UPRS Sodba I U 1560/2018-15

Jedro

Upravni organ je že na podlagi javne listine (prekrškovne odločbe) z dokazno veljavo, kot jo določata prvi in drugi odstavek 169. člena (ZUP), imel zadostno podlago za ugotovitev, da je tožnik hranil orožje nepravilno in je na podlagi te ugotovitve lahko sklepal, da tožnik ni več zanesljiv in zato tudi ne upravičen do (nadaljnje) posesti orožja. Poleg navedene javne listine, ki že sama po sebi daje zadostno podlago za ugotovitev, da tožnik ni več zanesljiv, pa je upravni organ svojo odločitev oprl tudi na ustno izpoved tožnika, dano pri prvostopenjskem organu, kjer tožnik ni izpodbijal odločilne dejanske okoliščine, da je orožje ležalo razmetano vsepovsod po njegovi sobi (ker naj bi bilo pripravljeno za čiščenje) in na izpovedbe zaslišanih prič, ki jim je tudi sledil. Tožnik je bil pred izdajo odločbe tudi seznanjen z vsemi v ugotovitvenem postopku ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami in je v zvezi s tem tudi podal izjavo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo pod 1. točko izreka odločil, da se tožniku odvzame orožni list št. ... in v njem navedeno registrirano orožje; pod 2. točko izreka je odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in pod 3. točko izreka je odločil, da stroški v postopku niso nastali.

2. V svoji obrazložitvi navaja, da je postopek uvedel po uradni dolžnosti, na podlagi predloga PP Črnomelj, da so policisti te policijske postaje dne 12. 7. 2017 na naslovu A., opravljali hišno preiskavo pri B.B., tožnikovemu očetu in med opravljanjem hišne preiskave v sobi sina C.C. našli orožje, ki se je nahajalo v odklenjeni sobi, v kateri se je nahajala kovinska omara za shranjevanje orožja, ki je bila odprta, orožje pa se je nahajalo po različnih delih prostora. Tako je bila puška na postelji, ob njej nabojnik z nabojem, polavtomatska in malokalibrska puška sta bili prislonjeni ob posteljo, dvocevna puška je bila shranjena v odprti železni omari, pištola pa odložena na vrh omare, čeprav je bil v pištoli vstavljen nabojnik z desetimi naboji in sta bila med naboji najdena tudi dva naboja, za katera tožnik ni posedoval ustrezne orožne listine. PP Črnomelj je organu posredovala tudi pravnomočno odločbo o prekršku, s katero je bila tožniku zaradi prekrškov po 4. točki prvega odstavka 81. člena in po 7. točki prvega odstavka 81. člena Zakona o orožju (ZOro-1) izrečena globa v skupni višini 1.000,00 EUR in stranska sankcija odvzema streliva. V dokaznem postopku je organ pridobil tožnikovo izjavo, v kateri je tožnik izpostavil predvsem to, da je bil v času opravljanja hišne preiskave v službi in da je bilo orožje izven kovinske omare zato, ker ga je po službi nameraval očistiti. Zaslišal je tudi tožnikovega očeta in (oba) policista, ki sta navedenega dne opravljala hišno preiskavo na naslovu tožnikovega očeta, katerih navedbe tudi povzema. Tožnik je bil z ugotovitvami organa seznanjen in je tudi podal tudi svojo izjavo, ki jo organ tudi povzema in se do nje opredeljuje. Nato se organ sklicuje na določbe ZOro-1 ter zaključuje, da tožnik ni zanesljiv (3. točka drugega odstavka 14. člena ZOro-1) in torej ni primeren za nadaljnje posedovanje orožja, zaradi česar je bilo odločiti tako kot izhaja iz izreka te odločbe.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ tožniku utemeljeno odvzel orožno listino in orožje. Strinja se z razlogi prvostopenjskega organa, ki so narekovali odvzem orožja in orožnega lista. Tožnik orožja ni hranil v skladu s pravili hrambe orožja. Nespoštovanje pravil hrambe pa je samostojni razlog za odvzem orožja po drugem odstavku 58. člena ZOro-1. Poleg tega je posedoval dva naboja brez ustrezne orožne listine. Navedena dejstva in okoliščine pa dajejo podlago za ugotovitev, da tožnik ni zanesljiv, saj se orožja ne more zaupati nekomu, ki orožja ne shranjuje pravilno.

4. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka v postopku izdaje izpodbijanih aktov ni ravnala po pravilih postopka in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe ter zato prišlo do oškodovanja tožnikovih pravic. Poleg tega tudi dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Policisti v njegovo sobo sploh ne bi smeli vstopiti in je ne pregledati. O najdbi bi morali obvestiti državnega tožilca in mu posredovati predmete; državni tožilec pa je tisti, ki bi bil upravičen podati zahtevo za začetek postopka odvzema orožja (498. člen in 217. člen Zakona o kazenskem postopku). Tožena stranka je svojo odločitev oprla tudi izključno samo na zaslišanje policistov ter zaslišala očeta tožnika in pridobila izjavo tožnika, pri čemer pa se do izjave tožnikovega očeta sploh ni opredelila. Izjavo tožnika pa je zgolj povzela v izpodbijano odločbo in navedla, da v ničemer ne spreminja dejanskega stanja, kar pa ni res. Tožnik je namreč v svojem zagovoru konkretno opisal okoliščine hranjenja orožja in pojasnil, da lega hiše in njegove sobe ne omogočata zaključka, da je ravnal v nasprotju z določbami Zakona o orožju. Tožena stranka je verjela samo policistom in morebitnega soočenja tožnika in prič ni opravila. Organ izpovedi policistov ni preverjal in razen zaslišanja tožnika in priče, to je tožnikovega očeta, ni izvedel nobenega drugega dokaza, ki bi lahko potrdil tožnikovo izpoved in ovrgel pričanje policistov. Razen tega zgolj enkratno dejanje, ki ga je tožnik podrobno opisal, ne pomeni, da je orožje prosto dostopno. Zato tudi ne drži, da je tožnik nezanesljiv. Pri tožniku je namreč šlo zgolj za enkraten dogodek, ki ne pomeni takšnega odnosa do orožja, ki bi narekoval odvzem orožja. Tožena stranka bi morala presojati, ali je nezanesljivost, ki se očita tožniku, takšne intenzitete, da lahko vodi do ugotovitve nezanesljivosti in posledično do odvzema orožja, vendar pa takšne presoje ni naredila. Sodišču predlaga, da odločbi Upravne enote Črnomelj in Ministrstva za notranje zadeve odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ocenjuje, da je odločba Upravne enote Črnomelj pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu; navedbe tožnika pa neutemeljene iz razlogov, ki jih je drugostopenjski organ navedel v svoji odločbi z dne 21. 6. 2018. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta odločil, da se tožniku odvzame orožni list in v njem navedeno registrirano orožje.

8. Tožniku je bilo orožje odvzeto na podlagi določb 58. člena Zakona o orožju (ZOro-1). V prvem odstavku 58. člena ZOro-1 je določeno, da pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena tega zakona. V 2. do 6. točki 14. člena ZOro-1 so predpisani pogoji, pod katerimi se posamezniku lahko izda dovoljenje za nabavo orožja, dovoljenje za nabavo streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja. Med temi je v 3. točki tega odstavka tudi pogoj, da mora biti posameznik zanesljiv. V prvem odstavku 16. člena ZOro-1 je navedeno kdaj se šteje, da je posameznik zanesljiv in sicer je to tedaj, če se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ali malomarno uporabljal in shranjeval, ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja. Po drugem odstavku 16. člena ZOro-1 posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil; če mu je bila odvzeta poslovna sposobnost; če je odvisen od alkohola ali mamil oziroma in če okoliščine, v katerih živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja.

9. V obravnavanem primeru se je upravni organ pri svoji odločitvi oprl na izjavo tožnika, izpovedbe zaslišanih prič (tožnikovega očeta in dveh policistov) in na listinsko dokumentacijo, to je na v času opravljanja hišne preiskave s strani policistov posnete fotografije hranjenja orožja in na prekrškovno odločbo PP Črnomelj. S to odločbo je bil tožnik spoznan za odgovornega dveh prekrškov in sicer po 4. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1 (zaradi posedovanja dveh nabojev brez orožnega lista) in po 7. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1 (zaradi nepravilne hrambe orožja) in mu je bila za storjena prekrška izrečena globa v skupni višini 1.000 EUR in stranska sankcija odvzema streliva, to je dveh nabojev.

