec povedati glede informacij, na podlagi katerih je Vlada RS državo tožnika razglasila za varno. Pri tem se sklicuje na sodbo naslovnega sodišča I U 2452/2018 z dne z dne 14. 12. 2018. V zvezi s tožbenim očitkom, da tožnik v postopku ob prijetju s strani policije ni bil zastopan po zakoniti zastopnici, pa toženka pojasnjuje, da tožnik pred policijo še ni podal prošnje za mednarodno zaščito. Podal jo je šele, ko je bil odpeljan v Center za tujce. Takrat mu je bila tudi nemudoma postavljena zakonita zastopnica. Tako pri podaji prošnje za mednarodno zaščito kot na osebnem razgovoru pa je tožnik navajal enake razloge za mednarodno zaščito, ti pa so ekonomske narave, poleg tega pa še, da z očetom ni želel živeti v puščavi. Tožnik ni navedel nič takšnega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bil v izvorni državi preganjan oziroma da bi ob vrnitvi utrpel resno škodo.

8. Toženka je sodišče z vlogo z dne 14. 5. 2019 obvestila, da je bil s tožnikom istega dne opravljen dodaten razgovor v zvezi z razjasnitvijo starosti tožnika in vlogi priložila zapisnik (spis. priloga B1), iz katerega je razvidno, da je tožnik podal izjavo, da je rojen leta 2000 in ne 2002, kot je trdil pred tem. Sodišče je vlogo vročilo v izjavo tožnikovi pooblaščenki, ki je odgovorila, da pri tožbi vztraja in sodišču predlagala, da odloči na podlagi listinskih dokazov, medtem ko je predlog z zaslišanjem tožnika umaknila.

9. Glede na navedeno sodišče kot neosporavano ugotavlja, da je tožnik polnoleten in da so v tem pogledu neutemeljeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitve pravil postopka oz. uporabe materialnega prava, ki se tičejo starosti tožnika.

K točki I. izreka.

10. Tožba ni utemeljena.

11. O prošnji za mednarodno zaščito organ praviloma odloča v rednem postopku. ZMZ-1 izjemoma organu omogoča odločanje v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1 (5. alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1). Če je prosilec mladoletna oseba brez spremstva, zakon še bolj strogo določa pogoje za odločanje v pospešenem postopku, saj je ta možnost organu dana le v primeru uporabe koncepta varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (1. alineja drugega odstavka 49. člena istega zakona) oziroma če obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da prosilec predstavlja grožnjo za javni red, javno varnost ali državno varnost Republike Slovenije ali je bil zaradi tehtnih razlogov ogrožanja javnega reda, javne varnosti ali državne varnosti odstranjen iz države (2. alineja drugega odstavka istega člena). To pomeni, da lahko organ prošnjo mladoletnega prosilca zavrne, če ugotovi, da prosilec prihaja iz varne izvorne države in očitno ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, ker ne navaja tehtnih razlogov, ki bi utemeljevali zaključek, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država.

12. V času odločanja o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito se je tožnik izdajal za mladoletno osebo, kar je toženka upoštevala tako pri zagotavljanju procesnih garancij tožniku, ki se nanašajo na obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, ki jih podajo mladoletni prosilci za azil, kot tudi glede materialnopravne podlage za odločitev. Kot že navedeno, je toženka z vlogo 14. 5. 2019 sodišče obvestila, da je tožnik naknadno podal dodatno izjavo v zvezi z njegovo starostjo, čemur tudi pooblaščenka tožnika ni nasprotovala. Da tožnik sedaj velja za polnoletno in ne mladoletno osebo, je tako nesporno. Glede na navedeno so tožbeni očitki v zvezi s kršitvami pravil postopka oziroma neuporabo ali nepravilno uporabo materialnega prava, ki jih tožnik očita toženki prav v zvezi s starostjo tožnika, neupoštevni (glede postavitve zakonite zastopnice v postopku pred policijo, upoštevanja smernic UNHCR o otroških prošnjah za azil ter glede sprejema tožnika ob vrnitvi v izvorno državo) in se sodišče do njih ne bo posebej opredeljevalo.

13. V zvezi z ostalimi tožbenimi očitki pa je ugotoviti, da so ti neutemeljeni. Po pregledu spisa in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je ta pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se na podlagi pooblastila iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

14. Kot glavni razlog za odhod iz države je tožnik navajal družinske težave: potem, ko sta se starša leta 2015 ločila, je skupaj s starejšim bratom ostal pri očetu, ki je odšel živet nazaj v puščavo; tam ni imel osnovnih pogojev za življenje (oddaljenost šole, bolnišnice, niso imeli tekoče vode, nobenih bližnjih sosedov) in ni imel kje prebivati; zato sta skupaj z bratom izvorno državo zapustila. V Evropo je odšel z namenom, da bi se tu šolal in si kasneje našel zaposlitev. Sodišče se strinja z oceno toženke (stran 5 obrazložitve izpodbijane odločbe), da okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog za zapustitev izvorne države, ne predstavljajo podlage za preganjanje po določbah ZMZ-1. Ne ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ne iz osebnega razgovora s tožnikom ne izhaja, da tožnik pri očetu ne bi mogel živeti (oče ga ni pregnal, do njega ni bil nasilen), vendar tožniku življenje v puščavi ni bilo všeč. Tako nikakor ne more vzdržati njegova trditev, da ni imel kje živeti. Tudi v zvezi s tem, da se tožnik zaradi življenja puščavi ni mogel šolati, že toženka pravilno ugotavlja, da je tožnik šolanje opustil že leta 2012 medtem ko, sta se starša ločila 2015 in se je tožnik po ločitvi staršev z očetom preselil v puščavo.

