UPRS Sklep I U 406/2017-40

Jedro

Ker je bila odločba o zavrnitvi tožnikove prošnje za odpis dolga z dne 30. 1. 2017, katere odpravo je tožnik zahteval, izrečena za nično, to, glede na pravne posledice ugotovitve ničnosti, da se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz te odločbe nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP), pomeni, da izpodbijana odločba ne obstaja več. Ker torej izpodbijana odločba ne obstaja več, tožnik pravnega interesa za tožbo zoper odločbo, s katero je bila izpodbijana odločba izrečena za nično, nima, saj je pravno korist, ki jo je zasledoval s tožbo v tem upravnem sporu, že dosegel, s tem, da je bila izpodbijana odločba izrečena za nično. Tožnik si zato svojega pravnega položaja ne more več izboljšati.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Minister za pravosodje je dne 30. 1. 2017 izdal odločbo, s katero je tožnikovo prošnjo za odpis dolga do Republike Slovenije (RS) iz naslova pravdnih stroškov po sodbah oziroma sklepih, razvidnih iz izreka odločbe, v skupnem znesku 223.812,37 EUR, (v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča I U 1795/2015 z dne 19. 4. 2016) zavrnil.

2. V svoji obrazložitvi se sklicuje na tretji odstavek 77. člena Zakona o javnih financah (ZJF), po katerem lahko pristojni minister v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, dolg do RS dolžniku odpiše, če bi bili stroški postopka izterjave dolga v nesorazmerju z višino terjatve ali če se zaradi nevnovčljivosti premoženja dolžnika ugotovi, da terjatve ni mogoče izterjati.

3. Navaja, da je bil tožnik pozvan, da se izjasni glede svojega premoženjskega stanja in o tem pošlje dodatna dokazila. V odgovoru je navedel, da je od leta 2005 prejemnik denarne socialne pomoči in da drugega premoženja nima ter da naj se zato dolgovi, ki jih ima do RS, umaknejo oziroma stornirajo. Iz uradnih evidenc pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik nezaposlen, prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, da ima v lasti motorno vozilo znamke Seat Cordoba s prvim datumom registracije 25. 9. 1996 in da je od 1. 1. 2017 do 30. 6. 2017 prejemnik denarne socialne pomoči.

4. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da ima tožnik v lasti navedeno osebno vozilo, ni mogoče zaključiti, da nima vnovčljivega premoženja. Morebitna kupnina, ki bi bila pridobljena od prodaje tega vozila, sicer res ne bi zadostovala za pokritje celotnega dolga tožnika, kljub temu pa že sam obstoj vnovčljivega premoženja pomeni, da dolga, po zgoraj navedeni določbi tretjega odstavka 77. člena ZJF, ni mogoče odpisati. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno tudi, da je tožnik prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, torej je iskalec zaposlitve. V primeru, da se bo tožnik zaposlil, pa se bo njegovo premoženjsko stanje izboljšalo in bo morebiti zmožen poravnati svoj dolg, glede na to, da terjatve zastarajo v desetih letih od pravnomočnosti. Nenazadnje se tožnikovo premoženje lahko poveča tudi iz drugih naslovov, na primer zaradi dedovanja, daril, volil in podobno.

5. Tožena stranka tako zaključuje, da za odpis dolga niso izpolnjeni pogoji po tretjem odstavku 77. člena ZJF, zaradi česar je bilo treba tožnikov predlog za odpis dolga zavrniti. Pridobivanje soglasja za odpis dolga ministra, pristojnega za finance, pa je glede na takšen zaključek kot nepotrebno odpadlo.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ni strinja. V tožbi navaja, da je Upravno sodišče s sodbo z dne 19. 4. 2016 njegovi tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke z dne 29. 10. 2015 odpravilo iz razlogov, ker je bila njena odločitev preuranjena, saj Ministrstvo za finance ni odreklo soglasja k odpustu dolga, niti ga ni dalo, temveč je pozvalo na dodatno utemeljitev. Tožena stranka pa na podlagi dodatnih poizvedb ni ugotovila nobenega novega relevantnega dejstva oziroma premoženja tožnika, za katerega ne bi vedela že v odpravljeni odločbi. Edina razlika je samo v znamki avtomobila, ki je bil sprva Opel Corsa letnik 1994, ki ga je tožnik nato zamenjal za vozilo znamke Seat Cordoba letnik 1996, ki pa sta praktično enake tržne vrednosti. Dejansko stanje oziroma tožnikovo premoženje tako ostaja nespremenjeno. Tožnik ima zgolj nov avto, za katerega je plačal 100,00 EUR, tako da je njegova vrednost praktično zanemarljiva. Zato je ocena tožene stranke, da tožnikov avtomobil predstavlja vnovčljivo premoženje, napačna in ni v skladu z duhom in namenom 77. člena ZJF. Tožnik je prejemnik denarne socialne pomoči. Star je 57 let, že od leta 2000 prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in po 17. letih nezaposlenosti ni pridobil zaposlitve. Njegov transakcijski račun je blokiran, je brezposeln ter zato prejema tudi denarno socialno pomoč. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo z dne 30. 1. 2017 spremeni tako, da se njegovemu predlogu za odpis dolga do RS v navedenem skupnem znesku ugodi oziroma da izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je v ponovljenem postopku opravila dodatne poizvedbe o tožnikovem premoženjskem stanju in pri tem ugotovila, da je tožnik lastnik motornega vozila znamke Seat Cordoba z datumom prve registracije 25. 9. 1996, z veljavno registracijo do 23. 11. 2017. Ker terjatve zastarajo v desetih letih, deset let pa je obdobje, za katerega nihče ne more z gotovostjo napovedati vseh dogodkov, si je nemogoče predstavljati, da bi bili dolgovi odpisani zgolj zato, ker jih v tem trenutku ni mogoče izterjati. V zvezi s tožnikovo nezaposlenostjo navaja, da so zaposlovanju težje zaposljivih brezposelnih oseb namenjeni nekateri posebni programi, tako da se tudi težje zaposljive brezposelne osebe lahko zaposlijo. Ker je v konkretnem primeru bilo ugotovljeno, da ima tožnik vnovčljivo premoženje oziroma da bo to premoženje do zastaranja terjatev lahko pridobil, je lahko izdala zavrnilno odločbo brez predhodnega soglasja pristojnega ministra, saj bi bilo morebitno pridobivanje soglasja za odpis dolga, ko je pristojni minister že sam presodil, da pogoji za odpis niso izpolnjeni, samo s seboj v nasprotju, glede na to, da odpis dolga ni pravica posameznika, ampak se odpis dolga lahko odpiše ob izpolnjevanju določenih pogojev.