10. Po presoji sodišča je upravni organ že na podlagi navedene javne listine z dokazno veljavo, kot jo določata prvi in drugi odstavek 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), imel zadostno podlago za ugotovitev, da je tožnik hranil orožje nepravilno in je na podlagi te ugotovitve lahko sklepal, da tožnik ni več zanesljiv in zato tudi ne upravičen do (nadaljnje) posesti orožja. Zato je izpodbijana odločba upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita. Upravni organ je ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin konkretnega primera pravilno ugotovil, da tožnik ni zanesljiv v smislu 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1 v povezavi s prvim odstavkom 16. in 22. člena ZOro-1 (ki določa splošno pravilo o ravnanju z orožjem, da je pri hrambi orožja potrebna posebna skrbnost), kar je tudi ustrezno in razumno obrazložil.

11. Poleg navedene javne listine, ki že sama po sebi daje zadostno podlago za ugotovitev, da tožnik ni več zanesljiv, pa je upravni organ svojo odločitev oprl tudi na ustno izpoved tožnika, dano pri prvostopenjskem organu, kjer tožnik ni izpodbijal odločilne dejanske okoliščine, da je orožje ležalo razmetano vsepovsod po njegovi sobi (ker naj bi bilo pripravljeno za čiščenje) in na izpovedbe zaslišanih prič, ki jim je tudi sledil. Tožnik je bil pred izdajo odločbe tudi seznanjen z vsemi v ugotovitvenem postopku ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami in je v zvezi s tem tudi podal izjavo. Do te tožnikove izjave se je upravni organ tudi opredelil in jo upošteval pri svoji odločitvi. Res je sicer, da upravni organ ni opravil soočenja tožnika in prič, vendar tožnik tega tudi ni predlagal. Prav tako tožnik ni predlagal izvedbe nobenega drugega dokaza, ki bi lahko potrdil tožnikovo izpoved in ovrgel pričanje policistov. Sodišče zato tožbeni očitek v zvezi z očitanimi (navedenimi) nepravilnostmi v postopku na prvi stopnji, zavrača kot neutemeljen.

12. Tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da policisti, ki so opravljali hišno preiskavo zoper njegovega očeta, v tožnikovo sobo sploh ne bi smeli vstopiti in je ne pregledati. Iz pisne odredbe preiskovalne sodnice o opravi hišne preiskave, ki je sestavni del upravnih spisov, namreč izhaja, da je bila hišna preiskava odrejena za stanovanjsko hišo s pripadajočimi prostori in objekti, torej za celotno stanovanjsko hišo, uporabnik te hiše pa je tudi tožnik. Tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi morali policisti o najdbi orožja obvestiti državnega tožilca in le-temu posredovati predmete, ker je državni tožilec tisti, ki bi bil upravičen podati zahtevo za začetek postopka odvzema orožja (217. in 498. člen ZKP). Na podlagi navedenih določb ZKP se predmeti, ki se najdejo pri hišni preiskavi, odstopijo državnemu tožilcu v nadaljnje postopanje tedaj, kadar so v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru pa ni šlo za sum storitve kaznivega dejanja, saj je bil zoper tožnika uveden (zgolj) prekrškovni postopek.

13. Po zgoraj povedanem je neutemeljen tudi tožbeni očitek o nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Upravni organ se je pri svoji odločitvi oprl na ugotovljeno dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno, med drugim, na podlagi izpovedi tožnika in zaslišanja prič, ki jim je tudi sledil in pri tem pravilno ugotovil, da tožnik ni zanesljiv za nadaljnje posedovanje orožja.

14. Ker je torej upravni organ po presoji sodišča pravilno ugotovil, da tožnik ni zanesljiv, je tožniku tudi pravilno in zakonito odvzel orožni list in v njem navedeno registrirano orožje, saj tožnik tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje več zakonskih pogojev, da bi lahko še naprej imel oziroma posedoval orožje.

15. Ker je, glede na navedeno, izpodbijana odločba upravnega organa pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

17. Ker je tožnik smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker tožnik v tožbi ni predlagal novih dokazov oziroma navajal novih okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 876/2015
• UPRS sodba I U 1430/2014
• UPRS sodba I U 1717/2013