15. Prav tako se sodišče strinja z oceno toženke, da je tožnikova nadaljnja izjava o tem, da ga je strah, da bi v Maroku postal brezdomec, da bi moral krasti in preprodajati mamila, ostala premalo konkretizirana in preveč pavšalna. Tožnik je bil tako pri podaji prošnje za mednarodno zaščito kot pri osebnem razgovoru zastopan po zakoniti zastopnici in pooblaščenki, vendar pa konkretnejših navedb ali dokaznih predlogov v tej smeri ni podal (23. člen ZMZ-1). V obravnavani zadevi je tako ugotoviti, da so bile te tožnikove navedbe preskope in preveč posplošene, da bi bilo moč očitati toženki, da tožniku ni dala možnosti, da bi se izjasnil o vseh pravno pomembnih dejstvih.

16. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je toženka tožniku na ustrezen način, tudi z aktivnim sodelovanjem uradne osebe pri postavljanju vprašanj, omogočila, da se izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite, in se nato opredelila do vseh njegovih pravno pomembnih navedb ter jih zavrnila s pravilno oceno kot nepomembne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Pristojni organ namreč tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017). Pristojni organ mora tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, vendar je po presoji sodišča, glede na obrazložitev izpodbijane odločbe, ki je skladna s podatki upravnih spisov, toženka v obravnavani zadevi navedeno tudi storila. Vse tožnikove relevantne navedbe je toženka dokazno ocenila in se opredelila do tožnikovih izjav, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča je dejansko stanje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljeno. Toženka je pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni podano dejansko stanje, ki ustreza definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ-1.

17. Pravilna je po presoji sodišča tudi ocena toženke, da so v konkretnem primeru podani pogoji za to, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena. Toženka je prošnjo tožnika sicer zavrnila na podlagi 1. alineje drugega odstavka 49. člena ZMZ-1, to je iz razloga, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1, upoštevaje zatrjevano mladoletnost tožnika. Toženka bi sicer prošnjo tožnika, ki ni mladoleten, v konkretnem primeru zavrnila tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Maroko je z Odlokom Vlade RS nedvomno razglašen za varno izvorno državo, sporno pa tudi ni, da je tožnik državljan Maroka, kar pomeni, da je kriterij iz 1. alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 v obravnavanem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že toženka, tudi kriterij iz 2. alineje, saj kot že zgoraj obrazloženo, iz spisa ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Maroko zanj ni varna izvorna država.

18. Sodišče se prav tako strinja z razlogi in zaključkom toženke, da v obravnavani zadevi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1 po katerem zajema resna škoda: - smrtno kazen ali usmrtitev; - mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; - resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih, česar tudi tožnik z zgolj pavšalnimi tožbenimi navedbami ni uspel izpodbiti.

19. Tožnik v tožbi še pravi, da če oseba nima sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, gre lahko za kršitev 3. člena EKČP in se ob tem sklicuje na sodno prakso ESČP. Sodna praksa ESČP, ki bi lahko bila relevantna za subsidiarno zaščito zaradi bivanjskih razmer v Maroku, se ne nanaša na situacijo, ko stranki grozi smrtna kazen ali usmrtitev (1. alineja 28. člena ZMZ-1). V Maroku tudi ni notranjega oboroženega spopada z visoko stopnjo diskriminatornega nasilja, da bi lahko prišla v poštev določba 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Določba 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ki (lahko) v zadevah varstva prosilcev za mednarodno zaščito ustreza določbi 3. člena EKČP,¹ pa bi lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v Maroko doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Ponižujoče ravnanje povzroča občutke strahu, podrejenosti, psihično trpljenje, kar lahko stre človekovo moralno in fizično držo, pri čemer lahko zadošča, da je posameznik ponižan v očeh žrtve, četudi ne tudi v očeh drugih. Morebiten namen poniževanja je treba upoštevati, vendar obstoj tega namena ni pogoj za to, da je podana kršitev te pravice.² Vendar pa bi v kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,³ ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo⁴, česar pa tožnik v konkretnem primeru niti ne uveljavlja.

20. Zatrjevano pomanjkanje dobrin v puščavi in tudi ekonomske razmere tožnika, po presoji sodišča ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov, zato toženka tudi ni imela obveznosti, da bi slednje stanje preverjala z vidika informacij, ki so javno dostopne; poleg tega pa tudi tožnik, ki je imel pooblaščence že v upravnem postopku, tega ni storil, da bi s tem ustvaril vsaj dvom z vidika pogojev za subsidiarno zaščito. Ne glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko tožnika, pa tožnik v konkretnem primeru očitno tudi ni izkazal pogojev (zgolj) za varstvo načela nevračanja, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia.

21. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. V predmetni zadevi sodišče tudi ni razpisalo glavne obravnave, saj je toženka ni predlagala, tožnik pa je predlog po svojem zaslišanju umaknil z vlogo z dne 17. 5. 2019. Torej nobena stranka ni predlagala izvedbo dokazov, ki bi jih bilo potrebno izvajati na obravnavi in bi bili pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 55. člena ZUS-1).

K točki II. izreka.

22. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče pa v zvezi s priglašenimi stroški še pripominja, da imajo svetovalci za begunce skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljen pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo.

-------------------------------
¹ Glej na primer: C-465/07, Elgafaji, 17. 2. 2009, odst. 28.
² Decision as to the admssibility Budina against Russia, app. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220.
³ Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 252-254, 263 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41.
⁴ Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41.

Datum zadnje spremembe:

16.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1058/2023-13
• UPRS Sodba I U 851/2023-14
• UPRS Sodba I U 593/2023-14