8. Tožnik v pripravljalnih vlogah vztraja pri svojih argumentih iz tožbe, prereka navedbe tožene stranke in vztraja pri tožbenem zahtevku.

9. Tožena stranka v pripravljalnih vlogah odgovarja na stališča iz tožnikovih pripravljalnih vlog, povzema argumente za svojo odločitev in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

10. Tožena stranka je dne 7. 11. 2017 sodišču sporočila, da je dne 2. 11. 2017 izdala odločbo, s katero je odločbo z dne 30. 1. 2017, ki je bila predmet upravnega spora, izrekla za nično.

11. Ker je tožena stranka med sodnim postopkom izdala drug upravni akt, s katerim je izpodbijano odločbo izrekla za nično, je bil tožnik, v skladu z 39. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), pozvan, da sodišču sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na nov upravni akt.

12. Tožnik je sodišču sporočil, da razširja tožbo tudi na novo odločbo, s katero je bila odločba tožene stranke z dne 30. 1. 2017 izrečena za nično. V predmetni zadevi so namreč bile izdane številne odločbe, predmetni upravni postopek je terjal visoke stroške in čas, medtem ko tožnik še vedno ni dobil pravnomočne odločitve v zvezi z odpisom vseh pravdnih stroškov. Meni, da je odločba, ki je bila razglašena za nično, prirejena za potrebe tega postopka, ker tožena stranka očitno nima več nobenih pravnih argumentov, s katerimi bi lahko utemeljila svojo odločitev, da tožnik do odpisa dolga ni upravičen. Tožena stranka se poslužuje nezavezujočega mnenja Ministrstva za finance, ki ga niti ne obrazloži. Tudi sama navaja, da gre za neobvezno mnenje resornega ministrstva, ki nima neposrednega pravnega učinka v konkretnih zadevah.

13. Tožena stranka v odgovoru na razširitev tožbe poudarja, da je navedeno mnenje Ministrstva za finance pomenilo odstop od dotedanjega postopanja vseh ministrstev v zvezi s prošnjami za odpis dolgov in je zato še posebej skrbna in pazljiva pri njegovi uporabi v praksi glede na to, da gre za nezavezujoče pravno mnenje. Vendar pa je po natančni preučitvi mnenja in ponovni študiji relevantne zakonodaje mnenje resornega ministrstva sprejela kot pravilno.

14. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

15. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravo varstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa sodišče pazi po uradni dolžnosti.

16. V obravnavanem primeru je tožnik vložil tožbo zoper odločbo ministra za pravosodje, s katero je le-ta njegovo prošnjo za odpis dolga zavrnil. S tožbo je zahteval, da se odločba ministra z dne 30. 1. 2017 spremeni tako, da se njegovemu predlogu za odpis dolga do Republike Slovenije v celoti ugodi oziroma podrejeno, da se ta odločba razveljavi (pravilno: odpravi) in vrne ministru v ponovno odločanje.

17. Odločba Ministra za pravosodje z dne 30. 1. 2017 (izpodbijana odločba) je bila z odločbo istega organa z dne 2. 11. 2017 izrečena za nično, iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

18. Ker je bila odločba o zavrnitvi tožnikove prošnje za odpis dolga z dne 30. 1. 2017, katere odpravo je tožnik zahteval, izrečena za nično, to, glede na pravne posledice ugotovitve ničnosti, da se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz te odločbe nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP), pomeni, da izpodbijana odločba ne obstaja več.

19. Ker torej izpodbijana odločba ne obstaja več, tožnik pravnega interesa za tožbo zoper odločbo, s katero je bila izpodbijana odločba izrečena za nično, nima, saj je pravno korist, ki jo je zasledoval s tožbo v tem upravnem sporu, že dosegel, s tem, da je bila izpodbijana odločba izrečena za nično. Tožnik si zato svojega pravnega položaja ne more več izboljšati.

20. Ker si torej tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev in s tem tudi ne svoje pravovarstvene potrebe.

21. Sodišče je zato ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, tožbo tožnika na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo.

22. Glede na to, da je bila tožnikova tožba zavržena, sodišče v tem upravnem sporu vsebinskih tožbenih ugovorov ne more presojati.

23. Ker je sodišče tožbo zavrglo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 189/2018-9
• VSRS Sklep I Up 134/2019
• sodba in sklep I U 1946/2012